Odvisnost od odnosov

[Kristy]

Na oddihu sem končno začela brati knjigo Sanje Rozman - Sanje o rdečem oblaku. Grozno pretresljiva knjiga, vsaj zame, sem jokala skoraj od začetka pa do ene 100 strani, do koder sem jo uspela prebrati...več ne gre, je preveč pretresljiva.
Že skoraj takoj v uvodu sem ugotovila, da imam tudi sama najbrž te težave - odvisnost od odnosa, zato me je knjiga še toliko bolj pretresla. Predvsem me je pretreslo tole, citiram: "....Medtem, ko jo partner pušča na cedilu, postaja čustveno vse bolj odvisna od njega. Misli samo še nanj, na njegove težave, njegovo dobro počutje, njegova čustva. Zmeraj več moči porabi za svoje nenehne poskuse, da bi ga spremenila. Partner postaja merilo njenih čustev, dovoljuje mu, da jo čustveno ogreva in ohlaja.....Njeni občutki krivde rastejo, ko premišljuje od kod ta bes v njej in zakaj ni dovolj vredna ljubezni,... Zdaj jo ta zagrizeni boj že tako zaposluje, da nima časa ne moči za karkoli drugega.....
Pride do kritične faze, v kateri se poslabša najprej duševno stanje, potem tudi telesno. Dolgotrajen stres lahko učinkuje na najrazličnejše načine. Nastopijo, želodčne motnje, rana na želodcu, različna kožna obolenja, alergije, povišan krvni tlak, obolenje ščitnice in rodil, nespečnost, bolečine v hrbtenici,...Nastopijo lahko depresije v posebno dolgotrajni obliki. Novejše študije kažejo na to, da dolgotrajne stresne situacije slabijo imunsko odpornost in prispevajo k nastanku rakavega obolenja. Ko postanejo motnje zaradi stresa tako hude, da jo počasi telesno uničujejo, nastopi kronična faza, za katero je najbolj značilna omejena zmožnost mišljenja. Bolezen - preveč ljubiti - lahko napreduje v smrt. Umre lahko zaradi telesne bolezni ali motnje, ki jo povzroča stres. Lahko umre v kratkem času, lahko hira leta.  Dolgotrajno duševno trpljenje ljudi, povzroči odpoved imunskega sistema in nastanek bolezni......"

Spoznala sem se skoraj v vsaki besedi. Imunski sistem mi je odpovedal že davnega leta 93, imam težave s ščitnico, imela sem alergije za katere še na kliniki niso vedeli kaj so (itak, da ne), sedaj me od lani občasno boli želodec, marca me je cel mesec zelo bolel - najbrž rana, ....vsi ti stresi toliko let že, skoraj vsak dan (pa ne samo s partnerjem, še njegovi starši, pa sosedje, pa tisto okolje, pa stresni dopustniški dogodki) - psihič mi je rekel, da res ni nič čudno, da sem prišla po pomoč)...ne vem kam to pelje.... a res v smrt al kaj ?

Hudo mi je, ker si očitno sama ne zmorem pomagati. Razni terapevti in psihiči pa mi tudi niso bili v pomoč. Ne vem kam naj se še obrnem.

Ali pozna kdo kakšnega terapevta, ki zdravi prav te motnje - odvisnosti od odnosov ?

[Aslan]

Draga Kristy...

Sana-vita je baje dobra v tej terapevtski smeri.

Slišala sem nekaj pohval in uspešnih ozdravljenj,
sem pa slišala tudi da nekaterim ni všeč.

Tako da odvisno od tega s kakšnega testa si verjetno.
Predvsem je treba tam DELAT na sebi: pisat, gibanje...

Vem tudi to, da delajo po principu Sanje Rozman....

Ti pa priporočam v branje VSE od Sanje Rozman.....

In na koncu vidiš, da je vse v tem KAKŠEN odnos imaš do same sebe:
samozavest, samopodoba, samozaupanje....

Verjeti, da si vredna ljubezni....in imeti rada samo sebe!

Objemček, Aslan

[Kristy]

Hvala Aslan za tvoj odgovor .

Me zanima, če ima še kdo izkušnje s tako vrsto odvisnosti in kako si je pomagal ?

