strah ,da se stanje ne bo izboljšalo-panična motnja

[majč]

hvala za pozitiven odgovor.
sem zelo obupana preselili smo se na deželo sedaj pa sploh ne vozim avta,ne vem kako bom hodila v službo,kaj lahko pričakujem ko bodo zdravila prijela....mi lahko kdo napiše podobno izkušnjo..tudi na avtobus ne morem saj sama komaj pridem tri hiše naprej...nisem pričakovala da se mi bo kaj takega še ponovilo...razočarana sem...

moja prijateljica je imela zelo pogoste panične napade in je dolgo probavala različna zdravila in ko je našla pravo zdravilo, je življenje steklo naprej, kot da se ni to zadevno nič zgodilo. samo da je odkrila pravo kombinacijo, pa je šlo.

maja

[masi]

Seveda, ampak treba je povedati tudi za slabe strani ad - ne samo dobre; če hočeš popolno informacijo

..in slabe strani so??? saj sem pisala o stranskih učinkih na začetku zdravljenja.

[mukica]

danes sma bila z možem na dolgem sprehodu počutila sem se super,potem pa sma prišla na kraj kjer ni bilo nobenih hiš in bi mogla prečkat še nadvoz in najhujše je bilo,da me je prijela taka panika,da nisem mogla kontrolirat,stala sem na mestu da bi minilo pa ni je bilo vedno slabše,zato sem naredila to kar mi je najbolj grozno,da nisem bila sposobna iti naprej ampaksem se obrnila in šla nazaj-poraz
če nebi bilo moža bi skočla pod prvi avto,da bi se vse skupaj končalo tak sem razočarana...
ne morem z otroci tam ko si želim bremenim sebe in družino...

[utrujena1]

Seveda, ampak treba je povedati tudi za slabe strani ad - ne samo dobre; če hočeš popolno informacijo

pa pišuka Sofia, koliko AD si pa probala? jaz sem tri in z nobenim nisem imela kakih večjih težav. samo kuhalo me je občasno in zehala sem na veliko, da me je čeljust bolela. kar je bilo vse ostalo, sem pripisala depresiji in ne AD. v navodilih pa itak piše več, kot je res.

če za vse kriviš AD, ti tudi ostale stvari ne bojo pomagale, ker bo pa tisto krivo.

[Arwen]

in bi mogla prečkat še nadvoz in najhujše je bilo,da me je prijela taka panika,da nisem mogla kontrolirat,stala sem na mestu da bi minilo pa ni je bilo vedno slabše,zato sem naredila to kar mi je najbolj

poskusila si! in to je pomembno. Naslednjič zagotovo uspe 

[mukica]

kje v mariboru je skupina za samopomoč?

[Arwen]

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8422.0.html

[Slavka]

danes sma bila z možem na dolgem sprehodu počutila sem se super,potem pa sma prišla na kraj kjer ni bilo nobenih hiš in bi mogla prečkat še nadvoz in najhujše je bilo,da me je prijela taka panika,da nisem mogla kontrolirat,stala sem na mestu da bi minilo pa ni je bilo vedno slabše,zato sem naredila to kar mi je najbolj grozno,da nisem bila sposobna iti naprej ampaksem se obrnila in šla nazaj-poraz
če nebi bilo moža bi skočla pod prvi avto,da bi se vse skupaj končalo tak sem razočarana...
ne morem z otroci tam ko si želim bremenim sebe in družino...

Mukica  tudi jaz sem imela obdobje, ko nisem mogla nikamor it sama...strah...strah...strah...
Nisem upala bit sama doma, nisem upala sama vozit avto, nisem upala bit sama v službi...kot da sem stara 5 let. Čeprav sem sama mamica 2 otrok, sem se počutila, da sem totalno nesposobna. Največji šok je bil, ko mi je hčerka, stara 7 let rekla: "ne se bat mami, bom te jaz čuvala"  Takrat sem vedela, da bom morala nekaj ukreniti 

Kot pravi Masi...počasi se stvari izboljšujejo...Jaz sem želela bit spet samostojna, odgovorna in suverena ženska...počasi mi je tudi to uspelo.
Jaz zagovarjam jemanje ADjev, kajti brez njih bogve, če bi še kje obstajala 
Pa seveda to, da se podaš v boj s temi občutki...se izpostaviš in se delaš, kot da "ni nič"....
 Jaz sem tudi doživljala grozne občutke, ko sem morala prečkati most...enkrat sem se na polovici že hotela obrnit nazaj...pa sem razmišljala...če sem že prišla do polovice je ista figa, če grem nazaj al pa naprej, isti občutki me bodo spremljali...pa sem šla naprej.... 

