Izgubljena, prosim za pomoc

[RdecaKapica]

Pozdravljeni vsi skupaj. Trenutno se moje zivljenje razpada in iscem pomoc. Naj zacnem na zacetku. Pri 20.sem z bivsim fantom zaradi neprevidnosti zanosila. Ker sva bila takrat se na zacetku veze, doma odnosi niso bili dobri, sem se odlocila da nosecnost prekinem. Vse je potekalo normalno. Po 3,5 letih se je veza koncala. Nekaj let kasneje sem spoznala sedanjega partnerja. Svojega zarocenca. Najina veza je prakticno popolna. Odlicno se razumeva. Skupaj sva malo vec kot 7 let in v tem casu nisva imela niti enega 'ornk' preprira. Vsi se prickamo tu in tam ampak da bi bilo pa v tem casu kaj zelo narobe, pa ne. Pred parimi leti, sva se odlocila, da bova zacela delati na narascaju. Ni in ni se prijelo. Spadava v kategorijo nepojasnjene neplodnosti. Nato, po 4 letih truda, se je prijelo. Naravno. Najprej je sledil sok. Potem nekaj malo veselja. Nato pa.. Od nekdaj sem vedela, da se bojim poroda. Vedno sem govorila, da bom uporabila vse veze, da bi le prisla so carskega reza. Nisem pa vedela, da se bojim tudi dejanske nosecnosti. Torej da trpim za tokofobijo. Strah je bil tako hud, da sem razmisljala samo se o samomoru. Na koncu sva se s partnerjem odlocila, da prekinem nosecnost. Grozno je, ko si nekaj takoj zelo zelis, strah pa te popolnoma paralizira. Zdaj mi je jasno tudi zakaj se toliko casa ni prijelo. Blokada v glavi, ki se je nisem zavedala. Ampak, tu se zadeva sele dobro zacne. Ne samo, da se soocam z dejstvom o prekinitvi nosecnosti, pa s tokofobijo- ki niti ni tako znana fobija, zdaj imam na tem super pladnju se dejstvo, da zarocenec premisljuje o tem, da bi vezo preprosto koncala. Po eni strani ga razumem. On si zeli bioloskega otroka, jaz pa ne vem, ce mu ga bom kdaj lahko dala. Si nadvse zelim to. Ampak obljubiti pa ne moremo nikomur nic. Hodim na psihoterapijo. Premalo casa je minilo, da bi bile opazne kaksne izboljsave. Terapevtka je predlagala, da grem na AD. Pocutim se obupno. V prsih me konstantno stiska, samo jokala bi, ne vidim vec veselja v nicemur, najraje bi videla, da me ni vec. Nic ne jem, nic ne pijem. Poleg vsega kar se dogaja, me neizmerno boli dejstvo, da partnerju vec kot ocitno 'samo jaz', nisem dovolj. In da je pripravljen tako hitro vreci pusko v koruzo.. Zelo se tudi bojim ADjev. Zaradi stranskih ucinkov. Dejstva da toliko casa traja, da primejo. Odtegnitvenih znakov. Pa dejstvo, da jih je treba tako dolgo jemati. Za pomirjevala pa tudi vemo, da lahko hitro postanemo odvisni in se jih bojim jemati. Sploh ne vem kaj naj naredim, zdi se mi da se mi bo zmesalo od vse te bolecine in da mi nihce ne more pomagati.

[Orhideja81]

Draga RdecaKapica 

najprej naj ti napišem, da te zelo dobro razumem in da nisi sama s takšnimi strahovi. Tudi sama se soočam s tem kot ti, zato in še zaradi nekaterih drugih razlogov sem se odločila, da otrok ne bom imela. Od takrat se počutim veliko bolje, saj nimam več skrbi, ki so me spravljale v stisko. To je bila moja odločitev.

Za tebe, pa bi napisala, da te partner ni vreden, če ti ne stoji ob strani, ko ga najbolj potrebuješ, ampak vztraja v teh težkih trenutkih, da bi rad imel otroke. Moral bi te vzpodbujati, te razumeti v kakšni stiski si. Nobeden moški si ne more predstavljati, kako naporna je nosečnost in porod za žensko, sploh pa, če je še le-ta v duševni stiski.

