Bomo kdaj živeli "normalno"?

[Arwen]

987, verjemi, da si čist ok fant in da SI normalen 

[voila]

Anthony De Mello - Zavedanje:  Masi in Pupika, meni je ta knjiga v poznih
najstniških letih odprla vrata v polno življenje. Potem sem nekaj let mislila, da
vse vem in znam. Več kot deset let je nisem imela v rokah. In kaj se je zgodilo?
Čas, tempo in skrbi ter sekiranje za nepomembne stvari, pozabljanje nase, na
svoje želje in potrebe ter življenje z ljudmi, ki jim pomeni samo materialni svet
(ne da stremijo k bogastvu, ampak samo fizično delo je tisto, ki nekaj velja) me
je pripeljalo v stanje, v kakršnem sem (bila). In ravno to, da bolni v bistvu ne
želijo ozdraveti, mi da mislit:  vsebolj se nagibam k temu, da ne želim živeti
z ljudmi, ki ne zmorejo zaznavati lepote okoli sebe in v drugih ljudeh, zaenkrat
pa še nimam moči biti sama. Vesela sem, da ste me spomnili na Zavedanje.
Lp, Oliva.

[Travis]

Vsi ste tako pozitivno napisali, da bom jaz raje ostal tiho. Vem da ste to napisali iz svojih izkušenj, vendar trenutno to težko dojemam. Moji dvomi v mojo "normalnost" so preveliki. 

pa se razpiši o dvomih... meni osebno pomaga razmišljat ˝širše˝.
tudi negativno. ni pozitivnega brez negativnega. ne steče tok
samo ne izpraznit baterije kar se meni tudi često dogaja.
ampak ko najdeš ravnovesje med tem nihanjem, potem je vaga prava

LP, T.

[dusica]

Tudi jaz se pridružujem tej tematiki, ker mi je zelo pri srcu in se večx sprašujem zelo pd! Sama se zdravim borim zoper depresijo že 5 let, in sem se izvlekla iz največje in najgloblje" luknje", ki me je požirala vse, sedaj pa..ne znam veliko naprej oziroma kako še napredovati!? Morda, malo napredujem, potem me določena stresna situacija, določen neg. dejavnik ali oseba v mojem življenju zopet razočara in sem že zopet na dnu, včasih se mi zdi, da moram celo od začetka..ali ni tako!

Zavedam se, da sem napredovala ali če je pot od 1 do 10, več kot 6 naprej ne znam ali zmorem...hočem pa zagotovo, zato iščem tehnike, alternative, delam na sebi in počasi pričnem z jogo...

Kaj pa vi? Je kdo že napredoval do konca..10??

Prosim, pišite mi tudi pod osebno, ker delam...in sem malo ničtukaj gor...

Hvala!

                                     Dusica

[Arwen]

...Kaj pa vi? Je kdo že napredoval do konca..10??

uf...10..potem pa smrt  to se s prijateljico šaliva, da bova pametni umrli... Se mi zdi, da več kot drži trditev, da se celo življenje učimo.. če pogledam sebe - prebrala ogromno, se ukvarjala z meditacijo, s sabo, spreminjanje vzorcev... premagovanje strahov, takih in drugačnih, se postavljala na lastne noge... od večnega zapiranja med 4 stenami sedaj grem vsak dan ven na sprehod s posm, začela kolesarit.. pišem dnevnik, ...napredujem, se mi zdi, kar lepo, a do čiste 10-ke je še dolga... ker je vsak dan nov dan, vsak dan drugače/ali podobno/ mislim.... ker se ves čas vse okrog nas spreminja, torej se tudi sama trudim iti v korak s časom....

[She_]

Vsi ste tako pozitivno napisali, da bom jaz raje ostal tiho. Vem da ste to napisali iz svojih izkušenj, vendar trenutno to težko dojemam. Moji dvomi v mojo "normalnost" so preveliki. 

Tudi jaz nisem pretirano optimistična zadnje čase (me zanima, kako gre kaj vam te dni.. jaz sem cca 2 tedna čisto poklapana.. kot bi dež prejšnje dni prinesel vso mojo preteklost name)..

jaz nimam obdobja "prej" in "potem".. odkar se spomnim sebe, sem imela psihološke težave, ki jih spremljajo še fizične.. enkrat sem našla svoj dnevnik iz nižje stopnje OŠ (1-4 razred) in sem bila šokirana. Že takrat sem pisala, kaj vse bom naredila, da bom popolna.. Kako sem slaba in da me noben ne mara..
Ne spomnim se obodbja, ko bi lahko rekla, da sem živela "normalno".. Če je obstajalo, sem morala biti zelo zelo mlada.

