Vsiljive misli ...

[Onix]

Putka tud tebi hvala  . Men se velikrat dogaja, da se kr u neke scenarije u glavi zapletem. Sam pomoje se kr usi, sploh mi z OKMjom.

[Putka]

Hehe ja prav zapletem se, dobra beseda.
Nevem pol več niti kje je bil začetek ne konec, brez vsakršnega smisla, blaah brezveze.

[Latifa]

Ma zakaj se opravičuješ. Ne dolgo nazaj sem tud jst mela en tak izpad in sem se pol opravičvala, pa so mi rekli; piši kar misliš. Sej nis nobenga užalu , pač če se tako počutiš, si kar daj duška, kadarkoli ti paše.  

[Onix]

Ok hvala Sj zdj sm pomirjevalo uzeu, pa sm sicer ful zadet, ampak tud ful bolš

[Onix]

Putka, to da si kaj u glavi ponoviš je drugač kr pogost simpotom OKMja. Ampak bo minil brez skrbi.
Aja Latifa, kako gre kaj s tableti? Kolk časa jih zdj jemleš?

[Koki]

Onix, pojdi do zdravnika, pa če je treba, naj ti zviša dozo. Meni namreč 200 mg sploh ne bi prijelo po mnenju Dernovškove.

[Putka]

Onix thanks, sej to vem, sam to da pol nardim en tak nesmiseln scenarij mi mori...
A se še komu to dogaja?
A ma kdo še probleme z občutkom, da se mu bo kar zmešalo? In tud tle delam scenarije. Kar mislim, da bom imela kak privid oz. prisluh pa sem pol čist napeta. 

[Latifa]

Danes je bil 14 dan jemanja tablet. Zdej pa fejst čutim stranske učinke, skoz bi sam spala, zjutrej se mi nenormalno vrti, slabo mi je, pa ful sem nemirna, ampak gre - fak sem optimist 

Drugač pa Putka, men se tud kr eni scenariji po glavi rolajo, mučno za popi.... vem, bo minilo, sam še čakam, da tableti primejo tko kot se za gre. Tud men se zgodi, da mislim da bom znorela od vseh teh blesavih vsiljivk, pol pa mine, pa jovo na novo. Pa spet pride dan, ko ne vidim izhoda, pa je bolje, ... Začaran krog   
AMPAK BO BOLJE
 

[Gigli]

Pozdravljeni,

Putka,... cisto te razumem glede "scenarijev" v glavi...jst si vcasih take napletem, da si ne mores mislit.
Onix, zate eno in upam, da bos cimprej bolje...

Drugače pa moram poudarit, da moja nihanja so precej bolj pogosta kot pri ostalih (ali se mi pa samo tako zdi). Dobra obdobja so trajala relativno teden, dva tedna s tem mislim res obdobja, ko dejansko težav ni bilo, vse ostalo je bilo pa neka vmesna sredina, torej ne zelo slabo in ne tudi zelo dobro. Pa seveda se hujša obdobja vmes.
Ne vem, mogoče je razlika v tem,ker sem toliko let nazaj, ko sem se začela zdraviti z ad-ji, iz danes na jutri prenehala jemati, ker sem se bolje počutila in seveda s tem sprožila se hujši val depresije, anksie ter OKM-ja , od takrat pa sem skos na tabletih... menjala sem jih ze nekaj, 9 mesecev pa imam Efectin ER 150 mg. Imela sem hude odtegnitvene simptome in tudi ravno menjala zelo stresno službo, tako da je bila zima precej slaba... sedaj moram rect, da je PRVIČ odkar jemljem ad-je(par let) da je dejansko en dober mesec veliko bolje (seveda se mi lahko razpoloženje menja dnevno, tudi iz minute v minuto).