Kaj pa ti svetuje psihoterapevtka poleg AD? Jaz antidepresive in ostala psihiatrična zdravila jemljem že 15 let in nisem odvisna od njih. Pomagajo mi poleg Psihoterapije, da lažje živim in se soočam z vsakdanjimi dejavnostmi. Mislim, da v tako težkih trenutkih bi bilo mogoče res dobro začeti z antidepresivi, kljub temu, da začnejo popolnoma delovati šele po treh tednih. Stranske učinke, pa je tudi možno prenašati; boš videla, če pa so prehudi, pa se AD lahko zamenja. Pomirjevala in uspavala lahko jemlješ krajši čas npr. 14 dni v manjših odmerkih in tako še ne boš postala odvisna.

Sem mnenja, da si zelo močna oseba in takšna tudi ostani. Mogoče zdaj ne čutiš te moči v sebi, samo verjamem, da jo boš, takoj, ko boš naredila prvi korak. Potrudi se, da boš začela redno piti in jesti, da si boš najprej telesno opomogla in tako nato še psihično. Verjamem, da ti bo uspelo, poslušaj sebe in terapevtko, saj sama najbolj čutiš, kaj te najbolj prizadane, kaj ti najbolj pomaga. Prvi korak je najtežji, vendar jaz verjamem, da ga zmoreš. Oglasi se še kaj tukaj, bom zelo vesela.

Velik prijateljski objem in prijazen pozdrav ti pošiljam, Orhideja.

[RdecaKapica]

Orhideja

Hvala za odgovor in da si delila svojo zgodbo z mano. Lepo je slisati, da nisem sama in da nekdo razume moje obcutke. Res mi veliko pomenijo tvoje besede.

S psihoterapijo sem sele dobro zacela, v torek imava s partnerjem tudi skupni pogovor. Upam, da bo kaj pomagal pri najinem odnosu. Skusam tudi njega razumeti.

Ne vem od kje je prisel ta strah. Od nekdaj sem imela rada otroke, vedno sem govorila, da bom mlada mamica. Strah poroda se mi je zdel normalen. Malo bolj izrazit kot pri ostalih ampak nisem si mislila, da me bo to oviralo pri starsevstvu. Nikoli pa nisem vedela, da se bojim tudi nosecnosti. Spremembe telesa. Ko zenske opisujejo premikanje ploda v trebuhu kot nekaj cudovitega, mene ob tej misli zmrazi. V tem casu sedaj, sem se seveda tudi sprasevala ali si sploh zelim otroka? Ali mi telo oz mozgani na ta nacin zelijo sporociti, da to ni zame? Vendar ko vidim svoje necake, ko sem z njimi, mi je toplo pri srcu. Si zelim tudi sama tega. Skusala sem si govoriti, da je vse to samo v moji glavi, da bo vse dobro. Ampak je bilo res tako neznosno, da nisem vec zdrzala. In tudi zdaj obcutki niso nic boljsi.

Terapevtka je rekla, naj premislim o jemanju AD. Da bi mi jih ona predlagala, da bi se vsaj malo umirila. Da od AD ne moremo postati odvisni, medtem ko od pomirjeval lahko. Vendar ko berem stranske ucinke AD, me je groza. Brez apetita sem ze tako ali tako, anksiozna sem tudi, stiska me v prsih, spim tudi slabo,.. In ce AD vse to se poslabsajo...Ne vem. Ce bi vsaj hitro pomagali. Ne pa da je na rezultate treba cakati tako dolgo. Na trenutke se mi zdi da se mi bo od vsega skupaj prav zmesalo. Vse to dogajanje se mi zdi kot neka nocna mora, slab film,.. Ne morem verjeti, da je bilo se pred nekaj meseci moje zivljenje prakticno popolno (zame), sedaj pa se vse sesuva v prah, dozivljam obcutke, ki jih ne privoscim nobenemu in se mi zdi kot da ni izhoda. Da trkam na vsa vrata pa mi noben ne more pomagati. Vem, da zvenim kot neka jokica. In ne maram biti tako negativna.

