Še en nov, ki ne ve kaj in kako naprej.......

[Penzic]

Najprej vas vse lepo pozdravljam. Danes sem že prebral kar nekaj debat in moram priznati, da ste super družba. Torej, pohvalil sem vas, zdaj pa so na vrsti moji problemi. Pred približno 15 leti sem bil pri svoji zdravnici in sem ji zaupal nekaj svojih težav in takrat me je v bistvu mučila zelo velika nezainteresiranost za vse okoli sebe in to je bil tudi razlog, da sem prekinil študij (ostalo mi je par izpitov). Takrat so se mi pojavili tudi finančni problemi in vse skupaj me je pahnilo v zelo veliko pasivnost. Zapiral sem se v sobo. K staršem nisem hodil pogosto na obisk. No, zdravnica mi je takrat rekla, da me bo minilo, ker je bila pomlad in da se bo vse uredilo. Seveda ne krivim nje zaradi bilo čega, ker tudi nisem bil maksimalno iskren z njo in ji nisem povedal da sem biseksualen (takrat sem sicer imel tudi punco, s katero pa prav tako ni šlo več). V nekajmesečnem tavanju mi je uspelo najti fanta, ki mi je pomagal s službo in takrat sem večino svojih problemov pospravil pod preprogo. Delal sem zelo veliko, denar ni bil problem več. S tem fantom sva se zelo zbližala, vendar pa sva kasneje ugotovila, da pač nisva za skupaj, sva pa ostala prijatelja. V tem času sem študij čisto prekinil, čeprav sem imel še 3 izpite do konca in diplomo. Že prej sem se zelo veliko ukvarjal s projekti povezanimi s človekovimi pravicami, ampak je to bilo tako, bolj neprofesionalno, ampak izkušenj pa sem si pridobil zelo veliko in enkrat sem slučajno opazil oglas, da zunaj iščejo osebo, kjer sem se takoj prepoznal. Bil sem zelo prepričan, da bom to dobil in res je bilo. Preselil sem daleč od Slovenije in nova država, novi ljudje, nova služba, vse mi je bilo idealno. Pogosto sem se vračal v Slovenijo, v glavnem sem užival v delu, pa tudi privatno življenje je bilo super. Spoznal sem par super ljudi, s katerimi smo se zelo zbližali. Lahko bi rekel idealno življenje. Po parih letih je zbolela mama in takrat so se začenjali pojavljati tudi problemi, vendar pa nič tako hudo resnega. Pogosto sem bil doma, dosti smo komunicirali. Res je da sem že prej bil zelo samostojen in da nisem bil nikoli preveč vezan za družino, ampak me je mamina bolezen vedno spremljala, prav tako sem razmisljal, da se vrnem v Slovenijo, vendar pa nisem hotel pustiti kariere tam, pa tudi mama ni hotela, da hodim domov. Sčasoma smo njeno bolezen poskušali sprejeti, jaz sem v tujini menjal službe, napredoval, ljubezensko področje ok, bil dosti doma. Sčasoma sem se tudi sprijaznil s svojo seksualno orientacijo. Outiral sem se parim prijateljem in prijateljicam, tudi par sodelavci...z domačimi nismo nikoli govorili o tako osebnih stvareh, pa tudi živel sem daleč od njih in glede na vse, mi to ni bilo pomembno. Sčasoma se je stanje pri mami začelo komplicirat in vse bolj sem razmisljal o svoji vrnitvi. Tukaj pa so se začeli pojavljat problemi. Vrnitev mi je namreč prestavljala nestabilnost, kajti vračal bi se domov, iskanje službe, nedokončan faks, je pa res da smo imeli tudi veliko krizo v firmi kjer sem takrat delal, tako da sem bil pod stresom tako privat, kot zaradi službe in prihodnosti. Tudi ljubezensko področje se je zakompliciralo in počasi se mi je začel sesuvat svet. Imel sem par ljudi, ki so mi stali ob strani in s katerimi sem se veliko družil in to me je držalo pokonci in sem z njimi lahko govoril o večini problemov. No, ko je mama umrla, je bil to zame zelo velik šok. V Sloveniji sem ostal nekaj časa in ko sem se vrnil, enostavno nisem bil več kos zadevam v službi, ker smo imeli takrat tudi zelo veliko problemov in po enem mesecu sem končal službo, takrat sem potreboval čas za sebe in se nisem takoj vrnil v Slovenijo. Premišljeval sem kaj bom, malo sem tudi potoval, uspel pa sem tudi zadržati par stvari, da sem občasno tudi delal. Ker je doma oče ostal sam s svojimi starši in sta obadva začela bolehat, sem se preselil nazaj v Slovenijo k njemu in takrat sva celo izboljšala svoj odnos, ki je bil prej tako tako. Nikoli nisva imela veliko komunikacije, ampak vedno sva se dobro razumela, ko je bilo potrebno kaj delat. No zdaj sem mu vsekakor prišel zelo prav, ker je bilo kar veliko dela z njegovimi starši. Počasi sem tudi začel razmišljat o svoji prihodnosti v Sloveniji. Začel sem se dobivati z ljudmi s katerimi sem delal tudi prej in sem tudi bil v kontaktu z njimi, ko sem bil v tujini. Nekaterim sem celo veliko pomagal. No, kar se tiče konkretne pomoči iz njihove strani nisem dobil, kar me je zelo razočaralo, ampak dobro. Imel sem prihranke. Doma sem se počutil koristnega, pa tudi časa sem imel. Tako da sem spet malo potoval in pomagal doma. Občasno sem tudi imel kakšno delo, tako da iz stroke nisem popolnoma izpadel. Kar hitro sta stara starša umrla, oba, kar je bil spet en šok zame, predvsem pa za očeta. Počasi se pobirava od tega. No, tukaj pa začnejo moji problemi, ki so podobni kot so bili na začetku mojega pisanja. Začel sem se izolirat. Večino časa preživim v sobi. Ni mi do nobene stvari. Pogosto mi po glavi rojijo čudne misli. Stvari, ki si jih zastavim, da jih bom naredil, navadno ne naredim, oziroma z njimi odlašam. Res je, da vse kar se tiče očeta, naredim takoj brez odlašanja in mu ne dajem vtisa, da je kaj narobe z mano. Kar se tiče stvari glede moje zaposlitve me ne zanimajo. Ko vidim kakšno priložnost, se najprej razveselim, zasanjam, nato pa veselje zgine in se mi ne da več trudit. Zadnje čase opažam, da se tudi manj družim s prijatelji, ki prav tako ne vedo, kaj vse se dogaja v moji glavi. Ko sem v družbi veljam za veselega in zabavnega in navadno sem takšen, čeprav opažam da mi zadnje čase niti ne paše več niti njihova družba. Najboljše se počutum za računalnikom, v svoji sobi. Res je da imam občasno delo, ki je prav tako od doma in za računalnikom, ampak se poskušam prepričat, da to ni dobro. Prav tako so se mi začeli pojavljat finančni problemi, ker so zaloge počasi pošle, sproti pa zaslužim zelo malo, trenuto me čaka kar nekaj večjih stroškov, ki ne vem kako jih bom plačal in vedno pogosteje vidim razlog v tem, da prekinem z vsem. Edina stvar, ki me še drži pokonci je oče, ker vem, da bi ga to zelo prizadelo. Sam sem imel zelo dinamično in polno življenje, sicer še nisem star, ampak me vse manj in manj stvari drži pokonci. Sploh ne vem kje začeti reševat probleme, enostavno nimam več dovolj energije. Včasih si naredim razne spiske kaj narediti, z zelo majhnimi cilji in se tega držim, pa me spet vse mine. Razmišljam in analiziram svoje življenje, se zavedam svojih napak, ampak časa ne moremo vrniti nazaj. Tako da ostajam v svoji sobi in poskušam bežati od svojih problemov.
Za prvič sem se zelo razpisal, ampak sem želel predstavit svojo zgodbo in tudi večino okoliščin. Kljub veliko znancev, so to stvari, o katerih z njimi ne morem govorit. Torej, kaj mislite vi? Kaj je narobe z mano? Kje začeti?