[Lost]

Kristy tule si lahko malo vec preberes o odvisnosti od odnosov

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,1386.0.html

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,6395.0.html

[Kristy]

Ma ja, sem vse to že večkrat prebrala, sej sem tudi sama pisala tam gor. Hvala, anyway  .

Problem je, ker - tako tudi Rozmanova piše v knjigi - si SAM človek NE MORE pomagati. Nujno rabi nekoga, da ga spodbuja in dela z njim. Jaz česa takega nimam, s psihiči in terapevti pa nimam sreče, iščem pravega že 2,5 leti. Obup!

[Arwen]

mogoče prav pride:


http://users.volja.net/delorto46/razmisljanja10.htm

http://www.zdi-krog.si/index.php?option=com_content&task=view&id=85&Itemid=51

http://www.gea-on.net/clanek.asp?ID=1129&Poglavje=2

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=894

http://www.spremembavsrcu.si/predstavitev.html

http://www.viva.si/clanek.asp?id=1788

[Aslan]

Kristy imeti nekoga, da te spodbuja to je res zelo velika pomoč,
pa vendar SAMI smo tisti, ki hodimo po poti ozdravitve.
Dokler mi SAMI ne naredimo koraka, ga ne bo nihče naredil namesto nas.
In ta korak je lahko tudi najti prijatelja, podporno osebo, društvo, terapevta, karkoli....

Terapevt nas usmerja na pravo pot....hodimo pa mi SAMI.
Skupina za samopomoč je tudi opora, podpora...ampak MI SAMI pridemo do nje.
Tudi v Sana-viti delajo v skupinah...to je nato tvoja podporna skupina.

Kristy ti odklanjaš AD-je...kjlub temu, da sta ti jih že 2 zdravnika predpisala.
S tem ubistvu prekineš proces, za katerega zdravnik smatra, da bo zate dober.
Ne zaupaš?

Hkrati pa ubistvu sama veš kje te v življenju čevelj žuli, kar je velik plus.
Veš kje ne štimajo zadeve. Če bi TO rešila, bi verjetno tvoja anxa in panika izhlapeli..verjamem,
da tudi brez AD-jev...

So pa antidepresivi hkrati tisti, ki ti dajo moč, vrnejo voljo, veselje in upanje....in si "upaš" končno
se postaviti zase, narest dr-mr in se odločit za svojo srečo.

[Arwen]

res je, Aslan, lepo napisano 

[Lost]

Terapevti nas samo usmerjajo in poskusajo spraviti nase misli v koliko toliko realne okvirje.
NE morejo ziveti namesto nas in nimajo nasveta....ki bi resil vse nase tezave.
Poves mu za svoj problem...on ti pomaga SKUPAJ z tabo do resitve potem pa je potrebno to se udejanjit.
In potem znova in znova......tudi sam se tega vcasih navelicam...kot bi se ponovno ucil hoditi.
Samo to je edina dolgorocna in prava pot. Vse ostale so instant resitve...ki ne trajajo dolgo.

[Aslan]

Kristy še nekaj bi dodala:
Ni pomembno da te bo partner kdajkoli razumel, sočustvoval s teboj...
Njega TO ne bo spremenilo...če mu bo kdo povedal da ti trpiš.

Pomembno je, da ti začneš razumeti SEBE in živet za SEBE.
Da se nehaš ozirat na njega in čakat in čakat in čakat na čudež z njegove strani.

Zadaj si en cilj: npr., da se sama ODSELIŠ V VAJINO NOVO STANOVANJE.
Videla boš kako ti bo, boš bolj umirjena, boš srečna, bo on prišel počasi za teboj ali ne.
Premakni zadevo z mrtve točke...

Ne boj se sprememb, prihodnosti - zaupaj SEBI.

[Arwen]

Premakni zadevo z mrtve točke...

korak za korakom..a vsaj malček si zadani nekje en premik - in domine se bojo začele premikat. Držim pesti zate, Kristy 

[ton]

Kristy, le nadaljuj s knjigo. Pomemben - vsaj zame - je sklep, da so po mehanizmu vse ne-kemične (in tiste pravzaprav tudi) zelo sorodne, zato gre tudi zdravljenje pri vseh po istem kopitu. Tu sicer Rozmanova po mojem mnenju preveč na hitro opravi z zadevo, je pa tudi vredno premisliti. Bistvo je po njenem abstinenca, metoda pa podporna skupina. Ni vrag, da nekje v bližini ne najdeš skupine ljudi s podobnimi problemi.
Premisli, prav?

