Kako živeti s tem, da se "nekoč umre"?

[anuj]

Zadnje čase me zadeva precej muči, rekla bi, da z vračanjem ostalih anksioznih/paničnih občutij. Težko se zberem za delo/učenje, saj mi po glavi ves čas hodi misel, da je to morda zadnji dan, ki ga preživljam (ali pa preživlja kdo od tistih, ki mi veliko pomenijo). Da v tem primeru tako ali tako ne bom mogla porabiti denarja, ki si ga prislužim, da ne bom mogla "vnovčiti diplome" ... - skratka, da bi morala nekako drugače preživljati čas, da je vse samo igra, ki smo si jo izmislili ljudje (in se ji moraš potem podvreči). Ves čas se zavedam, kako lahko smrt ljubljene osebe popolnoma zruši "sistem", ki ga človek ustvari - dnevno rutino (delo, šola ...). Vse početje se mi tako zdi banalno, zapravljanje časa, v grlu imam cmok in sili me na jok. Kako ostali odženete misel, da je morda danes zadnji dan - za vas, za vašega partnerja, otroke, starše ...? Kajti možnost vedno obstaja.

[vesnav]

Poznam ogromno ljudi, ki take (in drugačne zoprne) misli odrivajo in živijo, kot da tega ni.

Žal spadam med tiste, ki se o smrti sprašuje od četrtega leta starosti.
Pravzaprav s strahom pred tem nisem nikoli razčistila.
V življenju sem srečala ogromno ljudi, ki sem jih o tem spraševala in večina mi je povedala, da se mnogo bolj boji življenja.
Z življenjem se znam spopadat, s tem, o čemer sprašuješ, težje.
Zakaj je tako, pravzaprav ne vem.
Prebrala sem veliko gradiva, govorila o tem pa nič kaj dosti nisem spoznala.
S tem živim težko, še posebno, če se komu zgodi. Pretrese me.

Bolj slaba tolažba sem, je pa res, da je nekaj dobrega v tem nelagodju. Intenzivneje čutim veselje in radost ob lepih trenutkih, znam se ustavit, videt, slišat, čutit. To je pa tudi nekaj.

Saj bo.

[vesnav]

Zdaj sem videla, da se s temi strahovi prvič soočaš. Če prav razumem, doslej nisi imela težav.

Mislim, da je dobro, kar si se odločila in greš k strokovnjaku.
Tvoje počutje zna biti nadvse zoprno, sem ga okusila, zato je res dobro, da si poiščeš pomoč in vsaj štartaš od nekod...
Vsekakor pa verjamem, da si boš sama vzela čas in boš utegnila poklicati psihiatrinjo Drnovškovo.

V bistvu sem prepričana, da jo boš in sama sebi pomagala.

Drži se in ne boj se, smrt je še daleč, je pa del življenja, pa če nam je to všeč ali ne.

Še enkrat, zaupam in lahko noč ti želim.

[matheu__]

Kako ostali odženete misel, da je morda danes zadnji dan - za vas, za vašega partnerja, otroke, starše ...? Kajti možnost vedno obstaja.

Jst takih misli ne odganjam. Ko razmišljam o smrti, razmišljam v metaforah. In metafora, ki se mi vedno znova ponuja, je ta,  da stojim v vrsti (kot na pošti) in pred mano in za mano stoji 6 milijard ljudi in pojma nimam, kdaj bom prišel na oknce. Mi je pa všeč, ker je smrt nekaj o čemer nihče v tej  množici ljudi ne ve nič. Vsi samo čakamo. In v tem čakanju in tej nevednosti je človeštvo združeno. Bill Gates, Obama, Nicole Kidman in kopači diamantov v Sierra Leone oz. ženske, ki v bangladešu šivajo žoge za nike za dolar na dan, so na istem kot jaz. In ta izenčevalni učinek smrti je pomirjujoč, prijeten in katarzičen. Ampak, ok, če bi jutri umrl, bi bil zelo hud in bi si najel čeferina in tožil odgovorne 

[amadeus]

Mislim, da je bilo to vprašanje učinkovito rešeno že 2300 let nazaj:

'Potemtakem nima smrt, to najbolj grozljivo zlo, z nami nič opraviti: zakaj dokler smo mi, ni smrti, kadar pa ona pride, tedaj nas ni več!'
Epikur (3 st. pnš)


Če lahko razmišljaš na ta način, je zadeva rešena! 

