temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[nika1]

Tudi sama sam imela te misli a sem ih spomočju zdravljenja in veliko osebne volje uspela premagati.

[dusica]

Nika1,

se podpišem pod tvoj stavek, sicer pa...ko človek spozna, da je v njem samem največje bogastvo, ljubezen in tista topla luč... ...potem pozabi tudi na te misli..Velja zaupati VEDNO vase in v svojo notranjo moč...in potem, se že rišejo nova obzorja..


                                 Dušica

[Anny]

Da, zadnji trije meseci so bili peklenski.... Pogosto sem imela suicidalne misli in enostavno nisem mogla ničesar... Preveč stvari se je nabralo na kupu.. videla sem, da imam velike probleme s koncentracijo in da zastavljenih izpitov na faxu ne bom mogla opraviti. To sredo me je prijela velika tesnoba.... pograbla sem nekatere stvari in zbežala do železniške postaje.... Šla sem na tire a so me potem na srečo zvlekli domov.

[dusica]

Anny,

razumem tvoje občutke, ker sem nekdaj tudi jaz tako globoko zabredla ali verjemi...se ne splača! 

Upoštevaj, da je to momentalni težki trenutek, ki te hromi...Zavedaj se, da ga lahko premagaš in greš naprej - absolutno  Zapomni si, da je v tebi največja moč in da ti vodiš svoje življenje in ne ti momentalni "hromeči" negativni občutki in misli...nikakor! Svetujem ti, da poskusiš z VKT-erapijo in se naučiš tehnik preusmerjanja misli; meditacije in globinskega sproščanja za premaganje anksioznosti...vztraja in se ti bo obrestovalo! Kar se tiče izpitov, pa...si začrtaj realne in kratkoročne cilje..tako ti bo najlažje! Kar ne utegneš letos, boš naredila drugo leto in pika..v vsakem primeru, se zavedaj svojega ponosna in bodi polna vere vase!


                                    Dušica

[Anny]

Anny,

razumem tvoje občutke, ker sem nekdaj tudi jaz tako globoko zabredla ali verjemi...se ne splača! 

Upoštevaj, da je to momentalni težki trenutek, ki te hromi...Zavedaj se, da ga lahko premagaš in greš naprej - absolutno  Zapomni si, da je v tebi največja moč in da ti vodiš svoje življenje in ne ti momentalni "hromeči" negativni občutki in misli...nikakor! Svetujem ti, da poskusiš z VKT-erapijo in se naučiš tehnik preusmerjanja misli; meditacije in globinskega sproščanja za premaganje anksioznosti...vztraja in se ti bo obrestovalo! Kar se tiče izpitov, pa...si začrtaj realne in kratkoročne cilje..tako ti bo najlažje! Kar ne utegneš letos, boš naredila drugo leto in pika..v vsakem primeru, se zavedaj svojega ponosna in bodi polna vere vase!


                                    Dušica

Dobro je samo to, da vedno ko pride kritični trenutek nekoga na to opozorim.... in GOVORIM o problemih naglas... To me vedno odvrne od samomora...
Pa ni bilo enkrat, da bi mela te misli... že v preteklosti, ko so prišli težki trenutki sem jih imela samo ne tako izrazitih kot sedaj... pomagajo pa tudi pomirjevala, da se sprostiš in nekako ne misliš na bedarije .

[dusica]

Anny,

po teh tvojih besedah sklepam, da je že bolje in da obvladaš zadevo...

Kar tako naprej!


                                     Dušica

[Anny]

Anny,

po teh tvojih besedah sklepam, da je že bolje in da obvladaš zadevo...

Kar tako naprej!


                                     Dušica

Nekako poskušam obvladati zadevo... ampak misli še vedno so (zaradi začetka jemanja novih AD-jev). :/

[dusica]

Anny,

tudi to bo pošlo: ne obupaj in vztrajaj naprej, sicer pa je pomembno, da tudi sama, kaj narediš v tej smeri: prični s pozitivnimi afirmacijami, tako da si jih ponavljaš na glas tudi takrat, ko se v redu počutiš in si jih napiši na velik list papirja in zalepi na omaro v sobi ali tam, kjer se najpogosteje zadržuješ...in vsako jutro si reci: EDINSTVENA IN NEPREMAGLJIVA SEM.


                                 Dušica

[Anny]

Anny,

tudi to bo pošlo: ne obupaj in vztrajaj naprej, sicer pa je pomembno, da tudi sama, kaj narediš v tej smeri: prični s pozitivnimi afirmacijami, tako da si jih ponavljaš na glas tudi takrat, ko se v redu počutiš in si jih napiši na velik list papirja in zalepi na omaro v sobi ali tam, kjer se najpogosteje zadržuješ...in vsako jutro si reci: EDINSTVENA IN NEPREMAGLJIVA SEM.


                                 Dušica

Sem si na zid narisala na veliko ZMOREM!. In si vsako jutro to poskušam ponavljati v glavi

[Puma]

 

[majč]

Jaz sem skozi to zadnje okrevanje občutila obžalovanje nad tem, da sem kot čisto majhna deklica preživela. Zdelo se mi je, da je to življenje prehudo breme zame, glede na vse, kar dajem vedno znova čez. zagotovo pa lahko rečem, da take misli pridejo le v depresivnih fazah. Te pa je treba enostavno premagati.

