KO SE TEŽAVE PONOVNO PONOVIJO

[tadeja.kavcevic]

Pozdravljeni vsi sotrpini s takšnimi ali drugačnimi strahovi, napadi itd.
Tako ali drugače se zdravim in borim s svojimi težavami že 10 let. Najprej brez zdravil  in samo s terapijami, sedaj pa že 5 let jem zdravilo CIPRALEKS. Zadnji 2 leti sem sem počutila kar zadovoljivo. To pomeni, ni bilo panike, ni bilo strahov, vsedla sem spet za volan se peljala in bila vedno bolj samostojna (- glede na to, da sem pred tem potrebovala skoraj na vsakem koraku spremljevalca, sicer je prišlo do paničnega napada). No in tako vse do letos, ko se mi je spet začela tu in tam pojavljati panika, strah, negotovost. Stara sem 33 let, mamica dveh otrok. Sicer sem po naravi veseljak in optimist, razmišljam pozitivno, ampak, ko pa me zgrabi ta grozen občutek, da se bom zadušila, umrla, hitro bitje srca, tega ne morem nadzorovati in je na splošno GROZNO. Bojim se biti sama. Najboljše funkcioniram v službi v teamskem delu s sodelavci in doma s svojim partnerjem ali s starši. Bojim oz. le s težavo se od doma odpravim sama ali s svojimi otroci. Včasih je problem samo to, da moram sama v trgovino (ki je oddaljena 500 m) ali to, da spremenim okolje -npr. ko smo bili 10 dni z družino na morju, je bilo teh 10 dni groznih, saj sem vse dni premagovala svojo negotovost z zdravili - HELEKS.
Zanima me kako drugi premagujete te grozne občutke strahu pred tem, da se bo nekaj zgodilo, občutke tesnobe itd. Vem, da tablete kot so Heleks (za pomirjanje) niso rešitev, vem tudi, da je vse skupaj le GROZEN občutek, ki me hromi, ampak kako iti čez to, kako si pomagati? Saj več je teh napadov večji je občutek negotovosti.       

[Sinuska]

meni se to zdijo tipični napadi panike... tako sem se jaz počutila. in nisem niti vedela, kaj mi je. pa je bila za temi napadi kar lepo razrastla depresija.
nisi omenila psihoterapije... toplo proipšoročam! meni samo tableti niso glih pomagali prerasti preteklost...

dobrodošla! 

[tadeja.kavcevic]

Obiskujem psihoterapijo - skupinsko pribl. 2,5 leti. V tem času sem začela tudi vozit. Krasno mi je pomagala, ampak zdaj......ne vem kaj se dogaja. Vsekakor nekaj se....saj vse postaja vedno bolj težko...in tudi v avto se s težo vsedem oz. se sploh ne. Vedno bolj postajam odvisna od nekoga in to me zelo, zelo moti! Kako naj si pomagam???

[Sinuska]

najprej se spočij. vse bo v redu. vzemi si čas zase. to, da si tu, pomeni, da si se res odločila, da imaš poln kufer in da hočeš ozdraveti, kajne?super! tu je napisano toooliko primerov soočanja s seboj, da ti težko izberem, kje začni brati...
mah, že bluzim...
v glavnem: relax!

tole je podforum, kjer je veliko o paniki napisanega.
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,8.0.html

tole pa je o soc. fobiji...
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,4.0.html

tole je pa šort end svit....
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,1650.0.html
svaka čast, anči!

[tadeja.kavcevic]

Kaj je že to čas zase? Kako? Ko pa že ko mislim, da sem boljše, "me to sranje" kot jaz imenujem te napade, spet vrže na trdno realnost in potem čutim samo razočaranje in potrtost.  Zakaj jaz? In kaj naj naredim, da bo boljše?

[Sinuska]

če prav razumem:
si zelo obremenjena s časom? si ves dan napeta ali kako? kako preživljaš prosti čas?

[Sinuska]

tajči, kam si izginila? ti je bolje? 

