kdo se ukvarja s temi težavami?

[lilimili]

Živjo!

Ugotovila sem, da je skrajni čas, da se soočim s tem problemom. Nekaj časa že spremljam vaš forum in mi je res všeč tako da sem zbrala pogum in se registrirala.
In za kaj gre? Imam že 3 leta izpit za avto, ampak ne vozim (mogoče sem v teh letih vozila trikrat). V avtu se počutim grozno, tudi kot sovoznica. Zmeraj, ko se moram kam peljati, mi je slabo že eno uro prej. Potem sem pa živčna, panična in ves čas imam občutek, da se bomo nekam zaleteli. Moj fant je že počasi naveličan tega, da se kr naprej derem v avtu pazi, bremzaj, pa zakaj voziš tako hitro itd. Rekel mi je, da ima dosti tega, da ne vozim in da če hočem it kam to poletje, bom tudi jaz vozila. Že razmišljam o tem, kako se izognit temu. Hec pa je to, da si v bistvu želim vozit, ampak se preveč bojim in si sploh ne predstavljam, da bom kdaj vozila. Aja, še to - mogoče je krivo to, ker imam že od nekdaj težave  s samozavestjo, enkrat sem že bila udeležena v prometni nesreči (prijatelj ni pravočasno zaviral in se je nekomu v zadnji del avta zaletel), brata je avto povozil (imel je veliko srečo, da se ni huje končalo) in še kaj bi se našlo.
Upam, da za prvič nisem preveč napisala. Rada bi samo, če bi nekdo povedal, kam oz. na koga naj se obrnem v zvezi s tem problemom.

Lp

[Arwen]

Pozdravljena 

si kaj brskala po forumu? nekaj govora o tem je že bilo http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2812.0.html

[lilimili]

Živjo!

Ja, sem prebrala tudi te objave in še veliko ostalega, ampak ne najdem nič, kar bi meni ustrezalo. Vsi namreč že vozijo in tudi če so bile na začetku težave, so jih premagali na takšen ali drugačen način. Jaz pa sploh ne vozim niti si ne upam. Težko to razložim, počutim se tako nekako kot da bi stala pred visokim zidom, ki je vsak dan višji in nemogoč za preskočit ali podret. Lahko bi rekla, da sem čist na nuli. In iskreno povedano - malo sem že obupala, da bom kdaj vozila.

Lp

[Arwen]

pa si že poskusila korak po koraku? najprej npr. z avtom samo do najbližje trgovine... al pa reciva samo tankat... in nazaj domov... in počasi čedalje več km narediš... ker včasih izpostavljanje še najbolj pomaga.

[lilimili]

Živjo!

Nekaj časa se nisem javila. Zopet sem namreč poskusila s to tehniko, da sem se najprej peljala samo nekaj km, potem pa zmeraj več, a ni šlo. Rekla sem si, da zdaj je pa že skrajni čas in da mi bo sigurno uspelo. Vendar mi ni, kar me res žalosti. Rada bi vozila, ampak ne gre.
Kaj je narobe z mano? Vsi vozijo, vsi se nekako prebijo ter začnejo voznit, jaz pa še na prvo stopničko nisem stopila. 
Zadnjič sem se se peljala kot sovoznica, vse je bilo ok, potem pa samo sekunda, slika se je zamenjala in zdelo se mi je, da se bova zaletela v ograjo. Prijatelj se je tk ustrašil mojega vzklika, da bi se res skoraj odpeljal v ograjo.
Saj vem, da je bilo že veliko na to temo povedanega, ampak mogoče pa ima kdo takšne težave kot jaz, in sicer da sploh ne more začet vozit, torej se vsedit v avto in peljat.

pozdravček, lilimili

[Arwen]

. Zopet sem namreč poskusila s to tehniko, da sem se najprej peljala samo nekaj km, potem pa zmeraj več, a ni šlo. Rekla sem si, da zdaj je pa že skrajni čas in da mi bo sigurno uspelo. Vendar mi ni, kar me res žalosti.

sodeč po datumih vpisov si komaj 14 dni vztrajala....

jaz pa še na prvo stopničko nisem stopila. 

in v čem je, po tvoje problem? čemu strah (poleg navedenega) ? ali se ti zdi, da se je vate strah vkoreninil predvsem zaradi teh izkušenj?

enkrat sem že bila udeležena v prometni nesreči (prijatelj ni pravočasno zaviral in se je nekomu v zadnji del avta zaletel), brata je avto povozil (imel je veliko srečo, da se ni huje končalo) in še kaj bi se našlo.

