Anksioznost je moj nov štos...

[Aslan]

Znam rečt ne
Men se itak zdi, da sem skoz sposoben delat na 100%.
občutek pa mam, da potrebujem kako bolj dolgoročno in bolj zen rešitev 

ZEN rešitev je, da svoje možgane naučiš biti TUKAJ IN ZDAJ.
Po domače povedano je to tko, da ko nekaj delaš si POLNO PRISOTEN v tem,
res fokus na to kar doživljaš TA TRENUTEK. Koncentracija 100% na delo, ki ga opravljaš.
Po angleško temu rečejo Mindfullnes, pri nas jo prevajajo vglavnem kot čuječnost.
V psihoterapiji je uporaba Mindfullnesa zadnja leta zelo v vzponu.
Gre za POLNO in nepresojajoče ZAVEDANJE danega trenutka,
Prepustiti se čustvom in občutkom ... začutiti recimo nestrpnost .. napetost in biti z njo,
ne se boriti proti tem občutjem ... Ko ta filing sprejmeš - postopoma izzveni.

S tem se osvobodiš premlevanja in upiranja filingom (kar je itak brezplodno),
da kaj če mi zmanjka časa ... in vsi podobni scenarji ko ti voda v grlo teče ...

[matheu__]

Janja

A si se kdaj vprašal, kaj konkretno te plaši glede smrti. Če pač v nič ne verjameš, se nimaš česa bati, ali kako?
Pač te ne bo več, ne bo več niti veselja, niti žalosti, niti uživanja, niti bolečin...

?

Plaši me konec življenja. Sploh k mam še dost opravkov 
Ko bo enkrat mrtev, bom verjetno mel druge skrbi in me nove "življenske okoliščine" ne bodo tok sekirale 

Ali je ta tvoj strah mogoče povezan s tem, da se bojiš kaj bo s partnerko in otrokom, če ti umreš?

Pa tud s tem kaj bo z mano 

zen rešitev poišči v branju duhovne literature, gledanju tovrstnih oddaj...
In za božjo voljo, poišči si psihoterapevtko, da predelata te strahove. Smiley

sure. 

Janja, ne vem če ga kej 'v ozadju' plaši, no, bo povedal sam, jaz sem po tem zapisu sklepala, da pač le zato ->

Ja plaši me, da se bom stegnu in najbolj me plaši, ko mi gre dobro in mam ful planov  To je to - sem bil srečen otrok, mimogrde.

Matheu__,

Praviš, da ni časa za vsakodnevno rekreacijo? Jz mislim, da si pol urce lahk pa čist vsak dan najdeš, sam tek si morš postavt mal višji na svoji prioretni lestvici. Zjutri pred šihtom (tko še kave več ne boš rabu Smiley), al takoj po šihtu preden se naješ, ali zvečer.

3x na teden laufam po 5km zjutraj pred šihtom + v nedeljo grem za dve ure na hrib hitra hoja. Kaj več od tega si pa žal ne morem privoščit.

Druga stvar, po mojem mnenju ti je bolj smiselno, da v glavi probaš nekak predelat tale strah pred smrtjo, kot pa da se učiš "spopadanja" s stresom.

to.
zato sem odprl temo. da vidim kako drugi hendlate minljivost. Mogoče dobim kej zase...

ZEN rešitev je, da svoje možgane naučiš biti TUKAJ IN ZDAJ.
Po domače povedano je to tko, da ko nekaj delaš si POLNO PRISOTEN v tem,
res fokus na to kar doživljaš TA TRENUTEK. Koncentracija 100% na delo, ki ga opravljaš.

Sej fora je v tem, da sem skoz tukej in zdej. Se ne ukvarjam s preteklostjo, pa tud prihodnost me ne skrbi (razen ko gledam poročila ). Sam tega "tukej in zdaj" se zna nabrat. In ko se nabere sproži zgoraj opisano paniciranje.

[Sinuska]

Smrt je pač neizbežna. In dokler smo tu, je od nas odvisno, kaj bomo naredili s seboj. 
Imam pa res srečo, da tako enostavno jemljem. 

[matheu__]

Res imaš srečo. 

EDIT: rabu bi neki kar deluje kot helex, sam ni tableta (šponta ne šteje  )

[Sinuska]

Meditacija. Pa meni, ki imam itak bajno srečo  , pomaga pri spanju že persen. Poizkusi, morda te pa le uspe pomiriti. Pa objem drage. Pa ustavi misli. pa poglej se v ogledalo, kak fajn dec si. 

[urssska]

Ne vem, jz sem napisala,d a sem ful skeptična da srečen in optimističen človek (kar si vsi želimo ne), ki ima še vse pred sabo in ma še tolk za doživet, sprejme lastno minljivost in premaga strah pred smrtjo na podzavestni ravni. Sploh k zraven vseh nepotrebnih nevroz mamo še instinkt po samoohranitvi.. Sploh če si ateist in je zate to tuki to.

