Spet slabo...:(

[buljo13]

noa, kul, prava si borka! to kar si pisala sem imel podobne težave, prvi napad je bil res groza, potem postopoma vse manj... tu in tam imam še kakšen npr.preskakovanje srca, cmok v grlu...

do zdaj sem brez AD, nisem za to, meni pomaga iti ven, se rekreirati... upam, da mi bo nekoč tesnoba izginila, povsem! čas zaceli vse rane, kar te ne ubije, te ojača 

[Onix]

Hey,

a*n*a, katere AD pa jemlješ, če smem vprašat? 
Ja, na boljše gre res zelo počasi. Psihiatrinja mi je rekla, da je treba v času jemanja AD veliko delati na sebi in se posluževati stvari, trenutkov, ki ti dajo notranje zadovoljstvo. Najpomembneje pa je, da spremeniš način razmišljanja in gledanja na svet, ljudi, dogodke in nenazadnje na sebe. To je seveda težka naloga, vendar jaz skušam sama sebi dopovedovati, da se brezveze ubadam z malenkostmi in z nerealnimi strahovi ter mislimi in da moram živeti po načelu "tukaj in zdaj" ter biti čim več s svojimi najdražjimi. Res je težko doumeti, da je "vse v glavi" in da bi bilo vse drugače, lepše, boljše, če bi razmišljali POZITIVNO. Ampak jaz se bom borila na vse pretege, da bi normalno funkcionirala brez tablet.
Če še to sedaj ne bo možno, pa bo morda čez leto ali dve, tri...morda se mi bo način življenja čisto spremenil, ko bom živela zase, s svojo družino in bom imela bolj zapolnjene dneve...morda mi takrat uspe...morda.   

Pozdravček 

Maycha, super razmišljaš . Kar tako naprej, boš videla, kmalu boš čisto OK  .

Noa vidim, da si dala že kar nekaj skozi, super, da si zdaj boljše in da se boriš za svoje zdravje!

Lep večer obema  .

[Maycha]

Onix, hvala 
Sem prebrala , da imaš sam izkušnje s vsiljivimi mislimi. Misliš, da se jih da povsem znebiti v določenem času in ob uporabi antidepresiva?

Lp

[moljka]

To je seveda težka naloga, vendar jaz skušam sama sebi dopovedovati, da se brezveze ubadam z malenkostmi in z nerealnimi strahovi ter mislimi in da moram živeti po načelu "tukaj in zdaj" ter biti čim več s svojimi najdražjimi. Res je težko doumeti, da je "vse v glavi" in da bi bilo vse drugače, lepše, boljše, če bi razmišljali POZITIVNO. Ampak jaz se bom borila na vse pretege, da bi normalno funkcionirala brez tablet.
Če še to sedaj ne bo možno, pa bo morda čez leto ali dve, tri...morda se mi bo način življenja čisto spremenil, ko bom živela zase, s svojo družino in bom imela bolj zapolnjene dneve...morda mi takrat uspe...morda.   

Pozdravček 

Toplo pozdravljam tvojo odločitev za spremembe in delo na sebi 

...ampak menim, da si še vedno preveč stroga do sebe 

Za našo motnjo je značilno, da se nam negativne misli in strahovi pojavljajo sami od sebe, mi se ne  odločamo zavestno za njih, ampak so nekako del nas, del vzorcev našega delovanja. Šele ko z ustrezno pomočjo (terapevtom) ozavestimo te vzorce in strahove - in šele ko nam terapevt pokaže drugačno pot, potem lahko rečemo, da se bomo odločali za drugačen način življenja, pa še to traaaaajaaaaa in traaaaajaaaaa in trajaaaaaa.. Ne moreš pričakovati, da boš spremenila te vzorce, ki jih maš najbrž že od malih let v parih dnevih ali tednih - ali mesecih 
In tudi niso te težave odvisne od tega, koliko smo zaposleni ali ne - dejavnosti, ki na nas spodbudno in dobro delujejo so sicer zelo zaželjene in potrebne.. ampak je pogosto tako, da če neka oseba ne zna v prvi vrsti zase poskrbeti (da se zaveda, kaj rada počne, da zna reči ne, da se zna pohvalit, itd.), potem se njene težave običajno pojavljajo tudi potem, ko si je že zgradila družino in si zapolnila dneve 

