Anksioznost je moj nov štos...

[matheu__]

...pravi dohtarca.

Danes sem zamenjal psihiatra za psihiatrinjo. Za to sem se odločil, ker sem na zadnjih treh štirih seansah (v razponu 2 let) imel 10 minutne dejavuje. Ista generična vprašanja in isti generični odgovori z moje strani. BZ uglavnem.
In zdej sem pri novi dohtarci s katero sva dognala, da imam poleg bipolarnih vzgibov še anksiozne. Pa sej to sem že prej vedu - sam človeku se zdi fajn, če tud dohtar opazi odprt zlom z štrlečo golenico, ko mu poveš, da maš težave s hojo zadnje čase in da imaš občutek, da maš odprt zlom in da nekaj sumljivo štrli  Res tega se z mojim prejšnim ni dalo; Običajno mi je na začetku pustil do besede za kake 2 sekundi in pol, me prekinil sred stavka, dokončal moj stavek in začel z mantro o stvareh k me v tistem momentu (in katerem kolidrugem    ) ne interesirajo preveč. Ta mantra ima običajno zelo antidepresiven učinek; namreč medtem ko govori, dobivam sto in eno idejo, kaj bi rajši delal namesto bil tam.

No uglavnem, zdej sem pr tanovi in sem zaenkrat zadovoljen z odnosom. Jst sem govoru, ona je poslušala, pol je ona govorila in pol spet jst;  ker sem totalen fen klasičnega pogovora pri katerem en govori in drug čaka da bo na vrsti (  ) mi ta način bolj odgovarja.

Aja pa še o anksioznosti. Moja se je razvila iz panike, da se mi bo odkegljalo na javnem mestu (če se mi privat tud ni v redu  ) To ma precej paničarjev, kokr berem; ampak za razliko od njih mam jst utemeljen sum    Namreč sem bipolaren in mam za sabo že eno hospitalizacijo. Od takrat je sicer vse v najlepšem redu, kar pomeni, da nimam več ekstremnih razpoloženjskih nihanj. Bipolarno mam pod kontrolo, ta pridružena anskioznost me pa matra vsak teden vsaj enkrat. Včasih pa kar cel teden skupaj v obliki nedoločenih bolečin v prsih, občutku da težje diham, da mam raka (vsak mesec ciklično vsaj en dan trpim za terminalno obliko raka ) Včasih se zbujam v paniki tik ko zaspim, včasih preverjam, če nek zvok (ajde črički) obstaja objektivno al haluciniram (običajno je test negativen  ). Mislim ful enih težav in je pravi čudež da sem celokupno dobro socializiran in obče sprejet kot pretežno normalen.    Nevem meni je to precej novo - generalizirana anksioznost  Ful je težko si rečt, da je vse ok, da si sam domišljam, da bolečina v prsih indicira nek hud šit. Pa veš, da je ok, sam zgleda da vedet ni dovolj, al nevem. Pr bipolarni mi je lažje. Ko sem naspidiran, vem da se moram ustavit, ko sem down, sem v depri, prilagodim svoje dnevne načrte. Sam ko si tesnoben, pa en morš nič. Katastrofična misel konstatno prca v ozadju in si zaradi tega skoz pomalem slabe volje 
A ma kdo kako idejo?

over & out

[Janja]

Matheu_ , welcome to the club!

Pa ne, da ti privoščim, ker ti resnično ne.

Jaz bom pisala iz izkušenj, ki jih imam sama s sabo in z mojo mamo. Skupaj imava namreč kar nekaj možnih kombinacij; raznorazne fobije, nekaj OKM-ja, bipolarno motnjo, mogoče se bi še kaj našlo... Aja, pa tri mamine hospitalizacije in pri mami cel kup zdravil.

Aja pa še o anksioznosti. Moja se je razvila iz panike, da se mi bo odkegljalo na javnem mestu (če se mi privat tud ni v redu  ) To ma precej paničarjev, kokr berem; ampak za razliko od njih mam jst utemeljen sum    Namreč sem bipolaren in mam za sabo že eno hospitalizacijo. Od takrat je sicer vse v najlepšem redu, kar pomeni, da nimam več ekstremnih razpoloženjskih nihanj. Bipolarno mam pod kontrolo, ta pridružena anskioznost me pa matra vsak teden vsaj enkrat.

