Še en nov, ki ne ve kaj in kako naprej.......

[tiger]

Dragi Penzic,

me zelo veseli, da se začenjaš pobirati in se soočati s svojimi težavami! Saj ravno to je najtežje - da jih prepoznaš, izraziš in nato se lahko spoprimeš z njimi. Če malo pofilozofiram, je prav v ovirah čar življenja - v tem, da jih premagamo in koliko lepega je za njimi.
Še bolj me veseli, da si nehal razmišljati o samomoru. Moram priznati, da me je kar malce jezilo, ko sem brala tvoje sestavke, iz katerih se zelo jasno vidi, da si izredno bister in sposoben fant in se zavedaš, kje in kako bi lahko dobil pomoč, pa si vse to zavračal. Vendar te ne obsojam, saj razumem, da v tako črnem razpoloženju človek nima volje in energije za to.
Vidim, da si doživel hude čustvene preizkušnje, saj je izguba ljubljenih ljudi res nekaj najhujšega, kar te lahko doleti, po drugi strani pa so te nekateri ljudje tudi razočarali, da si izgubil zaupanje vanje in mogoče v ljudi na splošno. Kot ugotavljaš, da nikoli nisi z nikomer navezal pristnejših stikov in prijateljstev, je morda del krivde tudi pri tebi oz. tvojem prejšnjem načinu življenja, ampak dobro, sedaj to veš in priložnosti še niso izgubljene. Bodi prepričan, da te v življenju čaka še veliko lepega in gotovo boš spoznal še veliko dobrih in zanimivih ljudi, med katerimi je nekaj tvojih bodočih prijateljev. Upam, da se ne bo slišalo preveč "new-agersko", ampak dejansko velja, da s svojo energijo in naravnanostjo vplivaš na razvoj dogodkov. Če boš razmišljal zelo črno in boš poln jeze ipd, ti ne bo šlo nič od rok. Nagradno vprašanje seveda je, kako narediti ta klik v glavi. Zato je prav, da si začel raziskovati samega sebe, se truditi za izboljšanje počutja, vseeno pa bi bilo dobro, da si poiščeš še kakšno pomoč. Lažje je, če nisi sam.
Všeč mi je tvoje razmišljanje, da se lahko veseliš že navadnega sončnega dne. Večkrat bi morali razmišljati tako. Če se hočem kdaj prepuščati slabi volji ali malodušju, se hitro brcnem v rit in si rečem: bodi vesela, da si zdrava, da vidiš, slišiš, da imaš dve roki in nogi in da lahko storiš, kar hočeš, če se le potrudiš. Potem me jamranje hitro mine. Da ne boš mislil, da to "jamranje" leti nate, saj si imel v življenju hujše preizkušnje kakor jaz, hotela sem le poudariti, da si po mojem na pravi poti s tem razmišljanjem.
Vsekakor ne izgubi volje in ne odnehaj! Želim ti veliko dobre volje in sreče in nasmejan sončen dan! 

tiger

[beli]

Seos Penzic,

Ko berem tvoje poste bi jih skoraj lahko cele prepisal in oddal kot svoje, razen nekaterih malenkosti, kot naprimer; ti zaradi očeta jaz zaradi matere.....
Dosti  koristnega so ti kolegi že napisali...., ki seveda vsak post po svojem drži in upam in verjamem, da imajo pozitiven učinek, vsaj na mene vplivajo tako...

Torej, ker ti je bilo že toliko povedano bi jaz naglas razmišljal malo drugače oz. z drugega zornega kota, ki pa teži k istemu cilju.., osvoboditvi naše duše...

Imam občutek, da se ti je stiska po vseh izgubah ljubljenih, poglobila in ojačala, ko si še ostal brez prihrankov in rednega denarja....(hvala enako)

Jaz v takih situacijah ukrapam z novimi projekti, ki niso predragi.... Trenutno sem v podobni situaciji!