Ne vem niti ali je bolje, da si poiscem psihiatra ali bo splosna zdravnica tudi znala najti pravi AD?
Zelim si samo da bi bilo vse nazaj tako kot je bilo. Ker to je res prevec zame.

Se nekaj mesecev nazaj sem se sprasevala kaj sem tako dobrega v zivljenju naredila, da si zasluzim tako krasnega partnerja, tako lep odnos,..
Sedaj pa se sprasujem kaj sem tako slabega naredila v zivljenju, da se mi to dogaja..

[Ireland]

Pozdravljena!

Se kar najdem v tvojem zapisu. Zaradi strahu sem z otrokom idlašala vse do sedaj, ko skoraj ni več časa za to. Me je pa strah tudi tega, da ne bi zmogla. Da psihofizično ne bi zmogla.
Tudi meni se je življenje sesulo v prah, tudi meni se zdi, da se mi bo zmešalo, apetita ni, spanja niti ...
AD potrebujejo nekaj časa, da zagrabijo. Tudi osem tednov. Na začetku se simptomi lahko poslabšajo. V večini primerov se. zato se nekaj časa lahko jemlje pomirjevalo, da se to začetno fazo nekako prebrodi.

[Orhideja81]

Draga RdecaKapica 

resnično te razumem v kakšni stiski si sedaj. Jutri, ko imata s partnerjem pri Psihoterapevtki razgovor, povej vse svoje strahove in pomisleke, ki jih imaš. Ne zadržuj se, pa tudi, če se zjočeš. Tam je psihoterapevtka zato, da te posluša in sliši ter razume. Prepričana pa sem, da bo tudi na partnerja ta psihoterapija dobro vplivala, tako je bilo pri meni. Tako bo tvoj partner občutil tvoje strahove tudi s tvojega zornega kota, ne samo iz svojega.

Glede AD pa bi ti rekla tako, da sem bila jaz v tako slabem stanju, da nisem razmišljala o stranskih učinkih, ampak sem komaj čakala, da sem jih začela jemati. Ne boj se, boš videla, jutri bosta skupaj s partnerjem že naredila prvi skupni korak. Prepričana sem, da te bo od jutri naprej podpiral in ti stal ob strani, saj bo razumel in začutil tvojo stisko, v kateri se sedaj nahajaš ti.

Ne vem iz katerega območja Slovenije si. Mislim, da bi bilo bolje, da ti glede antidepresivov psihoterapevtka priporoča enega kvalitetnega psihiatra kot pa, da ti jih predpiše osebna zdravnica. Psihiatri zelo dobro vedo, na katere možganske prenašalce kateri AD vplivajo in kako, saj jih je zelo veliko vrst. Verjamem, da tudi splošni zdravniki to vedo, vendar menim, da te bo psihiater tudi bolje razumel glede strahov o starševstvu, kot pa osebni zdravnik, ki obravnava bolj splošne primere.

Jaz sem ti napisala samo mišljenje iz svojih dosedanjih izkušenj. Zate pa verjamem, da se boš pravilno odločila.

Vem, da si močna, zato se soočaš z zahtevnimi izzivi, s katerimi se ti zmoreš uspešno soočati.

Mislim nate in oglasi se, da ti bo lažje.

Prijateljski objem ti pošiljam, Orhideja.

[Noctilucens]

Pozdravljena, Rdeča kapica.

Mislim - to je seveda samo moje mnenje - da se v resnici bojiš nečesa drugega, ne otrok samih: namreč tega, da boš zdaj sama nehala biti otrok, da boš odrasla, in vseh rezov, ki jih to prinaša s sabo. Po mojem tudi poporodna depresija - pa celo poporodne psihoze - pogosto izvira iz tega: iz (ne)prilagojenosti novemu "statusu" v življenju - novemu pojmovanju sebe in svoje vloge v svetu. In tega ne rešijo nobene tablete.

(Nekateri zagovarjajo teorijo o kemičnem neravnovesju v možganih - ampak treba se je zavedati, da je to samo paradigma, model, ena od interpretacij, ne pa nujno kaka "objektivna" resnica. Celo marsikateri nevrolog dvomi o taki razlagi.)

