Potapljam se

[Araya]

Ne vem kaj naj. Tako preprosto je to. Ne vidim ven. Nekatere stvari mi še vedno uspevajo ... npr. odrasli zbor kar cveti, dobivam skoraj vsak mesec kakega pevca... zdi se mi, da se ljudje ob meni morda celo kar dobro počutijo. Vabijo me na kosila, zajtrke in kavice... jaz pa sploh ne morem med ljudi... se počutim tako odtujenega. Pri vsaki stvari kamor grem, potrebujem občutek, da sem za nekaj potreben, sicer najraje kar izginem ali pa se izognem.

Samota je edini mir, ki ga poznam, po drugi strani pa hrepenim po druzžbi, po dotiku... Nihče se me nikoli ne dotakne. Kot da bi bil garjav pes. Pučutim se ne dosti drugače ali bolje.


Po drugi strani pa sem z živci na končno, finančno sem uničen, službe ni in v tej krizi je očitno ne bo ... prijavljam se na popolnoma druga mesta mesta, za nižje stopnje izobrazbe, povsod kjer je vsaj malo upa, a niti blizu ne pridem. Vse se zdi uničeno, ničesar več ni tukaj.  Potapljam se.

Sestro na nek način razumem, po drugi strani pa ji zamerim. Mislim, da bi mi lahko vsaj malo stala ob strani... tudi jaz sem njej. Ob meni ni nikogar.

Če bi mi kdo rekel, da imam na izbiro, da ponoči umrem, bi takoj izbral to opcijo. Ne vidim smisla, nimam več veselja, moje možnosti so tako omejene. Prijatelji se me večinoma izogibajo, vse kar je od mene ostalo, je en sam problem.

Do konca oktobra moram stipkati neko študijo z mojega poklicnega področja. Nanjo sem se intenzivno in z nemajhnimi stroški pripravljal več kot pol leta , jaz pa imam čisto prazno glavo, ne morem narediti sintez, logični sklepi mi ne pridejo na misel. Pisati sploh ne znam več, izražanje je na psu... moj jezik je suhoparen, nezanimiv, dolgočasen. Občutek imam, da mi ne bo uspelo ...

Rad bi, da bi bilo konec. Ne morem več.

[martinca]

Žal mi je zaradi tvoje zgodbe, sem te brala že prej v prvih postih.    Poslušala sem tudi tisto lepo duhovno pesem, katere link si nam dal. Jaz tudi imam rada take nežne pesmi  Prilepi še kakšno sladbo!

V prvih postih si napisal, da ti AD pomagajo ... vendar pa z vso to bolečino seveda  dokazuješ  ravno nasprotno s čisto vsem, kar napišeš.   

Presenečena sem, da ti antidepresivi ne pomagajo, posebno zato, ker tukaj skoraj ves forum zelo hvali AD in je to baje rešitev za vsak problem   

Zaradi stalnega trpljenja in razmišljanja o smrti kot rešitvi takoj obišči zdravnika in mu povej, da nič ni boljše, da trpiš in da zdaj po toliko mesecih na AD nimaš nobene koncentracije, da bi sploh kaj naredil.

Nikar ne naredi nobenega koraka v zvezi z zdravljenjem sam, nikar ne prekini, ker se lahko slabo počutje zelo ojača - to se je zgodilo meni !!

Tole, takšno negativno doživljanje in razmišljanje, ki se tebi zdaj že toliko časa kljub AD dogaja, tole ni vse skup nič in sam vidiš, da tole ne pelje nikamor. 

Glede sestre pa sem imela že od začetka enako mnenje kot ti oz. slabo mnenje  Ni sestra v pravem pomenu besede, da bi ti nudila nego, pomoč in ramo.
Saj se s tabo vendar niti noče pogovarjat!
Če pa te že mora po sili razmer videti in kakšno reči, pa ji je že tako težko, da postane živčna samo od tega! 
Kako živčna bi šele bila, če bi ti morala prisluhniti o težavah!    In to je nezaslišano, saj vendar vidi  tvoje bolečine !
Kregat se sicer ne splača, a je treba reči bobu bob. Ne sekiraj se zaradi nje, ker ni vredno.
Po krvi je res sestra in bratje in sestre se zagovarjamo in branimo, raje pa kot obrekujemo. Vendar pa je to tudi vse, samo po krvi. Sicer pa sta si tujca, ker ona pač ni take vrste človek kot ti. Morda se celo boji, da bi jo prosil za kakšno drugo (materialno) pomoč, glede na to, da si brez službe. Pa zato še bolj razredči vajin stik   
Ta ženska se vendar briga samo zase... Celo namerno te odbija! Razlogi niso važni. Dejstvo je, da to ni opravičljivo.
 Zato se nanjo ne zanašaj in ji tud ne nosi info o sebi, kje si, ko boš v bolnici, saj ti ona noče izdati niti tega, kje živi, še to se ji ne zdi vredno  Ne se poniževat in kljub temu lesti za njo, ohrani nekaj dostojanstva. 

