Padec po 1 letu:(

[efka]

Pozdravljeni!
Že dolgo nisem bila na forumu, niti na ogledu, kaj šele, da bi kaj napisala-ker sem mislila, da je to za mano!
Kakšna zmota! Praktično sem že pozabila, kam lahko grem "pojamrat" (pa saj sem v glavnem samo brala, nič jamrala).
Ko pa sem začela brati o Francki-sem zagledala sebe...driska, nespečnost, slabost, nemir, nora panika pred dnevom...Tudi jaz sem spet začela z AD (asentra) ampak šele 1 teden in ni še nič.Saj vem, da bo, če bom zdržala. Ker moj sprožilec pa je družina, mož..od koder se ne morem umaknit.
Saj ne vem, ali ima sploh smisel kaj pisat, ker se stvar vleče že leta, edino moja depra je izbruhnila (tako izrazito, da sem jo prepoznala in šla k zdravniku) šele pred 2 leti. Na žalost z mojim psihiatrom nisva našla stika in ko mi je bilo malo boljše, sem nehala hoditi k njemu. Nehala sem tudi jemati AD (mi je rekel, da lahko , ko sem 9 mesecev brez depra simptomov) in sem. Sedaj sem jih začela jemati na lastno pest (so mi še ostali), nimam moči k zdravniku (osebnemu), da mi jih napiše za naprej, sem se pa naročila k novi psihiatrinji-ampak šele 2. aprila. Če ne bom prej potonila....
Strah pa me je vsega-pusta, ker bi morala mlajši hčeri nabavit kostim, pa ne zmorem...počitnic, ker bomo vsi skupaj in ne bo za živet-toliko napetosti in trenj je med nami; strah me je starejše hčere in njenih izpadov-kričanj, žaljivk, groženj; muka mi je učiti se z njo (je maturantka)-odlaša do zadnjega in potem paničari in mene vleče v to; najbolj pa se bojim moža....najlepše je, ko ga ni doma, ker ko je, imam občutek, da hodim po minskem polju-nikoli ne veš, kdaj boš stopil na mino in bo eksplodiral.
Jaz pa se ne znam postaviti zase, bojim se njegovega kričanja, nepogovarjanja...ne znam se upreti.
Samo trepetam od panike, bruham, driskam, ne spim....Včasih mi obljubi, kako se bo spremenil, da se trudi...do prve priložnosti, ko eksplodira (zaradi nepospravljene mize, prahu v dnevni, ker se je polula maček na ploščice, ker nisem pravočasno dvignila telefona...)
Jaz pa se samo vedno bolj bojim in trepetam in prosjačim za njegovo naklonjenost-samo da je on dobre volje, pa sem jaz tudi boljše (čeprav sem vedno na preži)
Kaj je biti zadovoljen, srečen...ne vem že leta...Nekoč sem bila pa ne pomnim več kdaj.
Bom kdaj zmogla postavit se zase? Ne verjamem, ker je preveč "shita" na meni, pa otroci so vpleteni...
Jaz strahopetka bi rada samo izginila-le moja mala hčerka me drži, ona je edini svetel žarek, ki ga pa tudi vedno bolj -mi vsi-zagrinjamo v temo.
predolga sem, oprostite.
efka

[krasendan]

hej efka...

in dobordošla...

sicer ne vem kaj je med vama z možem, ampak očitno ti pobere popolnoma vso energijo...res ni nobene možnosti, da bi šla živet stran od njega? socialno stanovanje ali kaj takega?

kljub vsemu pa le zberi toliko moči, da greš do zdravnika...

piši še...nič nisi predolga..

pozdravček

[masi]

..dobrodošla med nami ponovno in Ad-ji ne bodo rešili situacije, ampak dejansko je na tebi, da storiš nekaj iz odideš iz začaranega kroga, ki te duši in pahne v stisko.