Nekateri bi utegnili te besede razumeti kot kritiko ali spodbujanje k "odraslosti". Ne kritika ne spodbuda ni. Mislim pa, da bi bilo zelo zdravo temeljito razmisliti o tem.

[RdecaKapica]

Pozdravljeni vsi skupaj.

Hvala vam, da ste si vzeli cas, da ste prebrali mojo objavo in celo odgovorili nanjo. Ceprav se slisi grdo, sem vesela, da ste tu. Lepo je najti nekoga, ki te ne obsoja in razume tvojo stisko.

Odgovor na vase objave sem ze napisala, na dolgo in siroko ampak sem zaradi svoje nerodnosti celo objavo zbrisala..  Pa dajmo se enkrat..

Draga Orhideja. Hvala za tvoj nasvet in vzpodbudne besede  Lepo je, ko nekdo verjame vate in ti vliva moc, ko ti je hudo. Upam, da bos sama imela cim manj slabih dni ampak ce ze pridejo, srcno upam, da ti bom lahko vrnila 'uslugo' s kaksnim nasvetom ali pa vsaj s poslusanjem in stanjem ob strani. Malo me je strah jutrisnje terapije ampak se bom potrudila, da dam vse od sebe. Res si zelim resiti odnos in vso situacijo. Sem pa iz Ljubljane, ce imas kak nasvet glede psihiatra, se toplo priporocam.

Ireland, hvala, da si delila z mano svoje obcutke. Socustvujem s tabo  Tudi meni se namrec pocasi izteka cas. Nekako se tolazim s tem, da je medicina napredovala in da je se nekaj upanja. Upam, da je enako tudi pri tebi, ce pride do odlocitve za otroka. Zal mi je, da ti ne morem dati nekega dobrega nasveta. Kot vidis, sem tudi sama izgubljena. Morda te bo potolazilo dejstvo, da je tudi mene strah, da psihofizicno ne bom zmogla. Vsak dan se spopadam s temi mislimi. Menim da se vsi do neke mere bojimo starsevstva. Kar je tudi dobro. Se potem clovek bolj potrudi. Je pa neprijetno, ko nas ta strah tako omeji, da ne moremo uzivati zivljenja kot bi si zeleli. Ce potrebujes kak pogovor, sem tu zate 

Noctilucens, kar si napisal-a, bi znalo zelo drzati pri meni. Kot otrok sem namrec na hitro izgubila oceta na katerega sem bila zelo navezana. In je res, da se se danes pocutim kot nek izgubljen otrok, nepripravljen na svet. Ko sem bila noseca, sem imela obcutek, kot da imam 12 let in da me nekdo sili imeti otroka. Pa naj se enkrat povem, da ne bo kaksne pomote, otroka sem si zelela. Jaz. Me ni nihce silil, da zanosim. Lahko je pa strah pred nosecnostjo povezan tudi s prvo prekinitvijo, pri kateri nisem imela nobene podpore. Gnal me je samo strah, kaj bo ce mama izve, ostala bom sama, brez vse podpore, brez vseh in vsega. Bo ocitno na terapiji treba veliko predelati.

Jezi me dejstvo, da so nam vse stvari tako zelo logicne. Zavedamo se, da je nekaj 'samo strah'. Pa nas vseeno uspe tako paralizirati, da nam kroji zivljenje. Ne vem kako naj to spremenimo, kako naj se temu strahu upremo pa da se nam pri tem, po domace povedano 'ne zmesa'. Na trenutke se mi zdi, da bom zmogla vse. Potem se pa spet prikrade strah, dvom, stiska, panika, bolecine v prsih, jok in obcutek, da se mi bo res zmesalo od vsega.. Zdi se mi, da so mi zadeve jasne. Zaradi dolocenih dogodkov, telo/psiha reagira na dolocen nacin. Razumem. Ampak ali bo pogovor (psihoterapija) o tem problemu uspel spremeniti te obcutke in kako bomo odreagirali, ko bomo naslednjic v taki situaciji?