Sedaj pa k mojem predlogu; v tvojem postu sem med vrsticami zasledil, da delaš preko računalnika od doma, torej obvladaš svet rač. očitno (jaz jih ne), imam pa idejo (kreativno (meni je)), ki pa jo sam ne morem in niti nimam volje začeti izvajati, ker je potrebno znanje računalništva...izdelava int. strani in ostale spremljajoče zadeve logistika preko kompjutra...., kreativnosti in idej imam na zalogi, sam nobenem več ne zaupam, prevečkrat u življenju sem sodeloval pri raznih stvareh pa izvisel, ker sem bil premalo podjeten in preveč zaupljiv, labiln in kaj podobnega..,oni srečni me sedaj  z nasmeškom vprašajo, ko se srečamo; kaj pa sedaj delaš....
Torej ideja ni slaba, potrebno je nekaj malega (ne veliko jurčka, jurja in pol za začetek) denarja vložit, pa malo več energije....., firmo mam, sicer sem jo malo zanemaril, pa ni panike, se najde kakšna pot pa to saniram...

Ker je delo in kreativnost po moje najboljše zdravilo za use težave imam predlog, če te seveda zanima, da se kaj tipkava rečeva kakšno, pa vidiva, če nama bi zlaufala zadeva, rečeva kako če ne pa spijeva pjačo in zamenjava temo.

Tud js sm iz štajerskega konca (mam tak občutek, da nisva daleč narazen), tak, da nama razdalja ni razlog, da bi se zgovarjala....

Če vidiš v tem kakšen izziv me z kakšnim konkretnim podatkom kontaktiraj na privat.

Drži se in lp beli

[beli]

.....najlažje je tabletko uzet pa se uležt pred TV in smilit se samemu seb...., ko pa te stisne pa nova tabletka........ jaz je ne uzamem pa naj bo še tako hudo ! ! !, razen lekadol ko glava boli 
sej vem, da me bodo zdej nekateri na križ prbil, sam tak je !, pr men seveda.

lp

[Star]

Draga Arwen, tiger in green boy!

Hvala vam za vzpodbudne besede in predloge. Ta vikend sem sem preživel zunaj in malo več delal v naravi in okoli hiše in vsaj za nekaj časa pregnal negativne misli. Moram priznati, da mi je zelo koristilo. Na strokovno pomoč še nisem pomislil, pa tudi nikoli nisem jemal nobenih tablet, se bom pa malce pozanimal, kako je kaj s tem v naših koncih. Vem da se skupina sestaja v Celju, kar mi je dokaj blizu.
Sicer opažam te svoje negativne misli in da bi bilo najboljše vse končati samo v tem času, ko sem brez službe in koliko sem uspel brati izkušnje drugih, vidim da vsi občutimo podobno. Jaz imam občutek, da sem totalno nekoristen na tem svetu, čeprav sem veliko delal v življenju in pomagal mnogim. Imam 35 let in sem prepričan, da lahko veliko dam temu svetu, ampak po drugi strani, pa glede na moja leta in analizo, kaj vse sem počel v življenju in kje sem vse bil, lahko zaključim vse z lepimi spomini. Enostavno se mi je ta "rešitev" pojavila med opcijami in je nikoli prej ni bilo. Včasih ne morem spati celo noč in ze zelo znojim, v glavi pa analiziram, kje sem naredil vse napake v življenju in zakaj sem tako postopal, ker če bi drugače, potem bi veliko stvari bilo drugačnih. Pa se potem poskušam prepričat, da časa ne morem vrnit več nazaj, samo kakšen nauk lahko potegnem iz napak, da se ne bi več ponovile.