[Aslan]

Kako ostali odženete misel, da je morda danes zadnji dan - za vas, za vašega partnerja, otroke, starše ...? Kajti možnost vedno obstaja.

Minljivost življenja je neizogibno dejstvo.
Zato skušam polno uživat med meni ljubimi ljudmi, dokler so.
Skušam bit povezana ampak ne odvisno navezana.
Hvaležna sem, da so in mi je škoda ta čudovit občutek radosti sama sebi krajšat z črnimi mislimi.
Ko pride dejstvo pride, smo žalostni, trpimo, žalujemo ... čez čas smo močnejši, bogatejši za izkustvo, spoznamo, da življenje gre naprej in mi z njim ...

V življenju je potrebno sprejeti, da smo skoz v toku: rojstvo, spremembe, smrt.
Vsa narava deluje po tem principu in mi smo samo del nje.
Zaupati vase, da smo kos vsem preizkušnjam, ki jih življenje prinaša,
da smo na svoji edinstveni poti z razlogom, da spoznavamo in gradimo sebe.

In ko pride naš čas ... sama mislim, da je tukaj vera v nesmrtnost duše velik plus.
Sicer pa, vsak po svoje, vsak ima svoje verovanje, nekdo verjame samo v materijo, drug v dušo, tretji v nebesa, nekdo v golo smrt kot tako ... kakorkoli že, vsak ima svojo pravico dojemati smrt po svoje.

Včasih ko vseeno pomislim na črne misli si rečem:
- saj je tudi rušilni potres lahko vsak trenutek pa ne razmišljam o tem ...
- lahko se zgodi jedrska nesreča pa ne razmišljam o tem ...
- lahko je teroristični napad pa ga ne čakam non-stop v strahu ...
Trudim se prepustiti se življenju, nočem si dovoliti, da moj um producira misli ki me spravljajo v tesnobo ...trudim se verjet v to, da se mi vse na moji poti zgodi z razlogom moje osebne rasti.

[toja]

Kako ostali odženete misel, da je morda danes zadnji dan - za vas, za vašega partnerja, otroke, starše ...?

Anuj, ogromno so ti že moji predhodniki napisali, posebno
Aslan  , ki je nanizala tudi nekaj konkretnih misli,
kaj in kako se obraniti pred mislimi, ki so nam v tem trenutku
res popolnoma nepotrebne.

Zavedati se moramo, da s tistim trenutkom, ko se rodimo, ko pridemo na ta
svet, bomo iz tega tudi odšli tako ali drugače.
Jok se poraja ob rojstvu, jok je prisoten ob smrti!
Žal je tako!

Moram ti povedati, da sem sama doživela že nekaj smrti svojih bližnjih,
za katere sem vedela, da jim ni pomoči.
Ravno v tistem trenutku sem bila sama v hudi krizi s svojo težavo
in vem kako je to, kako prebolevat, kako žalovat, kajti v tistem trenutku
si osredotočen na situacijo, ki se ti dogaja.
Nikoli se nisem s tem obremenjevala in poskusila živet mirno in
brez teh strahov, skušala sem si naredit življenje s svojimi dragimi lepo
do konca, kajti le tako sem lahko ponovno zaživela brez slabe vesti, da jim nisem nudila dovolj.

Govoriš o tvojem študiju, o zaslužku denarja, ki bi bil nekako po tvojem
brez pomena.
Anuj ni, verjemi, da ne....življenje je pač takšno kot si ga naredimo in
tudi ti si ga daj. 
Poskusi misli preusmerit na lepe stvari, druži se s prijatelji, s tvojimi bližnjimi
in postani velika punca, ki zna lepo in mirno živet.

Vem, da je to težko...če tega ne zmoreš pa poišči pomoč kakšnega terapevta
in se o teh težavah pogovori z njim, verjemi mi, zelo pomaga!