[Lost]

Vsekakor prevec zahtevas od sebe in prehitro.
Zmogla si nekaj km, in ce si zmogla teh nekaj km, imas IZPIT in ziva in zdrava si se pripeljala nazaj.
Ti pa bi rada sedaj prevozila kar celo Evropo. NE gre....najprej 5km.jutri 5....potem 10...pa spet 5.
3 leta si se strahu izogibala...sedaj se soocas z njim. In ce ne bo slo, bos morala stopiti do psihoterapevta
z katerim bosta predelal tvoje strahove in naredila nacrt kako se jih znebiti.
Tudi jaz pred 3 leti nisem verjel da se da premagati depresijo, danes VEM da se da.

 

[trzinka]

EJ, sorči, ampak morala sem se nasmejat, ker se je to tudi meni dogajalo. Naredila sem izpit in nisem vozila 12 let(3x sopotnica v prometni nesreči). Potem pa je imel moj mož (takratni fant) tega počasi dovolj in me je postavil pred izbiro. Ali bom šla peš ali pa z avtom!!!
Kaj misliš kako se je izšlo. Ja usedla sem se, tresla kot šiba na vodi, pa izsilili so me, ampak sem pot uspela narediti. In tako vsak dan.
Zdaj je minilo naslednjih 11 let. Vmes sem imela tudi jaz 2 prometni nesreči (nisem bila kriva niti enkrat), strah je še vedno prisoten, ampak veliko, veliko manj. Vozim po poti, ki jo poznam in , ki jo imam že v malem mezincu. Če grem pa kam v neznano sem pa polžek

Veš kako pravijo, počasi se daleč pride. Bodi pogumna in vsak dan naredi več poti in isto pot, pa se boš navadila. Ampak ne v dveh tednih. Za vse je potreben čas.
Priporočam ti tudi psihoterapijo, da tale strahec predelaš.

Trzinka

[lilimili]

Hvala vsem za besede podpore. Mi je kar lažje, ker vidim, da me razumete. Moja okolica namreč ne more razumeti, zakaj ne vozim, češ da je to čisto enostavno.
Arwen - moj strah se je ukoreninil tudi zaradi teh izkušenj, po moje pa tudi izvira iz vseh slabih stvari, ki so se mi dogajale v otroštvu in mladosti. Dogajalo se je marsikaj in sem se komi rešila iz tega, so pa nekatere stvari ostale še do danes. Moj brat je namreč ful inteligenten, zato ga oče obožuje in se dobro razumeta. Jaz sem pa bila zmeraj drugačna, v šoli mi ni šlo, puberteta me je premetavala iz ene skrajnosti v drugo, nikogar nisem imela, ki bi me vsaj malo podpiral. V glavnem, moj oče mi je ves čas dajal vedet, da sem nesposobna, da nič ne vem, da moje besede nič ne pomenijo, kar se je globoko zasidralo v meni in imam dostikrat probleme z samozavestjo oz. kot moj fant pravi: tisto, kar znaš, obvladaš, ti gre, ko pa je kaj novega pa zmrzneš. Ta občutek nesposobnosti me spremlja tudi pri vožnji, vse skupaj pa se je razvilo v en velik strah pred vožnjo. Velikokrat sem že poskušala začet vozit, ampak me je strah vedno premagal, enkrat sem celo bruhala. Najbolj sem srečna, ko ostajam daleč proč od avta, vendar sem se odločila, da ta občutek spremenim v to, da rada vozim.

