Socialna fobija ali ...?

[Xahl]

Hello.

Sem frisno registriran sotrpin, ki vas sicer ze nekaj casa bere. Marca sem dopolnil 18 let in ze od novembra naprej uspesno zdravim panicno motnjo. Imel sem tudi znake OKM, ki so sedaj precej mili ali pa jih sploh ni, kar se tice panicne motnje, pa imam samo se obcasno rahle napade tesnobe, kar pa v svojem svetu oznacim kar za nekaj normalnega. Obcasno mi se malo ponagaja utrip, ampak se ne ustrasim vec. Skratka, ne manjka mi vec veliko, da bom na konju. Sem pa po vseh teh mesecih plezanja skozi, oziroma letih (vse skupaj se je zelo milo zacelo ze ob koncu osnovne sole, tako da temu nisem posvecal pozornosti do 2. letnika), opazil, da se po vsem tem posvecanju sebi (ubistvu motnjam), sploh zase nisem naredil nic. S zacetkom tezav, sem prenehal s treniranjem nogometa, ki sem ga prej treniral celo osnovno solo, izgubil sem stike s prijatelji iz okolice, skratka v drugem pogledu sem se zapustil. Moj obicajen teden je izgledal nekako takole: sola -> domov (igranje kitare ali visenje na internetu) in ponovi vajo cez cel teden. Zdaj pa se pojavljajo vprasanja... Ali imam socialno fobijo, ceprav med ljudmi ne cutim nekih posebnih strahov (ce je socialna fobija sramezljivost, potem ja ), ampak preprosto ne grem nikamor? Sicer imam nekaj prijateljev, eh, kaj, najboljsih prijateljev, ki me razumejo kot nobena druga oseba. Problem je, da je najblizji oddaljen 25km in se je dnevno tezko videvati se zaenkrat. Premislujem, da potrebujem nekoga, ki bi ga imel dnevno na dosegu, saj se mi zdi, da ven ne hodim iz preprostega razloga in to je, da sam zunaj nimam kaj poceti. Pogresam nekaksno druzenje. Tezava je pa tudi, da v zivljenju trenutno sploh nimam zenskega spola, niti prijateljice, s katero bi se lahko druzil, poleg tega pa sem v ljubezni se totalno osamljen. Sem sicer zelo druzabna oseba, ko najdem druzbo, oseba z zelo pikantnim smislom za humor ( ), skratka zelo vesela in pozitivna oseba. Tudi samodoba ni nekje luknji, ravno nasprotno, sploh se nimam za ne vem kako grdo osebo. V razredu se prav tako z vsemi razumem, sem pa prisel do necesa. S svojim otresanjem gobca in ocitno zanimivim obnasanjem ponavadi sam pritegnem ljudi k sebi, tako da sploh ne vem, ce sam znam pristopati? Mislim, da ne. Je velikokrat kje oseba, ki bi ji rad osebno pristopil in dobil neke stike, ampak preprosto ne morem. Blokada. Kaj je razlog? Saj sploh nisem oseba, ki se mu mudi, ampak sem prekleto osamljen (in naj se slise se tako mevzasto) in posteno potrebujem eno dozo postenega crkljanja. Ce pa ze prestopim k kaksni deklini, jo pa ponavadi odbije, ko pridem do debate o mojih motnjah. In to ni bilo samo enkrat. Sicer, kot je vidno, me bolj moti, da nimam neke boljse polovice za neke neznejse zadeve, prijatelje si ze lahko hitro priskrbim. Je imel kdo podobne tezave po vsem tem? Kar pa se v mestu kjer sam zivim sploh ne dogaja nic meni zanimivega, nimam nobenega 'zbiralisca'.

Toliko o meni... Na kratko... Ehm, ja. Hvala ze tistemu, ki bo to sploh prebral.

[Arwen]

novembra naprej uspesno zdravim panicno motnjo. Imel sem tudi znake OKM, ki so sedaj precej mili ali pa jih sploh ni, kar se tice panicne motnje, pa imam samo se obcasno rahle napade tesnobe, kar pa v svojem svetu oznacim kar za nekaj normalnega. Obcasno mi se malo ponagaja utrip, ampak se ne ustrasim vec.

in mogoče veš, od kje vse to pri tebi? kje je razlog za to?

[Xahl]

Mislis OKM in panicna motnja? Razlog naj bi bil to, da sem zelo custvena oseba in se ne izrazam prav, sem zadrzan. Vse to naj bi pa potem to sprozilo, ko se je pac nabralo. Ostalih stvari niti nimam. Povsod je vse normalno. Sola, doma... Vse vredu.

[on]

Pozdravljen!

Jaz sem star 16 let in imam precej precej podobne težave kot ti.
Skorajda popolnoma enake. Osamljenost, ne-zanimanje za družbo, stike,
prijatelje, živim pa izven mesta kar pa mi še bolj onemogoča imeti prave oz.
dovolj družbe - prijateljev. Opažam pa tudi, da me je nekako sram, če srečam kakšnega
kje od znancev (recimo od tistih sošolcev ki nimam ravno stikov z njimi v šoli) kje,kjer sem jaz
s svojimi sorodniki oz z družino. Dobesedno me je tako sram da zardim'' najaraje bi kar zbežal (v
tem smislu ''joj on bo spoznal mojo družino,ocenjeval mene in me primerjal z mojim bratom....'' itd...)
skratka človek trpi...nevem oz.se sprašujem če gre za socialno fobijo (sramovanje). Tudi stike z prijatelji
nimam, ker se mi zdi da me bodo ocenjevali nevem točno kako bi se izrazil. če se že s kom ujamem'' pa sem res srečen. ampak zakaj to? kje je samozavest...optimizem? nemaram se smiliti sam sebi,velikokrat se imam dovolj!?...

hvala kdor je to prebral
in če ima kdo podobne težave naj prosim napiše.
lp;)

[crtus]

on, ne moreš verjeti, kako zelo te razumem.
Če povem po pravici, ti ne znam reči rešitve, kako se stvari rešit. Jaz si malo pomagam z audio serijo Overcoming social anxiety, pa sem recimo nekje na polovici :-) mogoče je malo boljše, pa še zmeraj ne tako, kot bi si želel. Še zdaleč ne.

Mene vedno daje tesnoba med ljudmi - kaj si bodo mislili, kaj si mislijo, kako bodo odreagirali, če bom kaj  rekel itd.

Ravno sem prišel s piknika z družinskimi kolegi. Večine jih nisem prej še nikoli videl. In itak sem tam kar sedel in se samo s parimi drugimi, ki jih že poznam, nekaj zgovarjal.

Se mi zdi, da so si vsi mislili, da sem ful čuden, da je nekaj narobe z mano.
Jah kaj čem, tak pač sem. In tko me vidijo, čeprav nisem tak in vem da tak nisem. Ampak vem, da sem trenutno v težkem osebnem obdobju in da bo bolje.

Btw.: Sem mogel prou en Lexaurin vzet, da je bilo vsaj malo bolje :-).

Se trudim, pač trenutno je samozavest na 0/10, ampak bo bolje ... Saj delam dosti na sebi, in s časoma bi se moral poznat.

Skratka, moj - laičen - nasvet: delat na sebi, pa ne se sekirat, kaj drugi misilijo, izboljšat samozavest ... Kako sve to doseč, je drugo vprašanje, na katerega tudi jaz iščem odgovor, ampak itak mislim, da je pot za vsakega drugačna