Anksioznost je moj nov štos...

[alexx]

Saj vse veš matheu__, Od kod...zakaj...kako...a...Hudič je ko ta strah brez osnov udari ven. Imela sem enega pred leti, ki pa je sam izzvenel po kakšnih 3-eh mesecih.
Če pregledaš racionalno, kolikšne so možnosti, da "škripneš" predčasno, lahko ugotoviš, da so možnosti velike, ali majhne, odvisne s katere strani gledaš.

Stran - za možnosti preživetja :  - veliko je prometnih in drugih nesreč
                                               -  stres v sodobnem življenju je zelo velik (infarkti etc...)
                                               

Stran + za življenje: - avtomobili so danes varnejši (air bagi in ostalo)
                              - bolj zdravo živimo  (šport, izogibanje maščobam...) Seveda ne vsi, a mislim, da ti ja
                              - medicina je zelo napredovala
                             

Največji plus so pa tvoja leta Math. Povprečno življenje v Sloveniji traja čez 80 let. Se pravi, da ljudje dolgo živijo. Če samo za primer povem, da imamo jaz, Aslan in trzinka še enega ali oba starša čez 90 let. In moram reči, da je moja "cimra" še zelo mentalno brihtna. Bolj, kot jaz.  In tudi zdrava je.
Se pravi, da si glede možnosti, da boš še dolgo tlačil mamo zemljo zelo velike. Vsaj še 50 let imaš fore.
                             
Upam, da te bo kmalu minilo samo od sebe. Mene je po treh mesecih straha od raka na prsih.Vem, pa da je občutek v tri krasne grozen.

P.S. Če te bo še dolgo držalo, bi morda vseeno poskusil z AD-ji vsaj čez zimo. En tak AD se mi zdi Effctin ER. Meni pomaga (ker sva si nekako podobna... ). Pa stranskih učinkov ima malo. Peroxat pa je bil jauuuuuuuuuu 

[Ribica]

Morda še jaz dodam svojo izkušnjo.
Kot mlado punco me je bilo zelo strah smrti, in sicer tega, da me enkrat ne bo več in ne bom več vedela, kaj se dogaja - s svetom, z ljudmi okoli mene.... Groza tega nevedenja me je spravljala v prave stiske in more. Življenje pa je teklo in se mi zapletlo, tako daleč, da sem želela umreti...samomor se mi ni posrečil, po dveh dneh nezavesti sem se prebudila nazaj v ta svet.... Od takrat se smrti več ne bojim. Prav vseeno mi je, če ne bom več nič vedela. Takrat sem odplavala, odšla brez zavedanja, da odhajam in kvečjemu povratek nazaj je bil težek. Nič se ne spomnim od tistih dveh dni, čeprav sem baje govorila, zame je bilo, kot da bi bila mrtva....
Ali ni isto vsak dan, ko zaspimo?
Jaz si od takrat naprej smrt predstavljam tako - kot spanje, ko nič ne sanjaš, nič ne veš, te nič ne boli, ker te pač več ni.

In mislim še, da verjetno vsakemu še ostane kaj nedokončanega, ne glede na starost. To pač sprejmem, da tako je. Bodo pa drugi naredili  .

Ribica

[matheu__]

aj vse veš matheu__, Od kod...zakaj...kako...a...Hudič je ko ta strah brez osnov udari ven.

v bistvu odgovore na svoja vprašanja poznaš

To ja. To da veš, da bolečina v trebušni predponi pomeni da sem se zasedel, ne pomaga ko sem v elementu. Moment tiste smrtne groze, da se mi bo zmešalo, pa še umrl bom takoj zatem,  povozi vse višje sisteme.

P.S. Če te bo še dolgo držalo, bi morda vseeno poskusil z AD-ji vsaj čez zimo. En tak AD se mi zdi Effctin ER. Meni pomaga (ker sva si nekako podobna... sesmejem

Ojoj SSRI AD-jev sem se komi, ampak res komi rešu. In na teh so bli vsi ti simptomi (panika) še hujši in bolj pogosti. Tko da, its a no-no. Ko neprijetnost eksalira v paniko (kar niti ni tok pogosto), vzamem 0,25 Helexa in sem dober.
Ampak to se mal tepe zdej z mojim najnovejšim "recim drogam ne" projektom. In razmišljam če bi loh to spasil na kak drug način.
Izzvenelo verjetno ne bo samo od sebe. Stres bo skoz, kot pravi kinto semizdi.