Tole pa predobro poznam. Če sama potegnem ločnico nazaj, me je mamina smrt pretresla čist do nazga, al kako bi rekel. Tudi očetova me je, vendar je bila to nekako pika na i. Ne znam ti povedati sicer, kako sem se pobrala, vendar sem se. Tudi prebolela, ker ob tem ne čutim več bolečine in lahko o tem govorim. Ampak, ko sem se komajda pobrala, mi je umrl partner po desetih letih. V tistem času sem zamenjala službo, katere sem bila zelo vesela in me je praktično držala po konci. Sem dobila novo šefico, me je zdribljala v mozak tako hudo, da se mi je najprej že iz tega vidika začelo sesuvati, ker sem doživela moralni padec, ki je bil zame drastičen. Potem je prišel en zdravnik, me pohabil, čeprav se navzven nič ne vidi in mi povzročil hude travme. Vse je bilo dokazano, da je storil napake in vodil nepravilne postopke, pa me je bumbar še vedno želel lagati in me zavajati. Pa je imel odvetnika, sama sem bila brez, pa sem tudi odvetnika našišala. Kakšne muke. Potem so mi začele odmirati roke. Berem nato v odločbi komisijske zdravnice, da se mi izboljšuje hoja , še prej je malo zamešala in zamenjala roke. Pa smo se tako režali, čeprav me je bolelo v ibr, ko sem spraševala, od kdaj hodim po novem po rokah, če že una napiše, da se mi izboljšuje hoja. Gibanja mi ni omogočala, pa sem se počutila kot nek kriminalc pohabljeni že zaradi operacije, una napiše, da ne smem mrdati, pa so mi rekli, ja madona, saj s takšno roko ne boste mogla štihati po vrtu  , pa sem rekla, ja logično, če se mi pa hoja izboljšuje. Koje napake zdravniške. Smeha kolko češ, ampak v moji duši je ostal peklenski pečat zaradi teh zdravniških napak. In za nameček, ker je ta imenovana komisijska zdravnica odločala (brez, da bi me pregledala, kar imam pravico na mojo zahtevo), je odločala na pamet, zavračala vse možne zdravnike, da sem pač zdrava in naj zginem vsaj po štiri ure delati. Pa nisem zmogla. In zaradi nje sem dobila, torej za nameček, vabilo iz službe pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. No, takrat se mi je pa čisto sesulo in je bila zame to pika na i. Če na razgovoru dobiš še nesposobno pravnico, ki ne zna niti enega teksta prebrati in sediš na zagovoru skoraj štiri ure, ker si je skoz popravljala frizuro in skoz govorila "ampak razmišljam", da sem ene dvakrat dobila višji pritisk in ji lepo povedala, da naj lepo zapiše v zapisnik oz. njena tajnica, pa bomo na koncu razmišljali, popravljali itd.. Ko je morala ženska pravnica samo prebrati nek tekst, pa je spet začela "ampak razmišljam", tako da je potem že ta moja tanova šefinja malo ostro dala vedeti, da naj že prebere, ker sedimo v sejni sobi že nekaj ur. Muke, da se ti sfuzla. Cel zdravstvo sem ruknila v luft, sem se pritožla nad imenovano zdravnico oz. njeno odločbo in je bila tako sočna (brez kletvic), da so šle kocine po koncu obema zdravnikoma. Če se ne bi razkurla, še do danes ne bi nič rešila. Zraven sem zaposlila še min. za zdravje in sem dosegla, da se je moji pritožbi ugodilo. Ko še ni bilo dovolj, druga stopnja napiše tako, imenovana nato spet malo po svoje. In sem rekla zdravniku, da razumem, da če ostaneš naenkrat sam, dobesedno in moraš še vedno po koncu stati, je skorajda logično, da padeš dol, če si sam, da moram pa hoditi okrog zdravnikov zaradi dveh zdravnikov in ljudi v službi, pa nikakor ne morem razumeti.

Če ne bi imela dobrega osebnega zdravnika in dobrega psihiatra, ne vem, kaj bi se zgodilo. In hvala bogu, da se ni nič, ker še vedno vem, da je življenje lepo, čeprav ni vedno rožnato.

Tudi mene so pustili na cedilu, ko sem ljudi najbolj potrebovala, ampak, kot gre tista, ko se ena vrata zaprejo, se druga odprejo. In to se je vsaj meni potrdilo, le če sem želela to videti in to tudi upoštevati. Imam en kup skrbi za v naprej, vendar, kot pravijo, rešuj najprej tisto, kar imaš na "dlani", ko prideš do naslednje situacije, boš takrat, ko boš prišel do nje. Morda pa niti ne boš prišel do nje, ker se dostikrat vse uredi.

