Bomo kdaj živeli "normalno"?

[Mačica]

Najprej lep pozdrav vsem!

To temo sem odprla, ker vedno znova slišim, tako v svoji glavi, kot tudi iz ust in tipk drugih vprašanje:
"Bom kdaj tak kot pred depresijo in drugimi težavami?"

Upala sem, da bi tukaj lahko napisali ljudje svoje pozitivne izkušnje in dosežke po depresiji.

Jaz jih zaenkrat nimam toliko, vendar se mi zdi, da je vmes v mojih osmih letih borbe, bilo kar nekaj dokaj "normalnih" obdobij, ko me depresija ni veliko ovirala v življenju, skoraj nič!

Veliko ljudi v depresiji žaluje za svojimi nekdanjimi sposobnostmi in si jih želi nazaj. Moje vprašanje pa je: "Je to sploh realno pričakovati?" Dosti se jih boji za svoje sposobnosti dela in učenja. Se kdaj vrnejo v popolni meri? Se bomo kdaj lahko pohvalili, da smo uspešno premagali depresijo? Bomo celo življenje imeli neke omejitve? Bomo kdaj lahko uspešni, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju? Toliko vprašanj pa nobenih odgovorov.

Ali poznate kakšen primer popolne ozdravitve brez ponovnih epizod depresije?

Za vse pozitivne izkušnje in "poročila" o uspehih na vseh področjih bom zelo vesela. Za malo motivacije in optimizma med nami.

Vnaprej hvala

Lp Mačica

[Arwen]

.."Bom kdaj tak kot pred depresijo in drugimi težavami?"..

močno upam, da ne... močno upam, da mi je depresija pomagala spoznati samo sebe, da sem razpoznala in razdelala vzroke, ki so me pripeljali do bolezni in da sem sedaj boljša, trdnejša.... Močno upam, da bom tudi ostala drugačna !

[Lost]

Mačica  prvi pogoj je da se sprijaznimo z tem da ce zelimo zaziveti "normalno" ali drugace
je treba spremeniti nas nacin zivljenja in predvsem razmisljanja in nasih reakcij na nase misli.
Meseci in leta "napacnega" zivljenja in nasih odnosov do nasih tezav so na pripeljali do depresije
se pravi na najnizjo tocko....torej...ali ostanemo tu.....preskakujemo "ograjo" in gledamo nazaj
kaj je bilo, kje bi lahko spremenili, zakaj nismo spremnili, zakaj smo tako reagirali......
Lahko pa pogledamo naprej....kjer je sicer sama ravnina....nic.....in si zacnemo ustvarjati novo
zivljenje. Gre pocasi....ne znamo se pohvaliti ker je vse novo....nepreizkuseno,
Vse nase sposobnosti so ostale....le pogled nanje smo spremenili.....na prejsnjem forumu je
bilo kar nekaj debat kaj pa sploh je "norlalno" ?  Trenutno je zame normalno da prezivim dan,
z cim manj ankse in napacnih misli....in sem zmagovalec in normalen. Da z vsem znanjem in
izkusnjami premagujem dnevne tezave z cim manj kemije. Mačica pocasi se nauci sprejemati
novo MACICO z novim pogledom na sebe. V drugi temi si si lepo priznala da imas tezavo v zvezah
in si odlocena da bos to popravila. Nekateri pa tezav nocejo vidit, ker se ne znajo sociti z njimi.
MACICA vsi na tem forumu smo normalni, vsak po svoje , samo sprejeti se moramo taksne.

 

[Ribica]