Pot do ozdravitve je res dolgotrajen proces, pogosto napredujemo po zelo malih korakih, ampak pomembno je, da napredujemo 

Želim ti, da bi razvijala prijaznost do sebe 

[Onix]

Maycha ja mam ful izkušenj s temu, pa ti lahko to povem . Misli so pač samo misli in vsak jih dobi vsesorte misli, ampak mi jim dajemo preveč pomena. Tako da cilj nekako ni to, da se znebimo misli, ampak je cilj to, da se misli navadimo, jih sprejmemo in se jim ne posvečamo. Tako misli izgubijo na svoji pogostosti in tudi intenziteti... Ful je pomembno, da se zavedaš, da te misli niso nevarne in da bolj ko jih premlevaš, spreminjaš, odrivaš, bolj močne ratujejo. Nekako jih morš sprejet in jim dovolit, da so v glavi in se zato ne sikirat. Ko ti enkrat to res rata, potem ti zagotavljam, da se pogostost in moč misli močno zmanjšata in ne motijo te več v normalnem funkcioniranju. Je pa to res stvar vaje, vaje, vaje in še enkrat vaje . Tako da ne se preveč obremenjevat, če ti ne gre kuj tako dobro, ampak vedi, da boš enkrat sigurno OK, ker zdej ti gre lahko samo še na bolš . Drži se, pa če te karkoli zanima mi lahko napišeš osebno sporočilo .

[a*n*a]

Noa lepo si zapisala, tudi jaz upam da ti bo uspelo brez zdravil.
S  toliko stvarmi se ukvarjaš, da bi res moralo pomagati, tudi jaz hodim na  aerobiko.

MAYCHA jaz imam ANAFRANIL,to je  star AD in sicer triciklični, ima kar nekaj stranskih učinkov vendar v moji glavi so se stvari umirile, pri drugih novejših AD pa se niem počutila v redu.
Kljub AD še zmiraj čutim tesnobo.
LP

[Maycha]

Hey,

a*n*a, tega AD pa ne poznam. Glavno je, da ti pomaga. Meni pa Paroxat ustreza, čeprav še tudi nisem čisto v redu, še čutim neko čudno anksioznost, ki pa si je ne znam prav pojasniti.   
 
Lp

[Maycha]

Pozdravljeni,

včeraj in danes sem spet polna strahu. Čudim se, da mi ni bolje, glede na to da že 10 dni jemljem celo tableto Paroxata, pred tem pa sem že en teden jedla polovičko. Čutim, da sem anksiozna, nekako sama sebe skušam brzdati, da ne zapadem v preveliko paniko...
Muči me strah pred tem, da bi morala v psihiatrično bolnišnico, da bi izgubila razum in ne bi mogla biti več srečna s svojim fantom...da ne bi bila sposobna nekoč imeti svojih otrok in družine, ne bi bila sposobna opravljati službe in bi tako tudi fanta zgubila... Kolegica se mi je začudila - od kod ta strah...češ, da zveni zelo nerealno in čudno...nasploh ni mogla prav razumeti, zakaj se bojim takih stvari oz. zakaj razmišljam o takih stvareh. Sama vem, da je to nesmisel, ampak težko si je pomagati, ko te take misli prevzemajo... Čudim se zakaj, ker nasplošno v življenju nimam nekih velikih težav, ampak si jih očitno sama delam...ali pa sem že čisto nora 

Ne vem...vem le to, da bi rada živela brez strahov in vsiljivih misli in rada bi hodila naokrog z iskrenim nasmehom na obrazu...ne pa s takšnim, ki ga sama pri sebi bolj kot ne izsilim...=/

Lp, Maycha

[Janja]

Muči me strah pred tem, da bi morala v psihiatrično bolnišnico, da bi izgubila razum in ne bi mogla biti več srečna s svojim fantom...da ne bi bila sposobna nekoč imeti svojih otrok in družine, ne bi bila sposobna opravljati službe in bi tako tudi fanta zgubila...

Če te kaj potolaži, tukaj nisi sama. Verjetno se s takimi strahovi ukvarja kar nekaj uporabnikov tega foruma in še mnogo drugih, ki niso prijavljeni.