Dejansko ne vem ali je to normalno? Je pri nekaterih res tako, da je okrevanje tako počasi? Moram reči, da če nebi začela se aktivno ukvarjat sama s sabo in spreminjati svoje življenje 2 leti nazaj, verjetno tudi ne bi tako napredovala kot sem.
Ali mogoče rabim še menjavo ad-ja, saj kot slisim oziroma berem, se ti mora stanje po ad-jih zelo popraviti, čeprav sem vseeno mnenja, da je dejansko potrbna osebna preobrazba...
Kaj mislite??

Lep, sončen, predvsem pa antianksiozen dan vam želim,..

Gigli

[Arwen]

Gigli, na tvoja vprašanja bo najbolje znal odgovoriti strokovnjak, je pa res (se mi zdi) da je tudi to

.. ker sem toliko let nazaj, ko sem se začela zdraviti z ad-ji, iz danes na jutri prenehala jemati, ker sem se bolje počutila .....  Imela sem hude odtegnitvene simptome in tudi ravno menjala zelo stresno službo, tako da je bila zima precej slaba...

svoje naredilo; poleg tega smo si različni, vsak drugače reagira na zdravila... enim hitreje pomaga, drugi rabimo več časa....

Se mi pa zdi, da si na pravi in dobri poti k uspehu 

Objem
 

[Onix]

Jes tud razmišljam o menjavi ADja, ker se mi skos boljša in slabša uglavnm kr neki. Rd bi neko konstantnost, da bi lahko spet naprej zaživel. Sam se ful bojim, kako bi menjava name uplivala, da nebi bilo še slabše.

[Gigli]

Draga Arwen...hvala za spodbudne besede..

Onix, ja tudi jaz tako razmišljam in ker vem, kako je bilo hudo ko sem nazadnje menjala ad-je, me je kar strah.

Pogovarjala sem se s parimi, ki so 1-2 leti jemali ad-je in so se "pozdravili", dejansko so se počutili veliko bolje in so sčasoma prekinili z jemanjem.
Kasneje čez par mesecev se jim je ponovno ponovilo. Sami so mi povedali, da v casu jemanja ad-jev dejansko niso bili na psihoterapiji ali da bi se nekako sami poskušali pomagati, razrešiti vzroke nastanka bolezni, tako kot je bilo z mano. enostavno so mi tabletke prijele in nisem se poglabljala vase...kar naenkrat pa sem jih nehala jemati, čes sj jih ne rabim več...
Dokler ne razčleniš tezav, prides do vzroka in nekako poskusas odpraviti le-tega, tudi tableti ne bodo.
Tablete proti glavobolu odpravijo posledico, vzroka pa ne.

lp,
gigli

[Onix]

Ja res je, tablete loh samo pomagajo tebi, da si sam pomagaš. Sj nevem men moje kr dost primejo, brez njih sm veliko slabši. Ampak moj problem je, da čist skos razmišljam o tem da sm bolan in da bi moral biti boljši. Skos sam o tej bolezni razmišlam, a se vam zdi, da je to pri anksioznosti pogost pojav? Rd bi pozabil na svojo bolezen, šel mal vn s prijatelji in se imel lepo. A kaj ko se zjutraj zbudim, mi kuj začnejo misli od bolezni šibat po glavi. Tud doma so me že usi siti, ker se samo od tega še znam pogovarjati. Nevem terapevt mi ni v pomoč, ker ga vidim samo enkrat na vsake 2 meseca, denarja za samoplačniško pa nimam. Sploh nevem, kako bi se rešil iz tega začaranega kroga, ker ne samo da sem obseden z vsiljivimi mislimi, sm obseden tudi s svojo boleznijo, skos od nje razmišlam.

