Vsiljive misli ...

[noelle]

zanima me, če je mogoče pri vsiljivih mislih že kdo poskusil metodo Paradoksne intencije oziroma Nasprotne namere, ki jo je v psihoterapijo (logoterapija) uvedel psihiater Viktor Emil Frankl.

"Nasprotna namera je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji. Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe - samo-odtrgovanje."

v praksi naj bi to potekalo tako, da naj bi si vsak dan ob isti uri v misli sam priklical te vsiljive mislih in o njih razmišljal 10 minut, kar pomeni, da bi zavestno in z namenom razmišljal o tem kar se dogaja v teh mislih, pustil mislim prosto pot ne glede na to kakšen je scenarij v mislih, sčasoma pa naj bi se strah zmanjšal oziroma bi misli zbledele ... seveda mi je malce grozljivo, ko pomislim, da naj bi namenoma v misli priklicala scenarije, ki se mi vsiljujejo, ampak bi rada poskusila ...

pa me zanima, če ima kdo izkušnje s tem?

[Smrekica]

Jaz pa to metodo razumem drugače kot ti. In sicer. Ko se pojavi neka misel ali strah, npr. strah, da bom začela jecljati, si ne rečem joj ne smem jecljati, ne smem jecljati, ampak si rečem, zdaj pa bom zanalašč jecljala. Moram jecljati, moram jecljati. Tako bom jecljala kot še nikoli nihče ni jecljal. In potem se zgodi prav nasproten učinek. Ne jecljam, ampak govorim tekoče. Jaz to metodo razumem tako,  da si ne sama v misli prikličem te vsiljive mislih in o njih razmišljam 10 minut, ampak ko se te misli same pojavijo, si rečem, da zdaj pa bom počela prav to, česa se najbolj bojim. Npr. imam tremo in me je strah govoriti in si ne rečem, ne sme me biti strah, ampak si rečem, zdaj bom čutila strah, takšen strah, da se se bo vse treslo, prava šampionka bom v tem strahu. Jaz sem že to poskusila. Pri meni je strah izginil oz. ni bil tako močan kot prej. Pa prav smešno je bilo. Skoraj sem se začela na glas smejati.

[noelle]

mislim, da je tu možnih več razlag in več načinov izvajanja te metode, verjetno pa je tudi odvisno za kakšen strah oziroma vsiljive misli gre ... pri meni konkretno gre za vsiljive misli nasilne vsebine, ki se jih seveda otepam in bežim stran od njih, pa se vztrajno vračajo ... psihiatrinja mi je zato svetovala, da naj vsak dan po 10 minut namerno prikličem te misli in pustim, da se odvijajo ne glede na stopnjo strahu in sčasoma naj bi zbledele ... to mi je razložila s tem, da naj bi bil odziv telesa na te misli enak, pa če gre za nenamerno ali pa namerno razmišljanje o tem ... vendar, če namerno prikličeš strah, kot si tudi že ti opisala, je strah vedno manjši ... tako naj bi vsakič ko bi namerno priklicala strah, le-ta bil manjši in bi se kasneje tudi ko bi se misli pojavile nenamerno, telo odzvalo na enak način, to je z manj strahu in bi potem počasi zbledele, ker se jih ne bi več bala ... verjetno pa je čisto isti učinek, če jim takrat ko se pojavijo, pustiš prosto pot, se jim ne upiraš in pustiš, da te je strah ...

[Onix]

Živjo Ja ta metoda je kr dobra, sam pomoje to ni metoda nasprotne namere. Je pa mentalno izpostavljanje svojim vsiljivkam. Možgani se počas navadijo na njih, ampak bistvo je pa de tistih 10 min razmišljaš samo o črnih scenarijih in probaš ratati kar se da anksiozen in to počneš toliko časa dokler anksioznost ne zgine. Priporočam ti da to počneš 2krat na dan. Prednost te metode je pa tud to, da si rečeš ko te misli napadajo "zdejle se ne bom ukvarjal s temu, ampak imam čas že rezerviran ob 7h zvečer". Zdi se mi, da je vredno poskusit s to tehniko, ker s časoma se misli res zmanjšajo in postanejo manj intenzivne. To pa zato ker se jih preprosto naveličaš in so bolj dolgočasne kot grozne.

[Arwen]

... da si rečeš ko te misli napadajo "zdejle se ne bom ukvarjal s temu, ampak imam čas že rezerviran ob 7h zvečer".

to sem pa že nekje zasledila in menda je učinkovito , le vztrajat je treba, takoj prvič verjetno ni pravega učinka...

[noelle]

Ja ta metoda je kr dobra, sam pomoje to ni metoda nasprotne namere.

Onix, to je metoda paradoksne intencije, saj mi je psihiatrinja vse to povedala in razložila ... no, pa saj niti ni važno kakšno ime ima ta metoda ... je pa izpostavila prednost, ki si jo omenil tudi ti; da "preložiš" misli na termin, rezerviran za razmišljanje o njih; da si, ko se pojavijo, rečeš: "u redu, bom o tem razmišljala zvečer" ...