Kolegica se mi je začudila - od kod ta strah...češ, da zveni zelo nerealno in čudno...nasploh ni mogla prav razumeti, zakaj se bojim takih stvari oz. zakaj razmišljam o takih stvareh. Sama vem, da je to nesmisel, ampak težko si je pomagati, ko te take misli prevzemajo... Čudim se zakaj, ker nasplošno v življenju nimam nekih velikih težav, ampak si jih očitno sama delam...ali pa sem že čisto nora 

Kolegica najbrž ne more razumeti teh stvari, ker jih še mi, ki jih doživljamo, včasih težko razumemo. Težave drugih ljudi razume lahko le zelo empatična oseba (teh ni veliko) in oseba, ki ima identične težave. Tako, da tukaj jo moraš nekako razumeti, čeprav ona tebe ne razume.

Sedaj pa bi te še vprašala, če poleg tablet uporabljaš še kakšno tehniko sproščanja? Jaz bi ti vsekakor priporočila še kakšno tehniko, s katero bi se vsakodnevno sproščala in si tako tudi malce sama pomagala pri premagovanju strahov.

Oglasi se še kaj!

[Maycha]

Janja, hvala ti za odgovor. Ja, saj vem, da te težave lahko povsem razumejo samo tisti, ki se sami s tem srečujejo.

Hm, nekaj sem brskala po spletu in brala o avtogenem treningu...a je to dejansko učinkovita metoda?

Ko sem še hodila na psihoterapije, mi je psihoterapevtka predstavila metodo sproščanja, pri kateri se močno skoncentriraš na vsak del svojega telesa posebej in si vsake toliko ponavljaš stavke, kot so "Sem popolnoma mirna in sproščena", "Čutim, kako z vsakim izdihom iz sebe odganjam tesnobo", "Nič se mi ne more zgoditi...".
A je to neke vrste avtogeni trening? Kakšne tehnike sproščanja pa se ti poslužuješ?

Hvala za odgovor, drži se 

[Slavka]

Draga Maycha, res nisi edina, ki ima take občutke. Ravno tako sem se tudi jaz počutila...da se mi bo zmešalo, da me bo moral mož odpeljat v psih.bolnico, pa da bom padla skupaj, da ničesar več ne bom vedla in znala nardit....groza!  Ampak ti povem v tolažbo, da bodo ti občutki minili...meni so  Jaz jemljem AD Asentra, ki mi je pomagal, pa pomaga  mi tudi sproščanje...tako, kot si ga ti opisala je čisto o.k. Drugače pa imam cd Globinska sprostitev, ki te lepo vodeno sprosti in po njej sem se res počutila bolje.
Verjamem, da tvoja kolegica ne more razumeti zakaj tako razmišljaš...tudi moja prijateljica ni razumela....to mora res človek doživeti, da lahko razume...
Vsekakor ti želim, da ti ADji pomagajo, pa tudi s sproščanjem prični, pa na kakšen sprehod pojdi, da se razmigaš in nadihaš svežega zraka. 
Pa ne pozabi, da nisi edina in nisi sama...tukaj nas je veliko, ki te razumemo 

[Arwen]

Maycha, kako kaj danes?

Hm, nekaj sem brskala po spletu in brala o avtogenem treningu...a je to dejansko učinkovita metoda?

meni je pomagal... sem pa rabila kar nekaj časa, da sem "not padla" - mi je bil sprva totalka mim, pa misli so begale,... no, potem sem pa na eno delavnico šla, kjer sem se naučila, kako ga izvajat, pa je blo kar ok... pa meditacija je meni OK.... pa kak CD s sproščujočo glasbo... najbolj se mi pa zdi, da mi je pomagala knjiga E. Tolleja: Živeti v sedanjem trenutku

[Maycha]

Hey,

Slavka in Arwen Coprnica, najlepša hvala za nekaj nasvetov glede sproščanja. Sama bom skušala prakticirati avtogeni trening in upam, da se bom lahko dovolj skoncentrirala.
CD globinska sprostitev si bom vsekakor sposodila - verjetno je mogoča izposoja v knjižnici, ne? 
Po knjigo E. Tolleja pa grem že jutri, upam da bo dosegljiva. 

Res hvala za tolažbo in povratno informacijo, da nisem sama in da me razumete.

Še nekaj me samo zanima: je možno, da AD povzročajo neke vrste čustveno otopelost, zavrtost? 

Slavka, naj se ti besede pozlatijo glede tega, da bodo ti moji strahovi oz. misli minili...res bi se rada počutila spet v redu.

