Hello.

Sem frisno registriran sotrpin, ki vas sicer ze nekaj casa bere. Marca sem dopolnil 18 let in ze od novembra naprej uspesno zdravim panicno motnjo. Imel sem tudi znake OKM, ki so sedaj precej mili ali pa jih sploh ni, kar se tice panicne motnje, pa imam samo se obcasno rahle napade tesnobe, kar pa v svojem svetu oznacim kar za nekaj normalnega. Obcasno mi se malo ponagaja utrip, ampak se ne ustrasim vec. Skratka, ne manjka mi vec veliko, da bom na konju. Sem pa po vseh teh mesecih plezanja skozi, oziroma letih (vse skupaj se je zelo milo zacelo ze ob koncu osnovne sole, tako da temu nisem posvecal pozornosti do 2. letnika), opazil, da se po vsem tem posvecanju sebi (ubistvu motnjam), sploh zase nisem naredil nic. S zacetkom tezav, sem prenehal s treniranjem nogometa, ki sem ga prej treniral celo osnovno solo, izgubil sem stike s prijatelji iz okolice, skratka v drugem pogledu sem se zapustil. Moj obicajen teden je izgledal nekako takole: sola -> domov (igranje kitare ali visenje na internetu) in ponovi vajo cez cel teden. Zdaj pa se pojavljajo vprasanja... Ali imam socialno fobijo, ceprav med ljudmi ne cutim nekih posebnih strahov (ce je socialna fobija sramezljivost, potem ja

), ampak preprosto ne grem nikamor? Sicer imam nekaj prijateljev, eh, kaj, najboljsih prijateljev, ki me razumejo kot nobena druga oseba. Problem je, da je najblizji oddaljen 25km in se je dnevno tezko videvati se zaenkrat. Premislujem, da potrebujem nekoga, ki bi ga imel dnevno na dosegu, saj se mi zdi, da ven ne hodim iz preprostega razloga in to je, da sam zunaj nimam kaj poceti. Pogresam nekaksno druzenje. Tezava je pa tudi, da v zivljenju trenutno sploh nimam zenskega spola, niti prijateljice, s katero bi se lahko druzil, poleg tega pa sem v ljubezni se totalno osamljen. Sem sicer zelo druzabna oseba, ko najdem druzbo, oseba z zelo pikantnim smislom za humor (

), skratka zelo vesela in pozitivna oseba. Tudi samodoba ni nekje luknji, ravno nasprotno, sploh se nimam za ne vem kako grdo osebo. V razredu se prav tako z vsemi razumem, sem pa prisel do necesa. S svojim otresanjem gobca in ocitno zanimivim obnasanjem ponavadi sam pritegnem ljudi k sebi, tako da sploh ne vem, ce sam znam pristopati? Mislim, da ne. Je velikokrat kje oseba, ki bi ji rad osebno pristopil in dobil neke stike, ampak preprosto ne morem. Blokada. Kaj je razlog? Saj sploh nisem oseba, ki se mu mudi, ampak sem prekleto osamljen (in naj se slise se tako mevzasto) in posteno potrebujem eno dozo postenega crkljanja.

Ce pa ze prestopim k kaksni deklini, jo pa ponavadi odbije, ko pridem do debate o mojih motnjah. In to ni bilo samo enkrat. Sicer, kot je vidno, me bolj moti, da nimam neke boljse polovice za neke neznejse zadeve, prijatelje si ze lahko hitro priskrbim. Je imel kdo podobne tezave po vsem tem? Kar pa se v mestu kjer sam zivim sploh ne dogaja nic meni zanimivega, nimam nobenega 'zbiralisca'.
Toliko o meni... Na kratko... Ehm, ja. Hvala ze tistemu, ki bo to sploh prebral.