 

[efka]

Tablet imam dovolj za 1 mesec, k psihiatru pa sem naročena 2.4....pa saj bo prej spet eksplozija doma, je bila že včeraj, pa še bo....vedno isto, jaz pa tonem vedno globlje, vsakokrat se potopim malo bolj, niti na prejšnjo točko ne prilezem, začnem vedno z nižje  .
Bila sem že povsod...Center za pomoč staršem, otrokom in mladostnikom,, pri privat psihoterapevtki, na društvu za Nenasilno komunikacijo, pri psihiatru...vsi pravijo, da se moram sama spremenit, premaknit-a kako, ne pove nihče. Ne vem kdaj sem bila nazadnje na sprehodu, rada edino grem k prijateljem, ker je tam varno...tam se lahko sprostim, mož je tam prijazen, večja hčera tako ne hodi z nami, mala pa ima družbo in je vesela...Doma je pa Afganistan, Gaza....karkoli-samo bojišče in jaz strahopetec samo trepetam in skušam vnaprej predvidet vse situacije, da se ne bi zgodile. To me ubija...
Ne znam, ne zmorem, nisem sposobna, nočem...ne vem, kaj je vzrok, da se vrtim in vrtim v krogu...
Odvisna sem od dobre volje in čustev mojega moža-ampak, ker mu ne zaupam več, sem vedno na rpeži in v strahu.
Ne morem vstran, če bi zmogla bi šla pred 20 leti....Zdaj je preveč prtljage..
efka

[krasendan]

ja razumem...sam k največja fora pri vsem tem je, da itak noben ne reče kako...

to je tko kot prvi korak...z eno nogo naprej, pa potem z drugo...samo stopit je treba...

obrni se še na kakšno pravno službo...da bi ti svetovali...vem da so to težke odločitve, ampak pri napisanem se mi zdi da bo to zate edina pot do miru, da greš stran od njega.

[efka]

Samo da povem-ni fizičnega nasilja, samo psihično (če je to "samo"), ko je OK je najbolj ljubeč mož na svetu, samo razjezit ga ne smem .
Ampak, če bi bila močnejša, bi se znala branit, upret, tako pa se samo umikam, igram žrtev in trkam na njegovo usmiljenje.
Depra me stiska okoli vratu, da ne morem normalno dihat in se borit...in obratno, zaradi pritiskov se depra pojavi in se vrtiva v krogu-jaz in ona in mož in otroci-peklenski ples, ki nas ubija....
Mož reče-ti sama si to delaš-verjetno je res, pa kaj ko si ne znam "to ne delat".
Kakšna druga bi ga nazjala, jaz ga pa prosim, da se umiri, ker me teta Depra tako lepo pestuje....
efka

[Arwen]

efka  si ločitev lahko privoščiš? finančno, mislim, bi šlo? .. sta na svojem? mogoče pri starših? služba ok....?

[efka]

Ločitev-tisočkrat v mislih, večkrat na jeziku, nikoli udejanjena. Zdaj je več ne zmorem-nova hiša, krediti, odraščajoči otroci, vse skupaj narejeno, ustvarjeno...in v ozadju bolestna odvisnost od moža, ljubezni,naklonjenosti....če je on ljubeč, prijazen, jaz živim, če ni, umiram...
Nekoč nisem mogla dihati brez njega od ljubezni, zdaj ne morem dihati od panike...kot da sem marioneta na vrvici-kakor on potegne, tako se jaz premikam...
Vsako jutro je nova borba, da sploh vstanem, ali pa vstanem hitro, tiho, da sem sama s sabo in da se ne rabim pogovarjat, da me noben ne vidi, da se ne rabim bat dneva..
Pri zadnji dep.epizodi sem shujšala 7 kg, sedaj sem spet na tej poti...hrana mi ne gre ne dol, ne gor...čakam, da mož pokliče, pa ne bo, ker smo ga spet razjezili...
Jaz pa kot puščava vode, čakam prijazno besedo, samo namig, da pritečem kot cucek...
Ali mi res ni dovolj hudo, da vztrajam?
Je lahko še huje? Dvomim, ker povedala nisem niti tisočinke...
efka