Ker imaš od nje toliko kot nič, takoj pojdi po prvo pomoč k psihiatru, da se zmenita za vsaj dnevno preživljanje v psihiatrični bolnici, samo toliko, da ne bi bil tako sam v teh bolečih premišljevanjih in bi jih lahko z nekom delil in da se ti ne bo še poslabšalo. Če do zdja ni vredu, ni videti, da bo na istih zdravilih in v takšni osamljenosti hitro boljše. Zato pojdi tja, kjer se boš lahko pogovarjal in boš en izmed vseh in boš lahko delil svoje misli z drugimi.
Ke ti stiki - praviš da te vabiojo na kosila in večerje, verjetno oni s cerkve - niso take vrste, da bi se lahko zaupal o stiski, v katero si pahnjen in niso dovolj.

Če bi imel službo, bi bilo konec skrbi. Ampak kljub recesiji še ni vse izgubljeno. To pa ni res. Vsak s faksom danes ima kar nekaj več možnosti za službo kot mi s 5. stopnjo, nas s 5. stopnjo je več.
Vztrajaj v iskanju službe, vsakogar povprašaj, ali pozna koga, ki bi ti pomagal, da bi bil sprejet, glede tega ne oklevaj in ti naj ne bo nerodno. Boš videl, ko bo to urejeno in boš imel urejen delovnik, te bo zapustilo preko 3 / 4 vseh težav. Ker ne bo več negotovosti in obupa 

Sama tudi opažam, da mi red, delo in dober nočni spanec zelo koristita. Ko pa nimam službe, pa je vse narobe.  Velika sreča, da imamo internet. 

[Araya]

Ah, ravno preveč strogi do njene smemo biti. Živi svoje življenje, do česar ima pravico. Želel bi, da bi sodelovala pri kakem delu doma, če je že ravno 1/2 vsega njeno. Mojih težav ne more rešiti.

Lp

[martinca]

Seveda jih ne more rešiti, nisem to rekla. Čakaj no, še celo njeni znanci vedo, kje živi in kaj šele prijatelji. Ti pa si vendar brat in ti ona preprečuje, da bi imel stik do nje! 
Saj vsi smo taki, da branimo svoje, pa četudi je strgana plahta, kljub zameri do nje, kot sam praviš.
Ampak moraš vedet, kje imaš svojce, samo njo imaš in če se komu kaj zgodi, ne more nihče nikogar nikamor obvestiti in nič. Si ji že rekel za naslov in ti je povedala, zakaj je to njena skrivnost?

Da pa bi tebi delala doma, glede na to, da je polovico njeno, pa ne vem, če imaš prav, da bi se kdo vozil domov nekomu čistit, prvič slišim kaj takega. Razen kakšna težja opravila pri hiši, ko je pričakovana pomoč bližnjega. Sicer pa ona čisti in pospravlja že tam, kjer živi sedaj, trenutno je tam njeno. Saj si tudi stroške za življenje na skrivni lokaciji plačuje sama oz. deli al kakorkoli.
 

[Araya]

Nikoli nisem mislil na pospravljanje ipd. ... tega tudi, ko je bila doma skoraj ni počela. Kaj težjega pa bi bil pomoči vesel.

Tako ne morem več živeti. Želim si, da bi ne trajalo več dolgo. Ne vem kaj naj. Ta tesnoba je grozljiva. Popolnoma sam.

[trzinka]

Araya, a piješ kaj magnezij z B vitaminom? Meni je pomagal pri tesnobi....

[martinca]

Nikoli nisem mislil na pospravljanje ipd. ... tega tudi, ko je bila doma skoraj ni počela. Kaj težjega pa bi bil pomoči vesel.

Tako ne morem več živeti. Želim si, da bi ne trajalo več dolgo. Ne vem kaj naj. Ta tesnoba je grozljiva. Popolnoma sam.