Ne delaj neumnosti, ker bo vse ok. Tale "vse bo ok" mi je ostala v zavesti, ki jo je povedal moj osebni zdravnik, pa nisem verjela, ker je bilo vse tako hudo. Ampak, se je vse uredilo in če te je nečesa strah, potem pomisliš na vse najhujše. Pa ni potrebno, to sem spoznala, čeprav me še zanese, ampak se vedno spomnim stavka "vse bo ok", pa sem bolj pomirjena. Sama sem zelo hvaležna, da imam tadva zdravnika. Zato vem, da mi bo uspelo prebroditi trenutno situacijo. Pomaga mi tudi ta forum, da končno lahko sploh govorim, čeprav, ko bom prišla v novo okolje, bom pa spet zablokirala, dokler ne spoznam in bo spet koraki nazaj, pa potem kakšen naprej.

Pogumno in drži se, pa nikar ne obupat, ker je življenje še vedno lepo!

[Penzic]

Pozdravljeni vsi in hvala za vse kar ste napisali.

Par dni nisem pisal tuki, pa tut mi je uspelo iti par dni na morje s kolegi, čeprav sem zdaj finančno čist na psu, ampak sem vsaj ta del uspel razčistit z njimi in mislim da bo vsaj to z njihovo pomočjo nekako lažje rešljivo. Kljub sicer ne najboljšemu vremenu, mi je morje zelo dobro delo in danes ko smo se vračali, sem čist pozabil na vse probleme, oziroma so se mi vsi zdeli zelo enostavni. No zdaj ko pa gledam svoje spiske, pa vidim, da so še vedno tuki, je pa res, da mi je ta "pobeg" dal novih moči, tako da bom uspel končati začeto, predvsem pri mojih naslednjih zastavljenih korakih, ker sem se vsega lotil zelo "naspidiran" potem pa mi je motivacija že začela pešat, kar pa je itak moj velik problem, da se moram za vse, še posebej, za življenje pomembne stvari toliko prepričevat in prisiljevat, da se kam premaknem.  Vsekakor vas bom obveščal ;-)

[nebesno modra]

ojla penzic !

Super, da si šel na morje in se imel lepo, a se malo javil z lepimi novicami !

Poletje bo zgleda še dolgo in vroče, naj bo dobro in pestro, z zanimanjem čakam novih prigod, podvigov, vzponov, pa tudi morebitnih padcev , saj brez tega tudi ni življenja...


lp

[Penzic]

Pozdravljeni vsi skupaj! Kar nekaj časa se nisem javljal, no mi je pa v tem času uspelo malo "počistit" svoj spisek, ampak službe pa še vedno ni na obzorju, čeprav se na teden prijavim na vsaj dva razpisa. Vsekakor se zavedam, da je čas poletja in dopustov, tako da upam, da bo jesen končno prinesla kaj novega. Končno sem se uspel prijavit tudi na zavod, je pa res, da kaj dosti pomoči iz njihove strani ne morem pričakovat, kar so tudi sami jasno povedali. Uspel sem tudi dobit socialno podporo, tako da imam vsaj neki, sicer minimalni prihodek. Konstantno se mi pojavlja problem, da ko vidim razpisano interesantno delovno mesto, da kar odlašam z prijavo. Enostavno se navdušim, potem pa nikakor ne morem skupaj spacati par besed, da se prijavim. Sicer s pisanjem nimam nobenih problemov in sem prav tako začel pisati blog, ki ga brez težav polnim. Zanimivo je tudi, da se veliko lažje prijavim na neka brezveze dela, ki me niti toliko ne zanimajo, kot pa na tista, ki so mi zares interesantna. Enostavno se pojavi blokada in sedim pred računalnikom in ne morem iz sebe spravit ničesar in to traja in traja, tako da na koncu poteče rok za prijavo. To me potem čisto vrže iz tira, ker sem jezen sam nase in seveda sem tudi čisto sam kriv, da še vedno nimam službe. Kljub zelo dobrem življenjepisu (in dosti delovnih izkušenj), pa še nisem dobil nobenega povabila na razgovor, kar me prav tako, še dodatno utruja in enostavno nisem več prepričan, da sem sploh lahko komu še koristen. Trenutno me pokonci držijo prijatelji, ki sem jim uspel v veliki večini predstavit vse moje probleme in so tudi oni na "preži" glede moje službe in mi skušajo pomagati, ampak večina vseh teh aktivnosti, pa je samo na meni, kar je tudi prav. 