[Arwen]

kaj torej ostane? z ad-ji si začela, sedaj bi bilo super dobit še kakega pametnega strokovnjaka, da skupaj z njim začneš gradit na totalno porušeni samozavesti... mogoče preberi kaj od Rozmanove ali kakega drugega avtorja o odvisnosti od odnosov,... pridruži se skupini za samopomoč... in korak za korakom se začneš postavljat zase in v prvi vrsti - cenit samo sebe! ker to je pravzaprav najvažnejše - kako znamo cenit in spoštovat sebe, kako znamo sebe dat v prvi plan.... Začetki so težki in spotikajoči... a drži ko pribito, da se počasi daleč pride 

objem 

[Francka]

Pozdravljena Efka.

Sedaj se boriš z depresijo. Dveh tako močnih bitk sedaj ne boš zmogla. Zato se najprej osredotoči nase. Nujno pojdi do zdravnika!!! Bosta videla kako in koliko zdravila delujejo nate.
Prvo moraš poskrbeti zase in nato za hčerki.
Če ti ne boš boljša, močnejša, ne boš mogla skrbeti zanju.
Potem boš šele videla realnejšo sliko in tudi ocenila kaj se da narediti in kaj ne.
Definitivno pa pojdi do zdravnika in jemlji zdravila, ki jih predpiše.

Počasi bodo prijela zdravila in bo lažje.
Pazi nase.

[efka]

Hvala za objem in besede!
Knjig od Rozmanove in tudi drugih sem prebrala celo morje!
Teorijo poznam, a udejanit to!?
Malo sem šla tudi na Priporočanje terapevtov-čisto me je potrlo, tako malo upanja je...
Najraje bi zaspala in se zbudila čez kako leto...ali pa sploh ne.
Ali kdo tukaj res verjame, da je življenje lepo? Ali se le slepimo(te)  od ene do druge epizode.
Vem, da AD-ji niso rešitev, samo stopnica, rešilna bilka, da čisto ne potoneš!
Pa bom kdaj toliko zlezla ven, da bom ukrepala?
Ne verjamem...
Škoda, da nimamo enostavnega gumba za off, pa da se samo izklopiš..
efka

[masi]

Efka, ja življenje je lepo, vendar je odvisno samo od nas in ne od nekoga drugega, da ga nam polepša. Upam, da se ti bodo javile naše pupe, ki so bile v podobni situaciji in ti bodo skozi svojo zgodbo razložile, da se da presekati "peklensko" gugalnico in zaživeti mirno življenje, ki si ga zaslužiš.

[Aslan]

Bila sem že povsod...Center za pomoč staršem, otrokom in mladostnikom,, pri privat psihoterapevtki, na društvu za Nenasilno komunikacijo, pri psihiatru...vsi pravijo, da se moram sama spremenit, premaknit-a kako, ne pove nihče.

Dejstvo je da se boš morala sama sebe spremenit če boš želela nazaj notranji mir, zdravje, srečo...
To boš dosegla s pomočjo kvalitetne psihoterapije in če je potrebno, tudi ob podpori Ad.

Spremenit sebe je osebnostna rast, zorenje v odraslo osebo...v čustveno stabilnost, vrednotenje sebe in zavedanje svojih potreb!

Takšna se lažje soočiš z situacijo v kateri si...
Začneš delat stvari zase, greš na sprehod naprimer...se sproščaš....greš v kino....
Se naučiš kakovostne medosebne komunikacije...
Ko se spremeni naš odnos do nekoga - se posledično začne spreminjat tudi njegov do nas!!!
In ko imaš vrednostenje sebe pošlihtano, ko veš kdo si in kam greš, morda tudi spoznaš,
da si ujeta v tej vezi, da si vredna drugačne ljubezni...in se odločiš oditi naprej...
In tudi to je sprememba v tebi: dozorelost, da spoznaš, da imaš lahko kaj več od svojega življenja.