Želim si, da moje pisanje vzameš dobronamerno, saj ti pišem iz izkušnje
in sedanjega gledanja na življenje.
Nisem več rosno mlada, vendar pa se tako počutim, kljub težavam, ki jih imam!

ŽELIM SI ŽIVETI KVALITETNO IN ZELO DOLGO

kako, pa bo.....to prepuščam usodi...uri, ki je nekje navita zame!

Bodi lepo, vse se bo rešilo!

T   

[Suzy]

Ne odganjam misli,da je morda danes zadnji dan,....
To misel sem nekako že davno sprejela,saj je življenje nepredvidljivo,kakor tudi sama smrt!
Kakor se nekega dne prične rojstvo,se lahko nekje,nekogar konča življenje.
Žal je tako in nič drugače!
Čeprav v času izgube bližnjih,doživljamo trenutke nepopisne žalosti,praznino,občutke kot,da se
nam je sesul svet,...življenje za druge teče dalje.
Zaveš se,da si le del nečesa in da moraš naprej,pa ne zato,da bi pozabil,
tega enostavno ne moreš,pač pa zato,ker ne moreš ničesar spremenit pa čeprav se še tako trudiš!!
Vse kar lahko storiš je,da spremeniš sebe,poglede in misli na smrt in,da sprejmeš spoznanje
da je življenje le vmesna postaja,....
Grožnje smrti lahko nenehno lebdijo nad nami,pa se tega niti ne zavedamo in najbrž nas je "nje"strah
zaradi tega,ker je večna uganka življenja.
Težko je najti pravi odgovor,vsak si po svoje razlaga,se sprašuje,odganja ali sprejema,doživlja,....misli na smrt.
Jaz si jo predstavljam kot dogodek večne duše,po katerem se njena pot nadaljuje na drugačen način,
in zame je prehod skozi vrata le v drugo stvarnost,do takrat pa sem mišljenja,da sem tukaj z namenom,da živim z ljudmi,ki jih imam rada,me osrečujejo,....
Smo pa le ljudje in smrt je del trpljenja,ki nam ga je namenilo življenje!!

[BB]

Jaz sem tud precej časa razmišljal o umiranju, sploh ko sem bil ultra anxiozen in sem imel panične napade. Danes nekako nimam cajta razmišljat o tem. Še danes ko imam kak "črn" dan mi sem pa tja pride v misli izgled mrtvega zelenega telesa...ampak res samo za hip.
Sicer pa jaz mislim, da če te ne pobere med spanjem al pa nekaj na hitro pokonča, je pomojem smrt precej grozljiva in boleča zadeva, ki jo spremlja nepredstavljiv strah. Panični napad krat 100 

En lušten citat od pesmi skupine Rolling Stones :
Catch your dreams before they slip away
Dying all the time
Lose your dreams
And you may lose your mind.
Ain't life unkind?

[OLJA]

Tudi mene zadnje čase muči ta misel. Strah me je a ne da bi umrla sama, ampak da mi umre oseba ki jo imam rada. Zelo težko je prenašati dejstvo da smo na tem vsi, pa čeprav vemo da se rodimo in tudi nekoč umremo. A velikokrat to ni lahko sprejeti.

[anuj]

vesna v:

