Padec po 1 letu:(

[Arwen]

Efka, najprej razčistiva tole tu:

..Ali si zaslužim srečo?

odgovor je en sam samcat : JA ! zaslužiš vso srečo, zaslužiš najboljše! a zakaj? ker vsi zaslužimo srečo in ti nisi izjema. Ker smo vsi unikatni, ker vsi upamo na najboljši možni izid, ker nismo tu v nekem kaznjenskem bataljonu, ... ker imamo pač eni žal vmes smolo - a to še ni sedaj znak za to, da pa tako mora bit.

Skratka: si zaslužiš in skrajni čas je, da srečo sprejmeš z obema rokama (beri: storiš tudi v praksi nekaj zase)

 

[krasendan]

se podpišem pod Arwen,

mogoče bi pa poskusila oba s kakšnim zakonskim svetovanjem? ali on sploh ve, da jemlješ ad in kako se počutiš?

zna biti kdaj razumevajoč?

[efka]

Mož ve, da jemljem (spet) AD in kadar to razume, mi reče, saj vem, da sem jaz ta sprožilec in takrat je celo dojemljiv za idejo o terapiji. Samo to traja do trenutka, ko ga razjezi maček,, hčera, ali to, da ne najde CD-ja, ki ga je snemal dan pred tem....in spet smo tam, kako on samo dela, mi razmetavamo, nihče ga ne upošteva....nič ni na svojem mestu...
Saj včasih se mi smili, včasih je celo upravičeno jezen, samo njegova jeza je kot cunami-ruši vse pred sabo...
Sicer on tudi meni, da je depra nekaj, kar lahko premagaš z voljo, da se ni treba "drogirat"
Toda konec koncev ( ko lahko stvarno razmišljam) ni njegova jeza moja stvar-če bi se le znala izolirat, ogradit od njegovih izbruhov in me ne bi tako potolkli-že to bi bilo dovolj, da bi lažje splavala iz živega blata. Ampak ravno ta povezanost, zvezanost, odvisnost od njegovega razpoloženja me vleče navzdol...
Kako ven?!
efka

[Arwen]

včasih je celo upravičeno jezen

tudi to je daleč od resnice.

nekaj o jezi najdeš tu: http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=2477

Kako ven iz tega: s spremembo same sebe; aslan je lepo napisala:

Začelo se pa je z spreminjanjem mene.
Z spreminjanjem mojega odnosa do sebe in sveta.
Z mojim razumevanjem da lahko on povedano razume na svoj način...
Z mojim drugačnim načinom, kako povem kaj želim, kako razmišljam.
Z mojim načinom odreagiranja na njegova dejanja, besede....

[efka]

Nekoč mi je terapevt (kjer sem bila zaradi težav z hčero) rekel:" Gospa, ni vam dovolj hudo! Očitno zdržite še več, kajti ko ne boste mogli več prenest, boste stopili naprej iz takega odnosa!"
Mogoče je res, mogoče je manj grozno vegetirat in trpet, kot premoči toliko moči, da izstopiš iz tega.
Lažje je živeti tako, predvidljivo, čeprav grozno in boleče, kot riskirat, ko ne veš kaj te čaka. Lahko spet padeš....Saj sem se že tako zverzirala, da lahko skoraj vse predvidim, vem kaj me čaka, pa čeprav so to muke,jih poznam...
Kaj bi sploh z veseljem?
Eh, nehati moram, ker se spet utapljam!
grem nekaj delat
efka

[Arwen]

jap, strah pred spremembmo je huda reč ... bistveno laže je ohrajati status quo, kot pa kaj spremeniti... vsaka sprememba nosi v sebi strah pred neznanim, neko negotovost,... a dejstvo je, da kdor ne tvega, ne profitira...

http://www.rtvslo.si/odprtikop/z_vami/strah-pred-spremembami/

[Ribica]

