|
vtriler
gost
|
 |
« Odgovori #19 dne:: sreda, 16. december 2009 ura: 13:33 » |
|
Zivjo,
Odločila sem se, da se prvič udeležim pisanja na forumu.
Imam težave, v katerih se najde marsikatera oseba, rada bi se pogovarjala o tej temi, o tej motnji, ki nas je povezala....
Skratka, stara sem dobrih 30 let, s anksiozno motnjo sem se prvič srečala 10 let nazaj, s sestro sva šli v hribe in kar naenkrat mi je poslalo slabo, mislila sem, da umiram, nisem imela sline, srce mi je divje utripalo, v pljučih in predelu trebuha me je tiščalo. Umrla nisem, po krajšem času sem se pomirila in odšla v dolino, napadi so se še ponavljali, eden izmed hujših je bil, ko sva se s prijateljico v poznih urah vračali domov iz zabave (brez alkohola in substanc), treslo me je kot noro, zeblo, srce mi je divje razbijalo.... Večkrat sem bila v KC na urgenci, pri splošnem zdravniku, naredili so milijon krvnih odvzemov vendar niso nikoli ničesar odkrili. Po receptu splošne zdravnice sem pričela jemati manjše doziranje zdravila Ansilan in sčasomo je postalo bolje, naj povem, da se vseh dogodkov sploh več ne spomnim, mislim, da sem jih zaradi vsega hudega kar pozabila, ampak vem, da je vse skupaj trajalo cca pol leta. Ansilan sem prenehala jemati kaj kmalu in sem ga samo zaradi varnosti nosila ves čas s sabo v torbici, najtežje je bilo to, da sem se morala spet vrniti v življenje, ampak sem zmogla vse do sedaj....
Lahko rečem, da se že kar nekaj let intenzivno ukvarjam s športom, lahko bi rekla, da sem že kar pretiravala, ne vem ali je to v meni ali sem deloma hiperaktivna ali pa sem se tako zdravila, res ne vem, poleg vsega sem v teh desetih letih izgubila kar nekaj kilogramov in postala lepa ženska, čeprav se nikoli ne hvalim, prej podcenjujem ampak se zavedam, da pri svojih 30-ih dobro zgledam (nisem pa nikoli bila anoreksična ali kaj podobnega), seveda pa to ni prišlo kar čez noč, veliko odrekanja naporov, moja prehrana je bila tako na psu, da mnogo leti nisem pojedla nič zelenjave, sadja, ni bilo toplih obrokov, vse kar mi je pasalo so bile sladkarije in zato menim, da sem dosegla določeno pretreniranost ter odziv mojega telesa na zadnjo rešilno bilko po hrani in ostalim za življenje normalno potrebnih sestavinah.
In tako se je začelo, poleti sem med službeno potjo v Maribor doživela hud napad, potenje, slabost, omotičnost, strah, bitje srca, napenjanje, težko dihanje,..komaj sem pripeljala svoje vozilo do trgovskega centra in od tam poklicala rešilno vozilo. Prepeljali so me v KC Maribor, kjer so mi naredili EKG, zelo prijazna zdravnica je rekla, da je moje bitje srca poskočilo v parih sekundah iz 50 na 180 udarcev, da pa ne vidi ničesar kar bi bilo narobe z mano, svetovala pa mi je, da naj si dam pregledat ščitnico. Ponovno se mi je zgodba ponovila na morju na Hrvaškem, ko smo se s prijateljicami odpravile na plažo sem se pričela čudno počutit, čutila sem pulz, potenje in hkrati hlad, strah je bil tako zelo močan. Nisem vedele kako naj si pomagam, na hitro sva s prijateljico odšli v gostinski lokal kjer sem popila veliko tekočine in pojedla sladkor za vračanje energije, bilo je malce bolje ampak potem sem bila tako zelo utrujena celi dan. Zadnji napad pred mojim odhodom v bolnico se je zgodil doma, enaki simptomi kot pri prejšnjih dveh, zato sem vzela četrtinko propanorola, ki me je pomiril. Najhujše pa je sledilo naslednjo noč, bila sem sama, sporekla sva se s partnerjem, in pred spanjem me je začelo abnormalno zebsti, nikakor se nisem mogla ogret, poizkusila sem vse mogoče in nič, moj pulz je bil komaj zaznaven, 35 udarcev, zraven se je pojavil še strah in odločila sem se, da stopim do svojih staršev in jih prosim, da oddidemo v KC Ljubljana na urgenco. Že prej sem imela napotnico od splošne zdravnice za kardiološke preiskave in preiskavo ščitnice. Po EKG-ju so se odločili, da ostanem na opazovanju pri njih, naj povem, da sem bila čisto omotična in, da sem komaj vstala iz postelje, kaj šele, da bi se odpravila do toaletnih prostorov. Tako sem pristala na intenzivnem kardiološkem oddelku v KC-ju, in sicer kot sem izvedela kasneje zaradi suma sinusne bradikardije (prepočasnega bitja srca). Odločali