Objem in vse dobro ti želim,
Aslan

p.s.
Ker veš kje te čevelj žuli: odvisnost od odnosa...le delaj na tem področju.
Knjige niso dovolj...pojdi po strokovno pomoč..predelaj to....korenine so zagotovo od otroštva.

Vloga žrtve ti apriori odvzame vso moč za upor...in on dela s teboj tako, kot mu pustiš sama da dela.
Postvaljanje meja v odnosu....to je potrebno mal predelat...

[efka]

So trenutki, celo dnevi, ko si rečem-daj se vzami k sebi, grem celo nakupovat, ali k frizerju...in si mislim, saj bo, saj gre počasi..
Sem že čez 40 in kot kaže še ne-dozorela.
Sebe sem cenila kot srednješolka, potem sem se pa izgubila nekje na poti-ko sem spoznala svojega sedanjega moža (s katerim sem 25 let).enim in edinim...
Očitno sem to podzavestno iskala...s kakšnim razlogom, ne vem.
Ampak nekaj me res zanima-ali resnično imate izkušnje,da ste s spremembo svojega obnašanja doživeli spremembo tudi pri drugih? Opazno spremembo, ki je vzpostavila nov odnos med vami in to osebo (npr. partnerji, starši). Ker meni se zdi, da bi lahko naredila karkoli, pa bi moj mož odreagiral vedno enako.
Ali pa jaz delam vedno isto stvar, čeprav se meni zdi,d a je drugačna..
Ne vem?
Samo naj že ta Asentra prime, da bom začela upati!
Hvala vsem, ki mi odgovarjate!
efka

[Aslan]

Ampak nekaj me res zanima-ali resnično imate izkušnje,da ste s spremembo svojega obnašanja doživeli spremembo tudi pri drugih? Opazno spremembo, ki je vzpostavila nov odnos med vami in to osebo (npr. partnerji, starši).

Jest mam to izkušnjo. Zadeve se niso spremenile čez noč.
Ampak v zadnjih dveh letih so spremembe ogromne.
Celo psihoterapevtsko pomoč je mož poiskal, na svojo željo.
Medsebojna komunikacija je popolnoma drugačna kot nekoč.
Obema so se odprla nova obzorja...

Začelo se pa je z spreminjanjem mene.
Z spreminjanjem mojega odnosa do sebe in sveta.
Z mojim razumevanjem da lahko on povedano razume na svoj način...
Z mojim drugačnim načinom, kako povem kaj želim, kako razmišljam.
Z mojim načinom odreagiranja na njegova dejanja, besede....

Največ sem odnesla iz Šole čustvene inteligence.
In mi je žal, da so te programe po novem, za več kot polovico skrajšali.
Res kakovostna osebna rast.

[morska deklica]

Da se še sama oglasim, glede na to, da so tudi meni postavili diagnozo »odvisnost od odnosov«:

Že od nekdaj nisem znala navezovati stikov … pa ne toliko zaradi socialne fobije (tisti, ki me poznajo, vejo, da dandanes z navezovanjem stikov nimam problemov), pač pa zaradi svoje zakompleksanosti (ki je bila bolj kot ne v moji glavi) – prekomerna teža. Zato nisem imela veliko prijateljev. V bistvu sem imela ves čas samo eno prijateljico, ki mi je pomenila VSE in v katero sem VSE vlagala, ker sem mislila, da je to to – edino pravo. Ko je bivša najboljša prijateljica v SŠ spoznala fanta, smo bili kar naenkrat trije v odnosu in nikakor se nism znala prilagoditi. Zdelo se mi je, da sem tretje kolo, nek privesek, ki ga ona ne potrebuje več. In tako sem se en dan pač odločila in ji napisala (tolk jajc s5 nism mela, da ji povem v faco), da vidim, da me ne potrebuje več v svojem lajfu. Tko sva prekinli stike in nikoli več nisva navezali stike. Po njej je minilo kako leto, ko sem spoznala novo najboljšo prijateljico, na katero sem se pa res FUL navezala. Pomenila mi je vse. Bila mi je edina. Po dveh letih sva prekinili stike … tko, čez noč … na silo … Sj v bistvu se je vsa kalvarija vlekla že pol leta in sm vedla, da bo eni slej ko prej počl … sam jst si nikakor nism upala oditi, ker sm vedla, da bom s5 sama in tega me je blo na smrt strah. Pri 22-ih ostat sam. Groza! Strah!

