Pozdravljeni,
kaj naj rečem, tudi jaz sem vam pridružujem. Pod veliko večino zapisanega se lahko podpišem.
Že tri leta hodim na KVT, moja terapevtka je vredna suhega zlata. Delamo tektonske premike, seveda gre počasi, ampak napredujem. Ves čas terapije redno jemljem AD.
Sedaj sem v obdobju velikih sprememb. Ločitev, selitev, selitev firme, otrok deljeno skrbništvo teden/teden...in....me je sesulo.
Panično motnjo imam že od leta 2006. Nekajkrat sem letela na intenzivno, seveda. To leto je bilo zame najbolj naporno v življenju. Ker imam odvisnost od odnosov sedaj težko sprejemam dejstvo, da nimam v bistvu nikogar. Ko sem starše soočila z zlorabami, alkoholizmom in nasiljem so se me odpovedali in nimamo stikov. Moj mož (bivši) je kopija moje primarne družine. Ko sem se pred dvema mesecema odselila, so tudi njegovi starši prenehali komunicirati z mano. Imam prijateljice, vendar jih več kot toliko tudi ne morem obremenjevati s svojimi problemi.
Skratka, zgubljam se. Moj največji strah je, da bom pristala na psihiatriji. Vsak dan imam vsaj en tesnobni napad. Kar je najhuje, je to, da sem čisto ohromljena. Cel dan sem zaspana in hodim počivat. Vsak dan uro, ali pa dve.
Moj dan se začne zaspan
, potem se moram zbrcat v službo, v službi vse pozabljam (ta selitev je razbila rutino in mi to predstavlja dodaten napor). Doma se morem zbrcat, da dam perilo prat, sušit,... Želim si biti dobra mama, a imam takšne težave z zbranostjo, da enostavno kar nekaj vegetiram in težko kaj pametnega ponudim otroku
.
Bojim se, da se to stanje ne bo nikoli izboljšalo. Nimam nobene rutine, praktično ne gibam, edina stalnica je kava in cigaret. Ali pa vsaj tri kave in šest cigaretov
, začinjenih z občutkom krivde.
Poleg tega je pa najbolj bizarno to, da vem kaj in zakaj se mi dogaja, pa nad tem nimam nobene kontrole. Včasih si pomagam z Lexaurinom, a se bojim morebitne odvisnosti.
Počasi tudi jočem, pa se nekako sestavim, pa spet sesujem, pa sestavim. V glavnem, cel dan se samo ukvarjam s sabo, pa ne naredim nič koristnega.
Ne vem, do kdaj bo to trajalo, v glavnem sita sem že tega. Včasih bi raje videla, da nič ne vem, kot da vem kaj se dogaja, pa se moram boriti že zato, da se zjutraj sploh uredim.
Kaos, a vem, da so moje odločitve pravilne in vem, da je to pot ki jo moram prehodit. Samo moči mi zmanjkuje.
Verjetno si moram sestaviti dnevni urink, da ne pozabljam in da se lažje orientiram čez dan. Svojim misli ne morem urejat. Na urnik morem dat sprehode, avtogeni trening, a nimam moči. Za nič.
Vem da so to traume iz otroštva, ampak kaj, ko niso rešljive čez noč. Rada bi verjela, da je pekel, v katerem sem sedaj, tudi pot k ozdravitvi. Vesela sem, da ste tukaj in da imam možnost srečanja. To bom izkoristila. Držite mi pesti, da bom še kdaj sproščena in vesela. Bžičku bom pisala: Dragi Božiček, I wanna be a good mom.
. Lp, Alisa