In se sprašujem predvsem, kje je tista meja med upanjem in iluzijo ?
V smislu, da po eni strani vedno UPAM - si želim in se trudim, da bi premagala samo sebe, da bi končno zaživela bolj normalno življenje.. Ne normalno, ampak samo, da bi lahko živela. Nekdo je nekje napisal, da so psihične težave hujše od fizičnih, ampak ko ti psiha tako pretera, da ti reagira celo telo, da ti odpove cel imunski sistem in postaneš stalna stranka pri zdravnikih za vsako malenkost, takrat ni več zabavno..
Takrat se vprašam, če je to res moj maksimum ? Moram sprejeti možnost, da je lahko trenutno stanje moj maksimum in da mogoče več od tega ne bom nikoli zmogla ?

In tukaj se pojavi vprašanje ILUZIJE - kaj pa, če JE to v resnici moj maksimum. Če se upanja oklepam samo zato, ker se ne morem sprijazniti na manj, na realnost, da pa mogoče nikoli ne bo bolje ? Je upanje iz dneva v dan, iz leta v leto, da bo boljše, medtem ko psiha, telo in vse skupaj odpoveduje, sploh še smiselno ?

Priznam, da se upanja oklepam vsaj zato, ker si ne upam niti pomisliti, da bi tako živela celo življenje. Meni to predstavlja neuspeh, priznam. Večkrat me je gor držala samo še misel, da bo nekoč nekje bolje. In ko to mislim leto, dve, tri .. deset.. In se vrtim samo v krogu.. Me to spravlja v obup in eno veliko žalost.

In pravijo, da upanje umre zadnje. V pozitivnem smislu, seveda. Ampak mislim, da je včasih boljše, da umre prej oz. se vsaj prilagodi na dane možnosti. Npr. če ostaneš brez roke.. (grozen primer, vem, ampak lažje mi je razložit na primeru, pa čeprav tako absurdnem).. Ne moreš upati, da boš pa jutri vstal in da jo boš imel. Ker ni realno. Prej ali slej se moraš sprijaznit, da je nimaš. In štartati potem iz tega naprej. Da dojameš, da boš moral zaživeti drugače. Po drugi strani pa obstajajo zgodbe ljudi, ki so presegli same sebe in dosegli na videz nemogoče..

Ne razumem točno, če je sploh smiselno verjeti, da bom nekoč zmožna iti čez vse to, še posebej, ker občutka "normalnega" življenja niti ne poznam ?

[Mačica]

Špeli miška,

full si dobr napisala!!!!   
Res ne vem, če je pametno upati ali ne. Nasploh nimam odgovorov na vsa tvoja vprašanja, ker si jih tudi sama pogosto neuspešno postavljam.
 Mislim, da je rešitev mojih težav v tem, da se vsak dan posebej soočam z dano situacijo in ne razmišljam o jutri, nič več, kot je potrebno. Sploh pa z delom na sebi in "predelovanjem" preteklosti in predvsem s spreminjanjem starih, očitno neučinkovitih, vzorcev obnašanja, ki sem jih nekje pobrala in jih nosim s sabo ne da bi si jih dodobra ogledala in ugotovila, če mi v resnici koristijo v življenju. Jaz sem začela malo spreminjat vzorce obnašanja in mi gre na boljše.
Kaj bo jutri ali pa čez leto pa nočem razmišljati, čeprav mi ne ratuje vedno najbolje, kot je vidno v tej temi. Ampak trudim se živeti za danes ter delati na sebi!!! In zdi se mi da res deluje in da se moje življenje izboljšuje!! Naučiti se moram biti hvaležna za to, kar mi je dano in ne stremeti za tem, kar bi lahko imela oz imajo drugi. Saj, ko gledam "normalne" ljudi sploh nisem prepričana, da so bolj srečni kot jaz!!!

Lp Mačica

[Mačica]

Upsssssssssss
Šele zdele vidla, da sem zamešala MadameBovary s Speli, zarad podobne slikce 
Sorrrrrrrryyy Madame Bovary, prejšen post je namenjen tebi, ne Špelci
Lp Mačica

[Francka]

Žal mi je, da nisem prej videla te teme, potem mogoče ne bi odpirala svojo pod VESELE MISLI in OSEBNI USPEHI.
Ali pa bi vseeno, ker mi je tako Masi naročila.