[Arwen]

kje začeti? hja, jaz osebno bi se obrnila na osebnega zdravnika, se poslužila strokovne pomoči (pogovor s strokovnjakom je lahko v veliko pomoč); preko foruma lahko spoznaš precej ljudi s podobnimi problemi, v okviru društva je kar nekaj skupin za samopomoč... 

[tiger]

Dragi Penzic,

pozdravljen na forumu!
Sem popoln laik, kar se tiče medicine, ampak izoliranje od zunanjega sveta in prijateljev, preživljanje časa za računalnikom, nezainteresiranost in brezvoljnost glede uresničevanja ciljev mi zelo dišijo po depresiji. Tukaj nekje sem bila tudi sama. Trenutno sem skoraj dva meseca na antidepresivih in mi je bolje.
Očitno so te smrti v družini ter sprememba okolja in načina življenja pripeljale v to stanje. Trenutno torej živiš z očetom in mu pomagaš, prej pa si bil navajen zelo dinamičnega življenja, ki si si ga povsem samostojno uredil po svojem okusu. Si na nekakšni prelomnici, ker se soočaš s tako spremembo in si ne predstavljaš, kakšna bo prihodnost. Vsaj tako sem te jaz razumela.
Polagam ti na srce, da ne misli na samomor; če nič drugega, je dobro, da te vsaj misel na to, kako bi to prizadelo očeta, od tega odvrača. Vem, da ni lahko, ampak ko boš storil prvi korak, bo lažje. Če imaš kakšnega tako zaupnega prijatelja, se za začetek dobi z njim in mu povej, kako se počutiš. Gotovo ti bo stal ob strani in ti bo pripravljen pomagati. Za drugi korak bi ti svetovala obisk psihiatra. Jaz sem imela s tem veliko srečo, ker me je psihiatrinja naročila že tretji dan po mojem klicu, poleg tega pa se mi zdi zelo razumevajoča ženska. Ime ji je dr. Majda Šerič.
Ne vem, če ti moje pisanje kaj pomaga, toda gotovo se bo oglasil še kdo, ki ti bo dal kakšen boljši nasvet. Ne vdaj se!

