Vprasanje Pegastega dekleta

[pegasto dekle]

Pozdravljeni,
Ne vem, če pišem na pravem mestu... Prosim za nasvet ali kakršnokoli mnenje.
Moja prijateljica ima diagnozo depresija. Zdravi se z Efectinom ER 150 mg. Predpisuje ji ga osebni zdravnik. Prvič ji ga je psihiatrinja. Z njo naj bi se srečali pribl. vsake tri mesece, največkrat se pa slišita kar po telefonu. Psihiatrinja jo vpraša, če je v redu. In ona ji seveda pritrdi, ker se po Efectinu počuti res boljše. Kolikor sem dojela, sta s psihiatrinjo znanki.
Prebrala sem veliko o efecinu in izkušnje uporabnikov z njim. 150 mg se mi zdi močna doza, sploh pa za nekoga brez zdravniškega nadzora. Prijateljica ne hodi na nobeno terapijo.
Problem je, ker živi sama z malim otrokom. Otrok raste in rabi mamo. Trenutno živim z njima. Pred tem nisem vedela točno kako je z njo, ker blefira vsem. Skrbi me, kaj bo z njima, ko bosta sama. Otrok je pač otrok in včasih je treba imeti jeklene živce z njimi. Mislim, da ji stvari uhajajo iz rok. Otrok jo popolnoma obvladuje, non stop priklenjen nanjo, včasih se pojavljajo pri njem pojavljajo histerični izpadi in agresija. Ker živim z njima imam toliko večji vpogled.
A mi lahko kdo da kak nasvet? Kam naj se obrne? Kako terapevtsko skupina? Vesela bi bila tudi predlogov, kako se obnašat in živet s takim človekom. Naj povem, da živi v velikanskem zanikanju. Po eni strani ve, da ima depresijo, ampak to jemlje kot nekaj kar ona ima. Navdušena je nad efectinom in to je to kar je naredila in od te točne ne gre dalje. In vse se ji zdi super in OK, tako govori. Jaz pa jo vidim. 
hvala

lep pozdrav

[Lost]

Pozdravljena, naredil sem ti novo temo da bos lahko dobila odgovore.
Prva POHVALA da opazujes in da si se pripravljena "zrtvovat" za prijateljico.
JA ocitno ji Efectin pomaga, samo da bo otrok dobil mamo , bo potrebna psihoerapija.
Ko ADji primejo in spet zadihas, si tak vesel da "pozabis" da je to samo zacetek
in da bo potrebno spremeniti svoje razmisljanje in dojemanje ter nauciti se prepoznati
vzroke ki nas pripeljejo do depresije. Psihiatrinja na 3 mesece....joj....
DAM ima kar nekaj skupin za sampomoc po sloveniji kjer clovek dobi izskunje in nasvete
sotrpinov. Potem pa ce je potrebno z pomocjo ADjev in NUJNO psihoterapijo v boj.

[trzinka]

Živjo!
Lepo, da želiš pomagati prijateljici. Nič nisi napislala koliko je otrok star, ker v določenem otrokovem obdobju so histerični napadi in agresija normalni pojavi, ki pa jih je treba seveda imeti pod nadzorom. Oziroma otroku je treba razložiti kaj se lahko in kaj se ne sme, saj tako tudi preizkušajo meje, do kam si lahko dovolijo.
Če je njegova mama brez volje in moči, se poskušaj pogovoriti z njo in ji na obziren način svetovati, da ti ne bo zamerila, da se kaj vtikuješ.
Poskušaj ji doma na neopazen način nekje odložiti kakšno knjigo ali članke o depresiji, lahko tudi o vzgoji otrok. Če živi v zanikanju, bo težka pot. Zdravila že pomagajo, toda samo kot opora, preostali, levji delež pa bo morala narediti sama. Pri takih svareh pomagajo psihoterapije, skupine za samopomoč, vsekakor pa sproščanje, telovadba, družba ipd.
Lahko, da je iz depresije splavala, vzgoja otroka pa je vseeno zelo težka in naporna, za to so potrebni tudi dobri živci.