Moje mnenje...

1.  Nekje je seznam društev Šent in Ozara, mogoče tudi blizu tvojega kraja, za družbo.
Pri tebi je problem predvsem pomanjkanje sočutja in tolažbe s s strani drugih, ne vem koliko si sam kriv za nevzdrževanje socialnih stikov, morda pa si preveč samo delal in zanemarjal pa družabno življenje.  Živo ramo potrebuješ, pa vsaj nekoga,  ki bi se mu lahko izpovedoval in bi ti povedal pametne rešitve, poišči take ljudi. Zate je nujno, da dobiš vero v lepši jutri.    Trenutno pa moč črpati iz sebe, da vsaj iščeš stike z ljudmi, ob katerih se dobro počutiš. Vsaj sprejmi tista povabila na kosila.

2. Kaj te je pripeljalo do depresije.  Po moje si tudi sicer tako rahločutna osebnost. Na splošno si se navzel negativnih očal, vendar ne pozabi, da jih lahko ob  priliki tudi snameš. Ti si v življenju že dosti pretrpel, predvsem izgube v družini tako mlad. Niso vsi močni, marsikoga bi to zlomilo.
 Zlomilo te je na ta način, da  namesto da bi dokončno imel do vsega razumski odnos in ohranil lepe spomine, se je tista  prestana žalost nekako delno zasidrala vate in v tvojo osebo. In tako da zdaj napačno ocenjuješ  življenje, samega sebe in tvojo pot predvsem v negativnem. Še več! Celo kar vse možnosti v življenju za naprej predvidevaš kot najbolj črni scenarij, češ ne boš več dobil službe in ne boš se poročil, nikoli …  Ker si pač bil navajen hudega.  Ampak ni nujno tako, saj bodo še priložnosti.

Hočem reči, da ni rečeno,  da bo tudi v bodoče taka smola s tabo. Ni rečeno, da ne boš nikoli več dobil službe! In ni rečeno, da se ne boš nikoli poročil in imel družine, pa tud če si bil vse življenje sam. Če pride ljubezen, jo primi.
Zaenkrat sprejmi, da je vse možno,  da nič ni nemogoče, le zakaj bi se po nepotrebnem sekiral in sodil jutrišnji dan po današnjem, čeprav se še celo niti današnji ni končal, to je absurd glede na tvojo mladost. Trenutno res nič ni prav, ampak vedno pa ne bo tako, zato se ne vdat ! 

 Zato ne obupaj in se ne vdajaj več takim črnim mislim, ker niso resnične, saj so samo rezultat  oz. posledica prejšnjih težjih življenjskih preizkušenj, ko si moral sam skozi gorje in tudi rezultat tega, da še nisi našel družice ali družabnika. Mogoče si se premalo potrudil zase in svojo srečo, pa tudi ni prave(ga), to mi je znano… Ampak ni rečeno, da ga (je) ne bo !

3. Vodenje zbora se mi zdi nekaj zelo častnega, lepo, da ti je to zaupano. Morda pa si svoje potrebe dal na drugo mesto zaradi tega... Mislim.... kot delavec za potrebe cerkve, si verjetno prisiljen biti velik zgled moralnosti... čistosti... krotkosti... potrpežljivosti... najbolj pa spodobnosti... če želiš, da te še vedno spoštujejo, cenijo in sprejemajo. Morda se ti zdi trpljenje in hrepenenje po nedosegljivi ljubezni bolj primerno kot pa prava ljubezen ne glede na spol in živa rama.
Tako si na nek način glede samega sebe in svojega ljubezensko- spolnega življenja morda depriminiran.    Ker četudi bi si koga želel in bi to bilo zaradi vezanosti tistega osebka ali napačnega spola zate nemogoče doseči, saj bog vse vidi in vse ve... Oprosti, če sem dregnila v zasebnost. Samo mislim si tako... 

