prvič!

[enapac]

Najprej lepo pozdravljeni vsi skupaj.
Hmm sej sploh ne vem kako začeti..
No najprej naj vam napišem,da sem si priznala,da imam že kar nekaj časa probleme in mislim,da le ti vodijo v depresijo oz natančneje mislim da v socialno fobijo.
Sploh nisem bila pozorna kako se je to sploh začelo pojavljati vendar mislim,da se je vse skupaj začelo dogajati čisto potihoma potem pa kar naenkrat udarlo kot strela z jasnega.
Naj povem,da sem pred tem bila zelo komunikativna,športno aktivna in skratka vsak dan nasmejana oseba,potem pa sem se kar naenkrat začela zapirati vase,umikati od družbe in prenehala ukvarjat s športom.Seveda sem še vedno nasmejana vsak dan,vendar mislim da je to le zato,ker pač ljudje,ki me poznajo me poznajo seveda samo po tem da sem smeško kot mi pravijo oni.:)In to je nekakšna moja maska,če lahko temu rečem tako,ker še zdaleč ni tako lepo kot se zdi.
Problem je namreč v tem,da kamorkoli grem pa naj bo to samo pijača s kolegico,nakup v trgovini ali obisk pri zdravniku,se počutim GROZNO.Upam samo,da ne srečam kje koga poznanega,da se mi ni treba pogovarjat.Preplavijo me nekakšni strahovi,ki jih nikoli prej nisem poznala,pritisk mi naraste od tega dobim rdeče lise po vratu in dekolteju in začnem se potit,skratka obupno,neprijetno počutje.Zdravnica me je dala že na vse vrste preiskav in vse kaže dobro,sedaj pa sem končno dobila napotnico za psihiatra in me prav zanima kako bo,čeprav me je strah kot ne vem kaj in ne vem sploh,če bom sposobna it na razgovor ko bo prišel tisti dan.
Prav rada bi se znebila teh občutkov in ponovno zaživela tako kot je bilo pred tem,upam da mi mogoče pa le uspe in pa seveda da bo oseba,ki me bo poslušala znala pravilno ocenit mojo stanje in mi pomagala.
Pa me zanima kako je bilo vam ko ste šli prvič na pogovor oz kako sploh začet nekomu razlagat kaj se dogaja?

Lep dan še naprej in bodite to kar ste

[Aslan]

Pozdravljena Enapač

Prav brezskrbna si lahkoglede prvega obisk apsihiatra in tudi vseh naslednjih.
Nič groznega ni.
SAMo pogovor....postavi ti kako vprašanje, da te bolje spozna na začetku...
Poveš toliko kot želiš oz. se v danem momentu želiš odpreti.

Poanta je v zaupanje terapevt: klient....
V tem, da te terapevt sprejema tako kot si, te ne obsoja, obtožuje....
V njegovem varnem okolju lahko poveš VSE in ne boš zasmehovana.

Bolj kot pPSIHIATER je na tem področju vešč PSIHOTERAPEVT, katerega delo je prav to, zdravljenj e (pomagati tebi odkriti sebe) skozi pogovor.
V kolikor so potrebna tudi zdravila ti jih predpiše psihiater (zdravnik).

Probaj razmišljat v smer ZAKAj kažeš nasmejano masko?
Česa se bojiš če bi jo snela?
Razmišljaj o tem zakaj si ne upaš pokazat sebe tako kot si?
Kaj tebi pomeni "biti nasmejan"....kaj želiš s tem sporočit okolici...
Kakšno otroštvo si imela..si lahko kazala jezo, žalost?
Si morda perfekcionist, deloholik...težko rečeš ne itd....

Vse to so stvari, v naši notranjosti...ki se jo premalo zavedamo v dirki s časom.
Pozabljamo nase. Prav psihoterapija nam tu prižge lučko in se učimo prisluhniti sebi, telesu, potrebam svojim, željam...Saj ko živimo v ravnovesju sami s seboj pol ni tesnobe, strahov itd...

Ko si opisoval asvojo nasmejanost sem videl asebe.
Vedno sem se smejala..bila vesela..vsi so mislili da sem srečna...Pa žal nisme bil..
In to skrivanje čustva me je pripeljalo do panične motnje (nenadni strah..).
Psihočna bremena, ki jim naša psiha ni več kos, se odražajo na telesni ravni...

Kar pogumno naprej. .. spet boš veselo dekle....

[enapac]

hvala za te spodbudne besede.

Torej meniš,da bi mi psihoterapevt znal bolje pomagat kot psihiater?

[trzinka]

se podpišem po Aslan, vsekakor psihoterapije

[Aslan]

Glede na to, da si pozitivka, da še vedno lahko uspešno migaš in funkcioniraš...
bi jaz na tvojem mestu prvo začela z obiskom psioterapije, da raziščeš vzroke, ki te vodijo v stisko, tesnobo, strah...da začneš polagat pozornost na svoje misli, čustva, vedenja..da odkriješ nezavedne vzorce, ki te silijo v določene odzive...misili...
Psihoterapevt ima zate čas eno uro...pogovarjata se...daje ti naloge...
Osebnostna rast se ti začne dogajat na ta način...odprejo se nova obzorja...

Psihoterapija žal še ni uradno priznan poklic v Sloveniji,
psihoterapevtov primanjkuje...Zakon o psihoterapiji je še v postopku itd...
Sam študiram psihoterapijo in vidim, kako se še orje ledina na tem področu...
Vsekakor pa z malce truda boš našl psihoterapevta, večinoma je to samoplačiniško.
(včasih je psihiater TUDI zraven še psihoterapevt)

V kolikor boš videla, da ne napreduješ, da te strah zelo ovira v vsakdanjem življenju pa pojdi tudi do psihiatra in se pogovori o sočasnem morebitnem jemanju zdravil.

Lahko se obrneš tudi na kakšnega kliničnega psihologa (za te dobiš celo napotnico misilim)
Zelo učinkovita je pri naših težavah kognitivna -vedenjska terapija.

[enapac]

strah me zelo ovira v vsakdanjem življenju,zato bom potrudla s pogovorom pri psihiatru potem pa bom videla mogoče mi bo on svetoval še kaj druga.

Upam,da se vse srečno konča in da najdem vzroke za vse kar me ovira.

Hvala še enkrat

[Aslan]

Ja vem ja, ta strah je obupen...