Veliko sreče,
tiger 

[green boy]

tudi sam sem imel misli o samomoru pa sm si enega dne reku da tko ne gre več naprej in sem nehal misliti o samomoru...
to so bolezenjske misli in nimajo kej opravit z realnostjo to tudi meni diši po depresiji ko sem prenehal misliti na samomor se je vse spremenilo v parih dneh počutje je bilo bolše nism biu tak mračnež in pa
samo pomisli kako bi bilo očetu če se bi ubil
po mojem mnenju mu nebi bilo vseeno če izgubi sina!!!
tko da mal prenehej misliti o smrti in samomoru pa bo veliko bolje

držim pesti da bo bolje
šrčen pozdrav
Domen

[Penzic]

Draga Arwen, tiger in green boy!

Hvala vam za vzpodbudne besede in predloge. Ta vikend sem sem preživel zunaj in malo več delal v naravi in okoli hiše in vsaj za nekaj časa pregnal negativne misli. Moram priznati, da mi je zelo koristilo. Na strokovno pomoč še nisem pomislil, pa tudi nikoli nisem jemal nobenih tablet, se bom pa malce pozanimal, kako je kaj s tem v naših koncih. Vem da se skupina sestaja v Celju, kar mi je dokaj blizu.
Sicer opažam te svoje negativne misli in da bi bilo najboljše vse končati samo v tem času, ko sem brez službe in koliko sem uspel brati izkušnje drugih, vidim da vsi občutimo podobno. Jaz imam občutek, da sem totalno nekoristen na tem svetu, čeprav sem veliko delal v življenju in pomagal mnogim. Imam 35 let in sem prepričan, da lahko veliko dam temu svetu, ampak po drugi strani, pa glede na moja leta in analizo, kaj vse sem počel v življenju in kje sem vse bil, lahko zaključim vse z lepimi spomini. Enostavno se mi je ta "rešitev" pojavila med opcijami in je nikoli prej ni bilo. Včasih ne morem spati celo noč in ze zelo znojim, v glavi pa analiziram, kje sem naredil vse napake v življenju in zakaj sem tako postopal, ker če bi drugače, potem bi veliko stvari bilo drugačnih. Pa se potem poskušam prepričat, da časa ne morem vrnit več nazaj, samo kakšen nauk lahko potegnem iz napak, da se ne bi več ponovile.

[Arwen]

a časa ne morem vrnit več nazaj, samo kakšen nauk lahko potegnem iz napak, da se ne bi več ponovile.

točno tako! 

[Penzic]

Pozdravljeni še enkrat. No en mesec sem zdržal, bral nekatere vaše izkušnje veliko premleval stvari iz preteklosti, predvsem pa analiziral ljudi okoli sebe in odnose. Po eni strani sem vesel in ponosen na en del mojega življenja. Ja, bilo je res lepo. Malo ljudi je imelo ta privilegij toliko potovat in spoznavat nove dežele in ljudi. Nekako se je moje življenje odvijalo zelo hitro in v parih letih sem doživel zelo veliko stvari. No, zdaj ko se mi že skoraj eno leto ne dogaja praktično nič posebnegega, ko se iz dneva v dan prepričujem, da se dvignem iz postelje in poskušam najti smisel zakaj se sploh toliko mučim sam s seboj. Postal sem si ful naporn in počasi ne prenesem niti sam sebega, prav tako pa večino ljudi okoli sebe. Vse me je začelo motit. Končno so mi tudi pošle vse finančne zaloge in vse bolj se mi kaže ta en izhod, kot edini, ki bo prinesel olajšanje. Ko bo končno vsega konec. Zelo pogosto vidim, da se na ljudi, ki so si vzeli življenje, gleda kot reve. Kaj vem, mislim, da moraš biti zelo pogumen. Predvsem pa me moti, da ljudje enostavno ne moremo odločit in rečt dost in to je to. Sicer lahko to naredimo, ampak zakaj je to potem vedno takšna drama. Zakaj je potem toliko obsojanj, zakaj se vedno iščejo krivci in ne vem kakšni razlogi. Zakaj se enostavno ne moremo odločit in reči vsem, super je bilo, res lepo, ampak dosti je bilo, dovolj imam vsega, ne da se mi več, hvala vam in nasvidenje. Zakaj o svoji smrti ne moremo odločat svobodno, če že pri rojstvu nismo bili vprašani.