Efka, draga, sama imam za seboj zelo zelo podobno zgodbo. Poročila sem se pri 21 letih iz velike ljubezni, s krasno podobo o najinem bodočem življenju. Prvih nekaj let je bilo lepih, potem pa je zadeva začela drseti vedno bolj navzdol. Iz samozavestne ženske sem v dvajsetih letih postala to, kar pišeš ti - prestrašena, depresivna in čustveno otopela oseba, mula, ki vleče voz, dokler pač ne bo izdihnila. Bila sem močno odvisna od odnosa, živela, ko me je ljubil in umirala, ko je bil jezen in se ni želel pogovarjati z mano. V dobrih obdobjih je bil najboljši mož na svetu in jaz zanj najboljša žena, v hudih....ni besed....Dobrih obdobij je bilo vedno manj in vedno krajša so bila....Tudi jaz imam dve hčerki in vsi smo neznansko trpeli od te neprestane napetosti v zraku. Če ga ni bilo doma, je bilo malce boljše.
V dvajsetih letih zakona sem nekajkrat pdla v depresijo, zmeraj hujšo. jemala AD-je, pa prenehala, pa spet začela. Hodila k terapevtki, on ni želel. Mislila sem, da dobesedno ne bompreživela tiste groze in pritiska. Nazadnje sem poskušala samomor, ki se ni posrečil....Grozljivo sem s tem prizadela hčerki....Spet zdravila. Nazadnje sem vendarle pričela čisto po malem delati tudi nekaj zase. Zaradi tega neznosnega pritiska v sebi sem želela nekako najti vsaj malce miru. Pričela sem hoditi k jogi. To je bilo prvič, da sem sploh naredila nekaj samo zase. Ja, pričela sem se spreminjati in pričela je rasti zavest, da si zaslužim bolj mirno življenje in drugačne odnose. Sicer se je na koncu pričel spreminjati tudi mož in bil je celo pripravljen priznati svoje napake in celo pomoč je poiskal, a bilo je prepozno. Zmogla sem se razvezati in zaživeti s hčerkama sama. Zakreditirala sem se do konca življenja, da sem ga delno izplačala. Po nekaj letih sem celo spoznala novega partnerja, s katerim sedaj že živiva skupaj lepo, mirno in ljubeče življenje.
Še vedno sem na AD-jih, verjetno jih bom jemala do konca življenja, saj se mi je zaradi ponavljajoče depresije trajno porušila možganska kemija. Življenje v napačnih vzorcih je terjalo svoj davek.  Zato dobro premisli, če se splača vztrajati. Meni je nekoč terapevtka rekla, da so otroci vedno samo izgovor. Ko je dovolj težko, potem greš....Takrat ji nisem verjela, 8 let za tem pa sem to izpeljala in danes vem, da je imela prav. Ko je bilo dovolj nevzdržno, sem zmogla vse....
Poskusi še s partnersko terapijo, če želiš ohraniti zakon, a TAKOJ. Ne čakaj in postavi ga pred dejstvo.
Nisi napisala, kaj menita o vajinem odnosu hčerki. Moja starejša je bila stara 17let in mlajša 12, ko sva se ločila in predvsem starejša je ločitev zelo podpirala. Pogovori se z njo, saj ni več otrok, če je pred maturo. Če zelo podpira očeta, lahko ostane z njim, ti pa se z mlajšo odseli za nekaj časa, da presekate situacijo. To je tudi ena od možnosti.
Možnosti je več, le da jih ne vidimo, ko smo v "dreku". Predvsem se ne prepusti, ker to te bo ubilo.

Želim ti veliko moči in da AD-ji čimprej primejo.
Ribica

[efka]