Takšne misli se mi v tako intenzivni obliki pojavljajo prvič, kot sem rekla, nekako z vračanjem starih anksioznih/paničnih občutij, zaradi katerih se sploh odločam za obisk pri psihiatrinji. O tem sem več pisala na začetku, ko sem se pridružila forumu. Takrat mi je precej pomagal Paroxat 40 mg - vendar je bil stranski učinek, ki me je motil, motili pa so me tudi obisku pri dr. Rejcu, ki so mi, vsaj tako se mi je zdelo, počutje precej poslabšali - ne moreš ravno cel mesec trepetati pred naslednjim obiskom psihiatra ... Potem sem se sama odločila za postopno zmanjševanje in trenutno sem, kjer sem (mislim, da name tudi precej deluje "antiplacebo efekt"). Ne vem pa, koliko so te misli, o katerih pišem, dejansko povezane z mojo siceršnjo situacijo. Morda je kriva tudi smrt znanca, zelo mladega človeka, ki sem jo doživela pred kratkim. Mislim, da se je kar vtisnilo vame. Morda me bolj kot lastna smrt preganja smrt človeka, ki mi je blizu, pravzaprav še najbolj misel na smrt fanta, ki je oseba, na katero sem se v življenju najbolj navezala in kateri sem se najbolj odprla. Kar je sicer zame zelo hud problem. Preganja me misel, da v tem primeru ne bi mogla naprej, da bi se popolnoma zrušila. In potem, kot sem že napisala - kako graditi stvari, ki so tako krhke, kako najti smisel? Saj ne gre za to, da bi popolnma odnehala z vsem skupaj, vendar pride hkrati z vsakim početjem priokus grenkobe. Časa pred sabo ne vidim zgolj kot nekaj zelo abstraktnega, kot naj bi videl zdrav človek, ampak nekaj zelo oprijemljivega. Vse bolj in bolj se zavedam, kako hitro mine leto, morda celo desetletje. Čeprav sem še mlada in bi se hkrati lahko reklo, da "nimam veliko za sabo". Vseeno preveč občutim to odštevanje, strah pred iztekom - na moji ali pa na tuji strani.

matheu:

Mene pa ravno ta gotovost, da smrt pride, brez "možnosti pobega", nepreklicno, navdaja s tesnobo. Da pride za vse, da je neizbrisljivo dejstvo, ki mu ne morem pobegniti - niti ne morem narediti, da bi kdo drug lahko ušel. Vendar ravno zato, ker ne morem ničesar, se možgani še bolj "borijo" - tuhtajo, premlevajo ... Kot da bi bila v strahu rešitev.

amadeus:

To filozofijo poznam, še celo sama sem jo nekoč veselo navajala v kakšni seminarski nalogi ali dveh. Je pa potem precej težje spraviti stvari iz teorije v prakso. Morda pa to "ponotranjenje" pri postopoma, samo od sebe - je pa kljub vsemu težko čakati. Na silo pa žal ne gre.

Aslan:

Hvala za odgovor. Kot sem napisala že amadeusu, mi je te stvari precej lažje razumeti v teoriji, kot pa potem zares prakticirati. Verjetno je pri zdravem človeku tako, da obstaja nekakšna "vgrajena fukncija" v možganih, ki omogoča, da hkrati zatrdno vemo, da nekaj, v tem primeru smrt, pride, vendar jo vseeno jemljemo kot nekaj oddaljenega, nerealnega ... Nekakšen "samoohranitveni nagon", ki nam omogoča, da osmislimo nekaj tako krhkega, tako minljivega, kot je življenje. Pri meni trenutno ta funkcija ne deluje najbolje. Sem pa danes, čisto mimogrede, slišala za teorijo - ki vam je najbrž že poznana - da ob smrti "shujšamo" za 24 gramov. To bi sicer lahko bilo karkoli, vendar pa naj bi šlo po nekaterih domnevanjih za dušo, ki, dokler je telo, obstaja kot materija. Potem se "osvobodi" mase. Ta teorija mi je precej blizu in me je vsaj nekoliko pomirila, pa čeprav samo za hip.

toja:

Tudi tebi hvala za odgovor. Seveda sem ga vzela kot dobronamernega, moj odgovor pa bi bil podoben tistemu, ki sem ga dala Aslan (zgoraj). Eno je teorija - drugo praksa. Morda res ne bi bilo nesmiselno, če bi se o vsem skupaj pogovorila tudi s kakšnim terapevtom - samo pogum bo potrebno zbrati. Mi pa že to pisanje tukaj precej pomaga.

Suzy:

Hvala. Tudi tebi bi odgovorila podobno, kot sem Aslan in toji. Razumsko že morda obdelam stvari, toda kako jih ponotranjiti. Kako narediti, da se lahko živi, opravlja tudi vse tiste banalnosti, ki jih slej ali prej moramo, in hkrati ne (prepogosto) misliti na smrt.

BB:

Heh, ti pa nisi ravno potolažil. Čeprav tudi sama precej razmišljam o bolečini, ki morda spremlja smrt. Tudi o tem, kako izgleda truplo ... Morda je tudi pri meni povezano z anksioznostjo/paniko, ki se vrača. In bodo z ustreznim zdravljenjem tudi te misli izpuhtele, se vsaj pomaknile v ozadje.

