Kako biti sama?

[Atropina]

in ko je enkrat tak čas zate, je vse kar rabiš, neskončen tolmun samote - mir in čas, in tam ni prav nobene osaljenosti več. takrat je to edino kar potrebuješ.

Atropina še zmeraj mi ni jasno kaj si hotela s tem povedat, to je kr neki.

nisem se več oglašala ker nekega nesramnega sarkazma in po možnosti nadaljnjega prepira tu ne mislim netit. misli so bile namenjene tisti, ki je to temo odprla. mislim, da je marsikomu povsem razumljivo, kaj sem mislila in povedala. tistemu, ki ni pa tudi prav.

[Pain]

Meni resnično ni jasno, da ko je nekdo osamljen je po vašem mnanju edina rešitev še večja osamljenost. Ta tolmun osamljenosti pa take fore. Osamljenost se po vaše zdravi s čimvečjo osamljenostjo. To je zame nič drugega, kot posipavanje soli na skelečo rano z namenom, da človeka navadite, da dobro prenaša bolečine.

Mislim res vas ne razumem. Pa ne govorim o meni, ampak na splošno.

Se pa razlikujejo dve vrsti teorij glede reševanja osamljenosti.
- Prva pač pravi, da praznino, katero čutiš zaradi osamljenosti zapolni nekdo drug. Da moraš koga spoznati koga.
- Druga pa pač pravi, da moraš se prilagoditi osamljenosti, da moraš v sebi ne vem kaj odkriti, delati na sebi, ne vem kaj...

Ali ni ta druga teorija zgolj urjenje človeka k prenašanju bolečinam?

[Mcmurphy]

Prva je, da se naučiš biti sam in da v kolikor spet ostaneš sam, po naslednji vezi, se ti ne poruši svet.
S tem se tudi naučiš čakat na kaj primernega, ne pa da greš v zvezo zaradi zveze same.

Po drugi teoriji, pa iščeš nekoga ki zapolni luknjo. Ko ta odide, spet luknja itn. Pa verjetno nižaš skos kriterije do partnerja, samo da nekaj maš.

Evo, jaz sem zdaj že 2 leti in pol samski, pa sem zdaj neprimerljivo bolj zrel, zadovoljen in izpolnjen človek, kot pred tem.

[Pain]

Ampak ne razumem zakaj prav vsi sao poudarjajo kako je treba biti sam, sam, sam in še enkrat sam. Na drugo teorijo pa se gleda povsem nonšalantno.

[Mcmurphy]

Treba znat biti sam, moraš biti sam pa ne.

O tem je govora.

[Pain]

Vi pišete s tako intonacijo, kot da bog ne daj, da nisi sam. Oprosti. Razen mene in jana24 ni na forumu niti enega, ki bi osamljenemu človeku rekel, naj si najde koga.

[Mcmurphy]

Jaz vem zase kar pišem, mislim da je moje pisanje razumljivo.

btw. jan samo kritizira to opcijo, na moje vprašanje o kaki konkretnem alternativnem predlogu pa še zdaj molči.

[Pain]

Jaz vem zase kar pišem, mislim da je moje pisanje razumljivo.

btw. jan samo kritizira to opcijo, na moje vprašanje o kaki konkretnem alternativnem predlogu pa še zdaj molči.

Jaz ti jo že ves čas govorim.

Vprašanje kakšna je metoda, ki se po drugi teoriji zgleduje. Možno, da gre zgolj za neko prizadevnje tega, da je človek lahko sam, pravih učinkov pa ni. Človek ni ustvarjen za to, da je sam. In... Ali boš 5 letni siroti rekel naj se navadi biti sam. Zdaj boš rekel, da je on otrok. Res je. Ampak tako otrok, kot odrasel...  oba sta človeka.

[Mcmurphy]

Konkretno mi napiši kaj delaš.

Tako kot je Aslana konkretno napisala.
Vidva le pišeta da človk ni za sam bit in da je dobro koga met. In kako zdaj to dosečt?

[Pain]

Najdeš ga. Samo to ni enostavno.

[Mcmurphy]

Aha, torej je misterij, tako kot... iskanje boga?
Razumem.


Sorry za cinizem, ali nisem se mogel upret.

Več se ne udeležujem te debate, dokler ne bosta prišla na dan s konkretnim planom oz. nasveti za vajino pot.

[Pain]

Saj jo mate vi. Ko si sam bodi še bolj sam. Nauči se prenašati bolečine.

