lp vsem,
kot prvo naj povem da sem novinka na tem forumu, zasledila sem ga pa ravno zaradi tega, ker sem iskala nekako pomoč glede nezaupanja. Upam, da ni te teme že kdo odprl, v nasprotnem primeru se opravičujem. Rada bi samo prebrala par lepih in vzpodbudnih besed, ki bodo kot odskočna deska zame za v bolši odnos do sebe in predvsem samospoštovanja.
Imam namreč resen problem glede nezaupanja. V zvezi sem skoraj že 2 leti in čedalje pogosteje prihajajo nesmiselni prepiri in izpadi ljubosumja.S fantom sva tudi skoraj leto dni skupaj živela, sedaj pa se vidima vsaki vikend, včasih tudi med tednom pride k meni. Vem, da nekako brez zaupanja zveze ni, pa vendar se oba s partnerjem trudiva, da bi se to izboljšalo. Stoji mi ob strani, trudi se po svojih močeh, da bi mu lahko 100% zaupala. Problem nastane vedno, ko gre na kakšno kavico s prijatelji, ali pa si zaželi kaki petek mal žurat(brez mene). Ponavadi skoraj ne hodi dosti ven, če gre 2x na mesec, včasih še to ne. (skupaj greva večkrat) In ooooo to me dvigne tako in sploh nevem zakaj. Sploh pa ponorim, ko vidim kak se fancy obleče in nadišavi. In si že mislim za koga takšna lepota. Moti me zelo sploh kakšna misel, da bi lahko užival brez mene in se sprostil ob svoji družbi. Vem da zveni kruto, pa vendar je res. Nikoli mi ni dal kakšnega povoda za ljubosumje, mi je zvest, iskren, in me ljubi kljub napakam. In meni je tako hudo, ker sem tako krivična do njega in ga obtožujem razne stvari, za katere dejansko ni kriv!
Mislim nevzdržno. Bojim se, da mu bo kljub temu da mi stoji ob strani, nekega dne to prekipelo. Nevem zakaj sem taka, nimam pojma kaj se z mano dogaja. Naj povem, da sem take nezaupljive narave od nekdaj in več nevem kako naj to popravim. help plis