Ribica-100 krat hvala za tvoj odgovor, ker dokler ti nekdo ne pove, da obstajajo tako podobne zgodbe, misliš, da je samo tvoja taka....Kot si rekla, živim ko je prijazen in umiram, ko je jezen in se ne pogovarja...in najboljši mož na svetu, ko je vse OK in najhujši, kadar je tista faza...
Kot sem povedala, pri nas je kar naprej kot v Gazi-nikoli ne veš, kdaj bo bomba padla. Jaz ne naredim nič zase, ker se bojim oditi od doma, če je mož doma s starejšo hčero. Kajti ona ga ne prenese, pravi da ga sovraži in da bi bila najbolj srečna, če bi odšel...Mlajša ga še vedno pogreša vsak trenutek, ko ga ni (ima takšno službo, da je dosti odsoten), čeprav že ona večkrat reče-zakaj je ati vedno tečen.
Včasih se ne upam niti tuširat, da ne bi v tem trenutku prišlo spet do spora med njim in starejšo hčero.Ona zanalašč izziva (kriči, treska z vrati ali pa ima slišalke na ušesih, da nič ne sliši), mož pa samo išče, kaj ji bo očital, kaj bo našel-kot pes in mačka sta si...in  ker se noben od njiju ne zna (noče) ustavit, moram biti vedno zraven, da sem kot mirovne sile med dvema ognjema...
Sedaj mož spet pravi-ali gre ona, ali grem jaz. Trdi, da je za vse slabo pri nas kriva hčerka....in to ji govori že kakih 5 let...ona pa je vedno hujša-to je njen odgovor na njegove reakcije in izjave...
In jaz sem to vsa leta trpela in prenašala in še vedno, dokler me ni depra dokončno stisnila pred 2 leti...Po izboljšanju sem nehala jemati, sedaj sem spet tam kot prej...
Kot pravijo :"Psi laju na karavane, a karavane prolaze!"
Začela sem se bati tudi starejše hčere oz. njenih izpadov (ki pa so, saj vem, samo reakcija na družinsko situacijo).
Mož že leta obljublja, da se bo spremenil, včasih celo izjavi,da mogoče bi pa res rabil pomoč...do naslednjega brezveznega izpada....in kot praviš Ribica-obdobja miru so vedno krajša, izpadi vedno pogostejši in iz vedno bolj bednih razlogov.
Ampak jaz potem vedno iščem še razloge,, zakaj je do tega prišlo, analiziram situacije, ga skušam "občutit, začutit"-kot so mi svetovali strokovnjaki zakonske terapije, mu dam prav, ko je jezen zaradi nespoštovanja (po njegovem)pravil,....vendar težko razumem brezkončno jezo in sovraštvo, ki veje takrat iz njega. In ko mi reče, da se moramo pomenit, se začnem takoj tresti (dobesedno mi trepeta celo telo), ker vem, da to pomeni njegove grožnje, komandiranje, hčerino kričanje (pa me ubij že enkrat, če ne bom jaz tebe..), moje moledovanje, da se umirita in jok mlajše hčere, ker jo je strah. To je naš pogovor, ki bi naj razčistil zadeve.
Saj na koncu običajno jaz privedem do nekega navideznega premirja, ki to v resnici ni, vsi se počutimo izdanje, ogoljufane, mož-ker ni po njegovem in je spet "izigran", hčera, ker je vse isto, jaz, ker sem bila spet predpražnik, ki naredi vse za mir...
Od doma upam samo takrat, ko nista s starejšo hčero skupaj doma-s ta malo se še nekak razumeta (če je pri volji).
Dolga sem, predolga....
Prebijam se  z Lexaurinom 2-3x na dan, Asentra 11 dan....mogoče bo počasi...
Hvala vsem za podporo!
efka

[Ribica]

Efka, saj je neverjetno, ampak pri nas je bil odnos med možem in hčerkama prav tak. In verjemi, otrokom delata medvedjo uslugo s tem. Tudi mene je starejša hči prosila, naj vendar nekaj ukrenem, ker ne more več tako živeti in naj on že nekam gre. Niti ata mu ni mogla več reči. Mlajša se je pa v bistvu do konca borila, da ne bi prišlo do razveze, a ko se je mož odselil in se jima nekaj mesecev sploh ni oglasil, mu je to tako zamerila, da so šele sedaj, po šestih letih uspeli nekako urediti odnose, da se redno videvajo in celo na 2 izleta so že šli skupaj. Je pa vse to pustilo posledice - predvsem pri mlajši hčerki, da je zelo nezaupljiva v odnosih s fanti in tudi sicer je imela nekaj težav, tako da je tudi eno leto hodila k terapevtki-predvsem zaradi jeze na očeta. Starejša ima to srečo, da je v zadnjem letniku gimnazije pričela hoditi s fantom, ki je res pravo nasprotje očeta, dober, priden, uspešen, ljubeč, miren po značaju....tako da je nekako zacelila rane iz njunega odnosa in je sedaj do njega zelo spravljiva. Res pa je tudi, da se je moral oče kar precej potruditi, da sta ga punci sprejeli.
Jaz vidim vašo situacijo verjetno precej skozi svoje oči, zato ti polagam na srce, da stori nekaj zase, sicer boš pregorela kljub antidepresivom. Jaz sem v nekem trenutku obupa, ko mi je bivši zabrusil, da naj se že ubijem enkrat in mi prinesel ves predal z vsemi zdravili, ki jih imamo doma, pojedla vsa uspavala in pomirjevala, kar sem jih imela. A očitno ni bilo dovolj, ker sem se po dveh dneh nezavesti prebudila.
Tako da, AD-ji te ne varujejo, le moč ti dajo, da se aktiviraš. Poskusi se vendarle s starejšo hčerko pomeniti na prijateljski način. Pojdita ven na kavo ali na sprehod ali kaj podobnega. Kakšne ima načrte za študij? Bo študirala v domačem kraju ali se bo odselila? In moje mnenje o mlajši - slej ko prej bo tudi ona prišla v konflikt z očetom, če ne boste nekaj res radikalno spremenili.
Resnično premisli, da bi se odselila za nekaj časa. Morda ga to motivira, da bi bil pripravljen vključiti se v neko resno partnersko terapijo. To center za otroke, mladostnike in starše vsekakor ni. Sem bila tudi sama tam z bivšim, pa se mi zdi, da bi tudi njihovi svetovalci potrebovali kakšno pomoč. Vsaj v MB je to živa žalost in zelo nestrokovno.
Si že slišala za imago partnersko terapijo? V sobotni prilogi časopisa Večer je bil objavljen na predzadnji strani prispevek Lidije Kociper, ki se s tem ukvarja. Gospo osebno poznam in menim, da so njene delavnice zelo dobre.