[polhek]

biti sam in osamljen ni isto, mislim da je nekdo to ze napisal 

iskati nekoga in se ga obupno oklepati, samo zato da ne bi ostali sami, se meni osebno zdi nezdravo, ceprav sem to vcasih tudi sama delala. se mi zdi, da smo zaradi tega strahu biti sami pripravljeni potem marsikaj pozreti in oprostiti. kar pa definitivno ni dobro v dolgorocnem smislu, ne za nas, ne za zvezo, prijateljstvo, karkoli.

v koncni fazi smo vedno sami - sami smo bolani, sami umiramo.

[jesenka79]

No, saj ne gre za to, da bi se navadil na bolečino, pač pa da se navadiš hoditi sam. Otrok rabi oporo, nato hodi brez nje. In to z velikim veseljem in ponosom.
Ljudje smo res socialna bitja, potrebujemo nek odnos, komunikacijo. Celo puščavniki so živeli v intenzivnem odnosu - z Bogom. Nihče ne trdi, da se moraš izolirati, živeti popolnoma sam. Ni pa nujno, da živiš ravno v intimni zvezi, še posebej če te ne izpolnjuje in če živiš v stalnem strahu, da bo partner odšel. In narediš vse, prodaš dušo, da le ne bi bil sam.
Prijateljska družba ali vsaj družba ljudi, ki imajo kaj skupnega, je samskemu človeku tudi lahko v oporo. Zagotovo ni smiselno, zapirati se pred svetom, razen kolikor je logično v tisti začetni fazi žalovanja, ko si na nek način kot bolan.
Imeti se rad, ne pa matrati sebe, bi spet poudarila, čeprav je bilo to že večkrat napisano.

Sicer pa, glede na to, da se Lady Moon ne vključuje v debato, je morda ne potrebuje več ali pa je že našla odgovor?

[Atropina]

zame je SAMOTA vir osebne energije, inspiracija, oddih, prenovitev (telesna in psihična) - mene osvobaja. me je že ko sem bila majhna in me še danes. so bila tudi leta, ko sem se razdajala vsem, samo časa zase si nisem vzela. časa ko bi lahko sploh prišla v stik sama s sabo. vase pogledala. in kam me je to pripeljelo? do psihične iztrošenosti, še prej pa do živčnega zloma.
jaz bom vedno zagovarjala dejstvo - bolje sam, kot v slabi družbi.
in se sliši smešno mogoče, ampak jaz ne čutim nobene osamljenosti v samoti - v družbi ljudi kjer nisem razumljena, kjer so agresivni do mene, med pijavkami, ljudmi ki sproščajo name razne frustracije ali pa sem jim jaz edini navdih za njihovo življenje, ali pa takimi ki se hranijo s pozornostjo drugih, med provokatorji, med ljudmi s kompleksi in velikimi bremeni preteklosti na svoji duši, pa še bi lahko naštevala - tam se počutim ne samo osamljeno ampak celo obremenjeno. in ni jih treba prav posebaj iskati - polno jih je. med znanci, družino, sodelavci, sošolci, sosedi, ... povsod.
mene samota napolni in mi da moč, da potem lažje prenašam takšne ljudi. oz mi pomaga se prečistit.

silim pa nikogar ne v samoto. če vas ta ideja plaši, ok. mene sprosti.
tam najdem svoj mir in sprostitev in tudi ideje - zame je res kot en tolmun (čeprav ste se nekaj norca delali iz tega izraza).

[Mcmurphy]

Atropina, govora je o tem, kako biti sam po razpadu zveze, ne v takem kontekstu kot ti pišeš.

[Atropina]

no, šla sem off topic kot vsi ostali. ker kako preživeti samski čas pa je Aslan vse povedala in odlično v prvem postu v parih vrsticah. lahko samo podpišemo.
Odgovarjala sem na bolj splošna vprašanja Paina in nekaterih drugih.

