Pozdravljena Enapač
Prav brezskrbna si lahkoglede prvega obisk apsihiatra in tudi vseh naslednjih.
Nič groznega ni.
SAMo pogovor....postavi ti kako vprašanje, da te bolje spozna na začetku...
Poveš toliko kot želiš oz. se v danem momentu želiš odpreti.
Poanta je v zaupanje terapevt: klient....
V tem, da te terapevt sprejema tako kot si, te ne obsoja, obtožuje....
V njegovem varnem okolju lahko poveš VSE in ne boš zasmehovana.
Bolj kot pPSIHIATER je na tem področju vešč PSIHOTERAPEVT, katerega delo je prav to, zdravljenj e (pomagati tebi odkriti sebe) skozi pogovor.
V kolikor so potrebna tudi zdravila ti jih predpiše psihiater (zdravnik).
Probaj razmišljat v smer ZAKAj kažeš nasmejano masko?
Česa se bojiš če bi jo snela?
Razmišljaj o tem zakaj si ne upaš pokazat sebe tako kot si?
Kaj tebi pomeni "biti nasmejan"....kaj želiš s tem sporočit okolici...
Kakšno otroštvo si imela..si lahko kazala jezo, žalost?
Si morda perfekcionist, deloholik...težko rečeš ne itd....
Vse to so stvari, v naši notranjosti...ki se jo premalo zavedamo v dirki s časom.
Pozabljamo nase. Prav psihoterapija nam tu prižge lučko in se učimo prisluhniti sebi, telesu, potrebam svojim, željam...Saj ko živimo v ravnovesju sami s seboj pol ni tesnobe, strahov itd...
Ko si opisoval asvojo nasmejanost sem videl asebe.
Vedno sem se smejala..bila vesela..vsi so mislili da sem srečna...Pa žal nisme bil..

In to skrivanje čustva me je pripeljalo do panične motnje (nenadni strah..).
Psihočna bremena, ki jim naša psiha ni več kos, se odražajo na telesni ravni...

Kar pogumno naprej.

.. spet boš veselo dekle....