4.  Pravkar sem iz kratkega obiska v domu upokojencev pri prijatelju moje babice.. Prinesla sem mu Centrum silver, vitamine.  In kje pa ti delaš, me je vprašal. Sem rekla, da zdaj nikjer, da sem sicer delala, pa nisem imela sreče   ostati.... 
Še preden sem mislila nekako v opravičevanje same sebe izpovedati vso zgodovino, se je ta 85 letnik izjasnil takole :  " To je danes taaaka tragedija, poznam, poznam, kako je to, saj je tud nekaj moje žlahte brezposelne... mladi so, morali bi delati, pa nimajo služb. Pa kako naj takole kaj ustvarjajo? To ni prav, to ni dobro, to človek trpi ! Saj ni vse denar, ampak je najhujše zate sigurno to, da se takole ne moreš počutiti dobro, ker nimaš tistega utečenega reda v življenju... Nimaš občutka varnosti... In vsak dan ta negotovost, ali bo danes ali jutri kaj novega in ali bo ali ne bo. To pa je res škoda, da imaš smolo s tem. Ker vsak človek je dosti bolj zadovoljen s seboj, če dela in vse je lažje. Ja danes je res veliko tega povsod,  ljudi muči negotovost, to nisi edina. Ti samo išči naprej, ker če odnehaš, bo še huje, saj nekje pa boš imela srečo. "

A ni dobro povedal? Danes me je tale tako potolažil, da moram prit to povedat, delit tukaj. 
Mislim da je nezaposlenost, če je dolgotrajna, vir mnogih hudih duševnih težav, ki jih sicer ne bi bilo, saj mnogim ljudem katastrofalno udari na samozavest in pokvari občutek lastne vrednosti.
Sama sem se počutla res bolje, dokler sem delala. Očitno v takem stanju brez službe lahko vznikne vse možno najslabše v človeku, od depresije, do slabih odnosov doma ali kakšnih oblik nasilja.
 Marsikomu je samemu s seboj zaradi brezposelnosti bistveno bolj hudo, kot pa bi mu bilo, če bi delal in če bi imel socialno varnost. Sploh pa če si sam.

Zato ne reci nikoli več, da ne verjameš, da boš še kdaj imel službo ali da ne boš imel družine. Za družino sta res potrebna dva... toda vsaj v zvezi z lastno socialno varnostjo ne obupuj in kljub vsemu išči, saj  je vsak dan nova priložnost, ne glede na to, kako črno razmišljaš. Saj še nisi vsega izkoristil, vsak dan prinese nekaj novega in nekje bo tudi zate delovno mesto ! 
Če do zdaj ni bilo pozitivnega odgovora, še to ni zate dokaz, da ga ne bo 

5. Zato bi mogoče morali imet do tega problema nezaposlenosti bolj objektiven in razumski odnos. Ne več dovoliti, da nas sekiranje tako pritegne. Jaz sem pa bila npr. čist adijo ob primerjanju mojih z življenjskimi dosežki vrstnikov 

6.  Tebe sicer po moje sesuva najbolj življenje brez ljubezni, moral bi najti tankočutno družico oz. družabnika, razumevajočo osebo, kjer bi se čutil čist sprejetega. Očitno nisi oseba, ki je toliko samozadostna, da bi lahko živela sama, zato te življenje v hladnih in površnih stikih oz. ta čustvena osamljenost preveč trpinči. Jaz sem na istem, pa si rečem, da če doslej nisem našla, ni s tem nič odločeno, da ne bom, upam da ne, kljub starim letom 
Enkrat pa bo nekdo rad s teboj in ti ne bo ignoriral tvoje maile kot tisti prijatelj. Soditi naslednji dan po današnjem je napaka, saj se lahko vse obrne v pozitivo. Tako hitro pa se ne predati. 

[ambra]

Po moje nima smisla vzdrzevat zamero na sestro, saj je tvoja edina bljiznja sorodnica.Zamera rodi samo zamero. Res, da te je zapustila v najtezji situaciji, vendar pa ima svoje zivljenje, mogoce ima tudi ona probleme in v stiski ne ve kako bi ravnala. Mogoce je samo zaljubljena, pa ne vidi drugega kot svojega dragega. Vseno skusaj z njo uredit odnos, cetudi ne zaupniski in se ne mores zanesti nanjo, da bi ti pomagala pa vsaj korekten. Ker se mi zdi, da ni ravno prijetno biti skregan s svojimi bljiznimi sorodniki.

Pravis, da vodis zbore, da sestavljas clanek, verjetno nisi cisto izoliran od cloveskih stikov. Sploh pri zborih pravijo, da je veliko dobre volje in smeha. Pa tudi ljudje ti zaupajo in te spostujejo in vabijo na obiske. Se pravi, da te imajo radi in to naj ti bo v oporo. Morda se res ne mores zaupati, ker kod vodja moras biti "mocan". Toda obkroza te dosti ljudi, sigurno je kdo tam s katerim bi lahko vzpostavil bolj osebni stik in bolj zaupen odnos. Ce so te stari "prijatelji" zapustili poskusaj najti nove. Vem da je tezko samo edino to ostane.