Aslan: Mindfullness je neki, česar rabim manj, ne več. Tko da odpade.   Se pa strinjam, je zlo koristno jasno zaznavat kaj se dogaja okol tebe.  

samomor se mi ni posrečil, po dveh dneh nezavesti sem se prebudila nazaj v ta svet

To je verjetno taka "eyeopening" izkušnja, ja. Sam ne pride v poštev iz samoumevnih razlogov.

Jaz si od takrat naprej smrt predstavljam tako - kot spanje, ko nič ne sanjaš, nič ne veš, te nič ne boli, ker te pač več ni.

Bi dal 100€, da je res tko.

n mislim še, da verjetno vsakemu še ostane kaj nedokončanega, ne glede na starost.

Viš mene pa glih to piz*i.

EDIT: napače

[Aslan]

Aslan: Mindfullness je neki, česar rabim manj, ne več. Tko da odpade.   Se pa strinjam, je zlo koristno jasno zaznavat kaj se dogaja okol tebe.  

Mrbit nisem z najboljšimi besedami opisala kaj to je.
Mindfullnes prinese namreč INNER PEACE!
Je umiritev duha ... telesa in uma.

Ej ful je fajn noooo
jest sem bila na eni delavnici ... in se zavedla šee takrat
kam vse begajo moje misli ... kaj vse spregledam tukaj in zdaj ker sem tam in nekje ...

Meni osebno je bila bogata izkušnja.

 

[Arwen]

n mislim še, da verjetno vsakemu še ostane kaj nedokončanega, ne glede na starost.

Viš mene pa glih to piz*i.

in kako to?

[moonica]

v bistvu odgovore na svoja vprašanja poznaš

To ja. To da veš, da bolečina v trebušni predponi pomeni da sem se zasedel, ne pomaga ko sem v elementu. Moment tiste smrtne groze, da se mi bo zmešalo, pa še umrl bom takoj zatem,  povozi vse višje sisteme.

o kok tole razumem .....


dvomim pa, da bo kdo dal kak nasvet, s katerim bi si lahko pomagal(i) ... mislim kar se tega tiče (ne nasplošno)

[matheu__]

Veš kaj men pomaga, da napišem, pa mal berem odgovore, k pol včasih mi naredi un "dr. house has an idea klik" v glavi. Sam pri sebi ne potrudim zadosti.

[Sinuska]

Včeraj zvečer sem skoraj umrla. Vdihnila sem precej ustne vodice, al kaj je tist. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja. Nisem mogla vdihniti, niti kašljati, samo sopla sem na rahlo, kolikor sem pač lahko. Snov me je tako dražila ko hudič. Če se mi sapnik ne bi odprl, bi najbrž umrla. Sem se v hipu sprijaznila, da je to pač to. Do UKCja me ne bi pripeljali žive. Ali pa bi me oživljali in buhve, v kakem stanju bi bila danes.
Ko sem ugotovila, kaj se sploh dogaja, sem se sprostila, ker sem vedela, da bolj kot se upiram, bolj si lahko zakompliciram stanje. Še kak panični bi pasal, ja. V tem primeru bi bil prav gotovo smrten.
Vesela sem, da sem tako na izi vzela dogodek. Pač je zdaj moč čas. Ker trenutno ravno ugotavljam pomembne reči za mojo rast al kuk nej rečem, postajam zadovoljna. In sem hitro izračunala, aha, to je zdaj tisto, ko rečejo, do smrti se učiš, in zdaj res vse vem. 