[Jessica]

ojla... i'm new here ... za mano je pol leta zdravljenja z AD - dobila zaradi menda poporodne depresije - baby blue -  po prenehanju se je pojavila panicna motnja. imam spet recept za AD, vendar jih se nisem sla dvignit.

znaki so - saj veste - strah iti do trgovine, strah voznje, strah ce sem sama ... in vse kar pase zraven, sumenje v usesih, mocno bitje srca, obcutek, da bom 'padla dol'  in strah tega obcutka. zadnje case grem redko ven.

v bistvu me zanima, kje imate te skupine in sestanke ....

ful me moti kar se mi dogaja --- aja stara sem 24 ... rada bi normalno  zivela. spet polna energije in dobre volje, brez tega strahu, da bom padla skupaj.



hvala, jess

[Sinuska]

a prav razumem:
pol leta si jemala adje, pa brez kake terapije?
uf, le pojdi na katero skupino,  od kod pa si, da izračunam, katera ti je najbližja?

[tadeja.kavcevic]

Hojla. Nisem izginla, samo na rač. nisem bila.
Ja sem kar obremenjena, ko pa nisem se pa ne znam sprostiti oz. takrat mi še to "sranje" bolj nagaja npr. na dopustu.....ko vsi uživajo jaz pa sem ves čas na preži - pred samo sabo, "kaj če bo".......groza....ali npr. včasih sem full uživala v vožnji z motorjem (s partnerjem - sopotnica) zdaj sem pa napeta in se ne upam peljati npr. na kakšno daljšo turo. S kratka x je takih situacij....
Kako si pomagaš ti? Kakšno tehniko uporabljaš?

[tinkibinki16]

Ojla,

Jaz sem bila zadnje mesece skoraj brez težav. Jemljem Cipralex 8 mesecev in se je stanje kar izboljšalo. Zdaj pa spet panika: odpor no hrane, slabost (lohk d je bla tudviroza ma zdej vem da je samo še anksa u igri), izčrpanost do kraja. Postalo me je strah da sem padla nazaj na začetek kot oktobra lani, k je blo 3 mesece neznosnih. A se je še komu ponovila stvar v taki močni jakosti? Jaz se res bojim. Vsi okoli mene me bodrijo da naj bom močna in da moram to premagat samo sama. Mene pa grabi paranoja, ker me telo ne uboga. Me trese in mrazi tud če je vroče. Hrane pa itak že 2 dni nisem skoraj nič zaužila.

[Sinuska]

jaz sem zdaj zdrava. najbolj mi je pomagala psihoterapija. pa prijatelji s foruma. pa moj ljubi. pa šport. (kolo, pa športna plezalka sem)
najprej mi je bilo enako težko kot tebi. in ko sem šla ven, sem se cela tresla in pričakovala konec sveta v vsakem trenutku. pa sebe sem itak najbolj bala. tako kot ti opisuješ. drugih tablet nisem jemala. (ne vem, kako deluje helex, to bodo drugi povedali, me je pa odvrnila ta informacija, da vodi v odvisnost. za spanje sem 2x vzela en persen, ki mi je čist dobro pomagal, da sem umirila telo, ko so mi stranski povzročali tresenje in nervozo na začetku jemanja.)

ampak sem se naveličala biti rastlinica in sem hotela raziskati moj strah. (to je veeeelik korak, za katerega sem potrebovala veliko poguma) česa me je strah, ko grem ven?ali na vožnjo z motorjem? najbolj mi je bilo grozno, da bom dobila drisko in se bom podelala v centru mesta, kjer so sami lepi in zdravi ljudje...   potem, ko sem vseeno šla ven (s polnim nahrbtnikom perila za preobleči), sem ugotovila, da se mi pravzaprav nič ne more zgoditi. in da sem sama sebi najbolj nevarna. in sem kliknila na pozitiv vabrejšn... zakaj bi sama sebe mučila in čepela doma,če sem pravzaprav v redu človek? ma, koliko je še hujših primerov! zakaj bi bila jaz doma in se odpovedala življenju?no way!  