Nikakor se nism mogla sprijazniti s tem, da je ni več, nikakor! S tistim dnem, ko sva prekinili stike, se je začela NAJINA nočna mora. Sama sem padla v tko hudo depresijo, iz katere nism vidla izhoda. Nisem se znala pobrat, nisem znala živeti brez nje, vse je postalo brez smisla. Čist sm se zapustila, životarla doma 8 mesecev, prejokala vsak dan, prebedela noči in prespala večino dni. Zakaj tko hudičevo boli pri srcu, ko si razočaran? Kolkrat sem si zastavla to vprašanje! Kolkrat sem želela najti slabe stvari o njej, da bi mi blo lažje pri srcu, da bi jo lažje prebolela! In bolj ko sem se trudla, da bi jo »pozabila« oz. našla kaj slabega o njej … VEČ sm premišljevala o vsm skupaj. Damn!!! Šele ko sem ji dala prostor v srcu, si rekla pri sebi, da je v mojem srcu svobodna … mi je blo lažje. Ampak, da sm do tega prišla, je trajalo …

Od začetka najinga razhoda sem se želela z njo pogovorit, a ona ni želela. Rekla je, da potrebuje čas, da premisli o vsem, da mi bo sploh lahko spet zaupala. Sam jst tega nism mogla sprejet, nikakor ne. Kako naj čakam, ko pa ne vem, kdaj se bo vrnila? Počutila sm se popolnoma izgubljeno. Želela sm in ji težila, da mi pove časovni okvir, kdaj se bo javila, ker sm nujno potrebovala ta občutek varnosti. A odgovor, ki sem ga jaz želela slišat, ni bil taprav ... nikoli.

V osmih mesecih, sem ji napisala ogromno sporočil, kjer sm ji na dolgo razlagala o seb, zakaj je do tega pršl, kako se počutm, da jo pogrešam, imam rada, jo skušala razveselit s smešnicami ... In bolj ko sem ji pisala, slabše je bilo. Sploh ni blo več pomembn, a sem ji napisala kaj lepega ali slabga, vedno se je zadeva poslabšala. Vsaka od naju je vztrajala pri svojem. Bla sm ful jezna. Da ne razume! Da je hladna! Da se ne odziva! Da ji nisem več pomembna! Zdravje se mi je poslabšalo - zabuhle oči, stiskanje v prsih, neenakomerno bitje srca, prebavne motnje, bolečine v trebuhu, samomorilne misli … Tiho sem vpila po pomoči, kar pa nihče ni opazil oz. tudi če so, so zadevo drugače obrnili. Prenehala sm jest, prenehala sm pit, se zaprla med 4 stene, ker me je vsaka ženska nanjo spomnla. To je bilo še v času novoletnih praznikov in mi je bilo še huje pri srcu, ker sm povsod videla same srečne obraze, men pa tko hudo. Solze so mi skoz tekle po licih, nisem se mogla zadržati … a pred tem nikol jokala. Nekajkrat sva se vidli zunaj in se obnašali kot tujki, kot da se samo na videz poznava - srce se mi je trgalo. Tolk sm si jo želela objet, pa sm vedla, da ne smem. Groza!