Ravno tako je bilo z vožnjo z avtom....pričela sem z mestnimi vožnjami in kasneje sem se podala tudi na avtocesto...Preseči moraš ta občutek negotovosti in nemoči, ki te prežema in si dokazati, da zmoreš, da si močnejša od tesnobe ... 

[mukica]

hvala
kaj se zgodi ko primejo ad kako to veš,nekaj let sem krasno obvladala napade panike zdaj pa pride tako,da enostavno ne zmorem ne sama v avtu ne sama daleč od hiše,ne park ne gozd tudi če je kdo z mano ne kraj kjer ni hiš avgusta grem v službo,ker smo se preselili 11 km iz mesta ne vem kaj bom.
če pa hodim na silo je pa samo še slabše...upam,da ne ostanem v takem stanju

[Slavka]

Mukica, jaz niti nisem začutila da so ADji prijeli....ni to kot npr. lekadol, ki ga vzameš ob glavobolu in nato čutiš, kako ti bolečina popušča.
Jaz sem se po mamini smrti počutila tako obupno, da sem poiskala pomoč pri psih. in ta mi je predpisal Asentro. Trajalo je nekje 2 meseca, da se mi je počutje stabiliziralo....pa tudi to ni bilo čez noč.
Sem se pa lažje spopadala z vsakodanom...hud strah je izginil, panika je izginila...me je pa še vedno zajelo slabo počutje, omotica in vrtoglavica, občutek nerealnosti, kot posledica tesnobe.
To pa sedaj premagujem s pomočjo integrativne psihoterapije....odkrivam sebe in svoje občutke.
Poizkušam zgradit boljšo samopodobo in poizkušam zaupat in verjet vase .... tudi to gre počasi, vendar ravno v kakšnih stresnih situacijah opažam, da sem že malo napredovala...učimo se pa itak celo življenje.

Priporočam ti tudi sproščanje (npr. CD Globinska sprostitev, ki ga kupiš v knjigarnah), jaz zelo rada poslušam glasbo in ko me je grabila panika, sem si dala v ušesa slušalke ter poslušala Gibbonija, pa Tošeta, pa Oliverja...  ti fantje so me tako pomirili, da sem pozabila na paniko...Peljala sem otroke v kino, gledat kakšno zabavno risanko ali komedijo (pa čeprav bi na polovici najraje zbežala ven iz dvorane  ) ipd.... Predvsem ne razmišljaj KDAJ bo bolje, temveč probaj preživet vsak dan posebej,...zjutraj si naredi plan, ter počni čimveč tistega, kar te veseli oz. pomirja...brez misli o prihodnosti..

Veliko dobrega počutja ti želim 

[mukica]

lepa hvala
pa kaj sam čutiš kdaj si  sposoben voziti avto pa vse ostalo,ker jaz sem danes mislila da lahko kar grem potem pa šok,bom sploh še šla kdaj normalno v gozd pa park,pa se z otroci vozit z kolesi...
sploh ne vem za kaj živim

[Slavka]

mukica  pride čas, ko spet v tolikšni meri zaupaš sam vase in sploh ne razmišljaš o tem "kaj pa če...."
Mene je bilo vožnje avtomobila strah, ker sem imela občutek, da bom zapeljala pod tovornjak ali pa v drug avto...pa tudi nek nerazložljiv strah, da se bom odpeljala nekam, kaj vem kam  ...da me bodo potem moji iskali, jaz se pa tega sploh ne bom zavedala....to je ful težko opisat, razumejo pa tisti, ki to doživijo.