šport. ko sem kolesarila, sem se začela zavedati svojega telesa. ki po naravi mora biti usklajeno z duhom. in če zanemarjamo telo, duhu nekaj manjka. in vsak od nas ima toliko sposobno telo, da nas lahko potegne ven. ker ko kri hitreje zaokroži po telesu, gre vse sranje hitreje ven, ker telo spet postane povezano z duhom.

uporabi telo! zaupaj mu! skrbi zanj! katerikoli šport ti je sprejemljiv....(jaz teči nisem šla, ker sovražim tek, čeprav vsi najprej tek predlagajo....)  

zelo pomembno je tudi to, da zaupaš. sebi. nam. terapevtu. partnerju. mene je zdravilo tudi pisanju na forumu. ni me brigalo, kaj bo kdo rekel. povedala sem vse, kolikokrat sem skozi solze po tipkovnici klofala!
(hvala, forumčki moji   ) ampak sem se morala sčistiti. dokler sem sama v sebi prekladala gnoj.... ni šel sam od sebe ven, kot sem mislila, pa kako sem ga zakrivala! svetovni prvak! na zunaj močna in uspešna, doma pa jok na jok. zakaj že?

piši si dnevnik, če ne moreš javno govoriti. čeprav jaz vseeno mislim, da to, da tu napišeš, kaj se ti dogaja, veliko hitreje pripelje do rešitve.

bodi poštena do sebe! in pogumna!  

[Sinuska]

tinkibinki, tole o hrani ti pa čist verjamem! pri meni se je tudi najprej na hrani poznalo.... tudi nisem jedla. 3 banane na dan 3 tedne..... haloooo.... potem pa sem SE ODLOČILA, da bom živela. če se pa ukvarjaš s telesom, telo avtomatsko zahtevaveč hrane... in ješ....

tudi dandanes nisem ravno ješča.... sladoled za večerjo... lubenica za kosilo....  ko pa vem, da grem plezat, moram več pojest, da me ne vrže iz stene.

ampak vendarle.... hrana je samo simptom... kaj je tisto, kar je povzročilo, da spet ne ješ?

[Jessica]

@ dipl.Sinuska hej sem iz okolice cerknice. ne vem, ce bi kam dalec hodila, ker mi je vcasih grozno se vsest v avto... in ja, pol leta na AD brez terapije.

drugac pa - brala sm kako si si ti pomagala ... zdaj zgleda kot da si vsa polna zivljenja in energije ... koliko casa si rabila, da si se pobrala?

[Sinuska]

uf, tole pa ne vem, kam bi te poslala, ker ne poznam povezav s cerknico.... a ti je blizu ljubljana? 

ah, pozabila sem vas opozoriti, da taka kot sem zdaj, sem bila že pred depresijo in zdravljenjem... ne pričakujte, da se boste zdaj spremenile v totaaaalno zadovoljno osebo, ki skače okoli kot jaz.... (pa je včasih zajebano biti tak pozitivec, ker se me ljudje malo bojijo, ker sem tako brutalno samozavestna....)

tablete sem jemala eno leto. (paroxat) nič učinka, spet sem padla nazaj... potem sem pa dobila terapevtko, ki mi je pomagala, da sem se v treh mesecih naštelala, zdaj pa sama upravljam s svojim življenjem, kar je tudi smiselno! (od tu naprej sem jemala še 3 mesece paroxat, potem sem začutila, da jih ne rabim več)

tako da... izberite si SVOJ cilj... in pojdite k njemu s svojim tempom. ker nihče drug vam ne more reči, koliko časa boste potrebovali... to čutiš sam. tudi tehnike vzemite take, kot VAM ustrezajo. (ne morem vam priporočati 'plezanja, ampak meni je pomagalo....)

[tadeja.kavcevic]

Ha,ha,ha, "svetovni prvak v prekrivanju". To sem tudi jaz. V službi močna kot korenina....pol pa me neka brezvezna panika spravi na nulo in na WC......ha,ha,ha.

Tudi jaz sem veliko delala na sebi in se ukvarjala s sabo (telovadba 2x tedensko). Nato sem z bivšim partnerjem šla narazen, se na novo zaljubila, reševala sprotne probleme in se seveda ne ukvarjala sama s sabo. Nisem našla več časa za telovadbo, čeprav sem redno 1x tedensko hodla na skupinsko terapijo in ves čas jem Cipraleks In evo ga. panika se je ponovno oglasila.
Sicer se trudim biti močnejša od nje in predvsem poskušam ostati pozitivna in upam da se bo zadeva spet umirala ampak razočaranje, vsakič,  ko me spet zadene je zelo močno.