Ko sem po 8 mesecih vidla, da stvar ne pelje več nikamor, ko me je na to tudi ona opozorila, kakšne vse stiske povzročam pri njej s pisanjem in teženjem, sm se odločla, da si poiščem pomoč. Začela sm na tem forumu, ki mi je bil odrivna deska za naprej. Vključila sm se v skupine za samopomoč, obiskujem psihoterapijo, berem strokovne knjige … Ugotovila sem, preko terapije, kje so moji izvorni problemi in sedaj to razčiščujem. Ne rečem, ni vedno lahko ... a vsekakor se mi zdi takšno življenje BOLJŠE kot tisto prej. Nisem več lutka drugih, da bi hodila v tisto smer, kot drugi želijo. Niso več drugi na prvem mestu. Če se ne počutim ok, se umaknem in iščem pri sebi, kaj je tisto, kar me žuli. Takrat si ne želim družbe in dam to vedt drugim. Hočem bit sama. Poslušam sebe. Delam tisto, kar mi paše. Če si nekaj želim oz. hrepenim po nečem, si izpolnim. Učim se, da bi čim bolje cenila sebe. Učim se boljših in kvalitetnejših odnosov. Učim se, da bi čim večkrat iskala srečo in zadovoljstvo v sebi. itd.

In kaj sedaj?
Po skoraj 2-eh letih nedruženja s to punco, sva se prejšnji teden dobili in se pogovarjali o vsem, kar se je dogajal. Stiska in tesnoba sta bli velki pri meni, ker nism vedla, kako bo, noge sm mela čist mehke. Bil je 1. pogovor, ki ni bil pod prisilo in kjer ni blo nekih občutkov krivde, kreganja … Obema je bilo po pogovoru lažje pri srcu. Kaj sedaj ... ne vem ... se bom prepustila ...

P. S. Efka, vidiš, nisi sama. Veliko nas je takih, ki smo šli čez podobne stvari. Drži se!
In največja sprememba, ki jo lahko kadarkoli naredimo, je sprememba v nas samih.

[eli]

Pozdravljena!!!

Huh,jaz sem ena izmed tisti...ki sem zacela spreminjati sebe....In ,ko sem spremenila sebe,sem se locila.
To,kar opisujes ti,mi je se predobro znano...Vedi pa eno..ADji ti bodo pomagali v toliksni meri....da boz lazje delala na sebi,zdravila ne bodo resila tvojih tezav...te bodo ostale,taksne kot so..ti pa,ce ne bos zacela necesa spreminjati,lahko papas samo tablete,mogoce lazje prenasas svojega moza in otroke...oni se ne bojo spremenili..In..konec koncu tudi,zakaj bi se.....ce jim ti vse to dopuscas..Da ne bo pomote...jaz sem delala popolnoma enako...

Vem,da je lazje svetovati,ampak jaz ti govorim iz lastnih izkusenj....lahko ti povem le to,kaj je meni pomagalo.Vedno pa si zakrivamo oci,sami sebi...ja ne morem...hisa,otroci.....to je samo beg...pred resnico..oz...se bojimo zaziveti..drugace...Ampak verjemi mi...je tezko....zelo....pa kljub temu lepse,predvsem bolj umirjeno...

Pa tudi pri meni ni bilo fizicnega nasilja...psihicno...sej ne  vem..kaj naj bi bolj bolelo..po moje oboje enako..

In ja...so me obtozevali...tudi moji dve pupi....da sem se spremenila...ja normalno..gledati sem koncno zacela nase..Sprva jim ni bilo pogodu...sedaj pa...so srecne...Imajo mamo...ki gre lahko z njima kamorkoli..Prej seveda nisem sla...tako kot ti ne...Imamo res veliko manj denarja....Ampak moja starejsa pravi...da je sedaj tako srecna...ker je vse tako mirno...in da...nikoli,res nikoli.....ne bi zamenjala.

Nic pa se ne zgodi cez noc..draga Efka..vse rabi cas....da dozori...ce ne drugace v nasih glavah.