Jaz se tukaj ne morem pohvaliti kako je dokončna zmaga MOJA in da depresija nemočno leži pod mojimi nogami. Lahko pa vam zagotavljam, da se stanje izboljšuje, če jemlješ prave tablete in predvsem delaš na sebi. Če boste prebrali zgoraj omenjeni post, boste izvedeli, da se baham s 3 mesečnim  NEjemanjem tablet in sem zelo stabilna, dobrovoljna, močna,...
Mogoče malo manj energična, vendar to je dobro. Je že čas, da se prelevim iz otroka v damo.
Normalno je, da vas je strah. Normalno je, da se sprašujete vsa vprašanja, ki ste jih zapisali.
Pravzaprav ne le, da je normalno, celo ZELO dobro je. Taka vprašanja in PRAVINI odgovori vas bodo gnali naprej k izboljšanju, k ozdravitvi.
Mene bi zaskrbelo, če bi se nehali spraševat!! Nikoli se nehat spraševat! O čemerkoli! Kajti le vprašanja rodijo odgovore.

Kar se tiče upanj:
Upanja, želje,… vse je pozitivno, dokler to ni edino zadovoljujoče.
Jaz mislim, da si mora človek NUJNO dovoliti biti kdaj v krizi, biti kdaj slabe volje, biti kdaj žalosten, kdaj jezen,… To vse so normalna stanja, normalna čustva. Je kje človek na svetu, ki ga nikoli ni nič bolelo? Glava, zob, udarnina? Nikoli imel prehlada? Tudi takrat smo švoh, tudi takrat možgani ne delajo normalno: ni fizične niti psihične kondicije. Tudi za ta obolenja bi se lahko sekirali, si očitali. Zakaj mi je »narava« dala take zobe? Kako, da nisem bil sposoben zanje dobro skrbet? Je smiselno se zaničevat zaradi tega? Nekaj je naredila narava: potem taki pač smo-občutljivi na tisti del telesa, torej genetsko švohnejši. In nekaj smo mogoče naredili sami-nekaj napak.
In mi Damovci smo genetsko švohnejši v duši. IN KAJ POL?
Vsaj brezzobi ne hodimo po svetu!
Kar pridite na bowling, pa boste videli kako krasna družba je to. Kako so ljudje nasmejani!
Me zanima koliko se smejejo v društvu brezzobih!     (opravičilo vsem, ki so s to šalo prizadeti)

Nauk zgodbe: če imaš slabe zobe, greš zobozdravniku in jih poštima. Še vedno pa moraš skrbeti zanje. Mogoče dobiš protezo in moraš spet skrbeti zanjo. (mogoče je celo lepše oblike ko so bili naravni zobje). Karkoli se zgodi, se da deloma ali v celoti popravit. Najbolj pomembno pa je, da se naučiš živeti s to novostjo naprej. Koliko mladih ljudi poznam, ki imajo delno protezo v ustih. Mislite, da jim je vseeno? Ni jim. Zelo se sekirajo.
Kaj bi vi svetovali takemu človeku? Da se je smiselno sekirat? Da ima hibo? Da je nevreden, če ni znal skrbeti za svoje zobe? Saj ne vemo njegove zgodbe-zakaj je izgubil par zob.

Poskrbite zase!
Ni se smiselno sekirat!
Nimamo hibe.
Nismo nevredni !!!
Naučiti se moramo živeti s tem kar nam je dano in se imeti radi kljub vsemu !
Upanje, delo in zanos pa nas lahko pripelje do še boljšega položaja. Do boljših zob.   

[ami]

F., veseli me tvoj napredek in upam, da bo spodbudil še koga naj stopa po tvoji poti. Srečno še naprej.

[She_]

Upsssssssssss
Šele zdele vidla, da sem zamešala MadameBovary s Speli, zarad podobne slikce 
Sorrrrrrrryyy Madame Bovary, prejšen post je namenjen tebi, ne Špelci
Lp Mačica

se mi je zdelo čudno, ja 
sem hotla pokomentirat, pa sem si rekla.. ah, če je to namenjeno špeli, pa pol ne bom 

ja, saj, ko sem tvoje prebrala, mi je postalo takoj jasno..
da je pri meni že stara zgodba - čimveč razmišljam, tembolj zaplavam v neka neskončna vprašanja.
se strinjam,
takrat, ko živim za danes, in ne včeraj in jutri,
sem veliko bolj sproščena, zadovoljna in vesela.

ko sem prvič malo dobila znanja o vzorcih, sem bila presenečena, koliko je res na tem.
koliko je samo ena taka rutina, ki jo ponavljam samo zato, ker sem tako navajena.
ko sem to razumela, mi je bilo lažje,
ker sem dojela, da nisem ujeta v eno kolesje življenja, ampak lahko veliko naredim sama.


Francka,
bravo za tvojo zmago 
sem vesela za vsakega, ki mu uspe !
 