[Gigli]

Dragi Onix,

Popolnoma te razumem. Sem bila tam in še vedno so obdobja, ko padem v začaran krog in ne znam ven.
Preprostega odgovora nimam in tudi zdravila lahko samo pomagajo do določene mere. Dejstvo je, da mogoče imaš res premajhno dozo predpisano, vendar o tem se moraš pogovoriti s psihiatrom, da morda poskusita malo drugače.
Nekaterim primejo manjše doze, drugim večje. Nekateri imajo hujše oblike bolezni, nekateri milejšo i.t.d. Dejansko smo si tako različni, da je čisto vsak posameznik drugačna zgodba.
Prepričana pa sem (moje mnenje), da sta tako anksioznost kot tudi OKM najhuje kar sem kdajkoli doživela.. Še posebej vsiljive misli so tiste, tako kot tebi Onix, meni osebno počasi a vztrajno uničevale življenje. Res je bilo hudo. Dejansko sem govorila in razglabljala samo se o tem. Mami me je sicer poslušala in mi stala ob strani a vendar sem videla njene frustracije-enostavno ne morem več kot več poslušat eno in isto, dan za dnem,... Moje življenje se je vrtelo samo okrog tega. Najbolj trdovratne so bile nasilne vsiljivke ter vsiljivke glede mojega zdaj že bivšega fanta. (ROCD-relationshio obssesive compulsive disorder; sem ravno od tebe Onix izvedela, da je dejansko to motnja, pri kater ne ločiš kaj je resnica oz.resnično čustvo in kaj je vsiljivka). Cele dneve in noči (dobesedno) sem razmišljala ali je pravi zame, ga sploh ljubim, drugim to non-stop razlagala, se trgala v notranjosti in skakala in ene skrajnosti v drugo. ko se spomnim nazaj... me je groza. Ne bi mogla se enkrat skozi to. Sama sem se zavedala, da je vse skupaj čudno in brezpredmetno ampak si nisem mogla pomagat. S tem se je eskalirala se dodatna panika,anksia in posledično tudi huda depresija. Začelo se je pa z OKM-jem.
Zdaj ko gredam nazaj vidim, da sem že kot otrok trpela za OKM-jem, vendar sem enostavno mislila, da sem malo posebna oziroma čudna.

No, navsezadnje so me vsiljivke pripeljale tako daleč, da nisem več mogla zdržati in sem fanta pustila , češ , da bom sedaj videla kaj je na tem..ali je bila resnično bolezen ali ga pa nisem imela rada. No, ko sem se začela spuščati v drugo razmerje, ki niti približno ni bilo resno sem ugotovila, da isto razmišljam... ISTO. ŠE ENA NOČNA MORA!!! Enostavno sem zaključila.
Zdaj ko razmišljam, bi imela nekoga, s katerim bi preživljala svoje življenje, VENDAR sem raje sama kot pa da si se enkraz pustim, da tako grozno posezejo misli v moje življenje. Grozno je ko pomislis, vendar je res.

Psihoterapevta Onix, si tudi jaz trenutno ne morem privoščiti, tako da hodim na srečanja in predvsem govorim o tem z mojo mami.
Vendar šele ko sem začela resnično brskati po preteklosti (ker dejansko pri meni so težave v otroštvu) sem sele videla majhne napredke v pogostosti in intenzivnosti vsiljivk. Nazadnje jih celo par mesecev nisem imela. Katerih koli!! Veselje na visšku!! ...sedaj so spet ze kaksne 2 tedna z mano in počasi jih bom morala postaviti pred prag!!

Vse dobro,

Gigli

[Onix]

Hey Gigli

Ja tud jes tebe razumem glede razmerja, pa teh konstantnih uprašanj v glavi. Sm meu sam podobne izkušnje in sm zdej prov zarad tega tud samski, ker si sploh ne upam imeti razmerja, pa čeprav bi ga na en način rad imel. Sam glede tablet pa mislim, da jih ni potrebno višati, ker sm se na tej dozi enkrat že čist pozdravil, hodil sm v šolo, vn s prijatelji, nasilnih vsiljivk ni bilo... In res sm se počutil dobro. Pol sm pa dobu ene antibiotike za tuberkolozo, ki sm jih mogel jemati 3 mesece in so me čist uničili. Moje tablete niso več prijele, bil sm v totalni paniki skos, misli so se vrnile in ko sm nehal jemati te antibiotike, se je počasi začelo spet boljšati. Zdj sm pa že ene pol leta na istem. Nism dovolj zdrav, da bi lahko polno živelm, ne pa tolk bolan da bi bil brez upanja. Pol mam pa dneve, ki so optimistični, veseli... In dneve, ko čisto obupam in ne vidim nobenega izhoda. Res bom moral počasi se izpostavljati, se zaposliti s stvarmi in čim manj o tem razglabljati. No uglavnm prepričan sm, da če nebi jemal tistih antibiotikov (tudi zdravnik mi je rekel, da se bo stanje poslabšalo, ampak da jih moram jesti in da nimam izbire) bi bil zdajle že zdrav in vesel. Mogoče zdej res rabim več časa, mal bol morm bit potrpežljiv in se čimmanj sikirat, če ni še vse tako kot bi moglo bit. Časa mam še na pretek, sam nevem če mam tud živcev tolk .