Kako naj bi to zgledalo? Česa konkretno se bojiš? Jaz namreč tega strahu ne poznam, da bi se mi 'odkegljalo'. Imam pa druge strahove, kaj naj bi se mi na javnem mestu recimo zgodilo, ampak tega ne bom tukaj na javnem forumu pisala. Jaz sem si pri teh strahovih pomagala izključno s sproščanjem in avtosugestijo. Prepričevala sem se, da bo vse v redu. Dejansko je pa ta proces pri meni trajal kar precej dolgo, ker na začetku sploh nisem vedela, kaj v bistvu mi je. Sedaj sem razvila (no nisem je jaz izumila, ampak sem jo nekje prebrala, ni pa to uradno priznana metoda sproščanja) eno svojo tehniko, ki me pomirja in jo lahko izvajam tudi na javnih mestih.

Ful je težko si rečt, da je vse ok, da si sam domišljam, da bolečina v prsih indicira nek hud šit. Pa veš, da je ok, sam zgleda da vedet ni dovolj, al nevem.

Jaz osebno nimam strahov glede telesnih bolezni, zato ti tukaj resnično težko kaj konkretnega svetujem. Se mi pa zdi, da jih je tukaj gor kar nekaj, ki so se soočali tudi s tem. Glede na prebrane prispevke, se mi zdi, da boš moral ravno to storiti, da si boš rekel, da si domišljaš, da vse to ni realno, da nimaš raka... Mislim, da je rešitev samo v tem, da se prepričaš, da je s tabo vse O.K.. Ne vem, tukaj samo ugibam, ti bo kdo drug napisal kaj več.

Matheu_, imaš ogromno humorja in mislim, da si pred kratkim nekomu pritrdil, ko je napisal, da svoje težave rešuje s humorjem. Poizkusi še ti. Saj vem, nekomu svetovati je lažje kot sam realizirati, pa vendar mora vsak sam najti svojo pot.

[matheu__]

Česa konkretno se bojiš?

sej sem napisal 

Kako naj bi to zgledalo?

o tem pa raje nebi govoru 

Jaz sem si pri teh strahovih pomagala izključno s sproščanjem in avtosugestijo.

Ma meni avtosugestija ne pomaga. Ker se vedno znova zasačim, ko skušam sam sebi neki podtaknit 
Sproščanje pa pomaga. Nimam kake posebne tehnike - običajno pomaga če grem s svojo na sprehod al pa se uležem, ne delam nič; jamranje moji tud pomaga, pa Helex.

Me pa kot po pravilu vedno po intelektualnih obremenitvah boli glava. Ampak ne na tak način, d bi analgetik lahko pomagal, pa tudi ne migrensko, da bi me svetloba ful motla. Tišči me v sencih za pop..in to vsak dan ... zanimivo je da se to tiščanje v temenih stopnjuje z delovno učinkovitostjo. Bolj ko mi laufa, bolj me boli. Logično bi blo nasprotno. 

Evo, moja je ukazala, da moram dat iz sebe, pa sem dal. Sam ni nič boljš. A to, da daš zadeve na plano deluje z zamikom ko AD-ji? 

[Toja]

Matheu, tudi jaz imam ansiozno panično motnjo, ki se odraža na način
simptomov, ki jih ti opisuješ.
Veliko ti je že Janja napisala in se podpišem pod njo in se z vsem strinjam.

V zadnjem delu pa je napisala, da ti ne more svetovat glede strahov telesnih bolezni.
Če boš sprejel, ti bom jaz!
Poglej vsi znaki paničnih napadov se odražajo na način, da se ti pojavi razbijanje srca, temnenje pred očmi, tresenje, pekoča koža, mravljinci in vrtoglavica ter
občutek izgube zavesti. Že takoj ti bom povedala, da tak panični napad traja
nekje do pol ure ali manj, vendar v začetku se stopnjuje,potem pa počasi pojenja.
Od tega se ne umre, čeprav je občutek obupen.
Jaz jih še doživljam, vendar zelo poredko, ker jih poznam in jih znam obvladat.
Takrat poskušam preusmerit misli, če je možno, da je to slučajno v trgovini, se poskušam pogovarjat s prodajalko ali s kom, ki ga poznam.
Napad lahko pride kjerkoli in ga začutiš, takrat se osredotoči na zelo počasno dihanje (vdih skozi nos - zadrži-izdih skozi usta),to naredi 3-5x, ne več, ker če
dihaš hitro in na kratko pride do hiperventilacije in ti stanje poslabša.