Za seboj imam skoraj dve desetletji "ukvarjanja" s svojo depresijo, zadnjih nekaj let spet "normalno" živim. Zakaj narekovaji? Ker v bistvu vseeno vse ni tako normalno, kot bi si želela, ostali so neki primanjkljaji, ki jih ne zmorem več zapolniti. Sicer sem si uredila partnerstvo, materialni del življenja, položaj v službi, otroci so skoraj odrasli in letom primerno samostojni....pa vendar.... v meni ni več tiste energije, tistega zagona, ki je nekoč bil. Ko se mi je zdelo, da bi lahko svet trikrat naokrog obrnila... In to pogrešam, to voljo do borbe, do sprememb, ki jih ne zmorem več. Zdaj se raje umaknem pred problemom, nekoč sem ga zagrabila z obema rokama in ga pričela z zagonom rteševati. Saj, morda je to modrost, ki pride z leti in bi se tudi brez depresije tako zgodilo. Nikoli ne bom vedela. In tako mi ostaja nedokončan magisterij (imam napisane 1/3 naloge, ki že 5 let čaka), imam možnosti profesionalnega razvoja, ki jih ne izrabim, ker nekako ne čutim.... In vsak malo večji stres, ki mi je včasih dal zagon za akcijo, me zdaj vrže iz ravnotežja in zaradi tega si ne upam ukiniti AD-jev, pač pa jih pridno papcam in jih bom, če bo treba, prav do konca.... Sicer sem srečna, da spet čutim, ljubim, želim, .... ob vse to sem že bila, tako da sem v bistvu zadovoljna. Ampak vseeno v nekem delu nisem več JAZ, nekega dela mene več ni. Ne vem, če je to dobro ali slabo, a včasih ta delček pogrešam...

Ribica

[stenzi]

Zdravo Mislim da med nami ni nikogar ,ki nebi hotel živeti normalno da bi se 100% vrnil v življenje .Sam to ni tako enostavno ,ker smo veliko skozi dali drugače gledamo na živvljenje kot pa drugi ljudje ,ki so zdravi ,ker za nami so dnevi muke in trplenja in tudi osebnostnega razvoja ,ki pa je to dogotrajen proces . Kdor zboli za te bolezni potem naredi vse da bi se iz tega ven potegnil vendar ta boj je težak in krut in vedno tudi ni čisto uspeh da se pozdraviš do konca . Zase vem da sem ,ko sem se podrl je bilo zelo težko sam z voljo in malo tudi z zdravili sem se toliko pobral da sem zopet začel hoditi v službo se zanimati za določene stvari sam ta borba je bila precej težka in sedaj po 9 letih boja sem še vedno na zdravilih vendar s tem spoznanjem da sem marsikaj dosegel toliko kolikor sem se v tem času spoznal se prej nisem v 39 letih in mislim da je to zelo dragocena izkušnja ,ki je ni deležen vsak človek .Če je pogoj za to da bom tako funcijoniral z zdravili to sprejemam in se zaradi tega  ne obremenjujem preveč vem samo to da je samo na meni da si izboljšam  kvaliteto življenja pa ,če sem zdrav ali pa bolan sam da se imam bojše kot pa prej ,ko sem samo trpel in res je samo na meni to kako bom peljal vso stvar naprej . Je pa za to se pač s tem sprijazniti da sem, malo bolj občutljiv in da me vsaka stvar malo bolj zaniha kot pa kakšnega drugega ,ki teh težav nima .Kot nekdo ,ki ima pač kakšno telesno bolezen se moram jaz sprijazniti s tem da jaz pa imam tako boezen ,ki je ozdravljiva ali pa tudi ne sam da si nekako izboljšam  kvaliteto življenja ker sedaj lahko precej bolj kvalitetno živim ker razumem zakaj gre . Lep pozdrav  Stenzi

[pupika]

berem knjigo Zavedanje (Anthony de Mello). Kar na začetku sem bila zelo jezna, saj je na temo o depri navedeno: vsak dober psiholog vam bo povedal, da v ljudje v resnici ne želijo ozdraveti. Želijo le olajšanje, kajti ozdravljenje je boleče.
ne vem zakaj mi je to tako ostalo v spominu. verjetno zato, ker je v meni prebudilo močna čustva. najprej jezo, potem ogorčenje. nato pa sem se zamislila, ali to mogoče drži? ali je možno, da nam je depra v potuho za stvari, ki jih ne zmoremo narediti brez truda? ne vem, veliko razmišljam o tem.

In bolj ko razmišljam, vem da želim biti popolnoma zdrava, pa četudi bo pot boleča.

Malo falila naslov- vem. Verjetno zato, ker mislim da živim zelo normalno, predvsem ko pogledam naokoli sebe. kljub vsej moji normalnosti, pa se vse odkar sem si priznala, da imam depresijo, trudim izboljšati kvaliteto življenja in način mojega razmišljanja, reakcij.. večinoma mi uspeva.