[Kristy]

Najprej glede AD-jev.
Prvič-lani, ko je tašča umrla in sem šla v Lj, sem jaz insistirala, da mi dohtarca nekaj da. Ona ni imela tega namena.
In pri Rebolju, k njemu sem šla predvsem zarad dopustniške panike in mu o tem govorila skoraj 1 uro, zato mi je ponudil AD-je. Nisem skoraj nič povedala o najinem odnosu. Drugače nimam problemov s paniko, le v zvezi z dopusti.
In prav zato, sem se hotela z njim pogovoriti ali je smiselno jemati ad-je samo zaradi teh dopustniških tesnob.
Moj problem z odnosom je veliko preveč kompleksen, da bi ga lahko rešili ad-ji...vendar sva o tem le malo govorila. Sem v takem obdobju, da si ad-jev ne morem privoščiti jesti 1 leto. O tem sem hotela govoriti z njim, a me je odslovil. Ne morem začet jesti ad-je, prej ko se ne pogovorim o vsem kar me teži. On je dosegljiv samo dopoldne, jaz pa dopoldne ne morem hodit k njemu in tako je to. In še mislim, da bi me dodatna teža 15 kg od ad-jev še bolj pahnila v obup.... ohranjanje teže je moja šibka točka. Sem že pisala, da skoraj nič ne jem, da lahko obdržim težo. Še to, da gre v maloro... sej marsikomu se to zdi neumno, ampak vsak pozna sebe, jaz sem že bila bitke zaradi teže, imam še vedno veliko frustracij iz šole in od doma kar se teže in mojega telesa tiče.
Če ne bi bilo tako, da ne bi imela vseh teh vprašanj, bi jih že zdavnaj jedla....tut strup bi pojedla, sam da bi mi pomagal se premaknit z nulte točke.

Jaz si cilj zadam, npr. jutri se bom odselila, si vse naštimam stvari, trdno verjamem v to, da bom to naredila.....in potem, ko bi res morala to narest...se posračkam....lepo grem nazaj tja k njim.
In tako je bilo že 10000 krat....ne razumete....NE MOREM narest enga koraka naprej....enostavno NE MOREM. HOČEM, a NE MOREM! In tako je že najmanj 10 let....hočem nekaj naredit, ma ne zmorem poguma. Se mi zdi, da če se on ne bo naveličal in kaj naredil, bo tako do smrti....obup !
Zdej pravi, da ne bo šel v stanovanje, ker se boji, da bo fotr umrl od žalosti, da ga bo imel na vesti....ta je tazadnja novica...

Podpore pa nimam. Jo tudi nimam imet od koga, domači imajo svoje probleme, sestra svoje, vse (4) kolegice imajo točno iste probleme kot jaz (izgleda, da je ta odvisnost kužna??), .... s tem, da njih včasih kdo pokliče, gredo s kom ven, al s sodelavkami, al s sestričnami, al s frendicami, ki jih majo iz otroštva....jaz sem pa tle, v teh tujih krajih odtujena od vseh.

Ton, podporne skupine niso blizu....ali v Ljubljani ali v Kopru...to mi je najbližje. S tem, da je v Kopru tako kasno skupina (Dam), da bi bilo že super, če bi domov prišla ob polnoči. No, lahko je še kakšna druga, pa ne vem zanjo.

Jaz sem tako sama, da bi podporo (tako ali drugačno) rabila vsak dan. Še dobro, da nisem pretirano družaben človek, drugače ne vem kako bi bilo.
Ne vem, če si predstavljaš kako je biti 24 ur vsak dan z enim človekom v istem prostoru, izjeme so, ko grem domov ali v nakupe ali s frendicami na pijačo. To so vsi ostali trenutki, ko vidim ali govorim s kom drugim, ne z njim. Samota....kaj ?

Ali je potem kaj čudno, da sem postala odvisna od odnosa ?

[krasendan]

Hey Kristy...

Vem, da si super punca in tko in ti želim, da bi se čimprej premaknila iz nulte točke...

Men ji že nekolk uspelo, adji so pomagal...ne morm zatajit tega...res ne...pa te ne spodbujam k jemanju le-teh, se pa nekak lažje razumem zdej, pa še pogovori z reboljem pomagajo...