Jz vem, da se nikoli ne bi recimo sprijaznila s smrtjo, preden bi zares verjela, da me je imel vsaj nekdo v lajfu zares rad. Moj brat ne more prebolet dejstva, o katerem si ti zadnjič govoru, namreč da ne bo naredu nič, kar bi v jedru spremenilo svet, jz sem ta del nekako že probala dat čez, čeprav ne še čist.

Moj fotr, k ma zdej pri 70ih resne zdravstvene težave, je sral tolk, da mu nikol ne bo žal, da ga je premal, užival življenje do zadnje kaplje, brez obžalovanj, pa mu še vseeno ni do tega, da bi se mirno sprijaznil s situacijo, da mu verjetno ni preostalo več veliko časa.

Sinuska, zato tud težko evrjamem, da če bi te smrt res oplazila (bohnedaj!!), da bi jemala še naprej tko enostavno vse skup.

[Suzy]

EDIT: rabu bi neki kar deluje kot helex, sam ni tableta (šponta ne šteje  )

Nas je več takih

[urssska]

Spomnila sem se, sam zdle niti približno nimam časa, da bi se kej poglobila v to, ampak mogoče pa bi bla ena ideja no, čeprav nisem prepričana da dobra hehe, da bi mal pregledal študije o petih fazah umiranja, mogoče pa med kritikami najdeš primere ljudi, ki odstopajo od tega in preidejo takoj na fazo sprejetja, pa lahko potem ugibamo zakaj ravno ti lahko rečejo - ok, ni problema, sej sem ready.

[Suzy]

 
Grožnja smrti  nenehno lebdi nad vsakim od nas.
A nas je smrti  strah le zato, ker so nas z napačnimi informacijami prestrašili?
Ustvarili  mit, ki ima velikansko moč v napajanju naših misli?
Zakaj seerni  bojijo poslednje sodbe in kazni, ateisti pa popolnega izginotja, izgube vsega, kar v življenju imajo?
A obe predstavi sta zmotni.
Zanimivo je, da vanju tako verjamemo, a ju nihče nikoli še ni dokazal.
Ko smrt pogledaš s pravega zornega kota in dojameš, za kaj v resnici gre, jo lahko "vzljubiš", saj ne prinaša nič groznega temveč nasprotno. S tem spoznanjem se stvarnost v temelju spremeni.
Življenju lahko daš optimistično perspektivo, globino in povsem nov smisel pogleda
fizičnega obstoja.Vse omejitve o vsem si izmislimo sami,... človek je res ena čudna
stvaritev,....mah preveč zadnje čase berem......no hotla sem reči,da sama nimam
nobenih strahov glede smrti in sama se ne oklepam življenja kot biljka v boju z vetrom in dežjem,...se prepuščam toku usode in celo verjamem,da mi je usojeno kako dolgo
še bom bingljala po tej zemljici....mal sem skrenila s teme,tko kot večkrat s poti radosti,ki nam ga ponuja laif,...

[Sinuska]

mal sem skrenila s teme,tko kot večkrat s poti radosti,ki nam ga ponuja laif,...

[matheu__]

Ma ja, sej ubistvu nimam filozofskih težav. Bolj uno, k te kej boli v polzavestnem ozadju povezujem s tem da bom umrl. Ni fora v tem da bom umrl. To me ne skrbi. Skrbi me, da bi umrl zdej takoj. Tud čez en teden al pa mesec ni kul. In če začneš tko po okm-jevsko povezovat fizične bolečine z tem, da se boš stegnu, pač ni okej. Postanem slabe volje. Me iritira! 

[masi]

...no vsaj to lahko zagotovim iz lastnih anksioznih štosov  , da umrl ne boš takoj, niti čez en mesec ali dva ....iz lastnih izkušenj sem še zmeraj tu 

hm morda pa je potreben odmerek kemije v obliki AD-ja?

[Vain]

men se pa zdi, da imate overachieverji večji problem z lastno umrljivostjo, kot mi navadna raja.   ker če si povprečen, ali pa celo, bog ne daj, neuspešen, pol si tko nadomestljiv in te umrljivost niti ne gane kej preveč.
moj nasvet: take it izzy.

[Janja]

Matheu_!

Meni je pa prišlo nekaj na misel. Ne vem, mogoče si boš s primerjavo mojega in tvojega primera lahko kako pomagal.

Me je bilo pa groza, da bom bruhala v javnosti. Pa so mi vsi govorili, da se nimam česa bati ali pa so mi rekli, da je to itak vseeno. Ampak mene je bilo še zmeraj strah in zato te lahko razumem, da te je nečesa nerazumno strah, čeprav mogoče niti ne veš vzroka...