Toliko za zdaj, glavo pokonci in pogumno novim zmagam nasproti. 

[nebesno modra]

ojla !

Lepo, da si se malo javil. Zanimivo je, da se ne javljaš na razpise za delo, ki bi ti bilo pravzaprav všeč, oziroma da kar odlašaš...Kot da je težko zbrati energijo za premik? Kaj naj rečem, nekaterih stvari ne more nihče drug narediti zate, lahko jih narediš samo sam zase. Mogoče bi vseeno potreboval še kaj več kot prijateljsko pomoč? Čeprav prijateljska podpora je več kot dobrodošla.

Čuvaj se in napiši še kaj kako hodiš naprej, četudi se kdaj spotakneš

[Penzic]

Pozdravljeni!

Danes sem končno dobil vsaj en odgovor na moje nekajmesečne prijave za službo, res je, da je negativen, ampak vseeno, vsaj nekaj. Po dolgem času sem občutil veselje, ko sem videl na pošti logo podjetja, kamor sem poslal svojo prijavo. Moram priznati, da me negativni odgovor sploh ni toliko potrl. Misli so mi bolj pobegnile v smer, kaj bi bilo, če bi bil pozitiven in bi me vsaj povabili na razgovor, da ne razmišljam naprej, da bi me obvestili, da sem službo dobil ali da sem v ožjem izboru. Občutil sem tisto nekaj, za kar se splača čakati na tem svetu, kajti naredil sem kar veliko stvari, ki se jih da narediti, vendar pa se nekaterih ne morem lotiti, dokler ne najdem redne zaposlitve.
Vsekakor mi je to vsaj malo polepšalo dan, ker je vreme zunaj grozno, poleg vsega se mi je še pokvaril avto in sem seveda brez denarja, da ga popravim, tako da sem poleg vsega še nemobilen. Trenutno tuhtam, kako bom to rešil, upam, da spet s pomočjo kolegov, vendar vsako pomoč od njih pretehtam, kajti ne vem kaj vse bom še potreboval od njih in kako dolgo še bom čakal, dolgo čakan odgovor. Zadnjih par dni na sploh opažam neverjetne menjave razpoloženja, v nekaj minutah se ves tresem in kmalu sem spet čisto ok, kot da je vse v najlepšem redu, poln energije in takrat poskušam narediti čimveč stvari. Že tretji dan pa sem tudi brez cigarete, kar verjetno še dodatno menja razpoloženje. Prenehanje kajenja je prav tako ena stvar iz mojih spiskov, ki jo lahko brez problema (no to bomo še vidli, če bo tako) rešim, pa še kaj privarčujem. Prav tako se mi je stanje glede prijavljanja na razpise popravilo, kajti lažje se spravim k pisanju. Vsaj zadnji teden je bil takšen, da sem se prisilil in se enostavno nisem vstal od kompa, dokler nisem končal. Torej nekatere stari le gredo na boljše, vendar pa nekatere ostajajo in to so seveda "črne misli", katere pač nekako jemljem kot tisto zadnjo rešitev. Po eni strani se zaradi tega lažje lotim vsega, po drugi pa se jih bojim. Verjetno ni dobro, da ti je kaj takega motivacija, ampak trenutno je tako. Je pa res, da je vsaki padec zame test, koliko lahko zdržim. Pred dnevi so mi izključili internet in me je to krepko vrglo s tira, ampak sem to nekako rešil in se zdaj šlepam na neki free povezavi, ko mi je crkno avto sem bil čist iz sebe, ampak ok, bo že nekako.......

[nebesno modra]

ojla penzic !

Karkoli te doleti, se že nekako znajdeš, se mi zdi. Nisi plačeval interenta, da so ga izključili? Ti to, da nimaš službe dela velike finančne preglavice? No upam, da imaš vsaj kakšna sredstva za preživljanje.