Kar se podpore tiče je pa tko, jz je tut nism mela...sem sama začela korakat, edino kar sem imela je bil forum...pa društvo...se spomniš, sva se vidle pri rebolju takrat, k je šla Aslan z mano, drugače sploh ne vem če bi mi ratal it...sam življenje me je naučilo tudi nekaj, prijatelje in ostale ljudi okoli sebe moraš najti, redko bo kdo potrkal na tvoja vrata in ti rekel ej, ti bom pomagal jaz...ne gre to tko...kako pa je v službi, kakšne sodelavke, prijetne za pogovarjat...pa sigurno je v bližini kak večji kraj...pejt v kino, na bazen,...karkoli...vrjemi pa, da podporo boš dobila na forumu če ne drugje...če komu potem ljudem tle gor ni vseen...poveš da jo potrebuješ pa ti bomo po najboljših močeh priskočili na pomoč!

10 let je dolga doba in vrjamem da si utrujena od vsega, je pa dejstvo, da se stvari lahko izboljšajo, ampak najprej se morjo izboljšat v tebi...

pa če dva terapevta nista bila okej, probaj še tretjega četrtega, desetega...ni vrag da bo nekdo najdu pot do tebe...ti pa tudi jaz priporočam Sana vito...poleg tega, mislim da delujejo nekoliko po principu Sanje rozman...ali pa...piši Rozmanovi mejl...pomoje ti bo znala svetovat....

držim pesti bejba!

 

[Kristy]

Joj, Krasendan, hvala ti za ta post ....tako si lepo napisala...najraje bi te zdej objela 

Full sem vesela, da ti je uspelo, da korakaš proti sončku  .

Kar se panik tiče...vem, da zmorem, da tukaj sem sama in se moram sama prepričati, da bo vse v redu, da mi nima kej bit...se je že kar nekaj izboljšalo stanje...tut vem, da bi bilo z AD-ji to precej bolj hitro in predvsem temeljito....no, se bom itak letos še morala testirati na morju ....pol pa bom videla pri čem sem.

Kar se pa odnosa tiče ...tu pa res potrebujem nekoga...ali nekaj....ali pa končno, po dolgih letih le kanček sreče. Bom še koga poklicala...ne vem, morda Ilinovo ali Sana Vita ali ne vem še koga nej poskusim...nekoga, ki se rad pogovarja, ker pogovor mi neznosno manjka. Jaz se nisem tako ujela z Reboljem kot ti...sej bi še poskušala, sam dopoldne ne morem hodit v Ljubljano. Jaz sem se (kot z osebami) veliko bolj ujela z vsemi ostalimi prej, na žalost pa do kej več kot tega ni prišlo.

Kar se pa stikov z ljudmi tiče, v službi sva samo on in jaz, ni nikogar drugega. Je težko še koga najdet (da ne govorimo, da morata biti na isti valovni dolžini), če si cele dneve v službi, potem po opravkih, domov. Je vedno bolj tako, da vsak človek ima svoje stvari, svoje probleme in vsi se držijo svojih znancev. In pol se te mogoče 1x na mesec kdo spomne....in po možnosti ker kaj potrebuje od tebe...Periferija je čisto nekaj drugega kot npr. Ljubljana. Tukaj ni dosti izbire.

Hvala Krasendan in drži se tudi ti bejba 

[pupika]

Kristy pozdravljena
spomnim se, ko si pred časom pisala o svojih dopustniških tegobah. kljub strahu in tesnobi si šla na dopust in se imela dobro. s tem si si dokazala, da zmoreš več, kot pa misliš sama
vsaka sprememba je težka, ker načeloma ljudje ne maramo sprememb. ampak tudi majhne stvari lahko veliko pripomorejo k boljšemu počutju in večji samozavesti, za katero sumim, da jo imaš premalo
Veseli me, da si se odločila, da boš poiskala kakšnega terapevta. sigurno bosta s skupinimi močmi našla kakšno ustrezno rešitev zate
poskušaj pa tudi sama kakšno malo spremembico v svojem vedenju narediti. vem, da se ponavljam, ampak telesna aktivnost je zelo pomembna. vključi se v kak krožek, k aerobiki, tečaj plesa..tam boš spoznala ljudi, dobila kakšno novo prijateljico in se malo odmaknila od vsakodnevnih skrbi
tudi sama živim na periferiji, pa imamo kar nekaj organiziranih dejavnosti. in ko sem se odločila, za spremembe sem se vpisala k aerobiki, in začela hodit, pa čeprav sama. ko sem prišla prvič, sem kot prestrašena miška sedela v kotu, potem pa najbolj zadaj telovadila. bolj kot zaradi skakanja mi je pot lil iz vsake pore zaradi tesnobe. ampak čez čas, po nekaj tednih, sem postala manj tesnobna.. spoznala sem "sotrpinke", z eno sva postali prijateljici
držim pesti zate