In vse racionalne analize, debatiranja, razlaganja niso pomagala čisto nič. Še zmeraj bi mi bilo grozno, če bi se mi to zgodilo, ampak sedaj sem s pomočjo raznih tehnik, tablet in psihoterapije tako zelo zminimitirala to mojo obsesijo (ja, to je OKM), da se lahko spet brez strahov gibljem med ljudmi.

Ma ja, sej ubistvu nimam filozofskih težav. Bolj uno, k te kej boli v polzavestnem ozadju povezujem s tem da bom umrl. Ni fora v tem da bom umrl. To me ne skrbi. Skrbi me, da bi umrl zdej takoj. Tud čez en teden al pa mesec ni kul. In če začneš tko po okm-jevsko povezovat fizične bolečine z tem, da se boš stegnu, pač ni okej. Postanem slabe volje. Me iritira! 

A lahko midva tukaj narediva neke vzporednice?

Vsak ima svoj strah, ki je v bistvu nerealen. No, mogoče, da bi veliko ljudi celo reklo, da je tvoj lahko realen, ker ljudi je ponavadi smrti strah, bruhanja pa ne. Ampak OK, dajva izhajati iz predpostavke, da sta oba najina strahova nerealna. Recimo tudi smrt, ker nanjo enostavno ne moremo vplivati. Vsem nam se bo to zgodilo.

Jaz za svoj strah ne poznam izvora. Kaj pa ti za svojega? Si se kaj poglabljal v to? Jaz sem se v moj strah zelo poglabljala, ampak se nisem premaknila niti za milimeter.

Zdaj pa tako: dokler je bil ta moj strah v mejah normale in sem lahko popolnoma normalno funkcionirala, sem znala živeti z njim. Sem se pač izognila situacijam, kjer so pač ljudje bruhali (ja, tudi tega me je grozno strah). Ampak na tak način se da kar dobro shendlat skozi življenje.

Potem pa so v puberteri nastopile dejansko obsesije zaradi tega strahu in počasi se mi je moj krog začel ožati in ožati. In to mi je močno ogrozilo kvaliteto življenja.

In vse racionalne razlage niso pomagale čisto nič. Pri meni je edina možnost kombinacija vsega tistega kar sem že parkrat naštela. In sedaj je strah še prisoten, ampak v taki meri kot je bil preden je prešel dejansko v obsesijo. In s tem se da živeti.

Zdaj se pa moraš ti vprašati, kakšen je ta tvoj strah? Ali je pogost? Kdaj se ti pojavlja? Če se ti pojavlja zelo poredko in ti ne ovira tvojega življenja, potem bi mogoče poskusil s kakšno tehniko preusmeritve misli, ko se ti ta obsesija začne. Predvidevam, da gre za obsesijo. Če pa se to dogaja vse pogosteje in pogosteje, premisli na kakšen način boš to zadevo ukrotil. Jaz sem ti povedala moj recept. Drugače pri meni ni šlo.

Sem bila pa ravno danes pri dr. Dernovškovi (omenjam jo zato, ker mislim, da jo ti tudi poznaš) in bila je resnično zelo zadovoljna in presenečena nad mojim napredkom. To malo tako za vmes.

Bi bil že čas, da napišem še kaj v mojo temo. Če boš imej kakšne ideje, ko bo kaj novega pri meni, pa pridi kaj pogledat. V moji temi si vedno dobrodošel. Sicer si se pa v moji temi vedno zgledno obnašal.

Lepo se imej!

[matheu__]

Janja! 

Jaz za svoj strah ne poznam izvora. Kaj pa ti za svojega? Si se kaj poglabljal v to?

Ja. Strah me je da se bom stegnu (da nisem tega že napisal!). Vzrok: to bi blo zelo neugodno v tem momentu

Zdaj se pa moraš ti vprašati, kakšen je ta tvoj strah? Ali je pogost? Kdaj se ti pojavlja? Če se ti pojavlja zelo poredko in ti ne ovira tvojega življenja, potem bi mogoče poskusil s kakšno tehniko preusmeritve misli, ko se ti ta obsesija začne. Predvidevam, da gre za obsesijo. Če pa se to dogaja vse pogosteje in pogosteje, premisli na kakšen način boš to zadevo ukrotil. Jaz sem ti povedala moj recept. Drugače pri meni ni šlo.

Moja obsesija je prehodne narave. Ko sem pod stresom (da nisem tega že napisal!), je zadeva bolj aktualna.

Vsak ima svoj strah, ki je v bistvu nerealen.