Opuščanje cigaret sigurno vpliva na počutje, saj veš, da je to ena od bolj trdih drog . Baje se je celo lažje odvadit heroina kot nikotina. Ni treba probat .

Vesela sem zate, da si dobil vsaj nek odgovor na svojo prošnjo za službo, potem vidiš, da ima pisanje prošenj le neki smisel. Vse ostalo, razgovore in tremo, boš reševal kasneje, ko bo do tega prišlo.

Lepo je, da napišeš kaj o tem kaj se ti dogaja. Piši še naprej!

LP

[zala]

Pozdravljen,
prebrala sem tvojo temo....rekla bi ti pa takole: kako naj boš "normalne volje", če imaš ogroženo osnovno eksistenco??? Povsem normalno je, da si zaradi tega zamorjen in slabe volje, brez dela in denarja vendarle ne moreš dostojno živeti. Kot pa si napisal, si vedno delal sam zase, celo kar veliko zaslužil in šlo ti je lepo. Težko je pričakovati, da se boš pa zdaj tej situaciji brez službe in financ kar prilagodil!!
Popolnoma te razumem, saj sem bila (in verjetno še bom) v enaki situaciji. Poslala sem na desetine prijav, dobila desetine odgovorov, bila vabljena na ogromno razgovorov, ostala v ožjem izboru dveh (in to ne samo enkrat!!), pa vendar še vedno nimam zaposlitve (trenutno preko javnih del; a še tu sem imela veliko srečo, saj še tega ne dobiš kar tako!).
V tej situaciji je vredno razmisliti samo o tem, kako ne obupati z iskanjem zaposlitve in kako se pripraviti na to, da je večina odgovorov negativnih (še vedno se službe dobijo na VIP sistem!!!). In seveda najti čim več aktivnosti, ki te potegnejo iz monotonega vsakdana, ki je super podlaga za črne misli!! Delaj karkoli, samo, da nisi doma in da ne razmišljaš o tem, kako je vse brez veze (prav dobro je tudi kontra razmišljanje o tem, da pa samouničenje morda ne uspe in da se v to ni za podajati!!!). In z vsaj kančkom vizije česar vse še nisi doživel (npr. skok s padalom, prečkanje Soče bos, peš na Mangrt, kolesarjenje do Ljubljane, kopanje v morju v nočnem nalivu, ljubljenje v lovski opazovalnici, meditacija na vrhu hriba v visoki travi, opazovanje, kaj rišejo oblaki, prebiranje Nitczeja, igranje klavirja, oblikovanje glinaste posode, opraševanje cvetlic,nova kuhinja, pečenje torte, ....joooj....) Saj v začetku ne vidiš smisla v nobeni taki zadevi...kasneje pa vendarle nekje začneš, kjer se ti zdi, da bi bilo najlažje...in potem se kolo zažene!
Mislim, da je veliko na tem, da si trenutno premalo aktiven... sploh glede na to, kako pestro življenje si imel.
Izgube ljudi, ki so ti dragi.... lahko bi napisala roman izkušenj...a vem, da bo vsakič naslednjič zelo hudo (čeprav sem izgubila že vse bližnje: stare starše, starše, tasta, svaka, dobrega prijatelja, moža...!). A, žal, je tako: v življenju vedno ostaneš SAM. In sam s sabo moraš živeti.. ne misli, da se tudi nam, drugim včasih ne zdi, da je vse brez veze!
Sama pa vendarle tako zelo rada stisnem svojo psičko k sebi, čutim njeno toploto in mehko dlako; včasih se zdi da tudi majhno pasjo dušico, ki mi je tako zvesta!!! Že zato se splača živeti... in zato, ker je ne smem pustiti na cedilu!!!
Halooo... čisto ok si se lotil reševanja težav; ko bo še delo, se boš počutil veliko bolje!  Oglasi se...
Vse dobro!!

[Penzic]

Draga nebesno modra in zala!

