Izgubljena, prosim za pomoc

[RdecaKapica]

Zelo lepo, da imas razumevajocega partnerja. Sem vesela zate. Se mi zdi, da se je potem lazje soociti s problemi. Sploh ker imas podporo, razumevanje in ni tistega pritiska, da 'moras' imeti otroka.
 
Drugace pa mislim, da nisi edina, ki je v tem casu Covida potrebovala malo vec pomoci. Je nova situacija in stres za vse nas in vem, da je veliko ljudi precej sesulo. Ampak se bo tudi to pomirilo. Pa tudi zima je bila, cas raznih prehladov,.. Plus nova veza in vse kar si sama nastela. Ti samo se naprej delaj na sebi, ne obupaj. Ne poznam te od prej ampak kakor opisujes, se mi zdi da si ze kar napredovala na bolje. Ceprav se tebi mogoce ne zdi tako.

[Ireland]

Joj, hvala! A veš, da sem prav vesela, da sem te spoznala. :-)

Partner razume moje tezave, vendar malo pritiska glede otroka. Pravi, da je njemu ‘to to’, da misli, da je med nama dokončno, glede na leta pa pravi, da z otrokom nimava več kaj čakati. Jaz pa v fazi, ko se po zlomu postavljam na noge.

[RdecaKapica]

No, edina stvar, ki ti jo jaz lahko svetujem je to, da dobro razmisli in se pripravi na vse skupaj. Podebatiraj zadevo z vsemi, ki jim zaupas. Potrebovala bos veliko podpore. Se pa ocitno da, glede na to kar nama je napisala Nives. Ampak ce se trenutno ne cutis dovolj pripravljena, raje se malo pocakaj, morda tudi s terapevtom naredita kak plan, da bos kar se da pripravljena na vse. Da se ti slucajno ne bi zgodilo isto kot se je meni. Bolje malo pocakati in imeti dober nacrt, kot pa se zaleteti.

[Ireland]

Jaaaa, se strinjam!

[Ireland]

Trenutno si želim le tega, da se izvlečem iz te tesnobe, strahu, depresije ....

[RdecaKapica]

Tudi jaz si to zelim. Za vse nas. Upam, da nam bo uspelo..

[Ireland]

Tudi jaz .... za VSE NAS!

[RdecaKapica]

Zivjo.

Danes sva s partnerjem imela skupni pogovor pri psihoterapevtu. Partner je razumevajoc. Razume moj strah. Vendar vseeno pusca odprto moznost razhoda. No, to je moznost vsake veze vendar je zelo tezko slisati vse to. Sploh v tem casu. Pravi, da je otopel. Da ne ve kaj cuti. Upala sem, da bova po terapiji bolj povezana, da bova imela vec upanja za vse. Nisem pricakovala, da bo ena skupna terapija resile vse. Ampak sem pa upala, da bo vsaj malo zmanjsala ta prepad ki je trenutno med nama.. Pocutim se, kot da se je ze odklopil iz veze ampak, da vztraja, zato da mu ne bi kdo 'ocital', da je tako hitro obupal.

[Ireland]

Ress???sem presenečena tudi jaz. Kaj pa je razlig, da se on tako počuti? Otrok?

[Nives]

Rdeča Kapica
Z zvezami je tako, da v njih pridejo tudi težje situacije, ko je dvom ali ostati ali oditi. To je normalno. Zdaj sta v fazi, ko se noben od vaju ne počuti dobro. Dajta si čas in priložnost, da se bosta bolje počutila in se bo spet vzpostavil bolj kvaliteten odnos.
Za razumeti je tebe. Za razumeti je pa tudi tvojega partnerja, s čim se sooča. Očitno mu je zelo važen pojem družine in imeti otroka. Tako, da ni tako enostavno sprejeti, da morda otroka pa ne bo. Ali da se bodo podobne situacije morda ponavljale, itd. Morda želi tudi več otrok. Njegova želja imeti družino je postavljena pod vprašaj.
Pogovarjajta se o tem... le tako se lahko zbližata. Nujno pa tudi to, da se bosta imela skupaj spet lepo. Morata verjeti v to, da je to realno, čeprav morda trenutno ne kaže tako, ker se ne čuti tako.
Vse dobro želim

[RdecaKapica]

Hvala za vajin odgovor.