[nebesno modra]

Pozdravljeni še enkrat. No en mesec sem zdržal, bral nekatere vaše izkušnje veliko premleval stvari iz preteklosti, predvsem pa analiziral ljudi okoli sebe in odnose. Po eni strani sem vesel in ponosen na en del mojega življenja. Ja, bilo je res lepo. Malo ljudi je imelo ta privilegij toliko potovat in spoznavat nove dežele in ljudi. Nekako se je moje življenje odvijalo zelo hitro in v parih letih sem doživel zelo veliko stvari. No, zdaj ko se mi že skoraj eno leto ne dogaja praktično nič posebnegega, ko se iz dneva v dan prepričujem, da se dvignem iz postelje in poskušam najti smisel zakaj se sploh toliko mučim sam s seboj. Postal sem si ful naporn in počasi ne prenesem niti sam sebega, prav tako pa večino ljudi okoli sebe. Vse me je začelo motit. Končno so mi tudi pošle vse finančne zaloge in vse bolj se mi kaže ta en izhod, kot edini, ki bo prinesel olajšanje. Ko bo končno vsega konec. Zelo pogosto vidim, da se na ljudi, ki so si vzeli življenje, gleda kot reve. Kaj vem, mislim, da moraš biti zelo pogumen. Predvsem pa me moti, da ljudje enostavno ne moremo odločit in rečt dost in to je to. Sicer lahko to naredimo, ampak zakaj je to potem vedno takšna drama. Zakaj je potem toliko obsojanj, zakaj se vedno iščejo krivci in ne vem kakšni razlogi. Zakaj se enostavno ne moremo odločit in reči vsem, super je bilo, res lepo, ampak dosti je bilo, dovolj imam vsega, ne da se mi več, hvala vam in nasvidenje. Zakaj o svoji smrti ne moremo odločat svobodno, če že pri rojstvu nismo bili vprašani.

Pozdravljen  !

Praviš, da se tvoje stanje vleče že eno leto, oziroma se ti nič ne dogaja. Nisi šel niti do zdravnika? Do terapevta? Na skupino za samopomoč v celju? Bi rekla, da je skrajni čas, da poleg analiziranja narediš še kakšen korak, ker verjetno samo od sebe se čez noč ne bo kaj spremenilo.

Glede smrti je pa tako, da bo prej ko slej prišla sama, tako da naj se ti nikamor ne mudi, raje si probaj polepšati življenje , ki ga imaš. Nekje piše "življenje je pekel, norost, a smrt ni izhod OD TOD". Namreč- vprašanje, če se s smrtjo vse konča- o tem obstajajo različne teorije- če se ne konča, je problem kako izpolniti svojo poslanstvo potem, ko nimaš več telesa na razpolago. Mogoče ta moja misel ni najbolj na mestu, ampak tako pač razmišljam jaz.

Bolečina ob smrti, je predvsem bolečina tistih, ki ostanejo, hudo je verjetno vedno, če pa nekdo odide predčasno po svoji izbiri, so pač večna ugibanja o tem zakaj in tudi občutki krivde, zakaj nisi mogel pomagati.

Ne znam ti rečti nekih tolažačih besed, predvsem se tudi sama te dni  ne počutim dobro, vendar vem, da bo moje življenje toliko boljše kolikor bolj se bom sama potrudila in ga spremenila- vendar včasih manjka energije od znotraj, za to jo je nujno poiskati zunaj. Torej ne odlašaj, poišči pomoč, da boš pridobil vsaj nekaj nujne energije za premikanje. Ni nujno, da so koraki veliki, samo da so, en po en...

Prosim, oglasi se še kaj, pa pojdi vsaj pogledat na skupino za samopomoč in poročaj kako je bilo!

 

[Slavka]

Penzic, nebesno modra je lepo napisala. Tudi jaz sem imela na začetku mojih depresivnih dni željo po smrti, da se preneha to mučenje, saj nisem videla nobenega smisla več za naprej. Pa sem se začela spraševati, kaj, če me potem čaka še hujše trpljenje, saj ne vemo kaj nas čaka na drugem svetu. Seveda nas niso ob rojstvu vprašali ali želimo biti ali ne...vendar tu smo z nekim namenom. Vsekakor mislim, da je življenje potrebno izživeti do konca, saj nikdar ne vemo, kdaj nas čaka konec. Ko sem jaz razmišljala o tem, mi je bilo grozno, če sem pomislila, da bom še 40 let tlačila to zemljo...to mi je predstavljalo pravo muko...vendar sem si potem rekla, hja, saj ne veš koliko časa boš...lahko te že jutri ni več...ne obupuj in užij življenje, dokler ga imaš...in tako sem si nekako izbila tisto tesnobo iz glave.
Nikar ne jemlji smrt kot rešitev, temveč vzemi življenje kot dar, kot učenje in zorenje. Vsaka slaba stvar ima svojo dobro plat, če se le pravilno ozreš nanjo. Mislim, da je potreben pogum tudi za življenje...ne samo za smrt...zato se ne potapljaj v malodušje, zavihaj rokave in začni živeti...možnosti je veliko 

[Penzic]

Hvala Slavka in Nebesno modra!