Hvala vama za odgovore. Moram priznati, da me vsako oglašanje na forumu in odgovori, ki jih dobim "dvigne" in da motivacije in očitno sem imel včeraj srečen dan, saj sem bil za danes povabljen na razgovor za službo. Seveda ne na osnovi desetine prošenj, ki sem jih poslal, ampak tako, preko prijateljev. Prepričan sem, da so zelo redki, ki najdejo zaposlitev preko formalnih poti. Sicer pa so tudi na Zavodu sami rekli, da naj vključimo vse možne poznane, ker pač trg dela funkcionira tako, še posebej pa v teh časih.
Tisti, ki ste bili ali ste brez zaposlitve vsekakor zelo dobro razumete stiske, ki se pojavljajo in takšnih ljudi je pri nas na tisoče, no registriranih par sto manj kot 100.000.
Ja, zala prav imaš, živel sem zelo dinamično življenje in priznati moram, da sem večino stvari, ki si jih naštela, tudi že doživel in naredil ;-), sicer pa poskušam izmišljat nove izzive, predvsem tiste, ki ne stanejo nič. Ko sem pred meseci delal te bilance, kaj vse sem doživel v življenju, sem prišel do zaključka, da marsikdo tega vsega ne doživi v celem življenju, jaz pa sem nekje na slabi polovici in zaradi tega sem, tudi prišel do zaključka, da je morda konec tudi opcija. Saj ni prvič v življenju, da sem na tleh, zelo veliko padcev je bilo, ampak sem se vedno pobral in zaradi vsaj malo zaupanja vase in pa sreče, sem še tukaj in vsekakor se najbolj bojim narediti konec predvsem zaradi neuspeha, delno pa tudi zaradi par ljudi, ki me imajo radi, čeprav to trenutno ne pokažejo ali pa jaz ne opazim, vem da je tako.
Tistih, ki jih izgubiš, se pogosto še bolj zavedaš, ko jih ni več. Vsekakor se tega zdaj zavedam še najbolj v življenju. Ko enostavno ni več ljudi, na katere si lahko računal ob vsakem problemu, potem te to seveda še bolj spravi na tla. Verjetno bi bila ta moja faza žalovanja čisto drugačna, če bi v tem času imel zaposlitev in svoje redne prihodke, če se ne bi ukvarjal s svojo eksistenco, ampak tako je, nekako imam kanček upanja, da je tudi kaj takega v življenju dobro. Verjamem, da bom na nekatere stvari gledal s popolnoma drugačnimi očmi in cenil stvari, ki jih morda do sedaj nisem. Vsaka šola nekaj stane.

Hvala vam še enkrat in se čujemo 

[Penzic]

Ojla, pozdravljeni!

Ja moram priznat, da se je kar konkretno začelo premikati kar se tiče moje službe. Razgovor, ki sem ga imel, je potekal super in me je zelo dvignil iz pasivnosti in nezainteresiranosti, tako da sem imel občutek, da sem bil celo preveč sproščen, odgovora še sicer nimam, ampak na koncu nisem niti imel nekega preveč dobrega občutka, da sem jaz to kar iščejo, oziroma, če si želim spuščat v vode, kjer je zelo velika možnost vsakodnevnega konstantnega stresa in pritiska, ker firma pač ne stoji najboljše in pričakujejo čudeže od osebe, ki jo trenutno iščejo.
Se je pa zgodila še ena zelo velika stvar. Glede na to, da sem skoraj 10 let delal in živel v tujini, sem danes dobil ponudbo za vsaj eno leto zelo zanimive službe zunaj. Plača je tako tako, je kar nekaj bonusov in možnosti napredovanja, ampak razen mednarodnega okolja, ne preveč stresa, pa tudi urejen delovni čas. Moram priznati, da sem navdušen, čeprav to pomeni, da se moram že čez 10 dni preseliti skoraj 1000 km iz Slovenije. Vsi okoli mene so opazili, da sem se čist spremenil, pa tudi meni se zdi da je depra kar izginila, čeprav se bojim, da me ne bo ob morebitnih neuspehih začelo spet kaj loviti. Enostavno ne morem verjeti, da se je končno zgodilo, čeprav sem bil na trenutke že zelo blizu tistega najhujšega... hvala vam vsem, ki ste me ob najhujših trenutkih krize vzpodbujali....