[Arwen]

Dogajalo se je marsikaj in sem se komi rešila iz tega, so pa nekatere stvari ostale še do danes. Moj brat je namreč ful inteligenten, zato ga oče obožuje in se dobro razumeta. Jaz sem pa bila zmeraj drugačna, v šoli mi ni šlo, puberteta me je premetavala iz ene skrajnosti v drugo, nikogar nisem imela, ki bi me vsaj malo podpiral. V glavnem, moj oče mi je ves čas dajal vedet, da sem nesposobna, da nič ne vem, da moje besede nič ne pomenijo, kar se je globoko zasidralo v meni in imam dostikrat probleme z samozavestjo oz. kot moj fant pravi: tisto, kar znaš, obvladaš, ti gre, ko pa je kaj novega pa zmrzneš.

zelo dobro poznano... in verjemi, se da it čez to. Ni pa čez noč.

[lilimili]

Ti dnevi so bili zelo naporni. Ugotovila sem namreč, da je moje življenje sestavljeno is samih strahov: strah pred vožnjo, strah, da so bo kaj zgodilo ljudem, ki jih imam rada, strah pred novo stopničko v življenju, strah, da mi bo nekaj vedno znova podiralo moje življenje, ki sem si ga sestavila komaj pred leti itd. Potem pa so tu še posledično skrbi in kar naenkrat je ena sam zmeda v glavi. Včasih so se mi ful tresle roke, potem pa se je stanje umirilo, zdaj pa spet. Utrujena sem že od vsega tega, včasih si želim, da mi zjutraj sploh ne bi bilo treba vstat. Rada bi vsaj kakšno obdobje, ko bi lahko rekla - srečna sem. Trudim se, res se trudim, da bi vse tisto slabo, kar me vedno znova podere, pustila za sabo, pa me vedno nekje dohiti. Ups, zdaj sem prešla od teme, zaradi katere sem pisala na forum, nekam čisto drugam. Mi je namreč v tolažbo, ker vidim, da ne preživljam samo jaz takih in podobnih stvari, pa še sama kaj napišem.

pozdravček

[Arwen]

Lilimili, to je itaq tvoja tema 

Ti dnevi so bili zelo naporni. Ugotovila sem namreč, da je moje življenje sestavljeno is samih strahov: strah pred vožnjo, strah, da so bo kaj zgodilo ljudem, ki jih imam rada, strah pred novo stopničko v življenju, strah, da mi bo nekaj vedno znova podiralo moje življenje, ki sem si ga sestavila komaj pred leti itd. Potem pa so tu še posledično skrbi in kar naenkrat je ena sam zmeda v glavi. Včasih so se mi ful tresle roke, potem pa se je stanje umirilo, zdaj pa spet.

in od kje vsi ti strahovi in skrbi? kje je njihov praizvor?

[lilimili]

To sem se že tudi jaz spraševala, ampak še nisem našla odgovora. Mogoče so razlog vse stvari, ki so se mi zgodile v otroštu in potem puberteti, čeprav ne najdem povezave. Edini izvor, za katerega sem prepričana, je nesreča mojega brata, že prej me je skrbelo, od takrat naprej pa je še huje. Včasih, ko npr. slišim rešilca, kr otrpnem in v moji glavi se že naredi slika nesreče, ki se naj bi zgodila komu od mojih dragih. Isto se mi dogaja v avtu, v glavi že kar vidim sliko nesreče, ki se nam zgodi. Potem pa stresem z glavo in si rečem, ne, ne smeš tak razmišljat, čist vredu se bomo pripeljali na cilj.
Veliko berem po forumu in se mi je pojavilo eno vprašanje. Kakšna je razlika med psihologom, psihiatrom in psihoterapevtom? Sama že nekaj let razmišljam, da bi šla h kateremu od teh, ampak se bojim, da bom potem prišla tja in mi bo rekel eh kaj pa ti tukaj delaš, saj ti ni nič. In ti res lahka kaj pomagajo?

pozdravček

[Arwen]

http://lastovka.wordpress.com/2007/04/28/razlika-med-psihiatrom-psihologom-klinicnim-psihologom-in-psihoterapevtom/

[trzinka]

tile strahovi se kar vrstijo, tako so se tudi meni, dokler nisem globoko padla. Svetujem ti, da čimprej poiščeš strokovno pomoč-psihoterapevta.