so se ali bom dobila srčni spodbujevalnik ali ne in mene je takrat zadelo kot da bi name padel komet iz neba, športna, zdrava oseba kot jaz imam težave in to velike! Naredili so mnogo testov, EKG, kri, holter, test naraščanja pulza z zdravilom, fizična obremenite srca, ščitnico, nevrolog, otorinolaringološki testi, test vrtoglavice, sluha, skratka vse in še več, ugotovili so, da razen res niskega pulza (26 v spanju) ni ničesar narobe z mano. Bila sem tako napsihirana, da sem mislila, da se mi bo zmešalo in bom umrla, nisem mogla nič, ne vstat ne nič, imela sem edino apetit in kar dober spanec. Vsak dan je bil odgovor drugačen, en dan naj bi dobila srčni spodbujevalnik, drugi dan ne, od vsega se mi je čisto mešalo, bilo me je tako zelo strah in nisem vedela kako naj si pomagam. Prosila sem, da me odpeljejo k psihiatru na polikliniko. Tam so me v halji pustili na hodniku med ljudmi za katere sem ocenila, da imajo globoke psihične težave in bilo me je groza, strah in vedela sem, da ne sodim mednje, čeprav sem se spraševala o tem. S psihiatrinjo sva se pogovarjali oz. jaz sem ji povedala vse kar se mi je zgodilo (bolj na kratko kot danes seveda) in njen odgovor so bila zdravila in poučevanje o njih. Povedala sem ji, da bi želela ozdraveti brez njih in, da si želim delati na sebi bi pa prosila za naslove psihiatričnih ambulant, da se naročim. Odpust iz bolnice je sledil, mami in oči sta prišla pome, bila sem tako brez moči, da sem komaj stopicala po stopnicah, v avtu me je bilo strah, peš nisem mogla niti do konca domače ulice, ker sem imela krč v nogi, nikakor pa nisem hotela nikamor sama. Občutki so bili grozni. Po klicarjenju naokoli sem si našla psihiatrinjo na napotnico in sicer v centru Lj, prišla pa sem na vrsto že po 14-ih dneh. Skupaj z njo sva poleg pogovorov dodelali še knjigo, ki mi bo pomagala, delam vaje kot so občasno pisanje dnevnika, poročam o svojih napadih, motnjah, pišem si simptome pulza, vročine ipd., naredili sva dihalne vaje, ki jih izvajam vsak dan. Zadnjič, ko sem jo obiskala sem bila čisto brez moči in volje, nisem več videla izhoda, vsak dan sem bila omotična, zato mi je predpisala zdravilo Ciprolex. Od tistega trenutka dalje, ko sem si prebrala kontraindikacije ter različne objave na forumu sem vedela, da si bom predno vzamem tableto, sama pomagala. Tako sedaj, trkam na les ;-) že 14-dni živim bolje in ne jemljem nobenih tablet. Pozabila sem omeniti, da sem 14 dni jemala ansilan in razen zaspanosti ni bilo stranskih učinkov, vendar sem se odločila da preneham z njimi. Že večkrat pa sem tudi obiskala bioenergetika, ki mi pomaga, to lahko potrdim.
In kako živim sedaj?
Svoje občasne napade mirim z mislimi, da sem zdrava, da je to le napad s katerim moram živeti, da je življenje lepo in da je dar, ni me sram priznati tudi, da molim.
Veliko se pogovarjam z ljudmi, spoznavam podobne primere, razkrivam svoje težave in jih ne držim zase.
Ko imam čas se z mami sprehajam, ne upam si še it sama teči ali v hribe, kar sem prej počela redno ampak postopoma bom rešila svoje težave. Hodim pa na aerobiko, tudi učim jo, odtekla sem Lj. polmaraton, veliko se sprehajam.
Začela sem hoditi tudi ven, plesat, se zabavat ipd.
Jem normalno, vsaj en topel obrok na dan.
Veliko se opazujem in pogovarjam sama s sabo.
Premagujem ovire oz. kraje in dogodke kjer sem doživela napade.
Odločena sem, da se ne bom predala in, da bom zdrava!!! Ni lahko, še vedno me mučijo napadi, še vedno sem žalostna in včasih ne vidim smisla in mi je hudo, ko pomislim, zakaj jaz, ampak enostavno, s tem se moram naučiti živeti. Roke se mi tresejo kot kakšni starki in vem, da je to malenkost, vem, da lahko urejam svoje misli in, da bom s časoma še bolj močna, hkrati pa se zavedam, da če bo težava močna, da si bom pomagala z zdravili, drugače pa samo z voljo, energijo in dobrimi ljudmi.
Edino kar me res še zelo muči je to, da bi zanosila in bi dobila depresijo in bi lahko kaj naredila svojemu otroku, tega me je strah!
Hvala, ker ste z mano in, ker vam lahko zaupam.
Edino zdravilo, ki najhitreje vrne zdravje pa čeprav samo za sekunde je NASMEH, ne pozabite se nasmehniti!
Pozdravček,
Noa
|