Želim ti, da boš zmogla čimprejšnje odločitve.
Ribica

[ton]

Oštja, familije z dvohčerkarskimi družinami da so takole eksplozivne?
Pišem kot en foter take družine. Ne bom zagovarjal moške plati, briga me za tovrstno solidarnost, morda pa z mojim primerom kaj pametnega uganemo. Pri nas je namreč stanje dokaj podobno z na srečo eno dokaj jasno razliko: sam se res kar pošteno matram, da bi moje ženske živele kolikor toliko normalno, seveda pa jim želim naravnost sanjsko življenje. Ampak vidim, da me samo stavek 'ampak sem danes pa že popizdil malo bolj strpno kot predvčerajšnjim, a ne?' ne bo posebej daleč pripeljal. Oziroma je tole moje napredovanje bolj želvje, bojim pa se, da gre vse skupaj z zajčevo (ali pa Ahilovo) brzino.
Mislim, da je finta pri meni v še ne dovolj prežvečenih vzorcih iz otroštva, ki sem jih potem v iskreni želji po povsem drugačnem odnosu v lastni družini nevede in nasprotno hotenju spet skopiral. In se zato s taveliko hčerjo, ki je dobesedno izdelek mojega iskanja, napak in popravljanja teh istih napak in zato tudi moja slaba vest, seveda imava neskončno rada in se neskončno sovraživa. Vse, kar reva naredi ali pa ne, rentgeniziram, interpretiram, analiziram... in potem, ko mi jasno odtrga pokrov, seveda prosim ženo za posredništvo. Včasih ga zahtevam, včasih se pičiva kar sama...
Zakaj sem s 'tamalo' v boljših odnosih? Ker sem bolj samozavesten, ker od tavelike vsaj pri parih rečeh vem, da so (začuda) dobro delovale. Tamala več ne ogroža moje samozavesti. In potem je seveda sranje, ker tavelka to čuti kot svojo izrinjenost in smo spet v boju...
Povedal bi še to, da se odnosi doma seveda primerno zapletejo, ko pride do težav na drugih področjih (služba, primarna družina). Kar seveda ni pošteno in prav, je pa tako. Ja, želvamo.

Ne vem, Efka in Ribica, očitno drži, da mirovništvo v takih družinskih okoljih res terja hud davek (tudi moja draga ima za sabo epizodo depresije), rešitve pa tudi sam ne poznam. Ja, partnerska terapija, imam celo prijateljico, ki jo izvaja, ampak se spet pojavi toliko vprašanj: kaj pa, če niti ni tako hudo? Saj doslej smo nekako rešili težave. Kaj, če 'samo-zdravljenje' dejansko prinaša sadove, a počasi?

Efka, ne vem, koliko je tapravega nasilja v vaši familiji. Mislim, da imaš vso pravico, da se tvoja dva bistvene reči pomenita sama. Vidiš, kako se je opekel Bush, torej se nasloni na Obamo in umakni čete ter opazuj. Ponudila si mir, če ga nočejo, ga pač ne bo. Ti imaš druge posle. Srečno.

