Mislim da bom zakljucila zivljenje..

[neza5]

Živjo...
Zopet js.. Sploh nevem kje naj zacnem... Problem je moje ljubezensko zivljenje... fanta imam ze 4 leta.. Vedno sva se imela fajn, se hecala, uzivala... pred njim mi je bil vsec en drug, in to kr zlo.. Seveda sem se v teh 4 letih spomnila na prejsnega (sploh skup nisva bila samo huda simpatija) ampak ko si zdrav se spomnis pa gre.. Nikoli ko sem bila s sbojim in se imela fajn nisem razmisljala o prejsnem... To je bilo le ce sm ga vidla, kej o njem slisala.. Pac to res ni bil nikol nikakrsen problem.. sej je vsakmu kdo vsec, tut ko ma svojo ljubezen... Depresijo mam skoraj 3 mesece... Vedno ko sem bila na tleh sta bila zame v prvi vrsti moj fant in moja mami... Ko mi je bilo tezko sem vedno hotla ob sebi imeti fanta... Na prejsnega v nobenem hudem trenutku nisem niti pomislila... problem je nastal v cetrtek... Nenamerno sem se spomnila nanj in od takrat je cela stala... Mislim kr da sm se narobe odlocla, da ljubim njega pa sploh ne govoriva ze vec kot 4 leta, da imam njega rajs kot svojga... Po drugi strani me je strah da bom izgubila svojga zaradi teh mojih izpadov, saj me to tako boli da neutolazljivo jokam dokler mi ne zmanjka solz... Ta 'prejsnji' je slb fant.. punce menja kot gate in js vem, da z njim nebi nikoli bila.. Za to ne razumem kje sploh je problem.. zakaj me tok boli, ce vem de nisva sploh za skup? Zakaj sem se sploh spomnila na to?? Moj fant je zlat, skusa razumet use.. Ne bi ga zamenjala za nic na svetu, rada ga imam, z njim mi je lepo... Vem  da ce nebi zbolela za depresijo bi bilo vse po starem...z mojim srecna  na njega pa bi sr spomnila obcasno....
Prosim pomoc... a je ze kdo biu v podobni situaciji... Jz, ce izgubim fanta umrem.. ze tko mi je vcasih tko tezko da razmisljam da bi se najedla tablet.. prosim pomagajte mi, ker sama si ne znam vec... Vse kar bi rada je nazaj moje zivljenje, da sm v miru s fantom brez misli na tistega kretena.... unicuje mi zivljenje.... Rada bi zaklucla res... ne vidim vec pointa... ce nimam rada svojga fanta? Za koga naj zivim??? Nc me ne spravla vec v dobro voljo.. nimam volje do zivljenja....
Prosim prosim prosim pomoc in izkusnje
LP, Neža

[pakoo]

Veliko poguma je potrebnega, da svoje misli izliješ na forum, bravo!
Samomor vedno lahko preložiš, ko pa ga enkrat storiš, je nepovratno... Morda malo manj misli na dolgi rok, ampak si zastavljaj cilje za vsak dan posebej. Verjemi, dosti ti bo lažje. Če pa misli na smrt ne minejo, pa prosim to zaupaj komu od svojih bližnjih/prijateljev, ki ti bo najbolj pomagal v taki situaciji. Če te možnosti nimaš, pokliči na kakšen svetovalni telefon, v epidemiji imamo to "srečo", da je 24 ur na da na voljo telefon za psihološko pomoč: 080 51 00.

Sr(e)čno!
Pako

[Nives]

Zivjo
Taksne zmedene misli in custva so zelo znacilne za depresijo, Neza. Tudi sama sem v eni tezki depresiji dozivljala podobno. Depresija te pelje na enem drive-u, po katerem na nek nacin zavracas kar je ok, kar je pozitivno in dobro. To kar je trenutno, ni odraz realnosti.
Dobro bi bilo, da se tega probas cimbolj zavedati Ne glede na to, kaj misli meljejo in kaj cutis, da skusas ohranjati to zavedanje. Zakaj bi zakljucila zivljenje, ce je tole vse, kar se ti dogaja samo trenutno. Ce si pripovedujes, da bo minilo.. da bos spet splavala na povrsje. Tvoje zivljenje je sicer ok. Imas se dobro. Mlada si in vse je se pred teboj. Kak smisel bi to imelo? S tem bi tudi zelo prizadela ljudi, ki jih imas rada. Poletje bo zate zagotovo ze povsem drugacna izkusnja.
Cutim, da bi potrebovala malo vec podpore v tem casu. Tudi s strani kaksne strokovne osebe. Lahko je to psihoterapevtka. Druga varianta pa je tudi, da se obrnes na Enoto za krizne intervencije v Ljubljani (EKI). Tam potekajo nekajtedenski programi bivanja, druzenja ljudi v skupini s podobnimi tezavami, terapij, gibalnih in likovnih aktivnosti.. Vecino ljudi jim uspe nekako spraviti na noge. V grobem se predela aktualna tematika, imas podporo, druzenje z ljudmi, ki dajejo podobno skozi in razumejo. Pomaga tudi gibanje in likovno izrazanje. Vstopnica za tja je, da pomisljas na zakljucek zivljenja. Sama nisem bila tam, sem bila pa ze 2x v situaciji, ko sem komu stala ob strani, ko je bilo tako tezko, da sta zelela zakljuciti z zivljenjem. Na ta nacin se morda lahko tudi malo umaknes od tega, da se ukvarjas ali s tistim dogodkom babice ali pa odnosom s fantom. Si opomores, potem pa se vrnes nazaj v druzino.
Ali pa psihoterapija. S strokovno pomocjo bos lazje prezivela to tezko obdobje, Neza. To je mocna dodatna podpora.
Drzi se Neza Vse to so samo tezke misli..tezka custva.. in vse to zagotovo mine 