Sedaj sploh ne razmišljam o tem...vsedem se v avto in se peljem kamor se pač moram peljat...Ravno tako grem tudi na sprehod...dočim sem prej razmišljala, kaj če padem skupaj, kaj če se izgubim...ipd. in me je bilo grozno strah it sama kamorkoli.
Ampak greš prvič, drugič, tretjič....stopetindvajsetič...vidiš, da se ne zgodi nič hudega, da so vse le občutki, ki jih lahko kontroliraš ali pa sprejmeš kot del sebe...in pričneš uživat v vsakdanu.

sploh ne vem za kaj živim

V prvi vrsti ZASE...ne pozabi tega 

[mukica]

slavka res hvala
nekaj časa sem bla samo pred hišo zdaj grem malo po ulici pa ostalo z možem malo na sprehod ali k mami na obisk,ko sem še z zadnjimi močmi-takrat še nisem jedla ad(tri tedne sem jedla polovičko cipralexa danes pa začnem z celo pol zjutraj in pol zvečer za enkrat)vozila avto sem zaradi panike začela bremzat sredi ceste sploh tam ko ni bilo nobenih hiš potem sem še parkrat probala pa je bilo še slabše,zdaj ko sem še na začetku jemanja pa sem vožnjo čisto  opustila ker enostavno ne zmorem

[Slavka]

Mukica, ne smeš se obtoževati, če ŠE ne zmoreš...ker si na začetku jemanja ADjev, je normalno, da se ti je simptomatika okrepila in je tvoje počutje slabše.
Počasi se bo umirilo tudi to, boš videla....panika bo popustila in pričela boš uživati v dnevu, v sprehodih, v vožnji avta, kolesa....

Vsekakor pa se ne obtožuj in ne pričakuj preveč od sebe, ker si potem razočarana in s tem se tudi tvoje počutje poslabša...in že vsak naslednji poizkus izpostavljanja tako vnaprej obsodiš na neuspeh....Raje se pohvali, ko ti bo šlo kaj od rok in si čestitaj, ker si zmogla. 

Vse bo še dobro, verjemi in zaupaj 

[petruška]

slavka

[Slavka]

Petruška 

[petruška]

danes sem imela samo en manjši napad bila sm uzunaj vau  kako ste?

[mukica]

masi,arwen,martinca hodite zdaj svobodno po svetu? in uživate življenje ali....

[martinca]

Hodim svobodno po svetu ja.    Življenja ne uživam lih. Sem nekoliko bolj otopela kot nekoč. Nervozne sorte sem pa tud) Nimam pa panike, rešena sem.

Ne verjamem, da bi mi še kdaj v življenju panični napadi prihajali brez zunanje nevarnosti in nekontrolirani kot so mi že. Sem v redu!

Sem pa pred leti ponovno 2 x doživela hud panični napad doživela - tokrat z razlogom Enkrat na letalu in še lani na slikanju na magnetni resonanci. Sprožilec je blo več izpolnjenih pogojev  - grozen  hrup in zaprt prostor. Zato pred takimi mučnimi dogodki vzamem 1 in pol Helexa, za na letalo pa sem za let nazaj vzela 3 tablete lexaurina v nizki dozi.

Si še želim nekoč potovati in če bom šla gledat piramide,  bom 100% pred letom vzela orenk dozo anksiolitika, helex  se mi zdi najboljši, prime samo za 5 ur in nisi kasneje zaspan kot po lexaurinu. Ker se ne mislim odpovedati življenju zaradi moje motnje in bolje je preprečiti kot zdraviti.

Vseeno pa sem kar svobodna : ne bojim se hude nevihte, celo obisk zobozdravnika lahko prenesem , avto vozim, nimam težav v trgovini ali na pošti, ne moti me gneča na cesti ipd. Znam bit potrpežljiva.

Zaradi nespečnosti pa jemljem anksiolitik zvečer, kar baje nima zveze z ankso, čeprav je bila sproožilec tudi anksa.

Kako pa si ti, kaj zdaj jemlješ vse in kako ti je prijelo ? 

[mukica]

hvala za odgovor jaz sem jemala zdaj tri tedne 5 mg cipralexa zdaj pa peti dan jemljem 5mg zjutraj in 5mg zvečer po potrebi pa vzamem lexaurin v sredo pa imam kontrolo,hodim pa tudi na psihoterapijo.sama hodim samo po ulici dve hiši naprej in dve nazaj.z možem pa sma bila danes v mestu malo sva šla tudi v park dokler sem se počutila varno,ker se mi zdi da sem še cela pajtlava od tbl.tudi v trgovine hodima brez večjega problema,upam,da bom sama tudi počasi upala kam iti,samo nočem nekaj na silo....največji problem je iti pač peš ,v parku je bilo boljše kot zadnjič.upam ,da me ta nesigurnost čimprej spusti,da se bom lahko z otroci tudi sama kam odpeljala...
lp mukica