[mesec]

Pozdravljena, kaj pa če bi še enkrat poskusila z inštruktorjem vožnje, da se vsaj malce osvobodiš straha?

[lilimili]

Ištruktor vožnje bi bil samo začetek, ko bi že premagala strah in bi se hotela osvežit znanje. Zdaj mi ne bi nič pomagal, ker dokler je bil on z mano v avtu, je šlo brez težav, ker sem vedela, če bo kaj šlo narobe, bo že on rešil situacijo. Naj povem, da je že skoraj obupal nad mano, ker je mi je šla tak slabo vožnja. Potem pa ko sem enkrat naredila izpit in se znašla sam za volanom, je bilo tk tk ko da bi mi odpovedali možgani, naredila sem napako, oče je znorel, jz pa sem si rekla nikoli več. Od takrat naprej se je moj strah samo poglabljal, še dobro, da se moj fant ne more tk hitro vozit, ker po moje bi se začela spet z vlakom ali busom vozit.
Sicer pa te dneve veliko razmišljam o tem, ali se preveč obremenjujem s tem, ker v odnosu med mamo in očetom škriplje. Na mamo sem res navezana, oče pa mi en pomeni kaj dosti, zato mi je še toliko težje, ko vidim, kako se obnaša do nje. Res me boli to, ker vem, da si ni zaslužila tega in ker zaradi vsega hujša ter si uničuje zdravje s pretiranim kajenjem. Saj vem, da je to njun odnos, in da morata sama rešit zadeve, ampak sama sem veliko udeležena pri tem. Vsem strahovom se je pridružila še skrb, kaj se bo izcimilo iz vsega tega. Včasih se mi zdi, da že pri teh letih nosim preveč s sabo ter da me počasi razjeda.

pozdravček

[Arwen]

živiš še pri starših? in ta odnos, ki ga opisuješ - je verjetno med njima že dolgo dolgo časa...

[lilimili]

Ne, ne živim več pri starših, ampak v Ljubljani, kjer me čaka še zadnje leto študija. Joj, da bi ti vidla, kakšen odnos je to, jaz ne bi zdržala pol toliko kot je moja mama. Počutim se kot da bi bila ujeta v ta njun odnos. V srednji šoli, ko sem imela sama s sabo dovolj problemov, sem morala po šoli še ta dva mirit, ker sta bila ko pes pa mačka. Ko sem odšla študirat, sem mislila, da se bom rešla tega, ampak ne, temu se je pridružil še občutek, da sem jima neki dolžna, ker me pač finančno podpirata in pa vedno prisotna krivda, ker jima ne morem  oz. vsaj mami ne morem vedno olajšat življenja, se pa res trudim. In danes je še vedno tako, s to razliko, da se očeta ne bojim več toliko in se na ves glas postavim mami v obrambo. Zavedam se, da sta oba kriva za to, da imata tak odnos, vendar je zdaj neko posebno obdobje, ko ima mami vse na svojih ramenih in si res ne zasluži takega obnašanja z njegove strani (špikanja, zabijanja nazaj, norčevanja, kritiziranja, poniževanja). Pač ne morem pogledat stran tako kot to lahko moj brat.
Moj fant mi pravi, da moram to pustit. Vem, da ima prav, ker si drugače ne bom mogla ustvarit svojega življenja, vendar ni enostavno, ker je ta vez res močna in vem, da sem mami opora brez katere bi po moje težko šla skozi vse to. Bojim se, kaj bo, ko si bom sama enkrat ustvarila svoje gnezdece in ji ne bom več toliko na voljo. Vem, da je vse skupaj zakomplicirano in težko pojasnim, gre pač za neko medsebojno soodvisnost.

[Arwen]

no ja... kakorkoli že, sedaj imaš odgovor, od kje vsi tvoji strahovi izvirajo...