[Janja]

Matheu_ in Moonica!

v bistvu odgovore na svoja vprašanja poznaš

To ja. To da veš, da bolečina v trebušni predponi pomeni da sem se zasedel, ne pomaga ko sem v elementu. Moment tiste smrtne groze, da se mi bo zmešalo, pa še umrl bom takoj zatem,  povozi vse višje sisteme.

o kok tole razumem .....
dvomim pa, da bo kdo dal kak nasvet, s katerim bi si lahko pomagal(i) ... mislim kar se tega tiče (ne nasplošno)

Ja, tudi jaz še kako zelo dobro razumem, kako te lahko strah ohromi, da si v tistem momentu ne znaš pomagati in te zagrabi panika in ne veš kaj bi. Vidva imata recimo strah pred smrtjo ali pred kakšno hudo boleznijo, jaz imam precej bolj nenevaden strah, ampak po intenziteti se verjetno ti strahovi nič ne razlikujejo. Jaz sem tudi že imela občutek, da bi lahko zaradi tega strahu izgubila razum. Najbolj zanimivo je pa to, da tega, da bi izgubila razum, me pa ni strah. Vem, precej kontradiktorno, ampak tako pač je.

Jaz sem napisala, kaj konkretno je meni pomagalo, pa sem poskusila tisoč in eno varianto. Ampak vse to sem iskala takrat, ko je ta strah že tako eskaliral, da nisem več zmogla normalno funkcionirati.

Vama ta strah (še) ne zmanjšuje kvalitete življenja. Vsaj razumela sem tako. In upam in želim vama, da vama ne bi tako eskaliral kot je pri meni.

Jaz vidim rešitev samo v eni od tistih KVT tehnik, kjer izvajaš različne trike, da preusmeriš misli. To sem bolj na hitro preletela tako, da ne vem, če sem ravno ujela bistvo.

In včasih ti tudi pogovori ne pomagajo. Meni ni pomagalo čisto nič, če me je nekdo poskušal prepričati, da ta moj strah ni pa nič takega, če je pa v meni sprožil smrtno grozo. In še ko sem bila še majhna, me je stara mama spraševala glede tega mojega strahu povezanega z bruhanjem. Hotela mi je pomagati in prepričati, da to pa res ni nič takega. Moj odgovor je bil, da raje umrem, da je to meni hujše kot smrt.

In ta odgovor pove vse.

Ne vem, verjetno nisem nič pomagala, sem pa mogoče komu dala povod za razmislek. Mogoče komu, ki ima zelo hudo obliko emetofobije. In sicer to, da se to lahko zelo razraste in razširi, da je potrebno resnično in temeljito zdravljenje.

Pozdravček za vse!

[matheu__]

Vama ta strah (še) ne zmanjšuje kvalitete življenja. Vsaj razumela sem tako.

Narobe si razumela. Men to, da sem vsak mesec vsaj en teden pomalem slabe volje zarad tega pomeni znižano kvaliteto bivanja.

Jaz vidim rešitev samo v eni od tistih KVT tehnik, kjer izvajaš različne trike, da preusmeriš misli.

Ja takrat se glih nočem preveč povezat z svojimi občutki v smislu mindfulnessa, ampak se hočem raztrest. DEFOKUSIRAT!  Rabim un AP zypreksast učink, k nič ne misliš in ne jeb*š sveta pet posto. Sam brez tablete.

[Janja]

Matheu_!

Vama ta strah (še) ne zmanjšuje kvalitete življenja. Vsaj razumela sem tako.

Narobe si razumela. Men to, da sem vsak mesec vsaj en teden pomalem slabe volje zarad tega pomeni znižano kvaliteto bivanja.

Očitno sem res narobe razumela, ker meni ti moji strahovi na začetku še niso zmanjševali kvalitete življenja.

Jaz vidim rešitev samo v eni od tistih KVT tehnik, kjer izvajaš različne trike, da preusmeriš misli.

Ja takrat se glih nočem preveč povezat z svojimi občutki v smislu mindfulnessa, ampak se hočem raztrest. DEFOKUSIRAT!  Rabim un AP zypreksast učink, k nič ne misliš in ne jeb*š sveta pet posto. Sam brez tablete.

Aha, razumem. Ti tega ne bi, ampak bi nekaj takega kot AP, ampak na naraven način. Ne vem, če bo šlo. Oz. bi šlo, ampak bi moral izbrati eno od tistih tehnik, ki tebi niso všeč.

Pri meni ni pomagalo absolutno nič. Dokler nisem določlenih tehnikam (ki so mi pomagale v določenih procentih) dodala še AD-je in psihoterapijo. Ampak v tem konkretnem primeru so mi pomagali bolj AD-ji kot psihoterapija. Psihoterapija mi pomaga na drugih področjih.