On si zelo zeli otroka. Ampak saj si ga tudi jaz. Tu se ne gre za to, da bi si ga eden zelel, drugi pa ne. Oba si ga zeliva! Zelo! Vendar mene ta trapasti strah ovira.

Jaz razumem tudi njegovo stisko. Sama tudi nisem pricakovala tega scenarija, ki se nama je zgodil. Ampak se nama je. In se trudim najti resitev, da bi uresnicila najine skupne zelje in cilje. Jaz se nisem obupala. Jaz se upam na moznost nosecnosti in poroda. On pa kot da se je predal. Takoj. Brez boja. Z nobenim se noce pogovarjati. Pa ga spodbujam, da bi si nasel enega terapevta, ki bi mu pomagal iti skozi to. Ker je to zelo velik zalogaj, da ga clovek sam predela. Pa ne zeli.

Vedno je bil pozitiven, pripravljen na boj. Zdaj pa nic. Nisem ga navajena taksnega in potem tudi meni vse skupaj vzame pogum.

Terapevtka je sicer rekla, da ima veliko upanja za naju. Vendar se mi je zdelo, da se je partner precej zadrzeval na terapiji. Kot da se je bal, da bi rekel kaj napacnega, da bi ga kdo obsojal. Zato si pa zelim, da si najde nekoga, ki bo zanj oz da imata sama pogovore.

Se sam je rekel, da si zeli, da bi bilo tako kot je bilo se dva meseca nazaj. Zdaj je pa tako otopel, da ne ve ali se bodo tista custva sploh kdaj vrnila nazaj.. Jaz mislim da se bodo. Je pa tezko slisati, da on dvomi v to..

[Nives]

Toliko težje je, ker sta oba v stiski. Če je eden gre lažje. Ampak po drugi strani je situacija povsem rešljiva.
Gotovo bi bilo za vaju oba bolje, da bi se on soočil s tem, kar čuti (jezo, strah...). Ampak morda je to pa njegov način odgovora na stisko in potrebuje svoj čas, da zleze ven iz otopelosti in se sooči. Očitno je tole zelo težko tudi zanj. Moški so tudi večkrat tako naravnani, da zlezejo v svojo votlino in se dogaja samo v njih. Ne želijo niti komunicirati. On sam bo vedel, kaj v tem trenutku najbolj potrebuje in to velja spoštovati. Me ženske bi se pa rade pogovarjale in če ni komunikacije se počutimo ogrožene. Zaciklamo se v negativnih misli, v strahu. Ne bo enostavno, ker ne gre od danes na jutri... Negotovost je zoprna reč. Definitivno si pa zaslužita, da si vzameta čas in skušata sprejeti, da je trenutno tako kot je med vama... Čez nekaj časa pa vidita, kje sta. Gotovo bo precej drugače in bolje.

[RdecaKapica]

Nives, hvala. Se popolnoma strinjam z vsem napisanim. Treba je pustiti casu cas. Da malo zaceli rane. Je pa neizmerno tezko. Ko cakas, da ti nekdo pove ali te ima toliko rad, da se bo se naprej boril zate, za vaju.. ali je pa ljubezen izginila.

[Nives]

Verjamem. Vse dobro 

[Regina]

RdecaKapica, mi je žal, da tole doživljaš. Veliko ljudi pravi, da je obdobje nosečnosti eno izmed najlepših (če gre seveda vse ok), in, da ko v roke dobiš malo štruco pozabiš na vse, kar je bilo hudega. Štruca postane tvoje središče vesolja. No, jaz te ZELO razumem. Z možem sva skupaj 8 let, eno leto sva poročena. Prihajajo časi, ko me/naju okolica že sprašuje, kdaj bo pa dojenček? Sama sem glede tega precej skeptična. Imam anksoizno motnja že 6 let. Zelo se bojim vsega, kar je povezano z zdravjem. Ogromen stres in paniko mi predstavlja že navaden obisk osebnega zdravnika... ne predstavljam si, da bi 9 mesecev hodila h ginekologu in še na kakšne druge preiskave, nevem, če bi zdržala ta strah pred vsakim pregledom, premike otroka v trebuhu. Kaj pa če se otrok kakšen dan premika malo manj, bom takoj mislila, da je kaj narobe... Ne, nevem kako bo tole šlo. Mojemu se h sreči ne mudi, pravi, da imava še čas kakšno leto, dve, si pa otrok želi. Saj si jih tudi jaz, ampak bojim se teh 9 mesecev in življenja potem. Pa se ne gre zato, da bi me bilo strah odrasti...
Poleg tega, z izjemo trenutnega obdobja, ko sem psihično res precej slaba... težav niti nimam tako veliko. In se bojim, da bi mi sama nosečnost obrnila stanje na glavo.