Smilis se mi,ker imas zelo podobno zgodbo moji...pa ker vidim da nisi srecna...Pa vem.....da bi lahko bila....Komu mislis,da delamo uslugo...Sebi ze ne...sebi bos naredila uslugo,posledicno tudi tvojemu zdravju...ko bos zacela spreminjati stvari,ki te tako zelo morijo...

Res ti zelim vse dobro....

eli

[efka]

 Pisala sem 15 minut in nekaj stisnila, da je izginilo!
Torej še enkrat!
Hvala vsem za odgovore in nasvete!
Saj v resnici globoko, globoko v sebi vem, da bi lahko bila srečna-sama! Ampak nimam"jajc".Če človek vleče prtljago 25 let, je težka. Ko moža ni doma, je vse mnogo bolj mirno.Saj se skregam s starejšo hčerko, celo pošteno, pa gre to mimo in čez pol ure se pogovarjava dalje. Če je on doma se ne upam skregat,ker bo prirohnel in se vpletel in potem bom mirila njega-hčera to ve in izkorišča. Najlepše je, če je on odsoten, pa smo v normalnih odnosih...ker če imamo tihe dneve in ga ni-sem v strahu, kaj bo,ko pride, če pride, se bo pogovarjal, bom morala spet prosit, ga mirit....ta mala sprašuje, kdaj pride-saj ne vem, če in ali bo normalen.
Sovražim se zaradi tega-nekoč, v srednji šoli, tudi na faksu še sem bila voditeljica, neustrašna...sedaj (zadnjih 20-25 let) pa sem kot miška, v strahu, sovražim hrup, glasen smeh, ropot, glasen pogovor...
Najraje sem sama doma, ali z mlajšo hčero, ki je zlati otrok, pa ne vem če bo še dolgo, ko vse to opazuje....Sedaj se prebijam z Lexaurini-toliko da Ad primejo (upam, da že čez kak teden).
Najlepše je spati in najhujša so jutra....ko me prešine, kaj vse me čaka do večera, jaz pa se komaj uspem iz postelje spravit....pa še mož se vrne zvečer (seveda se spet ne pogovarja).
Vem, nikoli ni krivda samo na eni strani, on išče potrditev, da je ljubljen (ker to ni bil v svoji primarni družini), jaz sem mu to dajala in mu še, pa ni dovolj, zdaj več ne zmorem tako pristno, ker sem utrujena od večnih borb, večnih padcev....večnih obljub....včasih celo sprevidi, reče, saj nočem biti tak, kako si naj pomagam...ampak to so trenutki, že takoj zatem reče, saj, če bi naredili kot rečem, se ne bi rabili prepirat, pa vi nočete nikoli ubogat
Eli, hvala, da si delila svojo izkušnjo...jaz še vedno upam, da bom lahko spremenila sebe in potem dobila pozitiven odziv od moža...
Čeprav je upanje vsak dan manjše...sem pa tudi strašen strahopetec kar se odločitev tiče, že od nekdaj.
efka

[Arwen]

Efka, samo od sebe žal nič ne pride.... nekako bo treba se odločit za spremembo - v sebi najprej potiho, v mislih; potem pa v akcijo skočit - psihoterapija pomaga; tudi skupine za samopomoč so super... precej tega je, le odločiti se je treba.

objem 

[efka]

Vem, da moram narediti spremembo, če hočem spremembo...pa ne vem, kaj sploh hočem...Ali si zaslužim srečo? Zakaj? Saj ne moremo biti vsi srečni! Morda mi je namenjeno, da nisem...
Mogoče sreče sploh ne maram, ker je nesreča potem še toliko bolj globoka....vedno sem se bala sreče, raje sem bila vedno malo nesrečna, je bolj "ziher".
Mogoče mi bo terapevtka pomagala, da si dovolim sprejeti srečo, ali pa tudi ne...
Saj ne vem, če bom zdržala še mesec in pol...
Bom tu več jamrala  tačas
Vseeno vsem HVALA
efka