[Arwen]

Kristy, tu sem, kadarkoli me rabiš  ... saj upam, da veš to?  ... da mi res ni odveč, če pokličeš in se razgovoriš, jočeš,..karkoli.. v telefon ...  kar se tiče sprememb... nekaj bo treba storiti, in to takoj, danes! ...pa saj to veš tudi sama... in sicer v stilu, kot je nekje Masi lepo napisala - ponavadi imajo ljude motiv, da skočijo v akcijo, mi pa moramo najprej skočiti  , šele potem ugotavljamo, ali je voda sladka, slana, topla ali mrzla... in nove ljudi lahko srečaš tudi v novi službi?

Objem
Arwen

[ton]

Bravo, Kristy, za tvojo izpoved, saj se premika. Že to, da znaš svoje težave določiti, pojasniti - že to je korak naprej, verjemi mi.
Prvikrat, odkar smo skupaj (modra sem spregledal v kaki damski temi) pišeš o težavah s težo. In samopodobo. In morda si prva punca na tem forumu, ki je zaradi tega zavrnila antidepresive. Razumem, podpiram pa ne. Če ti je več zdravnikov svetovalo, potem verjetno je nekaj na tem, da si se jim zazdela potrebna terapije z zdravili.

Žal mi je za neuspeli stik z Reboljem, ampak tule udari an dan ena tvojih najmočnejših lastnosti: ljudem že vnaprej predpišeš, kako naj se obnašajo, da bodo upravičili tvoja pričakovanja. Kot pri majhnem toroku, ki si iz samega strahu predstavlja, kako bo zobar samo tokrat in samo zanj povedal, da danes grozeče mašine ne delajo in ali bi skupaj pojedla tole vrečko bonbonov in jo zalila s kokakolo.
Žal ne gre.
Ja, prav imaš, dohtar bi moral videti, da pod počitniškimi tesnobami plavajo hudo večje ribe - ampak razumi okoliščine: ti si mlela svojo zgodbo leta, njemu je bil pa to deseti, dvajseti primer tisto jutro, medtem ko ga je čakal poln oddelek norcev v bolnišnici... Ne opravičujem, samo v kontekst skušam spraviti.
Saj sama milijonkrat veš, kaj pomeni rešitev. Predvsem začeti - in lahko tudi po kapljicah - upravljati s svojim življenjem. Pokazati partnerju na drobnih malenkostih, da si resna sogovornica in da ni samo neko vsakdanje kokodakanje, kako nelagodno ti je pri njih in v tisti vasi (Cankar je imel za tako ime Blatni dol). Tudi v službi lahko kar zdajle začneš s premislekom: se tudi tu obnašaš kot doma, pogoltneš vse in se potem jočeš nekje v sebi? Ali bi lahko po koscih postavila svoj prostor, svoj prav, svoje mesto? Premisli.
In vso srečo.

[Kristy]

Hvala Pupika in hvala Arwen 

Evo, Ton,...Blatni dol  .... ta je pa taprava  !

Še enkrat - AD mi je ponudil samo 1 dohtar.
In še to, ker sem mu 1 uro govorila o dopustniški paniki. Če bi mu govorila o mojem odnosu in nič o dopustih (to je vendarle le 1 teden v letu, al pa 2), potem vprašanje, če bi mi jih ponudil.
Ja, seveda imam v glavi en lik kakšen naj bi bil moj dober psiho...se mi zdi čist normalno, da, ker z njim govoriš tisoč intimnosti, da že mora biti tak, da mu lahko zaupaš in da dobiš en zaupen filing, občutek, da ti res želi pomagati. Predvsem je pri meni pomembno, da me posluša do konca, da me ne "meče" iz ordinacije. To me spravi ob živce. Sorry, tako je. Rebolj pa me ni hotel poslušati, ko sem ga hotela vprašati zelo, zelo pomembne stvari zame.
Ljudje smo različni. Eni se ne marajo veliko pogovarjati, jaz se pa želim veliko pogovarjati.
Oh, in določiti moje težave sem znala že kje, že....sej sem že Darji sama vse zanalizirala, sej sploh ni mela nobenga dela, pogruntat kaj in kako mi je.....lahko bi se samo lotila reševat mojo zmedo, ker sem ji postregla s popolnoma vsemi informacijami (se mi je še zahvaljevala, da ji še nihče prej ni postregel s toliko podatki)....