No glede na tvoj prebrani zapis pa si mislim, da bi morala vseeno s partnerjem priti do zaključka, kaj mu je v življenju bolj pomembno, ti ali otrok. Nisem sebična, a poznam veliko parov, ki otrok pač ne morejo imeti. To so sprejeli in normlano živlijo brez otrok, vseeno polno in lepo življenje.
Verjamem, da vse to boli, ko vidiš, da partnerju morda nisi dovolj. More biti grozno. Ampak pomisli tudi nase. Ali se želiš biti z nekom, ki pa ni 100%?
Čimbolj se pogovarjajta, čimbolj, zaupajta si strahove, dvome.. nekje je luč na koncu tunela 

[RdecaKapica]

Regina, hvala da si delila z mano svojo zgodbo in nasvete 

Ali sta se s partnerjem pogovarjala, kaj bo v primeru, da ti ne bos mogla cez vse to in da kljub zelji po druzini, ne bo prislo do tega? Kaj se bo zgodilo v tem primeru?

Nikoli ne vemo kaj nas caka v zivljenju. Srecujemo se s taksnimi in drugacnimi ovirami. Cutila sem, da sem nasla svojega 'cloveka'. Svoj dom. Svoj mir. Svojo ljubezen. Da sva midva eno. Se aprila je bilo vse popolno - kot pravi tudi partner. Zdaj pa razmislja o razhodu? Zato, ker obstaja moznost, da morda ne bova imela otrok (ceprav hodim na psihoterapijo in se trudim, da bi zadevo resila, saj si tudi sama zelim druzino). Pravi, da mu je tezko gledati kako trpim. Razumela bi, ce bi prislo do prevare, nasilja,.. Ampak tega pri nama ni bilo. Ni bilo niti prepirov. No, tudi sedaj nic od tega ni. Razocarana sem. Boli me. Sprasujem se ali so bila njegova custva vseh teh 7 let iskrena? Ali je bil iskren sam do sebe v vsem tem casu? Jaz bi prej upala stavit svoje zivljenje, da je bil iskren. Zdaj pa nisem vec prepricana.

Oddaljuje se od mene. Vem, da oba zalujeva in se spopadava s custvi. Skusam mu dati prostor. Vendar imam obcutek, kot da se je ze odlocil, da je vsega konec ampak da caka, da jaz zakljucim zadevo. Zaradi tega, ker ce zakljucim jaz, ne bo imel slabe vesti. In tudi pred druzino in prijatelji bo izpadlo lepse. 'Ona ni vec zmogla, pretezko je bilo zanjo in je zadevo zakljucila'. Ce pa zadevo konca on, bo pa izpadlo bolj 'V najtezjem trenutku, jo je zapustil, namesto da bi ji stal ob strani'.

Ne vem, morda samo jaz tako dozivljam zadevo. Tezko se je pogovarjati z njim. Pravi, da sva ze vse predelala, da vse razume. Noce se zaupati druzini ali prijateljem, ker kot pravi Oni bodo navijali za naju, da vztrajava. Noce se pa niti pogovoriti s kaksnim psihoterapevtom, ker pravi On naju ne pozna, ne ve kaksna sva. Zdi se mi, kot da za vsako resitev, ki jo jaz dam oz ponudim, on najde nek nov, drug problem in razlog zakaj to ne bi slo.

Kot sem napisala, na skupni terapiji se mi je zdel precej zadrzan. Kot da je iskal 'pravilne' odgovore. Da je odgovarjal kot se 'pricakuje' od njega, ne pa dejansko kot je cutil. Zato sem mu predlagala, da gre sam na terapijo. Morda mu je bilo tezko pred mano. Pa noce.

Ce si zeli prekiniti vezo, se mi zdi fer, da to potem naredi on. Ker on tako cuti. Ne pa da pricakuje da jo bom jaz.