OLJA:

Ja, morda je tudi mene še bolj kot lastne smrti strah smrti bljižnjega. Kako v tem primeru nadaljevati? Vedeti, da se lahko življenje zate konča že pred tem, preden dejansko umreš.

[trzinka]

Anuj,
tudi sama imam enake strahove že veliko let. Kako se sprijazniti z minljivostjo, smrtjo. Veš, da nas nekega dne ne bo, pa se ne moreš s tem spopasti. Strah, groza.....živela bi, rada bi, da smo vsi neminljivi...Jah, resnica je pa drugačna , in nekako se skušam prepričati, da pa le mogoče naša duša gre nekam. Prepričujem se, ker bi to rada verjela, ker bi rada živela.....

Bom prebrodila tudi ta strah in se naučila, da pač tako je in nič drugače, zakon narave, živimo še naprej....

[vesnav]

Razumem...

Strah, kot sem napisala, čutim od 4 leta..
Nato pa je po tem, ko mi je umrla najboljša prijateljica, ta strah šel čez mero racionalnega...
Točno to, kar si napisala.Odtlej tudi sama časa ne vidim kot prej.. Prej se mi je zdelo, da je to pač vseeno nekje daleč in da se meni ne more zgodit..
Pred 10 leti se je obrnilo na glavo.

Zadnjih 10 let tako zmanjšujem ta strah in vzpostavljam nujno distanco. Kolikor toliko, mi uspeva.
Vsaj, ko gre za mene...

Mogoče posvečaj več časa razvedrilu.. Ko sama to počnem, je ravnovesje močneje čutiti..

Drži se

[mocka]

Pa saj v resnici umre in strohni samo telo. Človek, ki umre, živi v mislih in spominih svojih bližnjih. Več kot je dobil in vzel iz sveta, več je lahko dal svoji okolici. Ravno zato je vredno še živeti, še dobivati, jemati, da lahko še več daš.
Tako lepo se vse vrti. Dobivamo, jemljemo, dajemo. Živimo naprej, če ne drugače pa v refleksiji.

Včasih me poprime strašanska jeza in bes, tako pogrešam svojo pokojno prijateljico. Tudi krožnik, pa še kaj drugega sem zabrisala po tleh iz ihte. Pa vendar, vse je iz mojega egoizma. Pogrešam jo. Samo z njo sva preanalizirali zadeva na način, ki nama je tako pasal. Pa vendar, samo jemali sva in dajali. Vse, kar mi je dala imam v sebi. Moje je. Od mene je odvisno, kaj bom s tem naredila.

Tako jaz vidim konec telesnega življenja.

[vesnav]

Blagor tebi, mocka.
Tako je prav. Edino.
Moji tudi živijo v meni, z Jezo sva si pa še kar v laseh...

[anuj]

Vse bolj se mi zdi, da je ta strah predvsem posledica nekega splošnega nezadovoljstva v življenju. S smrtjo - lastno ali tujo - se precej lažje soočajo tisti ljudje, ki so sicer v življenju zadovoljni, imajo urejene stvari (predvsem v glavi). Po drugi strani pa sem sama trenutno v zelo slabem obdobju. Milijon pritiskov, ki jih povzročam predvsem sama, čeprav okolica ne pomaga. Vendar sem obenem tudi jaz tista, ki bi se morala upreti stvarem/ljudem, ki mi ne ustrezajo, a se hkrati naučiti, kako stopati v interakcijo z ljudmi, ko je to potrebno. Rešitev ni v begu in še manj v prilagoditvi. Občutek imam, da se ves čas gibam samo znotraj teh dveh skrajnosti. In potem te je seveda strah, da bi sedaj umrl, da bi umrl nekdo, ki ti je blizu. Ko pa je še toliko stvari, ki jih moraš urediti, toliko miru, ki ga moraš najti. Spet pišem samo v teoriji. Ne vem, na katerem koncu se sploh lotiti, česa si sploh želim v življenju ...