Ja treba se bo še trudit in delat in delat in delat na sebi.......

[Sinuska]

 
ampak... tudi, ko smo zdravi, pridejo slabi dnevi, a ne?  in mi prestrašenčki itak takoj mislimo, da je spet depra na delu....

iiizi, lepo počasi! 
pa še nekaj: panika je samo simptom.... treba je zdraviti vzrok. ki pa je zakopan daaaleč pod fasado. tu se začne naše delo! pogum si pa le nalivajte v veliiiikem kozarcu okrašenem z limono! 

[tadeja.kavcevic]

Kakšna tipica si! Hvala za vzpodbudo!

[tinkibinki16]

Ja res je. Jaz tudi zgledam močna ko skala. Notr pa sranje. Jaz sem bla zdej pol leta super ok, po narvai sem tudi polna energije, zdej me je pa vrglo spet dol. Jaz točno vem koga se bojim - bolezni. V otroštvu sem "prebolela" smrt mame zaradi bolezni, pa v vssaki virozi vidim najbolj črn konec. Skratka paranoje o bolezih me spravijo na tla. Vem da je drugih tudi strah te gripe, k jo mediji potencirajo, čeprav ne ve, kaj tako bluzijo. Vsi v službi govorijo o tem, blabla...pa najbrž nimajo pol vsi anksioznih napadov. Jaz pa odreagiram z slabostjo, strahom, da sem spet not padla. Pa ne vem kaj mi je. Sem mislila da sem že na konju, ko mi je tako super šlo, zdaj sem pa razočarana in strah me je če moram še enkrat od začetka skoz

[Jessica]

@dipl.Sinuska:  ja lj je kr malo dalec - vsaj zdaj, dokler sem v tem stanju :S , mogoce postojna?

mah saj ne, da pricakujem, da bom pa neka druga zenska zdej, pac rada bi da je tako, kot je blo prej. ce povem drugace - da bi bla tista oseba v katero se je partner zaljubil. evo, cis po domace. sej vem, da je drugac k si slabe volje al pa v depri. res je drugac. in vem, da ne bojo pa sam soncni dnevi. sam je drgac, k si slabe volje, pa gres na kavo s kolegico, pol je pa vse ok. ker ce si v depri ni tko, da ena kava vse resi.

in ja, tanja, men se isto dogaja, k sam cakam, kdaj bo spet 'tisto sranje'! bedno do amena! ful mi gre na zivce, ker se sploh ne morem sprostit. vedno je neki. ne vem, kdaj sem se iskreno nasmejala, kdaj sem bla iskreno dobre volje. vsi ti pikiniki ali pa druzinska slavja, to me spravlja ob pamet, ker se vsi samo smehljajo! in ce se ne smehljam tudi jaz - pol pa izpadem smotana in nevljudna in neprijazna.

jz sm po AD zacela laufat . ratalo mi je laufat samo 14 dni. potem se mi je enkrat zgodila tale ga.panika, kot pravite med tekom. se dobro, da nisem sla dalec, dala v cetrto prestavo in odsprintala do doma. me je blo pa ful strah medtem in potem. tako da nisem sla vec laufat, ceprav je bilo pocutje 1 A po teku.

ne vem, ce bi se se odlocla za tablete. raje bi kaksno naravno pot - oz. pogovor s strokovnjakom. pac nekom, ki bi prisel pod fasado. ceprav men se zadnje case odkar je ta panika na delu, rusi tudi fasada. pol pa tasca misli, da je ne maram. ma sej je res tecna kot tasca, po drugi strani pa je cis v redu zenska, pustmo majhen detajlcek, da je ful zahrbtna. ampk je tecna no. res, k me sploh ne pusti na miru.

cas zase - ja, lahko bi si ga vzela, lahko bi sla na kavo, lahko bi sla laufat, lahko bi sla h frizerju, lahko bi sla na brezvezn shopping - pa si ne upam, ker ITAk bi me spet zagrablo. halo! vsi okol mene pa so zdej zacel mislt, da jih ne maram, da sm lena in dolgocasna. NI RES!