Kako biti sama?

[VENEFICIA]

Fallite fallentes
QUID EST VERITAS
IN VINO VERITAS

[Pain]

Poznam moški homoseksualni par- moram rečt super fanta. Ne vem ali sta nice guy ali ne.
Bistvo: v kater stereotip naj jih vržem? Kako naj jih etikiram?

Ker imam precejšnjo mero čustvene intelegence jih ne bom stlačila v noben stereotip. Prav tako ne tlačim vseh žensk, niti vseh moških v en koš. Lepota ljudi je ravno v njihovi različnosti. In potrebno je dozoreti, da lahko to lepoto različnih okusov in dejanj opazuješ in se ob tem ne počutiš ogroženega.

V tem primeru pa etikiraš samo ti. Moj nice guy in bad guy sta se nanašala na točno določen kontekst v katerem ta dva namišljena človeka igrata takšni vlogi. O tem kar sva govrila jaz in scaeva. Nisem pa nikoga konkretno etikiral. Upam, da ti je jasno sploh o čem govorim, ker ne bi se čudil, da če napišem kakšen post v katerem se nekdo strinja z mano... ga prešpricaš in iz njega povzameš in podtakneš najbolj negativno.

Sramota zate! Oprosti. Ko se pa še zraven hvališ kako imaš čustveno inteligenco je pa sploh za kozlat. V istem postu pa podtikaš. Najraje bi pa tebe zdaj res poetikiral.

[pupika]

Pain.. edino kar ti lahko rečem je, da citiram sama sebe, in v tvoje dobro upam , da bo tudi zate prišel čas, ko boš razumel kaj sem napisala:

Lepota ljudi je ravno v njihovi različnosti. In potrebno je dozoreti, da lahko to lepoto različnih okusov in dejanj opazuješ in se ob tem ne počutiš ogroženega.

[Pain]

Ma preberi si ti o čem sva jaz pa scaeva pisala. V tej zgodbi pač ima nekdo vlogo bad guya in nice guya. V tem kontekstu nima veze nobena različnost, ker pač govorimo o kokretni stvari in ne o konkretnem človeku.

Spet se bom ozrl na svoj koncept razuma. Pri vsem tem je pomembno vedeti za kakšno zvezo gre. Ali gre za ljubezensko zvezo, ali samo za zaljubljenost. Če gre za zaljubljenost potem je recept za vse skupaj zgolj čas, ki se ga porabi, da se ruževine zaljubljenosti zbuldožirajo. Če gre za propadel ljubezenski odnos je pa malo drugače. Ne gre samo za čas in upehanje čustev, pač pa gre za to, da ženska sama pri sebi razmisli na čem je, kaj je naredila narobe, ali je bil pravi ali ni bil in podoben krompir.

K vsemu skupaj bi še dodal, da na koncu ponavadi ne najebe tovrstna ženska, ampak njen naslednji partner. Gre za to, da ko je na tleh izbere ponavadi nekoga za katerega ve, da je ne bo zajebal in da ji je bil pripravljen dati srce, vendar mu na koncu naredi identično, kar je njej naredil bivši partner. Jo prizadel in ko se na njemu spuca ji je potem lažje pri srcu.

Ja, se strinjam s Painom.Dejansko taka ženska ponotranji lastnosti tistega,ki jo je nogiral in samo čaka,da bo prizadela svojega novega partnerja,tako kot je partner prizadel njo.Pa je v takem odnosu zadovoljna?Projecira svoje prejšnje odnose do novega partnerja,samo da zdaj ni v vlogi žrtve ampak napadalke s ponotranjenostjo svojega bivšega partnerja.Lahko zgleda zadovoljna,ljubeča v bistvu pa je obremenjena saj novega partnerja ne ljubi.In pol gre za take izjave:Joj kako dober si ti po srcu-gleda prejšnji odnos,ko je bila žrtev-in to je vse kar njena ljubezen zmore.Lahko joka in ti laže v oči kako te ima rada,v bistvu pa joka nad lastno izpraznjenostjo,bleferstvom in igro ki se jo gre,saj ne ve kako bi se tega novega znebila.

[nedostopna!!]

kako biti sama??? vprasanje tut iz moje strani.
sm mela tut zmir tipe,enega za drugim,pa tut resne. In zdaj predzadnega ko sm mela,sma bla 2 leti skup. Mela sm ga ze poun kufr,ampk rabla sm ga,odvisna sm bla od njega,ko ga ni blo,sm ga pogresala,ko je biu,sm ga sovrazla. No pa sm se koncno odlocla,da nardima temu konc. In ja,pustla sm ga pred vrati,spal je v avtu. Nasljedni dan sm mu vse povedla,hudo je joku,hoto se pa se.... Nism mogla. Hudo je blo,ko ga ni blo,ful hudo,sele takrat sm se zavedala da sm postala popolna odvisnica od njega. Kmalu po tem sm spoznala drugega. Enga k mi je ze cca 5 let usec. In s pomocjo njega sm tut biusega zacela prebolevat. In ja,ni se splacalo in se je splacalo. Prebolela sm ga,zdaj mi niti sex ne pase vec z njim. Vidiva se se obcasno. Tezko je blo,nisn si misla da bo tk,glede na to da sm ga ze sovrazla. Vsako stvar k je nardil mi ni bla prav. Sama sebi sm sla na zivce. Vcasih sm tut jokala zard nesramnih besed k so letele proti njemu iz mojih ust. No bolecina se je po pol leta umirila. Zdaj mi je le kot prijatelj,oz ne,kot kolega. Se vedno me prosi naj bom z njim. In slaba plat tega da sva koncala je ravno to. On me je meu ZELOOOOOOOO rad,prevec in mislim da mi je tut zard tega krazlau zivce... prevec mi je pustu,prevec mi je dal...vsega,materialnosti,ljubezni. Res fant tak,k ga je tezko najdit... In zard tega zdej ze eno leto trpim. Sm bla u zvezi se z enim,14 dni,pa ne morem kr sm zalublena v drugega. Tistega ki mi je ze 5 let usec. On je nedostopen. In ce gledam po eni strani,me boli,ker zdaj nimam ljubezni,nism ljubljena,boli boli,vsak dan jocem. Po drugi strani ce pa gledam,se mi pa res ni splacalo zard strahov osamljenosti z njim ostat,ker je bilo vsak dan slabse,verjetno bi se sedaj ze med seboj ubila. Se ko pride k meni,ne sme bit dlje kot uro,dve pri men,kr ze agresivna ratam,ne pase mi on,pase mi tisti,nedostopen. 