[scorpion]

kaka sreča, da imate scenarije v glavi..s tem se v Holywoodu mastno služi...

[Gigli]

Ja vrjetno bi res mastno služili ja

Onix 

Ja točno tako. Rada bi imela razmerje vendar se ga ne upam imet...jah tako je.
Drugače pa je situacija pri nama precej podobna. Tebi se je poslabšalo z antibiotiki, meni pa ko sem prekiniila z ad-ji . In potem, kljub ponovnemu jemanju po parih letih nikoli ni bilo takega izboljšanja kot prvič. Oziroma to traja dlje, velikooo dlje.
In ravno tako kot ti sem jaz v podobni situaciji. Niham gor in dol. Lahko grem zelo gor in padem zelo dol.
Čeprav jaz se izpostavljam situacijam, hodim v službo, nakupe, kino, kavico s prijatelji, zvecer vn... vcasih mi je kr slabo ko grem, vendar se nekako stabilizira, če je pa zelo hudo grem pa domov. Najbolj varna sem pa seveda doma.
Vsakič ko se odpravljam od doma, pa naj bo to v službo,na kavo ali bilo kaj... sem cist anksiozna. Komaj se pripravim, da grem pod tuš in zrihtat, potem pa nekako gre.
Tudi non-stop prebiranje foruma in branje drugih zgodb me hitro potegne noter. Tesnoba je prisotna.V glavnem OGROMNO energije porabim za najnujnejše stvari ali najbolj samoumevne. Zadnjič sem se dva dni pripravljala , da sem sla končno pospravit in umit svoj avto. Ampak sem ga.

Moja mami sicer pravi, da so mi te ad-ji, ki jih sedaj jemljem najbolje pomagali in da se resnično vidi napredek. Ona vidi bolj objektivno. Jaz dejansko preveč analiziram svoje počutje in tako vidim samo najslabše...

lp,
gigli

[Onix]

Gigli zdi se mi ful pozitivno, da se izpostavljaš, sčasoma more to prinest rezultate. A si se kdaj naučila kkšne dihalne vaje, da bi ti mal znižale anksioznost. Jes sm jih zdej začel redno delat in se mi je anksa kr dost izboljšala. Naučil sm se jih v Begunjah, pa sm jih kr preveč zanemarjal, zdj sm pa spet začel. Men zdravnik pravi, da se ta anksioznost in misli ne da pozdraviti v kratkem času, pomoje traja kr ene 5 do 10 let, da si čist tak kot si bil pred tem težavami. Enim rata prej enim kasnej. Sam men zadne čase zmanjkuje potrpežljivosti, pa sj sm posvoje ful zadovolen z napredkom, misli se bojim bistveno manj, spim dobro, nimam več kej dost paničnih napadov ampak vem pa da bi blo loh še ful bolš.

[moonica]

A se še komu take bolnice dogajajo?

ja, se!!

[Koki]

Onix, saj ti ni treba zamenjat zdravil, mogoče bi po posvetu z zdravnikom le dvignil dozo. Po moje bi blo super, da te pregleda Dernovškova, ker je res zakon, zna z zdravili. obrni se na Barbro, moderatorko pri Zdravilih, ona se z njo pozna.