[nebesno modra]

ojla !

Super ti gre. Kolo sreče se le obrača in enkrat prideš na vrh... Se boš odločil za delo v tujini? Vsekakor ti želim vse dobro in oglasi se še kaj. lp

[Groucho]

Odlicno Zala, hvala za iskrive predloge kako preusmeriti misli, cesa se lotiti...           Penzic, mordat boste v kratkem se kje izbrani kot primeren kandidat za sluzbo, ali se to lahko zgodi? Ali bo v tem primeru tezka odlocitev koga izbrati? Kakorkoli, le da depra ireverzibilno odide... Pogum in vztrajnost stejeta, vse dobro

[Penzic]

Dragi moji rešitelji. Končno se vam javljam, daleč od Slovenije. Sprejel sem službo v tujini. Uspel najti stanovanje in počasi se prilagajam na novo okolje. Moram priznati, da se je v zadnjem mesecu dni zgodilo toliko sprememb, da sem čisto pozabil na vse težave, predvsem pa sem ponovno zaživel. Enostavno mi ni jasno, da sem s tem, ko sem sprejel to službo rešil kar večino zadev, ki so se leta in leta kopičile na mojem spisku. Ko sem še enkrat prebral svoje poste tukaj, kar verjeti ne morem, kako so se stvari obrnile na boljše. Ko se samo spomnim, kako boleče je bilo in o čem vsem sem razmišljal, v določenih trenutkih sem pred seboj imel le misel, kako končno zapustiti ta svet, vendar pa je bila prisotna ena iskrica upanja, predvsem pa vaše vzpodbude tukaj in šele zdaj mi postaja jasno, da se splača živeti in očitno velja tista, da za dežjem posije sonce, res je, da je včasih dolgo deževno in oblačno obdobje, vendar pa sonce enkrat posije in v mojem primeru je to bilo relativno hitro in vsekakor priporočam vsem, da se ne prenaglijo s svojimi odločitvami. Življenje je lahko zelo kruto, vendar pa ne smemo pozabiti, da je lahko tudi zelo lepo in prav to nas mora držati pokonci. Zavedam se, da še nisem popolnoma 100% pri sebi, predvsem poskušam analizirati kaj vse sem delal narobe in kaj me je pripeljalo v tako težko stanje. Zavedam se, da začenjam graditi svoje življenje iz nule, no ne čisto iz nule, ker vidim, da so tukaj moje dolgoletne delovne izkušnje cenjene in končno nekomu nekaj pomenim in počasi ustvarjam dodano vrednost, postajam koristen. Prav tako se zavedam, da se bo čez par mesecev od mene zahteval maksimum, ker trenutno se še uvajam in se v naslednjih par tednih moram še veliko tega naučiti, vendar pa mi to predstavlja zelo velik izziv in ne spomnim se, kdaj sem nazadnje občutil tako veliko željo učiti se novih stvari in na sploh motivacijo za karkoli. Nekje do novega leta, pa bom tudi finančno "na konju", čeprav je situacija že zdaj neprimerno boljša, kot pred par meseci, ko sem komaj zbral skupaj, da kupim kaj za pojest. Hvala vam vsem, ki ste me vzpodbujali, pa tudi tistim, ki ste me samo brali. Vsekakor ostajam z vami tukaj, niti pomisliti si ne upam, kaj bi bilo če ne bi naletel na ta forum in na vse vas. Želim vam vse dobro, predvsem lepši jutri...

[Lost]

  

[Slavka]

Penzic  sem vesela zate...da so se ti stvari postavile na pravo mesto 

[trzinka]

Penzic, odlično , upam, da ti bo šlo še samo na bolje

[Toja]

Penzic, malo sem prebrala tvoje poste za nazaj...a si to res ti...
se sprašujem?
Ja to si ti, ki si pogumno  in poln energije splezal že visoko,
v tebi vidim ogromno pozitivne energije.

Hvala TI, da si podelil to z nami...marsikomu si lahko za vzgled 

Javi se še kaj...veseli te bomo...