[_Bemci]

Živjo Neža,
še nekaj misli iz moje perspektive. Z depresijo nimam izkušenj in ti ne morem svetovati, imam pa izkušnjo z neuresničeno ljubeznijo - prav tako kot ti, sem bila leta in leta zaljubljena v fanta, s katerim sva davno zaključila odnos. On je bil zame posebna oseba, saj me je znal spodbuditi pri mojih ambicijah, dajal je nek res poseben občutek, da se vse da, vse je mogoče. Ta del je bil krasen. No, drugi del njega pa je bila hladnost, nečustvenost, že kar malce srhljiv je bil ... In tako je tudi zaključil enoletno zvezo z menoj - v nekaj minutah. Odsekal. Potem ga kar ni bilo več, nisva ostala v stikih.
Ko gledam iz današnje perspektive, je bila težava moje "zaljubljenosti" ravno to. Nisem doživela zaključka in nisem si znala razložiti, kako da je tako na hitro zaključil. Zato sem tudi kasneje, ko sem se poslovila od nekaterih drugih ljudi, poskusila narediti nek zaključek.
Ampak! Včasih ga pač ni. Razložiti si moramo sami in sčasoma ta "ljubezen" izzveni. Verjemi mi, vsaka izzveni, če ni negovana čas jo preprosto povozi.
Morda ti moja izkušnja kaj pomaga, morda tudi ne. Držim pesti zate! 

[Aslan]

Prosim pomoc... a je ze kdo biu v podobni situaciji... Jz, ce izgubim fanta umrem.. ze tko mi je vcasih tko tezko da razmisljam da bi se najedla tablet.. prosim pomagajte mi, ker sama si ne znam vec... Vse kar bi rada je nazaj moje zivljenje, da sm v miru s fantom brez misli na tistega kretena.... unicuje mi zivljenje.... Rada bi zaklucla res... ne vidim vec pointa... ce nimam rada svojga fanta? Za koga naj zivim??? Nc me ne spravla vec v dobro voljo.. nimam volje do zivljenja....
Prosim prosim prosim pomoc in izkusnje
LP, Neža

Draga Neža ... veliko se ti dogaja v sami sebi ... kup misli, ki prehitevajo ena drugo in posledično kaos čustev, ki prav tako "ne da miru" in prinaša duševno stisko.

Naše misli zelo rade "delajo po svoje" sploh ,če smo tip človeka, ki tlači ali zanika čustva (jeza, strah, žalost...). Takrat v izogib čutenju čustev delamo v glavi 101 scenarij ... in naše misli nas nehajo ubogati in začno postajati vsiljive, naporne ... in tudi ne gredo stran, ko si to želimo.

Tudi če pomisliš na bivšega (ki sicer ni ok opcija) sprejmi, da tako pač pomisliš, sprejmi da se še vedno lahko take misli sprehodijo skozi um ... in da to ne pomeni, da sedanjega fanta ne bi imela dovolj rada.
Lahko mislim dovoliš da obudijo nekaj starih spominov, zapreš oči, začutiš občutke in si malo s tem feelingom. Nato se vrneš v sedanjost - tukaj in zdaj in se zaveš, da imaš ok fanta, ki je supportiven v teh težkih časih. Včasih tudi taki fantje, ki so zelo srčni in dobri ... v nas ne prebujajo "ognja" in se nam lahko zdi, kot da v vezi nekaj manjka...

Se bo pa potrebno naučit nekaj lekcij življenja in prav taki zapleti in izzivi pred katerimi si sedaj ponujajo to možnost. ŽIVIMO ZASE! (ne za fanta, ne za otroka, ne za straše ...). In straši, ki otroku govorijo, da "živijo samo za njih" delajo otrokom psihološko škodo. Otrok potrebuje samouresničene starše - le tako se bo tudi sam lahko uresničil, znal živet sebe in razvijal svoje potenciale.

Tudi ti nisi samo PUNCA fantu in ne sme bit to ves smisel življenja. Spoznavaj in razvijaj sebe ... svoje talente, svoje vizije ... imej svoje prijatelje in svoje svet, ki ostane trden tudi, če se partnerstva razidejo.