[masi]

berem knjigo Zavedanje (Anthony de Mello). Kar na začetku sem bila zelo jezna, saj je na temo o depri navedeno: vsak dober psiholog vam bo povedal, da v ljudje v resnici ne želijo ozdraveti.

....pač nima pojma kaj je depresija, niti jo približno ni izkusil, kajti tako piše lahko samo nekdo, ki ni poučen o bolezni, hm pa tale o psihologih no, prosim lepo...

[alexx]

Pa smo spet tam. Kaj je normalno? Meni se zdi, da živiš čisto *normalno* pupika. Smo pa v današnjem času *izgubili* vedenje kdaj smo srečni.
Danes sem gledala dokumentarno oddajo o Kitajski, in na licih kmetov ki sadijo riž in živijo kot pri nas pred 100 leti, ni bil noben obraz brez nasmeha. V Ecuadorju sem videla domorodce ki kar žarijo. Življenje sprejemajo tako kot pride.
Letos ne bo šlo, a drugo leto bom menda zbrala toliko denarja, da odidem na tracking v Južno Ameriko za kake 3 tedne. Bom izprašala našega HisTerja kako je bilo. On je že bil tam.

Še malo za hec in malo za res: Na terasi sem posadila dve sadike krompirja...kar tako, da vidim če bo ratalo.  Ko sem videla, da poganja me je od veselja kar neslo. To se mi prej niti v sanjah ne bi zgodilo, da padem v euforijo zaradi krompirja. Pa nič uši nimam na vrtnicah in sem vesela ker so tako lepe. Hvala HisTer za nasvet. Pomagalo je...smrdelo pa tudi.

P.S. Sita sem butalcev ki prodajajo meglo...de Mello. Danes je že vsak psihoterapevt. Slučajno sem na Kanalu 10 gledale nekega bedaka ki je razlagal o načinu življenja in zdravju, a je imel goflo brez zob in zavalen...in še pijan se mi je zdel.

[katarina-keti]

 saj res kaj pa je " normalno ".? ozrem se okoli sebe, so ljudje , ki niso občutili depresijo, ankso .. jaz sem oboje, pa morda danes živim bolj normalno kod oni....

[alexx]

Tako je keti. Me dve ki pa sva rakice rojene 22.06, smo bolj nežne duše, tako kot ribice. V tem primeru verjamem v natalni horoskop. V tiste druge pa ne.

[pupika]

hvala Alex, ko si me tako nasmejala

Na terasi sem posadila dve sadike krompirja...kar tako, da vidim če bo ratalo.  Ko sem videla, da poganja me je od veselja kar neslo. To se mi prej niti v sanjah ne bi zgodilo, da padem v euforijo zaradi krompirja.

največ kar ti v življenju lahko pomaga je zdrava kmečka pamet. če jo uporabljaš je življenje lažje in lepše

[alexx]

Ja res. Zato mi je všeč HisTer - jeva kmečka logika. Še malo pa si bom še jaz omislila hiško in vrt na Obali, pa bom posadila vse kar se da (brez umetnih gnojil in strupov). Pa ateja morila z računalniškimi vprašanji?...

[pepi]

naj odgovorim s pepicinim primerom...

v otroštvu spolno nadlegovana s strani sošolcev, potem poskus posilstva, nadlegovanja in za nameček se je še en tip razkazoval

sledi zaprtje vase, skrivanje, depresija, anksioznost, panika in življenje s tem

pri 27 trikrat poskus samomora

pri 36 spoznala mene (in mojo mamo), poroka, spopad z mojo mamo ter zopet padec v hudo depresijo

eno leto v zelo globoki depresiji, boj, ne boj, mesarsko klanje

ko sem že skoraj obupal nad nama, sem spoznal, da je edina rešitev jo prisliliti, da dela na sebi

začela hoditi v šolo, po treh letih konača s prav dobrim uspehom, potem takoj še prekvalifikacija, zopet naredila vse v roku (celo pred rokom), spet s prav dobrrim uspehom

spremenila videz, lase iz dolžine kaznnjencev v dachau spustila skoraj do ramen, popravila se iz okostnjaka v lepo žensko, hodi po trgovinah do iznemoglosti (moje seveda), se prešerno smeje, je srečna, in kaj je najbolje, se je začela učiti obladovati negativne misli