[krasendan]

pri nas je bilo tudi nekaj let podobno...

s tem da sm bla jz nekako v vlogi tvoje mlajše hčere in mirovnik...in v bistvu me je pr vsem tvojem pisanju najbolj zaskrbelo zaradi mlajše...

obe hčerki pomoje čutita izjemno nemoč...in veš meni je bilo najhuje videt prestrašeno in nemočno mamo...srce se mi je paralo...pa tudi če bi mi napisala, da dobr skriješ svojo prestrašenost, otrok čuti...otrok ve...

v bistvu kej dost ne vem več napisat, vsem trem pa želim in upam, da boste uživale mir in lepo življenje ...zaslužite si ga in tako bi moralo biti...

[efka]

Hvala Ton za tvoj moški prispevek-saj, moj mož tudi trdi, da se trudi, kaj več pa ni od tega. Trudi se mogoče dan, dva in potem ga to (očitno) tako zafrustrira, da popeni še za nazaj... . Saj vem, da tudi on vse to težko preživlja (ne dolgo nazaj je celo govoril o samomoru) tudi on je nemočen, ampak svojo nemoč izraža z agresivnostjo, jaz pa z depresijo. Očitno sva skupaj prišla po napaki....čeprav je bilo na začetku sanjsko (tako sem mislila...).
Starejša hčera je čisto njegov karakter (rojena na enak datum), upornica,eksplozivna, čustvena, raje napade kot, da se brani...in tako je boj med njima neizbežen. Jaz pa vse za ljubi mir...teptam svoja čustva in čustva otrok, da se ne bi on še bolj razjezil...
Vedno sem klonila pred agresivci, glasneži...še sedaj me kričanje (tudi na cesti, med mladino) spravi v nekako paniko..
Vidim, da je mlajša v precepu-atija ima rada, a je tudi jezna nanj, sestro ima tudi majčkeno rada, a je nanjo še bolj jezna, ker sliši, da je ona kriva za atijevo slabo voljo, mene-mamo ima pa najraje, a vidi, da je mama kar naprej žalostna in ona ne ve kaj bi-začela je grobo nazaj odgovarjat ( po zgledu starejše sestre). Tudi mene najbolj skrbi za njo-zato pa vem, da moram toliko ojačat, da se premaknem iz mrtve točke.
Malo sem se premaknila, iščem informacije o zakonski terapiji in čakam na pregled pri psih.
In vsak dan pogledam na forum, da začutim vašo pozitivno energijo!
efka

[krasendan]

super efka!...se je začelo premikat...in enkrat se potem mora premaknit!

držim pesti

[efka]

Dobro jutro!
Če je za koga?
Hotela sem vprašat-a kdo ve za kako skupino za samopomoč v MB. Nekoč sem sicer bila v skup. Društva za nenasilno komunikacijo, ampak kje je že to.
Ker vidim, da si v drugih krajih kar lepo pomagate!
Doma imam spet tihi teden (kar tako, ker smo žleht:), pa mi je mogoče celo lažje, ker trenutno nisem pri močeh,d a bi spet razpravljala "over and over again" o istih stvareh, prosila, mirila, klečeplazila...nimam energije za to. Edino me skrbi, ker je mala hčerka doma, jaz pa v službi, mož pa se dela nevidnega-upam, da ji bo vsaj zajtrk dal.
Včeraj zvečer sem po dolgem času v miru zaspala (skupaj z hčero v spalnici,mož v sobi za goste...), 1 lexaurinček pa je bilo do 4 zjutraj  .
Mogoče pa bom malo višje le prilezla...čeprav do sedaj ni bilo tako...
Ali lahko upam?
Samo, ko bi lahko to žogico, ki jo imam neprestano v grlu spravila nekam dol...pa kamna iz želodca bi se tudi rada rešila
Vikenda me je grozno strah, ker smo vsi skupaj, naslednji teden pa naj bi imel mož celo dopust ( da se bo ukvarajal s ta malo ha,ha....to smo se zmenili še pred izpadom...), jaz pa v službi...joj...
Upam, da bo šel v službo, pa bodo deca pri babici...da bom lahko mirno šla v službo.
Mislim, da bodo tudi AD vsak trenutek v redu prijeli-danes je menda 12 dan, še kak teden pa bo.
Mami mi skoz govori, da si naj listke s pozitivniimi mislimi prilepim-meni pa je to čudno, neprijetno, preveč razkrito...a kdo to dela? Pomaga?
Ker če si nalepim in berem , v resnici pa ne verjamem, da sem v redu in da se mi nič slabega ne bo zgodilo-a je kaka korist od tega (samo da berem?) Ve kdo?
lp
efka

[trzinka]

Efka, pozdravljena.