Prednost te metode je pa tud to, da si rečeš ko te misli napadajo "zdejle se ne bom ukvarjal s temu, ampak imam čas že rezerviran ob 7h zvečer".

ne vem, jest še kar malo odlašam z izvajanjem te metode, ker me je strah in ker mi je čudno, da bi namerno razmišljala o tistih črnih scenarijih, ki se mi vsiljujejo ... včasih se počutim kot kakšen kriminalc, ker se mi te misli vsiljujejo, pa čeprav proti moji volji; ta občutek mi je naravnost grozljiv ... strah me je, da če bom namerno razmišljala o tem, da bom potem to tudi enkrat želela izvest ali celo izvedla ... to sem povedala tudi psihiatrinji pa mi je rekla, da se to ne bo zgodilo, da me bo vedno manj strah teh misli, da naj v to razmišljanje vključim tudi kaj humornega in da se mi bodo sčasoma med tem razmišljanjem pojavile asociacije v zvezi z prihodnostjo, mojim življenjem, drugimi stvarmi ... tako se mi bodo te misli zdele vedno bolj brezvezne, dolgočasne in bodo zbledele ...

Onix, ali si ti izvajal oziroma še izvajaš to metodo? ... ali so se ti misli zmanjšale?

[Onix]

Jes sm ene dvakrat trikrat probov pa nism ustrajov zato ker so se mi misli že same od sebe dost poniknile takrt. Sam pomoje je edin način de premagaš te misli, to da nehaš bežati preč od njih in da se soočiš z njim in si jih dovoliš imeti. Zravn se pa moraš zavedati, da so to samo misli, ki nimajo kontrole nad tabo in da jih skoraj vsak kdaj pa kdaj dobi, ampak zdravi ljudje se jih ne ustrašijo in se ne zataknejo pri njih. Pomoje se ti splača probat s to tehniko in sigurn ne boš nič nrdila, ker to tehniko že zlo dolg uporablajo pa še noben ni spremenil mnenja o teh mislih (nobenemu niso postale všeč), samo manj se jih začneš bati, zato ker ne bežiš več preč od njih ampak jih celo sam ustvariš in se soočiš z njimi. Na začetku je ful težko sam skozi čas se pa ta strah umakne. Temu se reče mentalno izpostavljanje in je zlo učinkovito. Kdo pa je tvoja psihiatrinja?

[noelle]

Sam pomoje je edin način de premagaš te misli, to da nehaš bežati preč od njih in da se soočiš z njim in si jih dovoliš imeti. Zravn se pa moraš zavedati, da so to samo misli, ki nimajo kontrole nad tabo in da jih skoraj vsak kdaj pa kdaj dobi, ampak zdravi ljudje se jih ne ustrašijo in se ne zataknejo pri njih.

... ja, to je to, edina varianta - soočiti se je treba, si misli dovoliti imeti in zaupati, da se nič groznega ne bo zgodilo, da gre lahko samo še na boljše ... ampak je tako grozno težko ... prepustiti se in zaupati ... imam ogromen strah pred izgubo kontrole ... zdi se mi, da če se bom prepustila, da ne bom več imela kontrole nad sabo, da se ne bom zavedala same sebe ... in to ne samo pri teh mislih, na splošno v življenju je to moj konstanten problem ... kontrola, vedno in povsod ...

[Onix]

Ja to mamo usi z OKM ta problem. Obsedeni smo s kontrolo. Naučit se je treba odreagirat drugač. Nevem probej si čimbolj zapolnit dan z aktivnostmi, pa takrt se ne ukvarjej s tem vsiljivim mislim. Določi si čas 2krat na dan za te misli po 10 minut in takrt si jih čimbolj barvito in čustveno predstavlej. Bistvo teh 10 minut je da postaneš karseda anksiozen in da to anksioznost sprejmeš. In ko teh 10 minut mine prekineš misli s kakšno aktivnostjo ( preusmerjanje pozornosti ). Kolk časa se pa že boriš s temi mislimi in kakšne natančno maš?

[noelle]

ja, kontrola in perfekcionizem ... glavni značilnosti OKM-jevcev ... najbolj grozno je to, da sem potem pogosto nesproščena in ljudje to opazijo ... I just can't let go ... bi ful rada to dosegla, pa je vedno nekaj ... joj, imam še veliko dela na sebi za narest ... zasledila sem zanimivo misel v zvezi s tem:

The more you let yourself go, the less others let you go.
(Friedrich Nietzsche)

... pa obratno ... in vedno bolj se mi dozdeva, da to drži ... na žalost ...

[Putka]

Sam pomoje je edin način de premagaš te misli, to da nehaš bežati preč od njih in da se soočiš z njim in si jih dovoliš imeti. Zravn se pa moraš zavedati, da so to samo misli, ki nimajo kontrole nad tabo in da jih skoraj vsak kdaj pa kdaj dobi, ampak zdravi ljudje se jih ne ustrašijo in se ne zataknejo pri njih.