Zdaj pa o tem kako mi je uspelo:
Verjemi mi, ko vsega tega nisem poznala, sem tudi po večkrat na teden odšla na
urgenco, kjer pa je napad že pojenjal.
Pomembno je, da daš skozi preglede tvojih fizičnih težav kot je pregled srca, mogoče tudi pregled pri nevrologu in zagotavljam ti, da bo vse bp.
To sem storila tudi jaz, kajti nisem več mlada in sem ob takih napadih imela tudi
zelo povečan krvni tlak in pulz.
Zdaj , ko vem, da sem fizično dokaj zdrava, sicer imam zdravila za tlak, vendar mislim, da brez veze, kajti moj tlak je bil visok le ob napadih, se sploh več ne
obremenjujem in na tak način  gre stanje dosti lažje skozi.
Ne bom ti lagala in rekla, da se ne ustrašim, SE, pa še dostikrat, vendar to gre mimo, ostanejo pa bolečine v mišicah, te pa potem umirim s sproščanjem in počitkom.
Povem ti, da gre in zelo pomembno je, da se zaveš, da to ni fizično obolenje, to se
nam dogaja v mislih in bolj , ko bomo mislili, da se nam bo napad zgodil, prej bo.
Najbolje je, da ga sprejmemo, v začetku bodo pogosti, potem pa počasi postanejo
vse redkejši.
Naredi si preiskave tvojih fizičnih težav, da boš trdno prepričan, da je s tabo fizično vse OK in potem boš vse to lažje prenašal.

Želim ti, da ti uspe, kot je mnogim tu na fotumu, vendar vedi, panični napadi so lahko pogosti, lahko je samo en in nikoli več, lahko pa se občasno še pojavijo.

Še tole sem zdajle prebrala "tiščanje v prsih", to je tesnoba-rekla bi nek strah pred nečim neznanim, včasih pomaga tudi !
Tudi mene dostikrat boli glava v področju senc,vendar tudi meni ni potrebno vzet analgetikov, ker ni tako hudo, je pa vse povezano z anksioznostjo.

Prav je, da si to dal ven, ne more takoj pomagat,vendar pa, ko boš prebral še ostale odgovore, se boš počutil boljše, kajti morda boš spoznal stvari, za katere nisi vedel, pa čeprav, ko te berem , vem da veliko veš in poznaš.

Matheu drži se, vem, da boš obvladal!

[matheu__]

Poglej vsi znaki paničnih napadov se odražajo na način, da se ti pojavi razbijanje srca, temnenje pred očmi, tresenje, pekoča koža, mravljinci in vrtoglavica ter
občutek izgube zavesti. Že takoj ti bom povedala, da tak panični napad traja
nekje do pol ure ali manj, vendar v začetku se stopnjuje,potem pa počasi pojenja.

Kaj pa občutek, da izgubljaš nadzor in potenje? ...jst sem mel to dvoje plus močno razbijanje srca. Trajalo pa je dokler ni Helex primu. Sam fora je v tem, da mam to izključno preden zaspim.

Naredi si preiskave tvojih fizičnih težav, da boš trdno prepričan, da je s tabo fizično vse OK in potem boš vse to lažje prenašal.

Pri pulmologu sem bil, kake pol leta nazaj in je BP. Drugo pa nevem, me niti ne skrbi. Ok, zadnje čase fokusiram tud na grlo. Me je zadnjič bolelo grlo in me je zaskrbeo ko hudič, da ni kej resnega, bognedaj rak - pa sem se počut ful bedasto v čakalnici, ker sem pršu krast dohtarci čas z tako blago težavo, pol mi je dala neke septolete, pogledala in rekla da ni rak,... da pa je mal rdeče. Doh.  Uglavnem skoz neki katastrofiram. Pa ni, da bi to bistveno vplivalo na vse ostalo, le v slabo voljo me spravlja.

[Toja]

Poglej vsi znaki paničnih napadov se odražajo na način, da se ti pojavi razbijanje srca, temnenje pred očmi, tresenje, pekoča koža, mravljinci in vrtoglavica ter
občutek izgube zavesti. Že takoj ti bom povedala, da tak panični napad traja
nekje do pol ure ali manj, vendar v začetku se stopnjuje,potem pa počasi pojenja.

Kaj pa občutek, da izgubljaš nadzor in potenje? ...jst sem mel to dvoje plus močno razbijanje srca. Trajalo pa je dokler ni Helex primu. Sam fora je v tem, da mam to izključno preden zaspim.