Sem prebrala vse in nebi niti dodajala. Držim pesti, da se vse uredi in da boš čimprej bolje

                                                                    Trzinka

[efka]

Danes sem malo bolje-in sicer proti vsem pričakovanjem, ker se mož sploh ne pogovarja z nikomer, praktično ga sploh ne vidim, ker je v svoji kletni sobi in vsake toliko gre od doma in se čez nekaj ur vrne.Pogovarjat se noče, pravi da se nima kaj, naj živimo svoje življenje in on bo svojega....Mala hčerka me prosi, da  ga prepričam, da pride spat v spalnico (napisala mu je celo pismo ) ampak ne morem, večja hčera pa pravi-mama sspet bo tako kot vedno , nekaj časa bo trajalo, potem bo hotel da se pogovorimo in bo malo v redu, pa spet ponovno...In čisto prav ima.
Mene mirijo lexaurini...in res je trenutno se ne morem soočit z njim in razzščiščevat znova iste stvari ( po njegovem je vsega kriva starejša hčer, ki ga ubija, žalosti in mu uničuje življenje-to so njegove besede).
Saj vem, da me bo spet zvilo, ker tako ne bo šlo, ampak samo danes si bom privoščila malo predaha...
Lepo bodite
efka

[krasendan]

Me veseli, da si bolje...

samo tole pa je precej zaskrbljujoče...večja hčerka, pa da je vsega kriva...tudi ti misliš tako?

[dane]

Psihično nasilje je še hujše kod fizično,ker nimaš kej pokazati.Če ne boš brez izgovorov  TAKOJ ukrepala,boš zgubila vse osebe.Najstarejša hči mora živeti z krivdo,da je ona vsega kriva in potihem čaka da boš NEKAJ storila.Tamala,še nekaj let pa bo na istem in čez nekaj let boste vse tri razvaline.
 .Življenje tvojih otrok je vtvojih rokah.Z dejanji dokaži da ti pomenijoNAJVEČ na svetu.KAKO? Sem prepričana,da ti že veš.Ne beži v bolezen,ker je izgovor,da nekaj NE storiš. Imam53 let.Bi ti imela marsikaj povedati o sebi.Včasih ni druge,kod potegniti črto,pozabiti na sebe in zaščititi otroke.Ne sanjaj,da se bo   spremenil .

[ton]

Sem proti razpadanju (verjetno zato, ker se toliko bojim zase), ampak če nekdo z vso resnobo na otroka preloži odgovornost za neuspeh svojega življenja, kot poročaš, Efka, potem...
V nekem idealnem svetu je človek hvaleže, ker ga bližnji in manj bližnji prenašajo, ker živijo z njim... ampak do takih modrosti se redko prebijemo kar vsak dan, največkrat je potrebna takšna ali drugačna izguba.
Skratka: vse dobro tebi, puncama in tudi možu. Ga razumem, a je njegova obramba napačna.

[bacardidiaz]

( po njegovem je vsega kriva starejša hčer, ki ga ubija, žalosti in mu uničuje življenje-to so njegove besede).

Eli, zdravo!

Predvidevam, da si Štajerka, zato od tebe pričakujem, da boš enkrat tako udarila po mizi, da se bo hiša stresla. Če pa to ne bo dovolj, pa možu taki focn stisni, da se bo v lufti trikrat obrno!!!

Pa kaj se to pravi, da lastnemu otroku govoriš, da te ubija, uničuje... To je psihično nasilje, ki se lahko celo kazensko preganja. To, kar tvoj mož govori hčerki je nezaslišano. Rezultat tega pa bo, da bo sovražila, ne samo njega, ampak tudi tebe. Šla bo na svoje in nikoli več je ne boste videli. In to prav kmalu.

Ne vem, zakaj si svojemu možu sužnja. Nekaj mora biti narobe... Misliš, da sama ne bi mogla preživeti? Ker on zasluži več kot ti? Ne vem, kje je finta, da hočeš tako trpeti.

Rečem pa ti le, da bodi levinja, ki zaščiti svoje otroke! In bolje se boš počutila.