[mocka]

Če enkrat prerežeš s tistimi, ki ti pomagajo ohranjati slabo stanje, to ni beg. Samo rez je. Kratek in odločen. Naravnost, da rana ni scefrana. Na hitro, da se ne zagnoji. Korak za korakom potem spuščaš nazaj v bližino ljudi, ki jim daješ in od njih kaj dobiš. Tudi to ni prilagajanje.

Biti obdan z ljudmi ob katerih si vsak dan slabše, je kot ena vrsta mazohizma. Tako poenostavljeno povedano. Vso možnost izbire imamo, s kom se družimo, kdo je v naši bližini in kdo ostaja v sferi vljudnosti.

Pa tole je stran od "nekoč umreti". Mogoče pa blizu "nekoč umreti v miru in spokoju".

[Ribica]

Tudi jaz sem se že od otroštva naprej zelo bala smrti, najbolj pravzaprav tega, da ne bom več VEDELA. Da bo šlo življenje naprej, jaz pa ne bom več videla in vedela.
S tem sem odrasla. Nato sem zbolela za depresijo, trajalo je leta in leta. Veliko je bilo trpljenja, žele po končanju trpljenja, ker nisem več zmogla bolečine. Samo zaspati in oditi, da bo konec bolečine.
Želja ni bila dovolj, od nje se ne umre, zato sem nekoč, v nekem trenutku, pojedla vsa uspavala in pomirjevala, kar sem jih imela.... zaspala.... se tretji dan zavedla sebe, življenja in bolečine, ki je bila (spet) tu.... Morala sem živeti naprej.
Depresijo in bolečino sem po dolgih letih zdravljenja in lastnega truda uspela premagati in sedaj živim mirno. A smrti se več ne bojim. Nanjo od takrat naprej gledam kot na neke vrste prijateljico, ki nas bo odpeljala, ko bo čas za to.
Smrt svojih bližnjih - o tem pa raje ne razmišljam, to odrivam proč od sebe in zaenkrat mi uspeva. Spoštujem vse, ki so zmogli preboleti smrt svojih otrok. Mislim, da je to najhuje, kar te v zvezi s to temo lahko doleti. Tukaj nimam  odgvoroa in rešitve. Le upanje, da mi bo prihranjeno.
Ribica

[Putka]

anuj, mene so ob prvih znakih anskioznostih in kasneje paničnih napadov ves čas spremljale misli o smrti in umrljivosti...so jih sprožile ali prišle vzporedno z občutki, nevem.
Vem pa, da še dandanes se tega bojim kot hudič križa in nikdar se nisem v resnici spopadla s tem problemom. Zdaj, ko mi je boljše, ko anxe in paničnih napadov skorajda več ni, mi uspe te misli poriniti na stran, tako da ne razmišljam ves čas.
Nisem pa tudi nevem, če se jih bom pa kdaj znebila ali z njimi opravila tako, da bom lažje živela...

[anuj]

Če enkrat prerežeš s tistimi, ki ti pomagajo ohranjati slabo stanje, to ni beg. Samo rez je. Kratek in odločen. Naravnost, da rana ni scefrana. Na hitro, da se ne zagnoji. Korak za korakom potem spuščaš nazaj v bližino ljudi, ki jim daješ in od njih kaj dobiš. Tudi to ni prilagajanje.

Biti obdan z ljudmi ob katerih si vsak dan slabše, je kot ena vrsta mazohizma. Tako poenostavljeno povedano. Vso možnost izbire imamo, s kom se družimo, kdo je v naši bližini in kdo ostaja v sferi vljudnosti.

Pa tole je stran od "nekoč umreti". Mogoče pa blizu "nekoč umreti v miru in spokoju".

Samo včasih je težko pretrgati z ljudmi "brez konkretnega razloga". Težko je razložiti, da so "kar naenkrat" pogledi na svet preveč različni, da te takšna družba obremenjuje. Še posebej pa se zaplete v primeru, če gre za družinske člane. Slovenija je precej majhna, še Ljubljana je majhna. Bolj kot se poskušam osvoboditi starega načina življenja, bolj prihaja za mano. Težko je srečati znanca in se pretvarjati, da je "vse po starem", težko se je sprehajati po ulicah z neko napetostjo. Če temu prištejemo še sicerjšnjo anksioznost, paniko - že približno vemo, kje smo.