In ko te zajame zalost skusaj mislit na kaj lepega, na svoje dosezke, na lepe trenutke. Veliko jih je. Ne pusti ji, da te potegne navzdol, ker ce si ji predas gres vedno globje in pot ven je vedno tezja. Skusaj se prepricat, da ni tako temno kot se zdi. Ko te zajamejo take misli pojdi ven na kak sprehod, vcasih pomaga tudi da gres tect al pa da se fizicno utrudis in se bolje pocutis. Malo pomagajo zdravila toda dosti je tudi na tem da imamo voljo.

Imej v misli, da moras koncati clanek in ce te preveva crna zalost tudi razmisljati ne mores. Zato proc vsa zalost ker imas dobro zastavljeno v zivljenju in bi bilo skoda da ne bi slo tako naprej.

[Araya]

Pozdravljeni,

Prav lepa hvala vsem za prijazne besede in nasvete.

Trzinka, magnezija z B vitanimon zadnje čase nisem pil. Morda bi bilo za probat.
Martinca, hvala za čas, ki si si ga vzela. Ugotovitev prijatelja tvoje babice je še kako resnična. Huje kot finančne težave so posledice, ki jih takšno stanje pušča na samozavesti, samopodobi, zdravju.
Ambra, s  sestro se okrog tega nikoli ne prepirava in res je, pravico ima živeti kot hoče, ne glede na to kaj mislijo drugi. Globoko se zavedam, da je ona edini ostanek moje družine... in tudi jaz njej, zato zavestno odnosov ne zaostrujem... morda ona tudi ne. Nimam pa dobrih obbčutkov ob vsem tem in hudo mi je, ker ne čuti potrebe po tem, da bi jo vsaj malo zanimal njen brat. A tako pač je.

Trenutno se mi situacija zdi nerešljiva. Ne vidim ven. Vem, da se ponavljam, a je res. Prav fizično boli.

[Araya]

OK,
navodilo za danes se glasi: "Danes bom močan."

Sanjalo se mi je celo noč... nič groznega, le malce  čudno vse skupaj.

[trzinka]

Araya, tako se govori . Tisti magnezij pa le pij, boš videl po enem tednu, da bo omililo tesnobo. Tudi jaz sem dobila tak nasvet in res drži. Zdaj vsaj zjutraj ne občutim težine življenja....

[Arwen]

Trenutno se mi situacija zdi nerešljiva. Ne vidim ven. Vem, da se ponavljam, a je res. Prav fizično boli.

Araya, če prav razumem situacijo, sta ti in sestra sama, to je so starši pokojni? in ti s v depri že kar nekaj časa? - imaš psihoterapijo? si prebral kako strokovno literaturo? imaš možnost obiska kake skupine za samopomoč? kako je z vrtom, ki si ga začel urejat? pišeš prošnje za zaposlitev? imaš kakšno podporo preko Zavoda za zaposlovanje in/ali centra za socialno delo? si se obrnil na kako drugo organizacijo že? Ozara, RK, karitas,.... ?

[Araya]

Tako je. Pravzaprav sem sedaj sam.
Na psihoterapijo ne hodim, jem pa asentro 100mg. Nekje do februarja ali marco jo bom še. Kaj bo potem, ne vem.
Glede skupin za samopomoč sem bolj skeptičen. Po smrti staršev in babice ... vsi trije so umrli v 3 mesecih pred 7 leti, sva šla s sestro na neko skupino žalujočih, ki jo je organiziralo Društvo Hospic (sicer izvrstni ljudje), vendar mi je šlo vse skupaj grozno na živce, tako da tja potem nisem mogel hoditi. Sicer sem se o stvareh pogovarjal s prijatelji, sorodniki... Bilo je OK, končal sem fax, zamenjal 3 službe (vse za d.č.)...
Dobivam trenutno socialno pomoč, imam še nekaj prihrankov... malo, a OK.

Vrt je trenutno precej zaplevljen. Potem, ko je sestra odšla (zgodilo se je čez noč in brez vsake besede), mi je malo padlo dol. Je pa tam še vedno nekaj zelenjave, zelja, ohrovta, radiča....