Lp

[trzinka]

Maycha

Tudi sama sem bila polna strahov, nerealnih in meni ter drugim nerazumljivih. OK, do neke mere so me že razumeli, ko pa se je pričelo s paničnimi napadi in depresijo, pa ni bilo nikogar, ki bi razumel, razen tistih, ki so to že doživeli.

Avtogeni trening je tudi meni pomagal na poti k boljšemu počutju in pa seveda ADji, KVT in nekatere druge spremembe v življenju, ki sem si jih zadala.
Pri avt. treningu sem se osredotočala predvsem na levo in desno roko, v postelji. Najprej ena potem druga in sicer tako, da sem se popolnoma skoncentrirala ta težo rok, na sproščenost in si v mislih govorila npr.: Moja desna roka je popolnoma sproščena, je popolnoma težka in to ponavljala cca 5 minut oz. dokler nisem začutila, da je roka res težka. In tako , dokler se nisem sama počutila sproščene.

Nisem brala tvoje zgodbe od začetka, tako, da ne vem koliko časa jemlješ ADje, je pa stranski učinek tudi čustvena otopelost, nekaj časa.


Strahovi bodo minili, treba pa jih bo predelati na KVT (kognitivno vedenjski terapiji) , ki jo izvajajo psihoterapevti. Tam se učimo spremeniti miselne vzorce in odkriti tudi napačne. Ti priporočam.

Pa srečno in bodi vztrajna

[trzinka]

Sorči, sem sedaj videla, da si na začetku jemanja Adja.
Ja, bo treba kar potrpeti in vztrajati, boš videla , da se splača

[Maycha]

trzinka, hvala.

Ne, Paroxat sem jedla skoraj 5 let, ampak sem bila prejšnji mesec po počasnem opuščanju že na čistem minimumu (samo še četrtinko tabletke vsak 4. dan!). Ker se me je ponovno lotila anksioznost po 5-ih letih miru, sem morala spet začeti z AD-ji. Tako da zdaj jem spet celo tableto Paroxata.

Morda se napotim spet na psihoterapijo, ki sem jo že dala skozi pred leti.
Najprej pa bom skušala sama...s svojim trudom, bojem.

Lep pozdrav

[trzinka]

Držim pesti, bodi optimistična, vse bo še v redu

[Janja]

Morda se napotim spet na psihoterapijo, ki sem jo že dala skozi pred leti.
Najprej pa bom skušala sama...s svojim trudom, bojem.

Mogoče res ne bi bilo slabo spet poizkusiti s psihoterapijo.

Spraševala si me glede sproščanja. Zdi se mi, da si moraš sama izbrati kakšno sproščanje boš izvajala. Jaz uporabljam eno vrsto alternativnega sproščanja, ker z običajnim sama nisem bila zadovoljna. Jaz osebno nisem dosegla takšnega efekta kot bi ga morala in zato sem dolgo iskala tehniko, ki bi meni pomagala. Vendar, kot sem že na začetku napisala, želim, da tehniko sama izbereš, ker jaz zelo nerada nekaj priporočam, ker želim, da se vsak posameznik sam odloči. Vsekakor ti ne bo žal, če se boš odločila vsakodnevno sproščati.

Lepo se imej!

[Maycha]

Hey,

Janja, hvala. Bom poskušala. Če bo potrebno, pa se res naročim spet na psihoterapijo, ker mi je takrat pomagala.

Danes sem se spet zbudila anksiozna, prestrašena kaj bo z menoj...
Kako je to hudo, ko si dopoveduješ, da je vsak strah povsem odveč, pa je vse skupaj še vedno prisotno...
Kako rada bi imela druge oči in tako drug pogled na svet, sebe, drugačno mišljenje...
Če pa mi res nič ne manjka...zakaj moram to trpeti? 

In ta občutek, da so drugi okrog tebe srečni,sam pa ne moreš biti tako vesel...posebej v teh prazničnih dneh se počutim slabše...in brez prave volje, občutkov...pa dobro vem, kakšna sem bila še dober mesec nazaj, zdaj pa nisem več prava...grozno 

[Arwen]

In ta občutek, da so drugi okrog tebe srečni,sam pa ne moreš biti tako vesel...posebej v teh prazničnih dneh

dokler nisi v čevljih oz. koži drugega človeka, ne moreš vedet, kaj dejansko ta oseba čuti, misli, doživlja.... ni vedno vse tako, kot se na prvi pogled zdi...