Žal mi je, ampak pri meni ni šlo drugače. Sicer imaš pa polno odgovorov. Verjetno se bo kakšen našel, ki bo tudi zate primeren.

Joj, da bi se toliko ljudi z mano ukvarjalo kot s tabo. Sem ti kar malo fouš.

In ti veljaš za tistega ta ciničnega iz foruma. Ja, če verjameš.

[Arwen]

Ja takrat se glih nočem preveč povezat z svojimi občutki v smislu mindfulnessa, ampak se hočem raztrest. DEFOKUSIRAT!  Rabim un AP zypreksast učink, k nič ne misliš in ne jeb*š sveta pet posto. Sam brez tablete.

prepustiti? bo, kar bo...

[Aslan]

Ja takrat se glih nočem preveč povezat z svojimi občutki v smislu mindfulnessa, ampak se hočem raztrest.

Mathieu vsi imamo še tko imenovane "avtomatske misli" .... ki so hitrejše kot mi mislimo,
in včasih se možgani z njimi ukvarjajo brez, da imamo nadzor nad tem ... (una globoka prepričanja u nas samih k so že default našga sistema)
In prav te največ štale nardijo anxioznim osebam ...

Ko jih razkrinkamo (recimo skoz psihoterapijo) ... pol jim lahko napovemo tudi vojno
in jih pospremimo v večna lovišča.

[moonica]

Vama ta strah (še) ne zmanjšuje kvalitete življenja. Vsaj razumela sem tako. In upam in želim vama, da vama ne bi tako eskaliral kot je pri meni.

Janja, jaz sem že bila na tem, ko nisem upala niti iz stanovanja in tud na tem, ko sem spala na dan samo po 2 uri in še tisto me je zmanjkalo, ker sem bla že totalno izčrpana od paničnih napadov in stalne tesnobnosti ... to in vse kar 'paše zraven' ... takrat mi je to zelo zmanjševalo kvaliteto življenja, ker sploh nisem normalno funkcionirala, nisem opravljala niti vsakdanjih stvari ... zdaj je drugače, zelo drugače!, ampak še zmerej pa je kvaliteta življenja nižja ... Janja, jemljem ADje (APje od januarja ne več), psihoterapije sem tud že dost dala čez ... pomagala mi je marsikatera stvar oz. kombinacija vsega (vsega doživetega, slišanega, videnega ... pogovorov z različnimi ljudmi ...), a kljub vsemu ...
no, ne bom se ponavljala, saj sem prej citirala kaj tud mene muči

ne mislim se zdej neki 'rint' v temo od matheu-a ... sam hotla sem rečt, da sem sama na podobnem in ne vidm pametne rešitve (no, mogoče pa dobim kak klik kot House;)


Arwen, jaz mislim, da ko bi se lahko prepustila (govorim zase), bi se itak sprijaznla in problema sploh blo ne bi

[Slavka]

Morda še jaz dodam svojo izkušnjo.
Kot mlado punco me je bilo zelo strah smrti, in sicer tega, da me enkrat ne bo več in ne bom več vedela, kaj se dogaja - s svetom, z ljudmi okoli mene.... Groza tega nevedenja me je spravljala v prave stiske in more.

...mene ravno tako razmišljanje spravlja v grozno paniko...omg..Ko pomislim, da mene več ne bo, svet bo pa še kar obstajal...kar dogajalo se bo, jaz pa tega ne bom doživela...videla...slišala... 

Mislim, pa, da s starostjo pride tudi do sprijaznjenja s tem, da nas nekoč več ne bo. Moja mami se smrti ni več bala, temveč ji je predstavljala odrešitev. Bolezen, slabo počutje, ugašanje organizma...vse to verjetno pripelje človeka do takega razmišljanja... 

Jaz si od takrat naprej smrt predstavljam tako - kot spanje, ko nič ne sanjaš, nič ne veš, te nič ne boli, ker te pač več ni.