Naredi si preiskave tvojih fizičnih težav, da boš trdno prepričan, da je s tabo fizično vse OK in potem boš vse to lažje prenašal.

Pri pulmologu sem bil, kake pol leta nazaj in je BP. Drugo pa nevem, me niti ne skrbi. Ok, zadnje čase fokusiram tud na grlo. Me je zadnjič bolelo grlo in me je zaskrbeo ko hudič, da ni kej resnega, bognedaj rak - pa sem se počut ful bedasto v čakalnici, ker sem pršu krast dohtarci čas z tako blago težavo, pol mi je dala neke septolete, pogledala in rekla da ni rak,... da pa je mal rdeče. Doh.  Uglavnem skoz neki katastrofiram. Pa ni, da bi to bistveno vplivalo na vse ostalo, le v slabo voljo me spravlja.

Poglej Matheu, izgubljanje nadzora je tist strah, ko imaš občutek, da se boš onesvestil.
Napadi lahko pri nekaterih pridejo res samo ponoči ali pred spanjem, ker si ti je to tako zgodilo in ko vzameš helex je po določenem času ok, kar pomeni, dasi se pomiril.

Prosim te ne misli, da si zelo bolan, ker nisi, poglej dokazano.
Poskusi se čimmanj obremenjevat s telesnimi simptomi, dopovej si, da vsaka bolečina v telesu, pa tudi ni rak, vsak cmok v grlu je lahko 1001 stvar, lahko pa
samo napad tesnobe, prišel boš tudi do hripavosti, to je vse od nervoze.
Preveč se bojiš telesnih sprememb in prav je, da jih tudi pri zdravniku preveriš, ker
le tako boš prišel do spoznanja, dasi telesno zdrav!

Nočko!

[Janja]

Matheu_, kot vidim te je že Toja oborožila z ogromno informacijami.

Sproščanje pa pomaga. Nimam kake posebne tehnike - običajno pomaga če grem s svojo na sprehod al pa se uležem, ne delam nič; jamranje moji tud pomaga, pa Helex.

Ko mene zagrabi moja simptomatika, potem moram ukrepati, samo ležanje ali sprehod pri meni ne zaleže, ker se simptomatika še poveča. Jamranje pa mi zadevo v tistem momentu celo tako zelo poslabša, da o tem ni govora. Vse to, kar si omenil, lahko sledi šele takrat, ko je mojega napada, ki ni podoben tistim, ki jih opisujejo tukaj gor, že konec. Pa ne vem no, jaz sem neka čudna vrsta, vse moram delati po svoje in tudi zadeve, ki jih doživljam, niso tako zelo specifične kot jih opisujejo mnogi tukaj gor.

Evo, moja je ukazala, da moram dat iz sebe, pa sem dal. Sam ni nič boljš. A to, da daš zadeve na plano deluje z zamikom ko AD-ji? 

Jaz dam dostikrat ven iz sebe. Zaupam se nekaj ljudem, ki jih ni ravno veliko. Če mi kaj pomaga? Pomaga mi v toliko, da ne tiščim v sebi, in da vem, da me nekdo razume. Boljše pa mi zagotovo ni, boljše mi je šele takrat, ko mi uspe določene stvari, ki me ovirajo, premagati.

Sam fora je v tem, da mam to izključno preden zaspim.

Jaz sem se s svojo obliko napadov srečevala že pred spanjem, med spanjem, med jedjo, na morju, na smučanju... Ma, kjer češ, ni da ni...

[Arwen]

a da bi jo pa sprejel kot del sebe, pa ni opcija?

Kaj pa občutek, da izgubljaš nadzor in potenje? ...jst sem mel to dvoje plus močno razbijanje srca.

pride in tudi mine  (razbijanje srca pa jaz sprejmem kot dejstvo, da sem še "o, super, srce čutim, kar pomeni samo to, da me še ni pobral  ")

[Jagodka]

Hja, živemu se vse zgodi. 

 

Pr bipolarni mi je lažje. Ko sem naspidiran, vem da se moram ustavit, ko sem down, sem v depri, prilagodim svoje dnevne načrte. Sam ko si tesnoben, pa en morš nič. Katastrofična misel konstatno prca v ozadju in si zaradi tega skoz pomalem slabe volje   

Ko boš obvladal strah, bo tudi to bolj izi in predvidljivo. Navaditi se je treba in sprejeti.
če zmorem jaz, zmoreš tudi ti.