Hvala vam se enkrat, da ste si vzeli cas zame in vsem zelim veliko miru in lepih dni

[Ireland]

Lahko bi se pa midve zmenili in istočasno zanosili. ?

No, mene je strah, da bi se mi tesnoba in panika zelo poslabšali. Slišala sem že za nekaj takih primerov in me je tega zelo strah. Nekaterim sta se pa poslabšali po porodu in tudi tega se bojim. Potem se bojim tega, da morda ne bi imela pravih občutkov in bi mi bil otrok v breme ter da bi mi bilo žal. Poti nazaj pa ni. Pa da ne bi zmogla, saj je psihicno in fizicno to naporno.

Veliko strahov, ki so me pripeljali do tega, da sem že skoraj zamudila vlak. Prejšnji partner me je zaradi tega zapustil. Ker sem stalno odlašala. Našel si je drugo, katera je zanosila že po dveh mesecih in sedaj je ponovno noseča. Zelo boli. Ko me je zapustil, sem se sesula.

[RdecaKapica]

Ireland.. Vidim, da sta najini stiski res zelo podobni. Jaz sicer srcno upam, da se bo pri meni glede zveze razpletlo bolj pozitivno. Jaz imam ze zdaj obcutek, da razpadam pa imam se nekaj upanja za ohranitev veze. Kako grozno je moralo biti sele tebi ki si vse to dozivela. Posiljam ti ogromen objem in obcudujem tvojo neznansko moc Upam, da se zavedas kako mocna si. Vem, da se vsakemu njegove tezave zdijo najvecje in da si marsikdo misli svoje o najinemu tipu problemov. Ampak sama sem se v zivljenju srecala ze z kar nekaj stiskami in moram priznati, da mi je ta do sedaj najtezja. Tako da vsa cast tebi, da se zmeraj brcas in se boris  Tvojega scenarija se tudi sama zelo bojim. Kot da ni dovolj ze drugih problemov, se moramo ukvarjati se s tem obcutkom, da nekomu nismo dovolj samo mi. Ampak mi + doloceni pogoji. Ocitno je taksno zivljenje.

Glede tvojega strahu.. Te popolnoma razumem. Kot da sva ista oseba. Nekje sem prebrala, da clovek lahko obzaluje dejstvo, da ni imel otrok. Nikoli pa cloveku ni zal, da jih je imel. Seveda to ne drzi v primeru, ce je clovek popolnoma preprican v to, da si jih ne zeli. Zdaj ali je to res ali ne, ne vem. In vsi mi pravijo kako so jim npr tuji otroci sli na zivce, kako so se jim zdeli naporni, kako se jim je zdelo vse zelo tezko in odvec. In da je naporno, ko imas svojega otroka. Ampak ko je otrok tvoj, drugace gledas na celotno situacijo in drugace vse dozivljas. Za svojega otroka ti ni tezko nekaj narediti, kot ti je morda za nekoga drugega. In potem tudi imas se en razlog vec, da se boris. Nocem, da izpade da te v nekaj prepricujem. Samo delim kar sem prebrala/ so mi povedali Se pa sama bojim popolnoma istih stvari kot ti. Ze zdaj je zelo hudo, kaj ce ne bo nikoli drugace oz bo hujse.. Zdaj si jaz npr zelo zelim jesti. Ampak apetita ni in ni. Komaj se prisilim, da kaj pojem. In se bojim, da bi si za otroka tudi zelela kaj narediti ampak da ne bi slo.

Ali obiskujes kaksnega psihoterapevta? Kaj pa objava, ki jo je napisal-a Noctilucens? Se v tem najdes?

Srcno upam, da nama obema uspe prebroditi vso to situacijo. Glede na to kako se boris in kljub vsemu se zmeraj nisi opustila misel na starsevstvo, sem prepricana, da bi bila odlicna mama in da bi naredila vse za svojega otroka

[RdecaKapica]

Spet jaz..