[Pain]

No, evo. Zdaj se pa lahko gremo katero kdo podpira.

Teorije osamljenost po laično

PSIHOLOŠKE

1. Teorija nezadovoljene potrebe

Zagovorniki te teorije smatrajo osamljenost, kot pojav, pri katerem človek, kot družbeno bitje nima čvrste socialne mreže in »ob sebi« oseb s katerimi bi bil čustveno povezan. To ali je človek osamljen je odvisno od zunanjih dejavnikov, med katere v največji meri sodelujejo druge osebe in odnosi, kakršne ima posameznik z drugimi osebami. Zagovorniki te teorije iščejo rešitev za izhod iz osamljenosti v drugih ljudeh, kateri bi človeku s svojo prisotnostjo in nekimi čvrstimi, zdravimi odnosi odpravili osamljenost.

Citat:
»Vsak človek ima določene potrebe, brez katerih njegovo življenje in preživetje ni mogoče. Mednje sodi tudi potreba po človeški bližini. Tako, kot je mogoče lakoto potešiti zgolj s hrano, tako je tudi osamljenost mogoče odpraviti le preko drugih oseb, oz. z njihovo prisotnostjo."


2. Osamljenost, kot anksiozna motnja

Ljudje so različno podvrženi anksioznim motnjam. Osamljenost se smatra, kot stanje živčne napetosti za katero zboli človek. Je neodvisna od zunanjih dejavnikov in drugih ljudi, ter od tega koliko in kako močne čustvene vezi ima človek z ostalimi ljudmi, oz. od njegove socialne mreže. Občutek, da je človek osamljen nastane sam v človeku in nanjo drugi ljudje ne morejo vplivati. Rešitev je možna samo z zdravljenjem.

Citat:
»Tako, kot je mogoče razumeti strah pred višino, kot anksiozno motnjo, h kateri so ljudje različno podvrženi in katero je možno pozdraviti, tako je mogoče razumeti tudi občutek osamljenosti, kot tesnoba, ki se pojavi v človeku, zaradi dejavnikov v njemu samem.«


3. Koncept neprilagojenosti:

Osamljenost je pojav, s katerim se človek lahko sooči, ni pa nujno. V primeru, da se človek znajde v situaciji, ko ne dobi dovolj naklonjenosti drugih oseb pa se more temu prilagoditi in se naučiti živeti sam. Opcija, da se osamljenost reši s spoznavanjem novih ljudi je neracionalna, saj je človek lahko hitro razočaran in v primeru, da osebo, s katero je osamljenost potešil, izgubi, bo potem spet osamljen. To pa je treba preprečiti na ta način, da se človek nauči živeti sam s sabo. Ostale ljudi je treba obravnavati, kot neko nadgradnjo človekovega življenja in ne, kot temelj na katerem bi posameznikovo življenje stalo. Človek je lahko osamljen, vprašanje pa v kolikšni meri za osamljenostjo trpi. Večji občutek osamljenost v sebi nosi, manj je odporen proti njej.

Citat:
»Tako, kot je človek neodporen proti katerikoli bolezni, je podobno lahko neodporen tudi proti osamljenosti. Oboje pa se reši s tem, da se odpornost okrepi.«


SOCIOLOŠKE

1. Odklonska teorija:

Zagovorniki te teorije iščejo problem v posamezniku, ki je osamljen in ne v družbi. Na eni strani imamo družba, ki je homogena, s skupnimi vrednotami, skupnimi cilj, podobnimi karakterji in podobnim načinom življenja. Vse to dela vsakega posameznika v družbi konformnega. Na drugi strani imamo posameznika, ki je specifičen, zato ga družba ne more sprejeti in zato je osamljen. Osamljenost je možno rešiti zgolj tako, da se osamljeni posameznik družbi prilagodi in se z njo poistoveti.

2. Teorija etiketiranja:

Vsaka družba je heterogena. V vsaki družbi najdemo različnost posameznikov in s tem odklonsko vedenje posameznikov. Prav vsi posamezniki so specifični in odklonski, vendar se jih različno obravnava, kot take. Ko pa se posameznika označi, da je drugačen in odklonski se v njem pojavi občutek osamljenosti. Družba ga z etiketiranjem izobči. Vendar po tej logiki bi morali potem izobčiti prav vsakega v družbi, saj so si vsi precej različni. Zagovorniki te teorije pa iščejo problem v družbi, ki posameznika ne sprejema in ne v posamezniku samem.


3. Teorija družbene moči

Posamezniki v družbi so različni, s tem pa je družba kompleksna. Zaradi tega je težko oblikovati nek družbeni konsenz, saj se zaradi različnosti družba težko ujame. Za to »poskrbi« družbena moč. S tem, ko ima posameznik moč, si lahko pribori pozornost drugih ljudi, kljub temu, da so drugačni od njega. V primeru, da pa posameznik nima družbene moči si ne more ustvariti socialne mreže, kar vodi v osamljenost.