Ma v bistvu je to neznosno stanje šele par mesecev, je pa res, da se zadnje leto nekako lovim. Za lansko poletje lahko rečem, da je blo eno najlepših, ker sem imel dovolj časa in denarja, da res uživam, sicer skromno, ampak kvalitetno. Potem pa je nastopila jesen, kjer so se zadeve začele rušit. Najprej z izgubo starih staršev, obeh, pa še paralelno z razočaranji glede par oseb, ki so mi vedno dajale upanja, potem pa sem dobil nož v hrbet, glede preživetja in razvoja kariere tukaj v Sloveniji, pa tudi finančno sem vse bolj in bolj propadal in v zadnjih parih dneh doživel tudi dno glede tega. Glede na to kaj sem vse počel v svojem življenju sem prepričan, da bi lahko dal veliko družbi in okolici, vendar se pa po drugi strani vprašujem, če si družba in okolica sploh kaj takega zasluži. Moja glavna vrednota je vedno bilo poštenje in pripravljenost, da nekomu pomagam, ko pa sem sam potreboval pomoč, je na žalost nisem uspel najti in moram priznati, da me sedaj drži pokonci ta forum in vsi vi dobri ljudje, neznanci. Zadnjih par dni sem celo začel pisat pisma ljudem, ki jih poznam in katerim želim veliko stvari sporočiti, pozitivnih, pa tudi negativnih. Prav tako sem vedno bil navajen delat, tudi pretiravat kar se dela tiče, ampak sedaj imam občutek, da sem svojo misijo opravil. Veliko ciljev sem dosegel in sem zelo srečen zaradi tega, sedaj pa sem enostavno brez nekih vizij in mi je glavni cilj, da iz dneva v dan preživim, izvegitiram. Trenutno tudi veliko pomagam pri delih doma, tako da se ne izležavam pred računalnikom in TVjem in ko bomo to končali doma, potem enostavno ne vem več kaj naprej oz. vidim le še eno pot in moram priznati, da se te poti že veselim, kajti prepričan sem, da bo to veliko olajšanje. Res je da tega ne vemo, dokler ne doživimo. Verjetno je vsega konec. Mrak. Tema. Prepričan pa sem, da ne bom več gledal sebe kako iz dneva v dan bolj tonem in propadam.

[nebesno modra]

Dragi Penzic !

Verjamem, da si veliko dal družbi in posameznikom in prav tako, da lahko veliko še daš. Nikoli ne veš, koga boš na svoji poti še srečal in morebiti bo en sam, ki bo potreboval točno to, kar mu lahko daš samo  ti... Tudi ne veš koliko novih poti se vsak hip odpira, ko se bo končalo delo doma, te bo morebiti potreboval kdo drug...

zdi se ti, da si pregledal vse in da imaš tudi jasen pogled naprej vendar se ne strinjam s tabo. Tvoj pogled ta hip ni jasen, tvoje misli niso povsem objektivne in realne...Kot da ti recimo primanjkuje enega hormona v telesu, pa zato vidiš stvari precej drugače, kot če bi ena žleza v tvojem telesu izločila čisto malo tega hormona. Če zdaj tega tvoje telo ne zmore, pomisli, da se lahko vse spremeni, če boš poiskal ta hormon in ga nekako dodal v svoje telo. Pomisli, da je lahko potem marsikaj drugače.

Glej, kot sem že rekla, smrt itak pride sama. Ne govori si kako so ljudje slabi in nevredni, pomisli, da je dovolj da obstaja en sam, ki ima etiko čeprav je družba kot celota takšna kot pač je in te ta hip ne zna ceniti in sprejeti. Toda posamezniki vedno ostajajo in obstajajo, tudi taki, ki niso pokvarjeni in nespoštljivi.

Prosim, ne hiti proti koncu, oglasi se kaj in podeli svoje bogastvo z nami. Ne imej nas za ničvredne tega. Samo ljudje smo in vsi naredimo kdaj napako in si moramo tudi to odpustiti.

 

[Janja]

Penzic, pozdravljen!

Nebesno modra in Slavka sta ti že lepo svetovali, sedaj bom še jaz dodala nekaj mojega razmišljanja in tudi nekaj mojih konkretnih izkušenj s problematiko suicidalnosti.

Zelo pogosto vidim, da se na ljudi, ki so si vzeli življenje, gleda kot reve. Kaj vem, mislim, da moraš biti zelo pogumen. Predvsem pa me moti, da ljudje enostavno ne moremo odločit in rečt dost in to je to. Sicer lahko to naredimo, ampak zakaj je to potem vedno takšna drama. Zakaj je potem toliko obsojanj, zakaj se vedno iščejo krivci in ne vem kakšni razlogi. Zakaj se enostavno ne moremo odločit in reči vsem, super je bilo, res lepo, ampak dosti je bilo, dovolj imam vsega, ne da se mi več, hvala vam in nasvidenje. Zakaj o svoji smrti ne moremo odločat svobodno, če že pri rojstvu nismo bili vprašani.

Te popolnoma razumem, da tako razmišljaš in verjetno tudi nisi edini. Že marsikdo je že kdaj tako razmišljal, tudi jaz. Vendar jaz sem razmišljala bolj v tem smislu, da bi bilo čisto "fajn", da bi zaspala in se nikoli več ne zbudila. To bi bilo tako zelo enostavno.