Ne vem kaj naj.

Do konca meseca moram končati neko študijo za nek zbornik. Mislim, da bi morala biti med 30 in 40 strani... ne vem če mi bo uspelo. Preganja me strašno... čeprav sem zadevi posavetil pol leta zbiranja gradiva, lazenja po arhivih in intervjujev... sploh ne morem misliti, ne morem narediti sintez, koncepta... moja glava je prazna. Na zunaj sem miren, na znotraj pa podrt.

Ne gre.

Pa se trudim. Iščen službo, depresijo preganjam z ADji, kamorkoli morem grem s kolesom, ker gibanje pomaga, pišem odmeven blog na enem portalu (ne povem kje), vodim dva zbora, sem član 3 vokalnih skupin, igram orgle v dveh cerkvah, pomagam pomoči potrebnim in skušam mirno prenašati to nočno moro. Letos sem bil pobudnik obnove domačih orgel ... krasnega inštrumenta iz srede 19. stol., kar smo izpeljali in brez mene bi šlo veliko težje.
...Z nasmehom. Smejim se veliko ... pomaga. Ljudi pogosto spravim v smeh, zato me radi vabijo na kavo, na srečanja itd...

A mene nihče ne vpraša kako sem. Mislim, zares vpraša, ne tako, formalno.

Imam sicer enega ali dva prijatelja, a že sedaj sem preveč prisoten.

Jaz sem izgubljen, otopel, brez perspektive... zavoženo življenje.

[Araya]

Moja maska je zato, da sploh lahko funkcioniram. Brez nje, bi vsi zbežali, ker bi bilo prenaporno. Preverjeno.

Ne vem, če imam sploh še kaj reševati.
Ne vidim nobene sposobnosti v sebi. Niti enega texta nisem več sposoben spacati skupaj.

Rad bi, da mine, da se ne smešim več, da neha boleti, da sploh neha.

[Arwen]

shit, zdaj sem pa zbrisala vse skup  grrr... nekaj je nagajalo, pa sem potem križem brala in zbrisala prejšnji prispevek...

hotela sem vprašat, kaj pa ostalo, kar sem navedla prej (in zbrisala po pomoti) - ker AD-ji so le bergla, kaj pa ostalo? psihoterapija? skupina za samopomoč? ..... 

[alexx]

Araya. Vem skozi kaj greš. Šla sem skozi. Tudi jaz sem v bistvu sama in brez redne službe. Veliko nas je takih. Eni napišemo, drugi tiščijo v sebi.
Dolgo je bilo hudo, a tri -4 mesece nazaj se je začelo spreminjati. Nekakšen prelom je bil...morala sem ga doživeti. Celo sama sebe sem skoraj prepričala, da mi nekdo pomeni več kot prijatelj. a ni bilo tako. Bila je samo potreba po sočloveku (moškemu, ženski). Tudi sedaj mi je draga oseba, a nič več in sama sebi se zazdim blesava, ko pomislim za nazaj.
Doživela sem veliko smrti (tudi kot ti), pretresov, šokov....kar češ.

In....ne bom več o zgodovini...naj gre v pozabo.

V tem času, sem uspela premakniti vse na skoraj prava mesta. Nisem zadolžena, za silo zaslužim, imam dober obet za službo (po dveh letih) in študiram....hehehehehe....pri skoraj 50-ih.
Vsak dan hodim kakih 8-9 km...balzam za dušo.

Ampak spremeniti sem se morala JAZ. Uspeva mi tudi zahvaljujoč ljudem tu gor (Ton, trina, Arwen, Lost...) Stali so mi ob strani. Ton mi je veliko dal. Naredil je prvi korak namesto mene. Prosila sem ga. Prvič v življenju sem kaj prosila.

Lej...ne vem kako naj izplavaš iz težav. Razumem tudi sestro. Svoj človek je. In ti tudi. In kot TI, boš moral naprej.
Priznam, da nimam prav veliko težav s samoto. Od 15 leta sem skoraj živela sama. In celo rada imam svojo svobodo.

Pozabljamo, da je človek vedno sam...ni vezan na verigo, niti na pajčevino ne.

Zbor...cerkev...ni dobro. Morasto...za večino. Nekaj drugega...šport, izlet in PSIHOTERAPIJA. Mislim, da to rabiš. Arwen ima prav. Nekater stvari moraš prevrednotiti.