Za koga je moja sedanja podoba čist o.k., nisem pa pozabila kaj vse sem morala pred tolko in tolko leti prenašati zaradi par kilogramov preveč....kako zarukan zna bit folk ....kakor, da so kilogrami nekaj najbolj pomembnega na človeku, koliko je to ljudem pomembno, koliko se s tem ukvarjajo, ....groza in obup !

Zdej bom pa še to napisala o AD, ker sem včeraj pozabila.
Ena mojih kolegic, ki ima popolnoma iste probleme kot jaz, s tem, da je ona imela tesnobe vsak dan, je potem šla k psih., pok. Andreju, dobila AD-je, jih je sedaj 2 leti. Tesnobe je odpravila, ampak popolnoma vse ostalo je isto, mislim na njene nezdrave odnose. Nič se ni spremenilo.
Tako, da, hočem rečt, da ni rečeno, da bi mi jemanje AD pomagalo k izboljšanju odnosa, drugačnem razmišljanju.
Mislim, da za take spremembe (osebne spremembe, spremembe v odnosih), predvsem potrebujem svojo voljo in nekoga, ki bi me znal pravilno usmerjati....še najraje pa bi videla, da bi k terapevtu hodila oba s partnerjem. Seveda bi mi kakšna večja podpora mojih domačih prišla tudi zelo prav.
Za tesnobe in paniko v zvezi z dopusti, poletjem, vročino, soncem.....in kdo ve kaj sem sedaj že vse povezala , da me prime strah.....za to se pa strinjam, da bi mi AD zelo koristili.
Ne me preveč kregat v zvezi z AD-ji , saj še nisem rekla zadnje besede. Le vse bi rada prej pregruntala, se temeljito pogovorila z nekom usposobljenim. Kakorkoli, za moje pojme AD-ji le imajo kar nekaj stranskih učinkov, ki mene zelo motijo. Očitno sem še vedno toliko "nad gladino" (ne vem kako mi to uspeva), da mi jih (še) ni potrebno nujno jemati. Je pa res, da sem verjetno tik nad gladino, ker me čisto vsak stres pahne v luknjo. Pa tudi za moje poletne tesnobe nisem popolnoma prepričana, da jih bom zmogla sama premagati.

[Ribica]

Draga Kristy,

se trudim razumeti tvoj odpor do AD-jev. Bi ti pa opisala svojo izkušnjo:
jemala sem AD-je in živela v slabem zakonu, z milijon problemi in v veliki odvisnosti od odnosov... Nisem zmogla prekiniti zveze dolgih 10 let in se kljub AD-jem preterala celo do poskusa samomora...kljub otrokom.... AD-ji ti ne rešijo odnosa sami po sebi. Dokler nisem bila sposobna sama narediti koraka....Ko je bilo dovolj hudo, seveda....nevzdržno. In takrat z AD-ji lažje preživiš in pričneš dolgo pot navzor, nazaj k sebi.... Tudi s psihoteraijo. Imela sem oboje.
Od AD-jev se nisem zredila, od začetka sem celo malo shujšala. Pa sem jemala Portal, pa Prozac, pa Efectin (ga jem še sedaj). Nekaj kilogramov sem pridobila, ko sem si uredila in umirila življenje - ampak od hrane, ki mi paše. Tu Ad-ji niso nič krivi. No, hvalabogu sem še v normalnih merah, kljub vsemu.
Zdi se mi, da se neproduktivno mučiš in izčrpavaš. Ni treba čakati, da padeš res čisto na dno in potem posežeš po kemiji. Prični raje prej in z njeno pomočjo prični delati na sebi in tej odvisnosti, ki je res peklenska. Zelo te razumem in želim ti vse dobro!

Ribica