Pa ni tako zelo enostavno, ker samomor niti slučajno ni enostavna zadeva in tudi neboleča ni. Lahko pa se ti tudi zgodi, da potem celo življenje nosiš posledice zaradi neuspelega poizkusa... Lahko si tudi invaliden... Scenarijev je ogromno.

Pomembno pa se je tudi zavedati, kako bi se potem, "če bi ti uspelo", počutili tisti, ki te imajo radi. Verjetno jim ne bi bilo vseeno. To je najmanj. Po vsej verjetnosti pa bi se počutili tudi krive in bi se spraševali ZAKAJ. To bi bile hude travme za njih.

Na koncu pa si tukaj tudi ti. Kako veš, kako bo čez nekaj časa? Ne veš. Tudi jaz ne morem vedeti. Lahko bo slabše, lahko pa bo boljše ali pa celo ODLIČNO. Verjemi mi, da je škoda, da si odvzameš tisto ODLIČNOST, ki jo boš še dožvel, če se sedaj odločiš, da je nočeš doživeti.

Sedaj pa še moja izkušnja. Pred nekaj časa sem bila tudi jaz soočena s suicidalnostjo. S poizkusom samomora sem se soočala pri meni zelo ljubi osebi. Ta oseba je bila v globoki depresiji in bila je v zelo slabem fizičnem stanju; eno leto ni spala, rapidno je hujšala in še marsikaj... Ne bom pisala vseh bolečih podrobnosti, napišem ti lahko samo to, da je bilo zelo hudo. Skratka, te osebe ne bilo več med nami, če ji takrat nekdo ne bi preprečil samomora...

Sedaj ta oseba živi dokaj kvalitetno življenje (v danih okoliščinah, na katere ta oseba nima vpliva) in velikokrat pravi, da bi ji bilo žal, če je zdaj ne bi bilo več. V tem času je namreč doživela veliko lepih stvari, ki jih ne bi, če bi takrat umrla... Seveda so še vzponi in tudi padci, vendar to je vse del življenja.

Želela sem ti to napisati, da bi videl, da zmeraj obstaja upanje... Tudi ZATE. Če misliš, da ne zmoreš sam, si poišči strokovno pomoč, predvsem pa veliko piši in govori o svojih občutkih. Verjetno imaš koga, ki se mu lahko zaupaš. Verjemi v svojo MOČ!

[Penzic]

Pozdravljena Janja in hvala za sporočilo in vzpodbudne besede.

Ja zanimivo je, ko se malce poglobiš v te stvari in potem se me loteva celo neka jeza, da o nekaterih stvareh enostavno ne moreš odločit, kajti tudi jaz bi najraje videl, da se enkrat na lepem ne zbudim več in to je to.

V relativno kratkem času so me zapustile tri osebe, ki sem jih imel zelo rad in vse tri so bile zelo velike bitke z boleznijo, ki jih je na koncu premagala in že takrat sem se začel vpraševat, kaj je to, da ti da toliko volje, da se boriš iz dneva v dan, čeprav veš, da bitke ne moreš dobiti. Enostavno mi ni jasno, kaj se je to v meni premaknilo in da sem popolnoma izgubil voljo do življenja. Spomnim se, da sem še pred časom bil jezen nase, če nisem storil česa, kar sem si zadal, da moram storiti, zdaj pa se enostavno več ne sekiram. Če ne storim danes, bom jutri ali pa sploh ne bom.....

Ja itak da je prisoten strah narediti si karkoli, predvsem pred neuspehom in kaj lahko sledi. Še pred časom sem več razmišljal o posledicah in kako bi lahko vse to vplivalo na vse, ki me imajo radi. Kaj vem, o očetu sem že pisal. Verjamem da bi njemu bilo najtežje, kaj dosti več ljudi pa ne verjamem, da bi tako zelo prizadelo. Družim se z dosti ljudmi, ampak so naši odnosi bolj površni. Moje življenje je bilo bolj "nomadsko", veliko sem potoval in nikoli se nisem preveč vezal na ljudi. Tudi z očetom nisem nikoli imel nekega posebej razvitega odnosa. Komunicirava, ampak se nisva nikoli pogovarjala.

Zelo dobro se zavedam življenja in vzponov, še posebej pa padcev in prav po padcih me tisti, ki me poznajo boljše, tudi poznajo. Zelo pogosto so me padci še dodatno ojačali, dobival sem neke dodatne moči in sem se vedno z zelo veliko motivacije boril in tudi zmagoval, ampak zdaj pa enostavno nimam več te moči. Pogosto sem vzpodbujal druge, da se ne smejo predati in se morajo boriti, zdaj pa sem sam, prav tako tudi ne vidim osebe, s katero bi se lahko pogovoril o vsem, kar pišem zdaj po tem forumu, vsaj ne o vsem.

No jutri je nov sončen dan, ki mogoče prinese kaj novega.