Srečno prijatelj.

[Araya]

Včasih bi rabil samo, da bi kdo rekel... "ej, saj bo šlo!" In to tako, da bi mu verjel. Potem je vse toliko lažje. A v tej ogromni prazni hiši, tega ne reče nihče več. Ko sem sestro nazadnje pred par meseci vprašal: "A misliš, da bo šlo?", mi je rekla, naj ji nehajm težit s tem. Po eni strani jo sicer razumem, a vseeno ... bi ji bilo res tako težko reči: "Ja, bo. Mora! Zdrži še danes." Jaz sem ji vedno tako govoril, ko je šla skozi tiste krize.
Vem, da je grozno otročje. Že več kot deset dni je nisem videl. Na klic ne odgovori.

Ne bom utrujal. Grem spat.

[Arwen]

Ja, Araya, seveda BO šlo - samo je pa za to potrebno tudi kaj narest; z neba samo od sebe žal nič ne pade. Vedno sta dve opciji na izbiro: iti levo ali desno, naprej ali nazaj... se prepustiti obupu ali napeti sile in se izkopati ven. Vem, da ni lahko. Vem, da je težko. Vem, da ni možno čez noč. Vem, da je potrebno precej napora. Vem pa tudi, da se da!

Na psihoterapijo ne hodim

Ker?

Glede skupin za samopomoč sem bolj skeptičen. Po smrti staršev in babice ... vsi trije so umrli v 3 mesecih pred 7 leti, sva šla s sestro na neko skupino žalujočih, ki jo je organiziralo Društvo Hospic (sicer izvrstni ljudje), vendar mi je šlo vse skupaj grozno na živce, tako da tja potem nisem mogel hoditi.

kaj pa lahko zgubiš, če se je udeležiš - namreč skupine za samopomoč? V končni fazi pa lahko celo ugotoviš, da ti bo všeč, da je to nekaj čisto drugega kot tista preko hospica.... Je pa treba it, da ugotoviš to...

Pa se trudim. Iščen službo, depresijo preganjam z ADji, kamorkoli morem grem s kolesom, ker gibanje pomaga, pišem odmeven blog na enem portalu (ne povem kje), vodim dva zbora, sem član 3 vokalnih skupin, igram orgle v dveh cerkvah, pomagam pomoči potrebnim in skušam mirno prenašati to nočno moro. Letos sem bil pobudnik obnove domačih orgel ... krasnega inštrumenta iz srede 19. stol., kar smo izpeljali in brez mene bi šlo veliko težje.

 

[Tačka]

Včasih bi rabil samo, da bi kdo rekel... "ej, saj bo šlo!" In to tako, da bi mu verjel. Potem je vse toliko lažje. A v tej ogromni prazni hiši, tega ne reče nihče več. Ko sem sestro nazadnje pred par meseci vprašal: "A misliš, da bo šlo?", mi je rekla, naj ji nehajm težit s tem. Po eni strani jo sicer razumem, a vseeno ... bi ji bilo res tako težko reči: "Ja, bo. Mora! Zdrži še danes." Jaz sem ji vedno tako govoril, ko je šla skozi tiste krize.
Vem, da je grozno otročje. Že več kot deset dni je nisem videl. Na klic ne odgovori.

Ne bom utrujal. Grem spat.

Uf, Araya, preveč "pričakuješ" od drugih.. Veš, nekateri smo siti venomer nekoga "gor jemati", ga hvaliti, bodriti.. res, sčasoma ti enostavno "do*izdi".. In si rečeš, jaz moram biti vedno na voljo, vedno moram dajati spodbudo drugim, kdo jo daje pa meni ?  Jaz sem se glede tega skulirala... ne pričakujem pohval, bodrenja, hvale, sočutja... saj to so večinoma le besede zavite v celofan.. 

[tiara]

Araya, tudi jaz sem brez službe. Izgubila sem jo, ker je bil moj direktor tako slab menedžer in je vse zafural in to čez noč. kar nekaj časa je od takrat in imam vzpone in padce. Hodim na razgovore, vendar nisem uspešna, kljub diplomi. V zelo nepravem času sem jo izgubila. To me je orenk načelo. Občutek imam da vsi bežijo od mene, da ostajam sama. tako da te popolnoma razumem. poišči pomoč in ne obupaj. Obljubim ti, tudi jaz ne bom. Obe bova našli službo.

Drži se! Tiara