Najbolj pomembno pa je, da se naučiš živeti s to novostjo naprej.

mislim (vsaj zase), da je nasploh pomembno, da se naučim živeti s stvarmi.
malo me daje to sprejemanje. perfekcionist v meni ne more sprejet "pomankljivosti"
zato uporabim upanje, kot rešilno bilko, da bodo pa nekoč nekje te pomankljivosti odplavale stran..
saj vem  vem, da ni to to.
se bom potrudila, da tudi jaz mojim "zobkom" dopovem, da so tudi kot taki ok
in poskušala bolj poskrbet "zanje" ..   

Poskrbite zase!
Ni se smiselno sekirat!
Nimamo hibe.
Nismo nevredni !!!
Naučiti se moramo živeti s tem kar nam je dano in se imeti radi kljub vsemu !

kako paše tole slišat ! 

[ami]

čimveč razmišljam, tembolj zaplavam v neka neskončna vprašanja.
se strinjam,
takrat, ko živim za danes, in ne včeraj in jutri,
sem veliko bolj sproščena, zadovoljna in vesela.

ko sem prvič malo dobila znanja o vzorcih, sem bila presenečena, koliko je res na tem.
koliko je samo ena taka rutina, ki jo ponavljam samo zato, ker sem tako navajena.
ko sem to razumela, mi je bilo lažje,
ker sem dojela, da nisem ujeta v eno kolesje življenja, ampak lahko veliko naredim sama.

bravo Majč, tole naj bodo prve tvoje misli, ko zjutraj vstaneš in dan bo krasen

[Matej]

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,688.0.html

[jona]

Živijo!
To je pa res zanimivo, tudi jaz sem rojena na isti datum kot alexx.
Jaz si želim malo več energije, zanosa, vneme ali kako bi to imenovala.
jemljem asentro, pa mi tega ne da.
ali ima kdo podobne izkušnje?

[She_]

čimveč razmišljam, tembolj zaplavam v neka neskončna vprašanja.
se strinjam,
takrat, ko živim za danes, in ne včeraj in jutri,
sem veliko bolj sproščena, zadovoljna in vesela.

ko sem prvič malo dobila znanja o vzorcih, sem bila presenečena, koliko je res na tem.
koliko je samo ena taka rutina, ki jo ponavljam samo zato, ker sem tako navajena.
ko sem to razumela, mi je bilo lažje,
ker sem dojela, da nisem ujeta v eno kolesje življenja, ampak lahko veliko naredim sama.

bravo Majč, tole naj bodo prve tvoje misli, ko zjutraj vstaneš in dan bo krasen

pa res, je tole prav dobra ideja !
sem res prebrala tole, ko sem danes vstala in se malo potrudila biti v sedanjosti..
in je bil dan res boljši !   
ami.. 

[Arwen]

Živijo!
Jaz si želim malo več energije, zanosa, vneme ali kako bi to imenovala.
jemljem asentro, pa mi tega ne da.

nihče ti tega ne bo dal... sama si moraš dati...

[alexx]

Živijo!
Jaz si želim malo več energije, zanosa, vneme ali kako bi to imenovala.
jemljem asentro, pa mi tega ne da.

nihče ti tega ne bo dal... sama si moraš dati...

Res je. In včasih se moraš pošteno potrudit.

[pretendet.face]

Stvari ne bodo več iste,nikoli,sicer pa saj je to ok ane.Naučiš se živeti s tem.Hudo je le če imaš večje kolapse.Potem težko napreduješ.

[Kristy]

sem brala, da so strahovi, fobije najbolj ozdravljive motnje....ko pa malo "listam" po forumu, pa nisem več prepričana, da je tako....ampak ravno obratno, da je depra veliko bolj ozdravljiva kot strahovi in da so nekateri ozdravili depro, strahovi-fobije pa so ostali....
pravzaprav mi je to tudi bolj logično....strahovi se ti zažrejo tja kamor niti sam ne veš, se počasi razširijo na več področij....ne vem, sem prav jezna sama nase, da je prišlo tako daleč, da vem kaj je prava panika....

Kaj pa se vam zdi, je bolj ozdravljiva depra ali strahovi-fobije-panika ?

[Aslan]

Jest mislim, da je lažje ozdravljiva panika..strahci...
Spoznati kje te misli zavedejo in povzročijo strah.
Popraviti miselne vzorce.

Depra se mi zdi težja bolezen.
Je nisem imela, ampak k berem druge se mi ne zdi lahek zalogaj.
Črna luknja brez svetlobe.

Se pa depresija rada pridruži drugim težavam.
Naprimer anksioznim motnjam...