[Slavka]

Penzic, dobro jutro v sončnem dnevu 
Naj ti povem, da sem se tudi jaz soočila z izgubo meni zelo drage osebe, ki je bila zelo bolna, vendar se je borila in borila...kljub bolečinam, ki ji je prinašalo zdravljenje. Nikdar ni obupala, zato sem si v mojih težkih dneh tudi jaz rekla, da moram naprej, ne glede na vse bolečine in trpljenje...ko bi res najraje zaspala za vedno.
Verjamem, da so ti moči pošle, zato bi bilo res pametno, da si poiščeš pomoč. Da se spet postaviš na noge in začneš živeti. Tudi jaz sem životarila in se komaj prebijala skozi dan, brez vsake energije in z grozno muko...vendar sem zmagala. Vedno je tako, da smo za druge močni in nasvetov polni, ko pa gre za nas same ne znamo več naprej in takrat nastopi trenutek, da si poiščemo strokovno pomoč...tudi jaz sem jo.
Piši nam, tu te razumemo... 
Naj bo čimveč lepih in sončnih dni ti želim. 

[Toja]

Penzič pozdravljen in en pozitiven dan ti želim

Popolnoma se strinjam s pisanjem Slavke, kajti tudi jaz sem doživela
izgubo dveh bližnjih, ki sta se kljub hudi bolezni in nezavedanju okolice,
zelo borila za preostanek življenja.
Tudi meni je to pustilo eno težko izkušnjo, zato te razumem.
Tisti trenutek, ko si napisal svojo zgodbo, je nisi napisal zato, da bi nam povedal,
da nas želiš zapustiti, napisal si jo zato, ker iščeš pomoč in prav je tako.
Tukaj si boš pridobil prijatelje in vsi te bomo podpirali, tako da boš lažje prebrodil
svoje težave.
Vzami svoje ŽIVLJENJE kot dar, ki ti je bilo podarjeno in izkoristi ga do popolnosti. Nikoli ne veš, kaj lepega te še čaka!
Pridruži se kakšni skupini, kjer boš spoznal, da nisi sam, da so tam ljudje, ki te razumejo.
Vse o skupinah si lahko prebereš na forumu pod post SREČANJA in si izbereš
sebi najbljižji kraj.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,12.0.html

Tudi sama sem to storila in poiskala strokovno pomoč, verjemi mi, da je lažje
in se rezultati že poznajo.

Upam, da ti uspe v pozitivni smeri.
Veselim se tvojega novega pisanja!
Lp 

[Penzic]

Toja in Slavka, hvala vama na vzpodbudnih besedah!

Moram priznati, da sta mi zadnja dva dneva minila zelo hitro, predvsem pa kreativno, tako da sem včeraj zvečer kar zaspal pred kompom. Parkrat sem prebral vse vaše odgovore in nasvete in moram priznati, da me je vse skupaj zelo dvignilo razpoloženje, čeprav nisem naredil še nobenih korakov v smeri kakršnekoli rešitve. Še vedno sem na razpotju, iti naprej, se mal potrudit in prisilit ali nič od tega in še naprej toniti, do kdaj bo pač šlo.....Verjetno vsi, ki se oglasimo tukaj in smo v stiski in resno razmišljamo, da nam je dovolj, nismo čisto prepričani, da naredimo ta zadnji korak, ker tisti, ki se odločijo za to, pač to naredijo, pač ne vidijo sploh nobene rešitve ali možnosti, kjer bi lahko najdli smisel življenja. Ob prebiranju raznih življenskih izkušenj sem si rekel, da sem lahko srečen, imam streho nad glavo, fizično sem bolj ali manj zdrav, doma imamo relativno dobre odnose, vsekakor ni kreganja in kakšnega nasilja, zaenkrat nisem preveč zadolžen, bolj na ničli, ne mučijo me problemi povezani z nespanjem ali neapetitom.....poskušal sem pač razmišljat o stvareh, ki jih imam in o katerih sploh nisem razmišljal kot nekaj kar je pozitivno, ker sem v zadnjem mesecu dni gledal vse z očmi problemov in raznih težav, tako da sploh nisem opazil tistega dobrega in prepričan sem, da je vedno mogoče najti kakšne pozitivne stvari, pa tudi če je to samo lepo vreme in čudovit sprehod nekje zunaj v naravi, kavica s prijatelji ali pa dober film... no kljub temu da sem ta dva dneva kar dosti delal okoli bajte, sem se spomnil ene zanimive stvari, ki sem jo pogosto uporabljal v službi in sicer pri planiranju novih projektov in to je "problem tree" (drevo problemov). Nikoli nisem pomislil, da bi to lahko bil tudi način, da svoje probleme spremenim v projektni predlog. Probleme, ki me najbolj mučijo sem končno napisal na papir in ne samo to, poleg njih sem napisal tudi vzroke in jih tudi poskusil razčlenit na podprobleme in potem sem nekatere tudi razdelal in dopisal možne rešitve. Presenečen sem ugotovil, da kar nekaj problemov niti ni povezanih s tem, da trenutno nimam službe in da sem brez denarja, še več, nekatere stvari se ponavljajo iz časov ko sem imel oboje in se kljub temu s tem nisem nikoli ukvarjal. Ja moram priznati, da je pogled na to listo kar mučen, ampak to je to.....brez olepševalnic, to je realnost s katero se bo treba boriti. Zavedam se tudi, da sem bil vedno dober teoretik in strateg, implementator pa......ja tukaj se najbolj bojim, kako se bom prisilil, da se bom držal tistih možnih rešitev, ki sem jih identificiral in verjetno jih bom moral še krepko dopolnit, kajti največji problem, ki se mi že kar nekaj časa ponavlja je, blokada, pasivnost, tema, pomanjkanje motivacije, lenost....krč, ki se pojavi, ko želim nekaj storiti, pa ne morem, pa ne zato, ker je nekaj nemogočega, ampak enostavno ne gre. Prav tako se poskušam prepričat in pozabit na preteklost in na vse izgubljene priložnosti, zdaj je enostavno prepozno sekirat se, kar je bilo, je bilo, nazaj se ne morem več vrnit. Imel sem veliko priložnosti v življenju, nekatere sem izkoristil, druge zapravil in ni ga vraga, da se bo pojavila še kakšna..........