najbolj pomembno pa je, da si je dvignila samozavest

kar pa se tiče sexa, od tega, da se je ga bala kot hudič križa, sedaj ves blok ve, kdaj se pri nas dogaja

sicer še vedno jemlje cipralex, dvakrat je do sedaj poskusila nehati, a je ugotovila, da je še potreben

sedaj si išče drugo službo, hodi v razne cvetličarne pomagat in se učiti, skratka, premagala je svoje strahove glede novih priložnosti

mislim, da je premagala depresijo, res pa je, da je potrebno še vedno biti pozoren, da se ne vrne po prstih

bistveno je, da se še naprej uči samozavesti, da se tega zaveda in da se ne boji napasti težave, ko nastopijo

res je, bil je dolg proces, dolg cca. 6 let, vendar je uspeh opazen, dejstvo pa je, da niti tablete, niti psihijatri ali terapevti ne pomagajo, če se sam ne vzameš v roke in spremeniš način življenja ter se naučiš biti Človek

torej, lahko se spet živi normalno, vendar je to odvisno od vsakega posameznika, koliko močno željo ima za tem, da vztraja na tej poti

res pa je, da je to težka pot, ki pa na koncu pripelje do zmage

lp

pepi 

[Arwen]

... res je, bil je dolg proces, dolg cca. 6 let, vendar je uspeh opazen, dejstvo pa je, da niti tablete, niti psihijatri ali terapevti ne pomagajo, če se sam ne vzameš v roke in spremeniš način življenja ter se naučiš biti Človek...

točno ! in to je to, s čimer se je treba soočiti, spopasti... in ta bitka traja, traja, je stalna in ... boleča

eno leto v zelo globoki depresiji, boj, ne boj, mesarsko klanje

boleče je kopati po sebi, boleče je sebi priznati, da se gremo skrivalnice, da je naša podzavest  poglavje zase ... in da smo si na določeni točki začeli sami komplicirati življenje - ustvarili smo obrambne mehanizme, zgradili zidove okrog sebe, si v mislih ustvarili "varno okolje" .... in sedaj vse to podreti, zradirati, se preprogramirati..... uf  ... in prav zaradi tega marsikdo odneha, marsikdo noče sprememb.... in ja, marsikdo se res noče spremeniti...
..večina nas pa se hoče in delamo na tem in se sreminjamo, zorimo, si postavljamo nove prioritete... in to je to - lahko živimo veliko bolj "normalno", kot smo prej 

[mina]

Tudi sama se ubadam z depresijo zadnjih več kot 20 let.
Sedaj sem tako v redu, da sem že šesti teden brez zdravil. No, če smo natančni...1/2 Xanaxa pred obiskom kraške jame...
Odločila sem se kar tako, sama, Samo z vednostjo psih., ne njegovim predlogom ali nasvetm, brez nekega posebnega razloga. Razen želje biti kot nekoč...
Popolnoma brez, brez postopnega ukinjanja. Odrezala sem.
Ker sem v teh letih (9 let zdravil nepretrgoma) spoznala, da mi nihče ne more pomagati, če si najprej ne bom sama. In bom začela živeti drugače.
V teh letih sem naredila marsikaj.

Nehala kaditi - tudi z ostrim rezom, se uradno ločila, začela delati (prej sem delala vedno samo po pogodbi, občasno...), prevzela svoje obveznosti, skrbi, probleme, težave, strahove, napade panike...In šla dalje. Nisem se zaradi tega ustavila in nečesa ne naredila...samo zato, ker sem pač ali depresivna ali panična.
Včasih sem jiokala, se tresla in kričala v avtu, ko sem morala sama kam. A sem šla. In še danes mi je včasih težko iti. Na srečo sem se naučila premagovati svoje avtomatske negativne misli. Čim me popade kaj takega, odmislim in jih zamenjam s kakšno realno pozitivno, se pohvalim...in gre...

Morda se nekoč spet vsujem, a sedaj vem, da so padci tudi del življenja in se jih da premagat. Črni dnevi pridejo tudi meni, problemi in težave so isti, samo sem se jih naučila obvladovat. In če mi ne gre, si pač povem, da bodo minili, da nisem v vseh teh letih od depresije in panike umrla in da verjetno ne bom niti tokrat.