... ja, to je to, edina varianta - soočiti se je treba, si misli dovoliti imeti in zaupati, da se nič groznega ne bo zgodilo, da gre lahko samo še na boljše ... ampak je tako grozno težko ... prepustiti se in zaupati ... imam ogromen strah pred izgubo kontrole ... zdi se mi, da če se bom prepustila, da ne bom več imela kontrole nad sabo, da se ne bom zavedala same sebe ... in to ne samo pri teh mislih, na splošno v življenju je to moj konstanten problem ... kontrola, vedno in povsod ...

Tudi moj problem "control freak" in ko se mi zdi, da je nimam...mi je težko.
Mislim, da sem utrpela lažjo obliko okm (ali pa sem si jaz to sama pripisala), vsake tolko se mi je vsililo kaj čudnega, sem koga vidla in sem si ga želela piknit direkt v oko ali ga pocukat ali spotaknit in sem sem temu kasneje samo še smejala. Nikdar jih nisem poskušala blokirati. Prepustila sem jih, zmajala z glavo in pozabila. Vsiljivih misli skoraj ni več. Upam, da tako tudi ostane.

[noelle]

Nikdar jih nisem poskušala blokirati. Prepustila sem jih, zmajala z glavo in pozabila. Vsiljivih misli skoraj ni več. Upam, da tako tudi ostane.

ja, najhuje je ko jih skušaš blokirat, se jih na silo otepat ... takrat tako rade pridejo nazaj in strašijo ... če se z njimi soočiš se naveličajo in izginejo ... sicer je mal scary, da se prepustiš, ampak pomaga ...

[maca_a]

mene pa zanima, če obstaja kakšno zdravilo za vsiljive misli? mene namreč skoraj vsako noč zbudijo po nočnih morah(ki jih imam vsaj 5krat na teden) in se je precej utrujajoče(psihično in fizično)zbujati vsak dan ob 2h zjutraj za 1 uro.  s terapevtko še o tem nisva dosti govorili, pa me vseeno zanima, ker res ni prijetno. sploh zato, ker, ko poskušam misli obrnit na kaj lepega, vsam lepim podobam čudaki odsekajo glave ali jim izpadejo oči, s spremenijo v pošasti ali pa izubijo zobe ???krnekaj kot ortoške more/strahovi, vem, samo sredi noči pa mi res ni do tega. podnevi načeloma s tem nimam težav.

[Koki]

Jaz imam za vsiljive misli Asentro in Kventiax v visokih dozah.

[noelle]

pri vsiljivih mislih je meni zelo pomagal Seroxat ... sem pa v literaturi in na netu zasledila, da naj bi bila zelo učinkovita tudi Zoloft (ki mislim, da je generik Asentre ali pa obratno) in Prozac ...

je pa zanimivo, da se ti to dogaja samo ponoči ... ali se ti to dogaja v sanjah ali ko si budna? ker recimo jest ko sem v polsnu se mi tud včasih neke čudne slike in misli pojavljajo ... je pa res, da se meni, ko imam slabo obdobje, tud čez dan ...

[maca_a]

sanjam grdo; potem se pa zbudim in me začnejo lovit te misli; tako da pri zavesti; bi rekla:

[noelle]

mogoče je pa to posledica sanj ... npr. jest če sanjam kej strašljivega in se potem zbudim, me je kar strah ... pa tema ponoči, pa tišina ... takrat čutim tak pravzaprav otročji strah, da je nekdo v moji sobi, da bo nekdo splezal na moje okno, da je nekdo pod posteljo ... take strahove sem imela, ko sem bila majhna ... in potem se ne upam premaknit ... mal je smešno, pa vendar resnično ... in potem zaspim nazaj in je vse kul ...

[maca_a]

no pr meni je dosti podobno; edino da rabim ful časa; da se pomirim; pa tud dogaja se kr pogosto::: ene % noči v tednu ponavadi: samo pač zgleda da zato; kr me tlačijo more: (aja pa tipkovnica mi nekaj šteka; zato ta podpičja in dvopičja namesto vejic in pik )

[ivica]

ja, jst se tud od poletja borim intenzivno s temi nasilnimi mislimi.. sej se mi je dogajal že prej, ampak sm se sicer ustrašla, ampak je minil. letos polet je blo pa tako intezivno, da nism več vedla kaj in kako..
in sm šla nazaj na paroxat (al seroxat, nikol ne vem  ) pa je sicer kr pomagal, zdej sm pa zamenjala Ad in sicer sm na Anafranilu, ki nej bi bil dost učinkovit glede tega.
drgač pa ja, ful strašljive so te misli. iskreno povedano, nism si misnla, da bom preživela, al pa da ne bom kot kriminalc pristala v zaporu. mi je pa pomagal tud tale forum, k sm vidla, da nism sama, edina in da bo z mano bolš.
sej misli so še zmer prisotne, ampak jih je manj. je pa res, da sm bolj stabilna in se jih ne ustrašm. pustim, da "spolzijo" skoz. večino cajta mi ratuje, ampak včasih je pa še zmer hudo. ampak je treba verjet v ozdravitev! 

[noelle]

punce, itak da se jih bomo znebile ... sam ne smemo se jih na vse pretege otepat ... naj se sprehajajo po naših glavah, naj vidijo da nas ni strah ...