Lahko noč vsem in se čujemo......

[Slavka]

Penzic  dobro napisano. Vidim, da si se začel spoprijemat z težavami, kar je super.  Ja, tako kot praviš, nima se smisla sekirati za izgubljene priložnosti...življenje nam jih vedno znova ponuja in vsi se najdemo na razpotju....vendar ni napačnih odločitev...so samo odločitve, ki nam krojijo življenje.
Živeti je treba za ta trenutek, se rahlo ozreti v prihodnost, preteklost pa pustiti, da ostane za nami.
Bodi hvaležen za vse lepe stvari, tako kot si napisal...v vsaki stvari se najde nekaj lepega, samo videti moramo.
Vem, da ti bo uspelo, saj si se problema lotil na dober način...z pisanjem in analiziranjem...kar bo prineslo tudi rešitev. Meni se je včasih pojavila medtem, ko sem pisala o svojih težavah na forumu...
Najslabše je, če nosimo vso težo in strahove v sebi, potem dobijo moč in se razbohotijo...če jih obelodanimo pa izgubijo vso svojo strašnost.
Želim ti en lep dan in napiši nam še kaj 

[Toja]

Penzič  !

Ko sem prebrala tvoj post, sploh nisem mogla verjet, da si to res ti!
Zelo lepo in kar je največ, zelo pravilno si se odločil začet mislit in delat
na sebi.
Zelo hitro si spoznal način kako se spoprijeti s sabo.
Zelo veliko ti je že Slavka napisala, kar bi ti tudi  jaz!

Samo tole še: NIKOLI ne sprejemaj odločitev, ko si v krizi, saj so take
odločitve lahko zelo napačne!

Želim ti, da tako nadaljuješ in se nam javiš, predvsem pa veliko pišeš!

Lep pozdrav

[Penzic]

Hvala Toja in Slavka!

Ja saj tudi sam ne morem verjeti, ampak očitno tudi strah dela svoje. Še posebej ko sem prebral kaj sem pisal prej in ko analiziram počutje, potem sem se poskušal "odlepit" od črnih misli. No vsaj za hip mi je to uspleo, da sem se lahko fokusiral tudi na pozitivne stvari, vendar pa seveda ni vse tako idealno, veliko je odvisno kako se počutiš v tistem trenutku ko pišeše, pa tudi počutje se mi non stop spreminja in niha, 5 minut sem poln energije in pozitivno nabit, potem pa se kar hitro pojavi občutek, da sem spet čisto down!

Ja, vsekakor opažam, da sem leta in leta preveč držal v sebi in v teh nekaj postih, ki sem jih poslal na forum, sem veliko tega "vrgel" ven iz sebe. Res, da samo virtualno, ampak vseeno imam občutek, da je že to veliko. Predvsem pa zaradi vas, ko vidim da berete in me poskušate razumeti, predvsem pa ne obsojate, ker sem za kar nekaj zadev, ki sem jih poskušal deliti z drugimi, doživel tudi obsojanja, vsekakor ne želim da me zdaj vsi ujčkajo in trepljajo po ramenih in kritika mora biti, ampak če je že kritika, potem naj bo konstruktuktivna. Vsekakor pa se moram zahvatiti tudi koklji, ki me je s par sporočili očitno "dvignila", odlepila iz teme. No toliko za sedaj, vsekakor se še čujemo veliko ;-)

Lep dan vsem!

[nebesno modra]

Ojla Penzic !

Lepo te je takole brati ! To, da se ti počutje spreminja ni nobena katastrofa, poglej samo vreme kako se spreminja , potem pa še mi ...

Pojdi še do kakšnega strokovnjaka, na skupino za samopomoč...vedno nova obzorja se bodo odpirala in sončka bo vedno več.

Čuvaj nase in javi se še kaj!