Meni pomaga naslednje:

Brez diagnoz, ker se začnem pomilovati, kar poslabša simptome in me pripelje v depresijo.

Fizično delo, ki ga opremim z glasbo in prepevanjem po trenutnem navdihu.   

Avtogeni trening.

Zavestno zanemarjanje simptomov (moji so zelo podobni tvojim).

Ponavljanje hecnih manter, da preusmerim pozornost. Praktično: deklamiranje in prepevanje otroških pesmi (Župančič, Pavček, Čuk se je oženil, Lisička je prav...) in slovenskih komadov (Mlakar, Uršič, Domicelj, Lovšin...). To delam tako, da si čimbolj živo predstavljam pube, ki sedijo v livarni in štrajkajo, Cicibana, ki ga je pičila čebela in ima bunko, srbi ga.... s čimbolj nazornimi podrobnostmi, obleka, pokrajina, okolica, občutek..... 

Nasprotna namera je primerna metoda za terapijo posameznika pri tesnobnih in prisilnih nevrozah. Gre za to, da bi spodnesli začaran krožni proces pričakovane bojazni in nastopnega simptoma, in sicer s tem, da si s strahom pričakovani predmet bojazni paradoksalno sami želimo priklicati, kar blokira pričakovano bojazen in s tem krči simptom. To pomeni, da pacienta spodbujamo, naj dela ali si želi, da bi se zgodilo ravno tisto, česar se boji. Pomagamo si lahko s humorjem, kjer se pacient nauči smejati lastnim bojaznim in prisilam. Zdravilni učinek nasprotne namere je v tem, da se okrepi človekova zmožnost za odmik od sebe - samo-odtrgovanje. Iz Franklove logoterapije. Meni deluje na javnih krajih. Ko sem se naučila je 100%.

Stiskajoč glavobol v sencih odpravljam s kitajsko mastjo, tisto sveže, po mentolu dišečo žavbo. Ne odpravi vedno, me pa zelo osveži. Kontraindikacije so občasni mozolji. 

Evo, moja je ukazala, da moram dat iz sebe, pa sem dal.

Podpora in razumevanje najbližjih in najljubših je neprecenljiva.

En zabaven, duhovit, prizemljen tip na enem forumu, Matheu_ al kaj, je enkrat napisal, da se je v slabih dneh obesil na nekaj minut dobrega počutja dnevno. Poskusi. Po moje bo šlo. 


Drži se.

[Amelie]

Jagodka

Fizično delo, ki ga opremim z glasbo in prepevanjem po trenutnem navdihu.   

Evo, meni tudi to pomaga. Npr. da neseš smeti, pomiješ posodo, zglancaš štedilnik, pa bo.

[matheu__]

Poglej Matheu, izgubljanje nadzora je tist strah, ko imaš občutek, da se boš onesvestil.

Ja nekako to, da bom padel v nezavest al pa fasal epiletpični al pa meni že znano akutno fazo manije, raka žrelne votline. Pa nimam nobenih simptomov, edin simptom je, da me je strah da jih bom dobil.  Vse to po mojih opažanjih poteka vzporedno z izgube nekega bazičnega občutka varnosti. Ful težko opisat.

Jamranje pa mi zadevo v tistem momentu celo tako zelo poslabša

Ma to je najboljše. Verjetno zato, ker redko ostanem resen, ko začnem jamrat in na kocnu mi je že vse funny. Sam jamranje ni smiljenje samemu sebi (tega ne počnem). Jamranje je, da svoji dragi pokažeš, kje vse te boli 

Jaz sem se s svojo obliko napadov srečevala že pred spanjem, med spanjem, med jedjo, na morju, na smučanju... Ma, kjer češ, ni da ni.

hm. No jst ko delam oz. sem zaposlen z biločem, je ok.  Bilokaj mi pobere itak 100% dneva, razen tik pred spanjem in zgodaj zjutraj, ko nisem še čisto zbujen. In ravno zjutraj in zvečer katastrofiram. Če me zagrabi zjutraj ni kul, ker me pol cel dan prca. Zvečer je malo bolje, ker do naslendjega dne že pozabim. Mam pa včasih srečo in fašem zvečer in pol še zjutraj v opomin. Ljubim take dneve 

a da bi jo pa sprejel kot del sebe, pa ni opcija?

ma sej sem sprejel. Sam bi vseeno rad ublažil. Ker preprosto ni kul bit zaskrbljen, še posebej, če nimaš objektivnih razlogov za to.