Tezko je na terapiji predelovati stvari in iskati resitev, kako se 'sprijazniti' z nosecnostjo, delati nacrt koga bos imel za oporo, kdo je lahko s tabo, koga lahko poklices, kaj narediti v primeru panike, itd. Ce sploh ne vem ali bom se s tem partnerjem. Jaz si zelim biti. On se pa se ni odlocil.

Vidim, da je brezpogojna ljubezen zelo zelo redka. Bila ssm 100% da sem jo nasla. Pa sem se ocitno motila 

[RdecaKapica]

Pozabila sem dodati. Pravi, da on ne rabi hodit na terapijo. Da on nima kaj predelovati. Da so to moji problemi. On je v vsem tem samo kolateralna skoda.

Vsi te pogovori so mi tako tuji. Kot da je popolnoma druga oseba. Kot da sploh ne govori on. Pred tem mi je vedno stal ob strani, pomagal, spodbujal. Taksnih stavkov se nikoli nisem slisala od njega.

Pocutim se kot ena 'pokvarjena roba'. Za odpad.. Aha, morda mi ne bos mogla dati otroka, dobro, potem najbolje da te kar zavrzem in te nadomestim z drugo.

[Regina]

Ali sta se s partnerjem pogovarjala, kaj bo v primeru, da ti ne bos mogla cez vse to in da kljub zelji po druzini, ne bo prislo do tega? Kaj se bo zgodilo v tem primeru?

Ojla 
Ne, da bi se glede tega prav pogovorila, žal ne, pa vem, da bi bilo dobro. Ko sva se midva spoznala jaz še nisem imela ankse, pojavila se je kasneje... jaz sem se naučila s tem živeti, on pa se je naučil, da me prenaša  .. no, da se vrnem h stvari ... sva že kdaj kakšno besedico rekla okrog tega, recimo ravno cca teden nazaj sem mu jamrala, da nevem, če bom sploh zmožna kdaj imeti otroke, glede na to, da me za vse tako zelo skrbi itd. ampak ni nekaj reagiral, samo v smilslu ''ahh, daj no, ne tako govorit''. Zdi se mi, da ni on taka oseba, da bi me silil h nečemu, je pa res, da sedaj njemu še ni do otrok in mogoče tako dojemam, kakor, da nebi preveč kompliciral, če jih nebi bilo... ampak ja, ko bo pa želja velika pa nevem kako bo.

Drugače pa, dobro, da sta se lotila terapije skupaj, mogoče mu je pa res ''nerodno'' da ob tvoji prisotnosti govori o vsem tem, moj vem, da nebi, in tak človek... če bi prosila za skupno terapijo, sicer je h sreči ne rabiva ... vem, da bi ga težko prepričala. Mogoče bi pa moral sam na terapijo, ampak če noče, če se mu zdi nepotrebno težko, da bo šel ja.
Mislim, da se preveč kriviš za vse skupaj ... nisi samo ti kriva, ubistvu sploh nisi kriva, da se to dogaja. Če te ima gospod rad, te ljubi in si mu vse ... bo pač pogoltnil to, kar mu je namenilo življenje. Če te ima samo za (oprosti) reprodukcijsko stvar si te pa ne zasluži. Dobro premisli. 

[RdecaKapica]

Zivjo.

Ja, saj v tem je 'problem'. Ko zenska omeni svoj strah, vsi to vzamejo kot 'ah, bos ze, ne govori tako'. Ne jemljejo resno. Mislijo, da si malo zmisljujemo, delamo paniko. To, da je zensko strah, je normalno. Saj je tudi moske. Ampak pri nas se ne gre za ta 'normalen' strah ampak za nekaj globjega.
Sicer ne vem ali si se ti ze lotila te zadeve s terapevtom ampak ce si zelis druzino, se je loti. Da ne bo prepozno, kot pri meni. Naredita nacrt za vsak primer.

Za mojega partnerja pa.. Ne vem. Pravi da premisljuje. Ne ve kaj cuti. Tako zelo mucno je vse skupaj. Obcutek imam kot da sem ranjena ampak se se zmeraj borim.. on pa da je obupal. Zdaj bi najbolj potrebovala njegovo podporo, on pa razmislja ali si zeli biti se z mano ali ne. Pa nocem ga nic obsojati. Custva so custva, ne more jih clovek prisiliti. Ampak boli...

[RdecaKapica]

Ireland, ne morem ti odgovoriti na sporocilo, pise mi, da imas poln nabiralnik in noce poslati sporocila..