Pozabila sem dodati, da je pri meni zelo velik strah tudi sama nosecnost. Iz strani psihoterapevta imam zagotovljeno, da v primeru nosecnosti imam vse pravice za carski rez, glede na strah pred porodom. Problem je tudi kako najprej speljati tistih 9 mesecev. Kako sprejeti spreminjajoce telo, kako se povezati z otrokom v trebuhu, kako sprejeti premikanje v trebuhu, kako sprejeti dejstvo da nekaj raste v meni,..

Vse se slisi tako lahko, naravno.. Realnost je pa popolnoma drugacna za nekatere..

[Ireland]

Hvala za lepe besede!!! ?

Tudi ti bi bila super mamica, saj je čutiti tvojo toplino. ?

Morda pa morava res skočiti v vodo in nato plavati ...

Tudi nosečnosti me je strah, seveda, bog ne daj, da bi mi bilo na začetku slabo ali da bi celo bruhala. Pa AD-je jemljem in ne upam jih opustiti. Bojim se, kako bi to vplivalo na otroka.

Ja, prepoznam se v opisu nedorasle. Z mamo sva zelo povezani, imava nezdrav odnos in še vedno sem majhna punčka. Zelo pozno sem se od nje odselila.

[RdecaKapica]

Ireland, ocitno nama je Noctilucens pokazal-a se ena vrata na katera morava potrkati in pogledati kaj se skriva za njimi.

Glede AD te popolnoma razumem. Sama jih sploh (se) ne jemljem pa se obremenjujem s to mislijo. Ali naj jih sploh zacnem jemati, kako bo ce jih, kako bo ce jih ne bom jemala, kaj bo vecja skoda, kako bo ob menjavi AD (na tiste ki so 'primerni' med nosecnostjo), kako bo po porodu, in se in se..

Drugace sem pa v zadnjih dneh opazila, da obcutim tesnobo v dopoldanskem casu. Zbudi me. In potem nekatere dni popoldne izzveni in je 'mir' do drugega jutra (vsaj glede bolecine v prsih). Nekatere dni pa stiska, bolecine v prsih in slabe misli trajajo cel dan. Ne vem od cesa je odvisna razlika. Ker delam prakticno vse isto vsak dan.

[Nives]

Dobro jutro vsem
Imeti otroka je gotovo ena najlepših zadev, ki jih lahko imaš v življenju. Sama nikoli ne bi spremenila te odločitve. Po drugi strani je pa tudi ena najtežjih, ker imeti otroka velikokrat ni enostavno. In bolj kot smo kot mame stabilne in močne pa znamo poskrbeti zase, bolje je otroku in nam!
Sama sem zanosila pri 33 letih. Tudi še ne ravno močna. Ampak imam partnerja, ki je zelo družinski človek in se precej tako ali drugače ukvarja z otrokom. Pomaga nama tudi njegova mama s tem, da gre prej ponj v šolo, ko midva še delava. Oba sta stabilna. In njegova mama izredno močna in umirjena. Tako ima sin 3 družinske osebe, ki se ukvarjamo z njim. Jaz nekako niham v svoji vzgoji, predvsem prisotnosti. Premalo sem dosledna in imam nestabilno delo. Če bi bila sama s sinom, ne vem, kako bi vse zmogla. Po drugi strani pa sem zanj gotovo izredno razumevajoča in sočutna. Vzamem si čas za njegov svet in skupaj se igrava. Ker delam na sebi in dodatno zaradi izkušenj, sem v tem času bolj odrasla in pridobila na moči. Kar se pozna tudi v odnosu s sinom. Bolje postavljam meje, kar otrok potrebuje in več stabilnosti in pozitivnega vnašam v najin odnos. Nikoli ni prepozno za lastno rast in posledično spremembo za otroka!
V nosečnosti je bilo tudi mene malo strah, predvsem me je bilo zadnji mesec precej strah poroda. Ampak je šlo mimo... V nosečnosti in cel čas, tudi dojenje, sem bila na AD Cymbalta. Baje vredu AD za nosečnost in dojenje, kar sem prej preverjala na več koncih. S sinom ni bilo težav zaradi tega.
Ne vem, če sem kaj pripomogla s svojim zapisom, upam pa da sem. Vse dobro želim!!

[RdecaKapica]

Nives pozdravljena!