Upam, da ti jo bo uspelo vsaj malo premakniti, držim pesti

[pegasto dekle]

hvala za temo in odgovore 
to, da je poleg ADjev potrebna se psihoterapija in trdo delo na sebi je jasno. sprašujem pa se, kako jo pripraviti do tega, da se vključi v kako terapevtsko skupino, da zamenja zdravnika, pa da tega ona ne bi doživljala kot napad. ima zelo močne občutke krivde na splošno. največji je ta, da je bolna.
otrok je star 4,5 let. poznam napade histerije pri malih otrocih. vem, da se zelo zabavajo z odkrivanjem meja pri starših. malček je izredno dojemljiv in se hitro uči. tak dobrovoljen otrok na splošno. zato so mi ti izpadi čudni. še posebej, ker tega ne počne pri nikomer drugem razen pri mami. to se ponavadi zgodi, ko ima mama napad tesnobe. sicer se trudi, da to pred mano in pred malim skriva, se pretvarja kot da je OK. jaz jo vidim, otrok jo čuti. čuti, da je mama odmaknjena in potem začne zahtevati, izsiljevati (karkoli že) in konča se z njegovim histeričnim dretjem. potem se nekako umiri oz. mu pomagamo, pa se pogovarjava in je OK, do naslednjič. je pač mali otrok. ampak najverjetneje na ta način izraža neko stisko.
vem, da prijateljica v stanju v kakršnem je, težko sebe razume in se opazuje, kaj šele, da bi opazila otrokovo obnašanje. in ne upam si pomisliti, do kam lahko zadeve pridejo, če ji ne bomo pomagali.
pa mislim, da zato smo prijatelji, da priskočimo na pomoč, ko je res hudo in ko človek ne zmore sam.
in iščem način...
 

[trzinka]

Ali obstaja možnost, da se razgleda malo po našem forumu? Vsaj za začetek.
Verjetno čuti tvojo skrb kot napad na sebe in se avtomatično z zanikanjem brani. Težko ti svetujem, kako ji pomagati, ker za pomoč pri sebi sem se sama odločila. Zavedala sem se, da to nisem jaz, da se odmikam, da se mi bo zmešalo. Enostavno sem otopela od strahu, padla v depresijo. Pa da o sebi ne nakladam.
Čudi me, da se je že za zdravila odločila. Se pravi, da se je zavedala , da se z njo nekaj dogaja. Koliko časa pa jih jemlje? Še vedno bo njeno zdravje nihalo.
Otrok pa definitivno začuti mamino počutje, govorim iz lastnih izkušenj. Mogoče so me besede moje hčere predramile, ko mi je rekla:"Mami, ti si vedno tako žalostna." Mislila sem, da bom od žalosti takrat kar umrla, tako so se me dotaknile njene besede.
Ali jo lahko spraviš na kakšen sprehod v naravo? Probaj večkrat, mogoče se bo sprostila in ugotovila, da se bolje počuti. Ampak naj bo hoja intenzivna. Lahko zaupata še komu otroka za tisto urico.
Lahko jo spraviš tudi v mesto, malce po drogerijah, da začuti, da je še vedno ženska....Ne znam se drugače izraziti, upam, da razumeš, kaj želim povedati.

Vsakič poskušaj z malo razgovora v smeri zdravja ali otroka. Ampak previdno, da se ji ne boš zamerila.

Držim pesti, da ti bo uspel vsaj en korak. Pa počasi!

[pegasto dekle]

ja, bom poskusila vse kar si omenila trzinka in prepričana sem, da mi bo uspelo.
že samo ob prebiranju tega foruma se mi veča upanje in optimizem. preprosto nimam besed s katerimi bi opisala svoje občutke... navdušena sem, ko vidim kako se borite zase, za svoje zdravje in za boljšo kvaliteto življenja. pa kako se opazujete. taki bi morali biti vsi ne glede ali imamo kako motnjo ali pa ne.
res... moje najglobje spoštovanje vsem, ki vztrajate in se borite...
upam, upam in si srčno želim, da tudi moja prijateljica pride do tega.

[piccolina]

 

[pegasto dekle]

ammm... kako bi se pa lahko vključila v kako skupino za samopomoč? kako prit do psiho terapevta?

[Lost]

Tule imas termine skupin za samopomoč
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html
PRides....brezplačno......

Tule pa seznam terapevtov.....
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

In izkusnje forumasev z terapevti
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,360.0.html

[pegasto dekle]

hvala najlepša 

[pegasto dekle]

aja... a to lahko kar prideš tja brez da se kam najaviš?

[Lost]

aja... a to lahko kar prideš tja brez da se kam najaviš?

Tocno tako. Vecinamo so to skupine ki jih vodijo ljudje ki imajo sami izskunsje in tezave.
Nekatere pa so tudi strokovno vodene...vsekakor...dobrodosla....

[pegasto dekle]

prideva sigurno... ne vem pa še kdaj...
najlepša hvala za info