Posebno poglavje v psihoterapiji je delo z "notranjim otrkom" - naučiti se imet rad sebe,
poznat svoje želje in potrebe in to znati skomunicirat s soljudmi.

In nenazadnje so medsebojni odnosi velik izziv, kako biti ok drug z drugim, brez da se nujno prilagajam in se ne izrazim avtentično. Ljudje se bojijo izraziti sebe, ker jih je strah zavrnitve, zapustitve ...

Vsa ta vprašanja so del odraščanja ... so del iskanja sebe ... in zorenja v odraslo osebo.
Turbulentna čustvovanja so značilna za dobo mladostništva (vsaj do 26 leta), tako da so to dobrodošle lekcije učenja ravnanja s čustvi.

Kar se tiče diagnoze pa takole ... če si se srečala z paničnimi napadi imaš težave z tesnobo, anksioznostjo.
Torej si dolgo v sebi držala neka čustva, ki niso mogla na plano. In nato telo odreagira skozi neželjeno telesno simptomatiko, ki pa te ornk prestraši.
Depresija je pogosta sopotnica drugim motnjam, saj nas že to da ne funkcioniramo kot smo vajeni dobesedno depresira. Tako da se obe motnji pogosto prepletata in sta predvsem motnji čustvovanja in razumevanja medsebojnih odnosov.
V zakup je treba vzeti tudi že 1 leto LOCKDOWN življenja, ki nas je oropalo nečesa kar nas je prej lahko sproščalo, nas napolnilo z energijo ipd ... sedaj pa smo zelo omejeni, odnosi trpijo - ali smo preveč ali premalo skupaj ipd ...

Sočuten objem ti pošiljam in verjamem da je to le huda čustvena stiska,
ki bo prinesla osebno rast in spremembo življenja na bolje.

Ups še tole:
- delat na sproščanju telesa in uma.
- prepoznat in ustaviti negativne misli
- učit se sprejemat čustvena stanja v telesu (bit s temi feelingi, sedet z njimi)

 

[Tačkica]

ojoj Neža... takoj je treba prenehati s takimi mislimi.. takoj povej mami, če imaš dobre odnose z njo.. ali takoj povej neki prijateljici, oziroma neki starejši osebi.. pojdi do osebne zdravnice.. to je treba takoj "preprečiti".. take misli .. si premlada in vsi smo dali čez ljubezenske tegobe.. ja, in takrat smo ob razočaranjih mislili, da je konec sveta.. Ni ga.. lepo je živeti.. si premlada, da bi se že kar takoj vezala "na prvega".. drugega" ... daj probaj malo (tudi) sama uživati življene..

Pojdi ven, v naravo.. in čimprej do zdravnika 

prosim Neža .. takoj

[neza5]

Hvala vsem....
Največja fora je, da je fant srčen, prijazen, vse mi nudi... Bivsega sem se odlocla dat v preteklost, ker tja tudi spada-je zenskar, neresen in zveza z njim enostavno ni mogoca... S tem fantom sva se 4 leta imela super, ne mislem obupat nad njim... Tud ce se gojim neka custva do bivsega, na zalost-oziroma na sreco, nimava prihodnosti...
Ful sm se ustrasila te zmede v glavi... upam, da kmalu mine...

[Tačkica]

ti povem Neža, si premlada, da bi "morala" imeti take skrbi  .. ljubezen je res ena čudna zadeva .. daj tudi sebi malo dihati... ne se tako "zaleteti" v romantiko, imaš še precej življenja pred sabo

praviš, da študiraš.. fajn, uživaj, študentska leta so najlepša.. ko enkrat začneš delati  .. saj ne rečem, da je hudo... ampak vse je taka rutina

drži se .. če pa že razmišljaš o bivšem, si reci... me je skenslal, ni vreden mojih misli 

[Regina]

Minilo bo, ta zmeda v glavi, siguno!

Bivsega pa res dati ma stran, cimvec casa preziveti s fantom, ko te ima rad 
Sigurno imata kaksne skupne hobije, mogoce pa spet nekako obudito romantiko, mala presenecenja, kaksna igra, v kateri se povezes s partnerjem. Imam ene karte doma, mislim, da so prav za tak nam...
Sporocim ime, ko bom doma 

[neza5]

Največji problem je, da če ne bi zbolela, nič od tega ne bi bilo.. Ker če bivši ni bil problem 4 leta, ne vem zakaj je zdaj?? Sicer je že malo bolje, prej sem cele dneve prejokala, fant me je delal nervozno, sedaj pa se zjokam 1x,2x na dan in je okej.. Fant mi ne gre več toliko na živce, me pomiri... Ampak me boli, ker me je strah da se ta kriza ponovi in z njim ne bom mogla imeti prihodnosti... Res je zlat, rada bi ga imela za vedno... Ne vem kje je problem, res ne.....