Hja, živemu se vse zgodi.  Smiley

no kidding 

Ponavljanje hecnih manter, da preusmerim pozornost. Praktično: deklamiranje in prepevanje otroških pesmi (Župančič, Pavček, Čuk se je oženil, Lisička je prav...) in slovenskih komadov (Mlakar, Uršič, Domicelj, Lovšin...). To delam tako, da si čimbolj živo predstavljam pube, ki sedijo v livarni in štrajkajo, Cicibana, ki ga je pičila čebela in ima bunko, srbi ga.... s čimbolj nazornimi podrobnostmi, obleka, pokrajina, okolica, občutek.....  sesmejem

no sej to že delam. Vsak večer pred spanjem gledam butast sitcom, ki naredi prijetno praznino v glavi. Prazna glava je mega. Folk ti jo polni cel dan. In če maš zvečer kam downloadat, si zmagal v življenju. 

Stiskajoč glavobol v sencih odpravljam s kitajsko mastjo, tisto sveže, po mentolu dišečo žavbo. Ne odpravi vedno, me pa zelo osveži.

Jagoda, meni vsi po vrsti govorijo da ma to neko vezo z dioptirjo, pri čemer je moja enaka že deset let. Šele tanova hohtarca je začela sumit tesnobo. Kar se mi zdi logično, ker je edina stvar ki pomaga proti tej vrsti glavobola Helex. Ja poznam kitajsko mast. Tudi jo mam cel lonček pri roki. Hvala za nasvet. Bom probal.

Evo, meni tudi to pomaga. Npr. da neseš smeti, pomiješ posodo, zglancaš štedilnik, pa bo. Smiley

 

[Toja]

Matheu_ 

Postavila ti bom eno vprašanje in sicer:
"Ali mogoče ti veliko bereš zdravniške knjige, kjer so postavljene razne diagnoze"

Če to počneš, ti svetujem, da jih nehaš!

Poglej, jaz sem imela doma knjigo "Zdravstveni vodnik" in vedno
pogledala noter, če me je kje malo zabolelo.
Seveda točno na straneh, kjer so narisane sheme, vsaka bolečina me je
pripeljala do diagnoze " RAK".

A, veš kje je pristala knjiga, v smeteh!

Od takrat, nikdar več ne gledam teh stvari in kadar je res zelo hudo, raje
grem do zdravnika in se tam prepričam, samo to je vedno redkeje,
morda 1x na leto ali pa še to ne, ker sem spoznala, da mi te simptome
povzroča samo branje takih knjig.

Še tale nasvet, ko bereš forum, tu so napisane razne stvari, povzami samo
tisto, kjer se najdeš, ostalo pa preberi in si ne dovoli, da te prestraši in
pobere energijo.

Lepo bodi in drži se!

[abcd]

Dobrodošel med nami.

Tudi jaz imam podobne težave kot ti: POTENJE, DIAGNOSTICIRANJE, CMOK V GRLU, SLABŠI VID, ODPOVEJO MI ROKE, NOGE, POŽIRANJE, pa še kaj bi se našlo...

Sedaj se ne ustrašim več toliko, še vedno pa se sprašujem , le kaj bi to bilo, da ni MS ali tumor v glavi ali ...

Delajmo na temu; s pozitivizmom, po katremukoli postopku, da bomo boljši, ker je življenje tako lepo!!

Matheu 

[Toja]

abcd

Zelo lepo si napisal in vse to sem doživljala tudi sama,
ni še dolgo od tega, zdaj pa sem pogumna in znam lepo
vse to premagat.

Ne želim nikomur vlivati lažnega upanja, da to mine popolnoma,
se pa da zelo omilit, pridejo pa še padci, ki me vržejo, vendar
pa tudi za tem posije  , pa sem spet na konju.

Tako kot si napisal, delajmo s pozitivizmom, da bomo boljši,
ker je življenje tako lepo!

ps: Sem prebrala tvoj prvi post, v katerem si opisal tvoj boj
s težavami in uspeh, ki si ga doživel v enem letu.
Bodi prijazen, daj prosim malo bolj opiši kako je to zgledalo
v praksi, saj boš s tem veliko pomagal meni in vsem nam na
tem forumu.
Pozitivne izkušnje in SREČNI konci so za vse nas dobrodošli
in nas navdajajo z upanjem!