Se bomo kdaj lahko pohvalili, da smo uspešno premagali depresijo? Bomo celo življenje imeli neke omejitve? Bomo kdaj lahko uspešni, tako v poslovnem kot v zasebnem življenju?

Niti najmanj pa ne želim biti taka kot pred začetkom moje diagnoze. Sedaj se lahko pohvalim s svojimi dejanji, početjem, načinom življenja. Imam "omejitve" - tako kot vsak! Pokažite mi nekoga, ki jih nima!? A sem uspešna v svojem zasebnem in poslovnem življenju.
Sicer pa se moramo vprašati, kaj je uspeh...Zame je to, da živim vsak dan sproti, da funkcioniram, da znam in se zmorem spopasti s težavami, da se znam razveseliti vsakega dne, da vidim lepoto povsod okoli sebe in sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo (in jih imam) rada.
In da lahko s svojo izkušnjo pomagam drugim, ki se še spopadajo z depresijo, anksioznostjo, paniko in ostalimi meni dobro poznanimi občutki.

Ko malo bolj poglobljeno brskam po tem našem pisanju vidim, da je podobnih zgodb, polnih malih in velikih uspehov dosti, a se ne znamo pohvaliti. Pa si zaslužimo pohvale... ..

[alexx]

Res je mina. Saj nam gre, le premalo se nam zdi in hočemo več. Vesela sem zate....saj veš morska pupa.

[Travis]

mislim, da bomo vsi dobro 
če bomo le po malih korakih delali na sebi, predvsem brez nekih velikih pričakovanj,
videli v malenkostih vrednost in znali ceniti zavedanje, da si želimo in hočemo
spremeniti stanje v katerem smo se znašli.
to se mi zdi bistveno.
da se zavedam(o), da dostikrat počutje in misli dejansko niso del nas, našega ustroja
ampak simptom, kot del bolezni.
še vedno podležem (dobesedno) dnevno depresivnim znakom, ampak vedno bolj ločim
med tem, kdo sem BREZ depresije in kdo Z depresijo.

[Zvezdica]

Js mislm da nam lahko rata, sam da mormo tud precej manj razmišlat o teh problemih pa o depresiji, pa o vseh motnjah, pa delat na tem,da iščemo pozitivne stvari, ki nas krepijo, pa njih še podkrepit, pa se pohvalit za vsak napredek ipd..ne pa za vsak jok in "spodrsljaj" grajat do konca.

Js mislm, da vsakmu, ki se zaveda loh uspe, ker če veš zakaj se gre, pol se da rešit, če pa niti ne veš kaj ti je niti ne morš rešit problema. Tko pa vsaj vemo kaj nam je, pa se da. Sam vrjet je treba v to, predvsem pa vase in vsak dan trdno delat na seb, pa ne sam upat da nam bodo tableti dal rešitev, pa da bomo nekega dne srečni ko se bomo zbudil. Tud depresija ni pršla kr tko mal.. Vzroki so sigurno kje..imejmo razlog- biti srečen/na.

Velik upanja, velik volje, velik moči vsem sotrpinom. 

Pa sej mi zmoremo!! 

[Soncnica]

Jst se ne sprasujem. jst vem! VSI se moramo zavedat da kljub strahovom ki jih imamo in en kup tezav... smo močnejši kot kdorkoli drug, ki nima nobenih strahov, nobenih tezav.
Smo osebe, ki čutimo. Bi slucajno raje bili kot roboti? ja vcasih bi bilo lazje, ampak kaj pa za vedno? Jaz VEM da ne. Da smo bolj dovzetni za obcutja drugih je samo en velik plus! Za delo z ljudmi zelo pomembno.
Smo osebe, ki se zavedamo sebe in okolice, bolj kot kdorkoli drug. VEMO kaj nam je. Zavedamo se svojih strahov, svojih slabosti. Je to dobro? SEVEDA! Jih lahko premagamo? ooo ja. Zmagali smo ze, ko smo si priznali in zaceli delat na tem. Ali z zdravili ali drugimi metodami, ni pomembno. Zavedamo se. To je nasa zmaga.

Srečno!

Soncnica

[987]

Vsi ste tako pozitivno napisali, da bom jaz raje ostal tiho. Vem da ste to napisali iz svojih izkušenj, vendar trenutno to težko dojemam. Moji dvomi v mojo "normalnost" so preveliki.