Razveza pa je tudi ena taka bolečina, razočaranje nad človekom, ranjena čustva itd. in na tak način kot sem jaz opisovala se to v samoti lahko zaceli. Tako da če dobro pomislim, sploh nisem tako falila vsega skupaj. Edino da v tej samoti po vezi sem jaz v preteklosti pustila sebi do tega da odžalujem konec in slovo od te osebe, kasneje pa da preanaliziram določene zadeve - glede njega in glede sebe. Po nekem času sem bila bogatejša za dve spoznanji: kakšnih ne bom več izbirala in kako se jim bom že v naprej znala izognit in še kaj sem jaz delala narobe, pa bom sedaj znala bolje, bolj zrelo se obnašati in bo zato naslednji odnos kvalitetnejši. Če si po razhodu ne bi vzela tega časa v samoti oz v samskosti za razmislek, bi se mi prehitro lahko zgodilo, da bi samo padla v enako zgodbo iz katere sem se ravno razšla.... Ne bi bila ena stopnica višje ampak bi ostala s svojim razvojem na isti točki. Na isti točki pa bi bil tudi naslednji partner, ki bi si ga zato izbrala in vsa enaka bolečina bi se samo ponovila. V tem smislu ne bi nič napredovala. Zato se ne strinjam z načinom skakanja iz veze v vezo in da preboliš prejšnjega z novim - ki ga na nek način samo izrabiš za tolažbo, pozabo od bolečine ki je ostala od stare veze...
Ne rečem da ta način ne pomaga. Oz da ni človeku tako lažje, samo do tega novega se mi ne zdi čisto fer - če recimo pa ima iskrena čustva do tebe in mogoče bolj globoka (oz vsaj upanja na kaj bolj resnega, česar mu itak ne moreš v tistem obdobju dat), s tem načinom ti njega prizadaneš... Tega novega.

Raje sem sama kot da prizadanem nekoga novega, ker mu ne morem zaradi lastne bolečine - prtljage in prejšnje veze, dat takih čustev in sebe tako kot bi si zaslužil. Ko se pa spet sestavim in odžalujem, se dokončno pri sebi psolovim od prejšnjega pa sem pripravljena na nekoga novega. Pa še takrat je vmes prej čas za zaživet malo bolj pozitivno samsko življenje predno pride novi...

Lahko pa seveda hodite brezplodno iz dežja pod kap in se zgubljate v občutkih površinskih odnosov in tolažečega seksa. Po želji  .

Seveda pa ni za pretiravat, da se ne začneš vrtet v krogu lastne bolečine predolgo in pomožnosti izgubiš realno presojo. Kljub temu da ni več partnerja je dobro ohranit stike s prijatelji, ljudmi ki te razumejo in imajo radi, če rabip tudi terapijo - to pač spada v samskost, kar spet dokazuje da samskost ni osamljenost.

[Mcmurphy]

Lepo napisano.

[scaeva]

Res je ,da si mora človek po razpadu zveze vzeti čas zase in zaceliti rane na način kjer bo sposoben še kdaj ljubiti.Stopiti v novo zvezo sam zato ,da bi pozabil prejšnjo je manipulacija partnerja in padec v preteklost.Mnogo žensk potem ohranja prejšnje odnose,ki so jih imele z bivšimi in se zapletajo v laži pod pretvezo ljubezni,ki pa je samo nostalgija po pretekli zvezi ali pa imitacija njenega delovanja,ki se ga pa da hitro odkriti.Neiskrenost,pol laži,igranje so znaki takih odnosov in tako je povzročeno tako osebi ,ki to počne kot partnerju velika škoda.Po razpadu zveze je treba zaceliti rane in okrevati,če je seveda bila ljubezen v tej zvezi resnična.Mislim ,da moralna degradacija velikokrat izhaja iz blefiranja ljubezni za vsako ceno.Zato se strinjam,da oseba po razpadu zveze rabi čas in samoto z enim ciljem:da je sposobna spet ljubiti.

[Pain]

Spet se bom ozrl na svoj koncept razuma. Pri vsem tem je pomembno vedeti za kakšno zvezo gre. Ali gre za ljubezensko zvezo, ali samo za zaljubljenost. Če gre za zaljubljenost potem je recept za vse skupaj zgolj čas, ki se ga porabi, da se ruževine zaljubljenosti zbuldožirajo. Če gre za propadel ljubezenski odnos je pa malo drugače. Ne gre samo za čas in upehanje čustev, pač pa gre za to, da ženska sama pri sebi razmisli na čem je, kaj je naredila narobe, ali je bil pravi ali ni bil in podoben krompir.

K vsemu skupaj bi še dodal, da na koncu ponavadi ne najebe tovrstna ženska, ampak njen naslednji partner. Gre za to, da ko je na tleh izbere ponavadi nekoga za katerega ve, da je ne bo zajebal in da ji je bil pripravljen dati srce, vendar mu na koncu naredi identično, kar je njej naredil bivši partner. Jo prizadel in ko se na njemu spuca ji je potem lažje pri srcu.