In mislim še, da verjetno vsakemu še ostane kaj nedokončanega, ne glede na starost. To pač sprejmem, da tako je. Bodo pa drugi naredili

Točno tako 

[Janja]

Moonica!

ne mislim se zdej neki 'rint' v temo od matheu-a ... sam hotla sem rečt, da sem sama na podobnem in ne vidm pametne rešitve (no, mogoče pa dobim kak klik kot House;)

Sem ti želela še nekaj napisati, ampak sem se odločila, da ti bom napisala raje v svoji temi, ki se nahaja tukaj:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9326.msg240929.html#msg240929.

Pozdrav za vse!

[kinto]

Mislim, pa, da s starostjo pride tudi do sprijaznjenja s tem, da nas nekoč več ne bo. Moja mami se smrti ni več bala, temveč ji je predstavljala odrešitev. Bolezen, slabo počutje, ugašanje organizma...vse to verjetno pripelje človeka do takega razmišljanja... 

Se strinjam Slavka. Jaz sem opazoval kolegovega fotra zadnjih 14 dni preden je umrl in čeprav so se vsi nekako "borili" za to, da bi živel še čim dlje, se je prav čutilo, da si on tega ne želi. Pravzaprav si mi je vsak dan bolj dozdevalo, kot da je čedalje bolj pomirjen in vesel, ker odhaja. Imel je težko bolezen in sem prepričan, da je mogla bit za njega smrt odrešitev vseh muk.

[Arwen]

Arwen, jaz mislim, da ko bi se lahko prepustila (govorim zase), bi se itak sprijaznla in problema sploh blo ne bi

vem, saj imam tudi jaz tu pa tam prebliske... a - kaj lahko ukrenem(o) zoper to? ker v končni fazi smo tako ali drugače vsi na tem 

do smrti stare mame se s tem niti nisem obremenjevala... njena smrt me je pa izredno šokirala. V petek sem bila še pri njej, v soboto je več ni bilo. kap.... in takrat sem ugotovila, da ta trenutek si, naslednji te ni... in kakorkoli obračamo, tako pač je... kako se s tem sprijaznit? pojma nimam...vsak po svoje "modrduje" ... mogoče je pri meni lažje, ker mi smrt ne deluje kot nekaj strašnega... (verjamem v reinkarnacijo)  

[Arwen]

mogoče bo kaj v pomoč http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,6699.0.html

[Suzy]

Arwen, jaz mislim, da ko bi se lahko prepustila (govorim zase), bi se itak sprijaznla in problema sploh blo ne bi

vem, saj imam tudi jaz tu pa tam prebliske... a - kaj lahko ukrenem(o) zoper to? ker v končni fazi smo tako ali drugače vsi na tem 

do smrti stare mame se s tem niti nisem obremenjevala... njena smrt me je pa izredno šokirala. V petek sem bila še pri njej, v soboto je več ni bilo. kap.... in takrat sem ugotovila, da ta trenutek si, naslednji te ni... in kakorkoli obračamo, tako pač je... kako se s tem sprijaznit? pojma nimam...vsak po svoje "modrduje" ... mogoče je pri meni lažje, ker mi smrt ne deluje kot nekaj strašnega... (verjamem v reinkarnacijo)  

Res je Arwen,...kakorkoli obračamo in modrujemo glede smrti,tako pač je....na mene osebno ne deluje
negativno, govorim v primeru seveda svoje smrti.
Sem pa doživela veliko travmo,ko je umrla za rakom najboljša
sošolka v srednji šoli,stara 23 let,pustila dva otroka za seboj,..enega starega šele 2 meseca,bila je celo samohranilka,...Tist dan ko je umrla sem bila še popoldan pri njej na obisku in ne bom pozabila
v njenih očeh in besedah strah in žalost,ker zapušča ta svet.
Takrat sem si želela,da zamenjam za njo,...njena želja po življenju je bila tako močna,da sem čutila kako jo boli misel,ker zapušča otroka.Še danes imam pred seboj tko v živo,nepozabljen ta dan pri njej v bolnici.
Življenje je večkrat kruto,...vzame tam kjer ni treba,...mah saj ne vem kaj sem v bistvu želela povedat,..najbrž to,da nekako razumeš,če svet zapusti oseba,ki je živela in doživela dolgo starost,..ne razumem pa zakaj smrt posega po ljudeh,ki imajo še vse pred seboj,...