[Jagodka]

Bilokaj mi pobere itak 100% dneva, razen tik pred spanjem in zgodaj zjutraj, ko nisem še čisto zbujen. In ravno zjutraj in zvečer katastrofiram. Če me zagrabi zjutraj ni kul, ker me pol cel dan prca. Zvečer je malo bolje, ker do naslendjega dne že pozabim.

Moji najbolj nadležni simptomi so (bili) vrtoglavica, slabost, podobna nosečniški, hitro bitje srca in občutek, da se mi bo samo stemnilo. Točno, kot opisuješ, ko je telo sproščeno, je udarilo.
Nadležno je zjutraj, pred novim dnevom. Pri meni zaleže, da vstanem takoj, ko se zbudim. V desetih minutah gibanja se mi stanje večinoma poleže. Če sem se v paniki zbujala ponoči, sem se tudi dvignila, celo vstala. Simptome lažje obvladujem v vertikali, v budnosti, daje mi občutek, da imam kontorlo nad sabo 

Vse to po mojih opažanjih poteka vzporedno z izgube nekega bazičnega občutka varnosti. Ful težko opisat.

Najbrž so to izkušnje vseh, ki se s tem spopadamo. Odlična iztočnica za seanso s psihiatrinjo.

[ljubica]

Matheu__, ja ta bazični občutek varnosti se začne podirat, ko te zgrabi panika. Grozno za občutit. Ampak - mene naprimer vedno zanima, kam potem izgine ta občutek. Ker vedno, ampak vedno do sedaj (!) se je potem vrnil blagodejni občutek varnosti.
Nimam bolj pametnega nasveta zate, kot to, da preveriš pri sebi, v katerih situacijah se ti dogajajo. Ker pri meni jih naprimer sproža to, da od sebe zahtevam preveč, tudi energijo trošim in se ne poslušam.
Ker telo je pametno in nam pove, kar želimo pred seboj skriti!
Drži se!

[matheu__]

"Ali mogoče ti veliko bereš zdravniške knjige, kjer so postavljene razne diagnoze"

Ma ti moram rečt, da niti ne. Ko sem zbolel za bipolarno sem se precej poučil. Ampak samo o tem. Sem premal motiviran, da bi se šel ljubiteljsko samodiagnosticiranje vsevprek. Bi pa dal roko v ogenj da sem bipolaren  Housa pa tudi gledam, ja 

Dobrodošel med nami.
Tudi jaz imam podobne težave kot ti: POTENJE, DIAGNOSTICIRANJE, CMOK V GRLU, SLABŠI VID, ODPOVEJO MI ROKE, NOGE, POŽIRANJE, pa še kaj bi se našlo...

no razen potenja, drugih zadev k si jih ti naštel nimam. Hvala za dobrodolšlico 

Nimam bolj pametnega nasveta zate, kot to, da preveriš pri sebi, v katerih situacijah se ti dogajajo. Ker pri meni jih naprimer sproža to, da od sebe zahtevam preveč, tudi energijo trošim in se ne poslušam.

Točno ljubica, to se zgodi vedno, ko je dosti dela in imam malo časa zase... in zgleda da ne predelam pravočasno dnevnih težav; to se nabira in  pol se zgleda sprošča somatsko... 

Pri meni zaleže, da vstanem takoj, ko se zbudim. V desetih minutah gibanja se mi stanje večinoma poleže.

No jst tud vstanem takoj ko se zbudim, sam zarad AP-ja (ki ga mam za BP), pridem k sebi šele čez kako uro in tisti čas, ko se spravljam k sebi je kritičen...

[ljubica]

Matheu__, drugače je Helex blagodejen, ampak istočasno tudi nekaj v svojem ravnanju spremenim in je potem dvojni učinek. Najslabše pa je delovati z istim tempom, trmasto vztrajati, pa jemati Helex in podobno. Tisto ni dobra rešitev.
Kako ti gre danes?

[matheu__]

Škatlo Helexa 0,25 mam za kake pol leta. Jemljem ga pa izključno zvečer, ker ob teh svojih epizodicah ne morem zaspat.

Kako ti gre danes?

Danes in včeri je blo ok. Čez vikend sem aktivno zabušaval, danes pa delam bolj ali manj. Tako da ni panike 

[ljubica]

Lepo!!