Dobra stran straha je da ti izostri čute. To je tud neki 

[kinto]

Ne vem, jz sem napisala,d a sem ful skeptična da srečen in optimističen človek (kar si vsi želimo ne), ki ima še vse pred sabo in ma še tolk za doživet, sprejme lastno minljivost in premaga strah pred smrtjo na podzavestni ravni. Sploh k zraven vseh nepotrebnih nevroz mamo še instinkt po samoohranitvi.. Sploh če si ateist in je zate to tuki to.

Urssska, tuki se spet ne morem strinjat s tabo   Govoriš o premagovanju straha pred smrtjo, kot da je bil položen v zibelko vsakemu od nas in ga je zdej potrebno predelat. Spet se bom mal ponovu (jebiga ne morem iz svoje kože), ampak poglej si tamale. Je katerega od njih strah smrti? Not. Vidiš morda kdaj svojo mačko, da jo je strah tega? To so (ste) nekateri pobral nekje na poti, zato ni naravno, ne na zavestni kot na podzavestni ravni.

Priznam, meni se sanja ne, kako nadležen je strah pred smrtjo, ker tega še res nisem doživel. Uživam lajf (skor) na polno, ampak mi je nekako vseen, kdaj bom šu pa-pa , pa res govorim iskreno. In tudi raje ne bi živel enga lajfa polhnga trpljenja, ker s tem zgubi svoj namen. In smrt ne more bit prav nič groznega, Suzy je lepo povedala...

[Janja]

Matheu_!

Ja. Strah me je da se bom stegnu (da nisem tega že napisal!). Vzrok: to bi blo zelo neugodno v tem momentu

Moja obsesija je prehodne narave. Ko sem pod stresom (da nisem tega že napisal!), je zadeva bolj aktualna.

Ups, pa si res napisal. Priznam, da zadnje čase ne prebiram več tako zelo natančno, ker nimam toliko časa in potem tudi kaj spregledam. Ja, to pa je pozitivna plat, ker več živim in nimam več toliko časa za forum kot sem ga imela prej.

Če je to samo prehodne narave, bi si mogoče pomagal s tem:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7542.msg204089.html#msg204089.

Trina je v eni drugi temi napisala odlomek iz knjige KVT. Tvoj strah sicer ni omenjen, ampak, če gre to za neko vrsto obsesije, si boš lahko mogoče pomagal kaj s tem zapisom. Sploh pa zato, ker zadeva ni alarmantna.

Ne govori mi o dobrih straneh strahu.

Dobim kar ošpice. Jaz res v strahu ne vidim nič pozitivnega, čeprav se dejansko zavedam, da tisti normalen strah je dejansko pozitiven. Ampak pri meni se vse vrti okoli strahov in jih imam počasi že zadosti.

Sedaj pa nekaj iz mojega realnega življenja. Tako malo za sprostitev.

Jaz verjamem v reinkarnacijo. In je prišel moment, ko sem se poigravala z mislijo, da mogoče bi pa malo zapustila ta svet, ker tako ali tako ne živim, ampak životarim. Ampak to je bilo zgolj samo razmišljanje. In veš kaj me je odvrnilo od tega mojega dejanja?

Postalo me je strah, ker sem pomislila, kaj pa, če bom pol ena grdoba z nikakvim karakterjem. In tako me je minila misel na smrt in sem si rekla, da če sem že dobila kar OK posodo z zares odlično vsebino (na vsebino sem pa dostikrat zelo ponosna, čeprav me določene pomanjljivosti motijo), bom zaenkrat še ostala. No, pa sem našla še eno pozitivno lastnost strahu, ki ga resnično ne maram.

Lepo se imej!

[Arwen]

Strah me je da se bom stegnu (da nisem tega že napisal!). Vzrok: to bi blo zelo neugodno v tem momentu

in če bi se slučajno to res zgodilo.... kaj potem? bilo bi neugodno, ja, razumem to, a ko se to zgodi, se zgodi, pa naj bo ugodno al pa ne....

[matheu__]

Uživam lajf (skor) na polno, ampak mi je nekako vseen, kdaj bom šu pa-pa violina

Dej zlomi si nogo 

Ko sem maničaril so me strpali v špital in pol je blo tri leta muke. Od te zgodbe ni ostalo nič. Resne diagnoze so vse popadale. Ostal je strah pred tem da se mi bo spet utrgalo in ta strah se je skozi čas stransformiral tudi v akutni strah pred smrtjo.

in če bi se slučajno to res zgodilo.... kaj potem?

Verjetno nič posebnega. Nehal bi strašit na nebojse (al pa ne, muahahaha)   

[Arwen]

v bistvu odgovore na svoja vprašanja poznaš

Ostal je strah pred tem da se mi bo spet utrgalo 

in se mi zdi, da veš tudi, da se to ne bo zgodilo

  strah se je skozi čas stransformiral tudi v akutni strah pred smrtjo.

in tudi ta strah znaš predelat....