Prosim pomoc... a je ze kdo biu v podobni situaciji... Jz, ce izgubim fanta umrem.. ze tko mi je vcasih tko tezko da razmisljam da bi se najedla tablet.. prosim pomagajte mi, ker sama si ne znam vec... Vse kar bi rada je nazaj moje zivljenje, da sm v miru s fantom brez misli na tistega kretena.... unicuje mi zivljenje.... Rada bi zaklucla res... ne vidim vec pointa... ce nimam rada svojga fanta? Za koga naj zivim??? Nc me ne spravla vec v dobro voljo.. nimam volje do zivljenja....
Prosim prosim prosim pomoc in izkusnje
LP, Neža
Draga Neža ... veliko se ti dogaja v sami sebi ... kup misli, ki prehitevajo ena drugo in posledično kaos čustev, ki prav tako "ne da miru" in prinaša duševno stisko.
Naše misli zelo rade "delajo po svoje" sploh ,če smo tip človeka, ki tlači ali zanika čustva (jeza, strah, žalost...). Takrat v izogib čutenju čustev delamo v glavi 101 scenarij ... in naše misli nas nehajo ubogati in začno postajati vsiljive, naporne ... in tudi ne gredo stran, ko si to želimo.
Tudi če pomisliš na bivšega (ki sicer ni ok opcija) sprejmi, da tako pač pomisliš, sprejmi da se še vedno lahko take misli sprehodijo skozi um ... in da to ne pomeni, da sedanjega fanta ne bi imela dovolj rada.
Lahko mislim dovoliš da obudijo nekaj starih spominov, zapreš oči, začutiš občutke in si malo s tem feelingom. Nato se vrneš v sedanjost - tukaj in zdaj in se zaveš, da imaš ok fanta, ki je supportiven v teh težkih časih. Včasih tudi taki fantje, ki so zelo srčni in dobri ... v nas ne prebujajo "ognja" in se nam lahko zdi, kot da v vezi nekaj manjka...
Se bo pa potrebno naučit nekaj lekcij življenja in prav taki zapleti in izzivi pred katerimi si sedaj ponujajo to možnost. ŽIVIMO ZASE! (ne za fanta, ne za otroka, ne za straše ...). In straši, ki otroku govorijo, da "živijo samo za njih" delajo otrokom psihološko škodo. Otrok potrebuje samouresničene starše - le tako se bo tudi sam lahko uresničil, znal živet sebe in razvijal svoje potenciale.
Tudi ti nisi samo PUNCA fantu in ne sme bit to ves smisel življenja. Spoznavaj in razvijaj sebe ... svoje talente, svoje vizije ... imej svoje prijatelje in svoje svet, ki ostane trden tudi, če se partnerstva razidejo.
Posebno poglavje v psihoterapiji je delo z "notranjim otrkom" - naučiti se imet rad sebe,
poznat svoje želje in potrebe in to znati skomunicirat s soljudmi.
In nenazadnje so medsebojni odnosi velik izziv, kako biti ok drug z drugim, brez da se nujno prilagajam in se ne izrazim avtentično. Ljudje se bojijo izraziti sebe, ker jih je strah zavrnitve, zapustitve ...
Vsa ta vprašanja so del odraščanja ... so del iskanja sebe ... in zorenja v odraslo osebo.
Turbulentna čustvovanja so značilna za dobo mladostništva (vsaj do 26 leta), tako da so to dobrodošle lekcije učenja ravnanja s čustvi.
Kar se tiče diagnoze pa takole ... če si se srečala z paničnimi napadi imaš težave z tesnobo, anksioznostjo.
Torej si dolgo v sebi držala neka čustva, ki niso mogla na plano. In nato telo odreagira skozi neželjeno telesno simptomatiko, ki pa te ornk prestraši.
Depresija je pogosta sopotnica drugim motnjam, saj nas že to da ne funkcioniramo kot smo vajeni dobesedno depresira. Tako da se obe motnji pogosto prepletata in sta predvsem motnji čustvovanja in razumevanja medsebojnih odnosov.
V zakup je treba vzeti tudi že 1 leto LOCKDOWN življenja, ki nas je oropalo nečesa kar nas je prej lahko sproščalo, nas napolnilo z energijo ipd ... sedaj pa smo zelo omejeni, odnosi trpijo - ali smo preveč ali premalo skupaj ipd ...
Sočuten objem ti pošiljam in verjamem da je to le huda čustvena stiska,
ki bo prinesla osebno rast in spremembo življenja na bolje.
Ups še tole:
- delat na sproščanju telesa in uma.
- prepoznat in ustaviti negativne misli
- učit se sprejemat čustvena stanja v telesu (bit s temi feelingi, sedet z njimi)