Trudim se.

majč

[dusica]

Majč, 

tudi jaz imam kdaj pd občutke a si na vsezadnje rečem, da zmorem in da sem vredna in željna lepšega življenja...pa se trudim, da bi to tudi dosegla...


                              Dušica

[VeseliSoncek]

Na samomor se pomislila že tolikokrat, da me ideja o smrti sploh več ne plaši kot druge.

Predstavljam si jo kot zaslužen počitek po dolgoletnih naporih, v globini zemlje, kjer je vse tiho, prijetno hladno in mirno. Varno.

Samomor sem želela izvršiti že parkrat, ampak sem si recimo postavila datum in si rekla da če ne bo bolje, se bom "rešila sama" žalosti in obupa.

Potem sem pa začela razmišljati o življenju. In mi je bilo žal da nikoli več ne bi videla nobenega sončnega vzhoda ali snežinke. Zvezd ponoči ali neviht poleti. Vdahnila tisti čudovit zrak po dežju. Gledala lepe barve jeseni. In bilo me je žal umreti zaradi teh stvari. Same te stvari so vredne življenja.

[zelvica999]

Soncek in ostali  pravi borci ste

[Silvo Malek]

Ni prav, da o samomoru nič ne pišemo, saj tudi ta poja, to dejanje je dol ali stanje depresije!
 Sam sem nalomljen od 1983 ko sem podoživljal sampmor! Pa sem se spomnil neke moje sodelavke, kako mi prinaša kavo, in vstajale so posamezne glasovne pojave ljudi, iz teh pojavov se  je rodilo  namesto pozitivnih dejanj,  cinizem, saj teh ljudi ne slišim ali po vaše vidim že prek 20 let.
 Priznal bom: danes sem pred mojim izsiljenim idealom, z imenom Marjetka, po telefonu igral pozitivneža, ki se zaveda, da gre na mimogredno operacijo hidrokile na mošnji, v resnici pa pošiljam vso dozdajšnje življenje zaradi tudi lastnih napak k vragu. Da sem sploh še na svetu, ampak to ni spričo trenutnih misli, je dejstvo, da nimam ročnih spretnosti.
 V zavodu za slepe so nas usposabljali za ročna dela, jaz  pa pri tem početju nisem bil spreten in ne znam, priznam, delat namernih vozljev, zato je vrv oddaljena, tablete pa premalo varne, saj lahko nastopi le kup stranskih učinkov in morda odvzem pameti, rastlina pa nočem bit.
 Tako sem še tu in pisarim o trajnici v mojem življenju, o refrenu - Samomor!
 Nedavno sem opisal, kako sem preklinjal.
 Moja mama pripoveduje, da ji je zdravnik očital, zakaj v bolnico prinaša mene-mrliča. To je bilo nekje 1955 (pravilno napisano, nič bat). Pa si mislim: kaj če ji bodo zdaj pod najino starost, njeno 82 let in mojo 60 let, iz bolnice javili, da sem v razpadu telesa in duha, da sem mrtev!
 Igra misli!
 Krleža je v eni svojih dram zapisal, kot se spomnim: ko bi samomorilcu pred dejanjem nekdo podal skodelico kave, (kot pozitivno dejanje, ne pa kot pri Cankarju krivdno, prav negativno občutje), bi si samomorilec premislil.
 Zato mi pomenijo živi stiki z ljudmi, do katerih imam toleranco, rešilna vrv, okostnico življenja! je z leti

[alfaromeo155]

vsak dan razmislam

[Silvo Malek]

Tole stanje pa obvladam, kot riba v vodi!
 Leta 1983 sem podoživel, kako bi bilo narediti samomor.
 Od takrat se ne počutim več "celega!"
 Nalomljen sem: od znotraj.
 Pri psihiatru pravim: kaj me res drži pri življenju tisti primarni, bi rekel živalski nagon, gon, posledično strah pred smrtjo.
 V praksi pa: nisem ročno spreten. Kot osebo brez vida, so me učili vezanju, pa recimo čevljev.
 Ampak prave enigme vozljev nisem pogruntal, kako se narede.
 Poleg tega sem nedavno spoznal, da sem zaradi prediscipliniranega življenja v zavodu za slepe, (tam sem bil med 1962 in 1970 potem pa še poklicna šola), izgubil svojo identiteto. Nič ne diši po meni, saj sem delovno dobo preživel ob mami, ki me je zakrivala s svojo, danes vem, pretirano dobroto, s čimer me je senčila.
 To zadnje spoznanje je res grenko.
 Vozel, vrv, - ne znam, ne ne zmorem!

[rafi]

Ja tudi jaz sem že o tem premišljeval, sam nisem naredil tega. Sam si po še danes želim da bi tako lepo zvečer šel spat in bi lepo v miru zaspal, in se več nebi zbudil.

[Silvo Malek]

16.8. Bo 31 let, kar sem prvič intenzivneje občutil željo za izstopom iz življenja!
 Še sem tu.. želja pa  tudi.
 Ne vem, počemu o teh rečeh ne bi odkrito pisali!

[rafi]

16.8. Bo 31 let, kar sem prvič intenzivneje občutil željo za izstopom iz življenja!
 Še sem tu.. želja pa  tudi.
 Ne vem, počemu o teh rečeh ne bi odkrito pisali!

zakaj ne bi pisal? Baje da je ta forum zato da lahko napišeš kaj.
no jaz sem tudi začetnik in ne upam še kaj dosti pisati, me še ima strah.