Najlepsa hvala, da si delila z nami svojo zgodbo in izkusnje! Mislim, da si nama z Ireland zelo pomagala. Saj je pomirjujoce, ko ti prijatelji povedo svoje mnenje in izkusnje ampak povsem drugace pa je, ko jih deli s tabo nekdo ki ima enako ali pa zelo podobne tezave kot ti. Jaz sem potem nekako bolj mirna. Iskreno sem pravkar malce lazje zadihala.

Hvala, hvala 1000x hvala

[Ireland]

Se pridružujem tudi jaz! Hvala!

RdečaKapica, ti sploh nikoli nisi še jemala AD?

[Nives]

Me veseli Hvala lepa vama

[RdecaKapica]

Zivjo Ireland.

Ne, sama zaenkrat se nikoli nisem jemala AD. Do zdaj sem vse tezave nekako zvozila brez njih. Terapevtka je tudi prva oseba, ki mi jih je predlagala. Tudi napadov panike, anksioznosti oz vseh teh obcutkov do sedaj nisem imela. No, nekaj ze vendar ne v taksni meri. Bojim se npr letenja in kadar moram iti na letalo, imam napade. Takrat si pomagam z Lexaurinom. Ko letalo pristane, se tudi pocasi pomirim in je vse dobro. Strah popusti in sem cisto ok.

V tej situaciji zdaj pa panika ni popustila in zato je terapevtka predlagala AD. Taksna neprijetna situacija je. Zdi se mi, da prej za 'normalno zivljenje' nisem potrebovala AD. Zdaj me je vse to tako pretreslo, da ne vem kaj naj. Tezko spravim v besede svoje obcutke. Ne vem ali so te obcutki, ki jih imam 'normalna' reakcija na vse kar se mi je v zadnjih 2 mesecih zgodilo in da se bo vse pocasi s pomocjo psihoterapije umirilo ali bo to stanje zdaj ostalo taksno za zmeraj. In bom morda lahko nosecnost in materinstvo speljala samo s pomocjo AD. Bojim se te crne luknje.

Najlazje bi bilo, da bi nam nekdo lahko povedal kaj naj naredimo, da bo prav. Pa tega zal ni. Ampak si pomagamo vsaj s tem, ko delimo svoje izkusnje med sabo.

[Ireland]

Super ti gre! Glede na to, da si brez zdravil, ti gre res dobro. Jaz sem se cisto sesula. Tako hudo tesnobo sem imela, da nisem vec ne jedla ne spala. Telo je bilo cisto izmuceno. Povišala mi je odmerek in mi dodala nekaj za spanje. Ne vec, ce bom sploh kdaj lahko brez.

[RdecaKapica]

Zaenkrat mi gre se 'dobro', ker v vsej tej situaciji nisem ostala brez partnerja. In upam, da tudi ne bom. Pri vseh ostalih tezavah v zivljenju, je bil moja skala. Tokrat je pa tudi njega vse skupaj zvilo. Kar razumem. Se tako mocan clovek, se enkrat zlomi. Vprasanje je kako bi bilo, ce bi se mi zgodilo isto kot tebi. Ko imas poleg vseh tezav se zlomljeno srce. Izgubis osebo, ki jo ljubis, s katero si gradil prihodnost. Se zacnes sprasevati ali si dovolj vreden,.. In ne ves kateri pozar naj najprej gasis.

Ce bos kdaj lahko brez, bo pokazal cas. Razumem, da te je strah. To so grozni obcutki, ki jih clovek nikoli vec noce cutiti. Nic ni narobe s tem, ce jih ne bos mogla opustiti. Kot je napisala Nives, najprej moras biti ti dobro. In ce si dobro oz bolje z AD, pa naj bo tako. S pogovorom (psihiater, psihoterapvt, druzina, prijatelji,..), se nam odpirajo nova vprasanja, iscemo nove odgovore, delamo na sebi,.. In morda bomo nekega dne lahko toliko napredovali, da nam bo lazje. Ampak to je na zalost, kot berem po spletu, zelo dolga in naporna pot. Je pa sigurno vredna. Tako da v tem trenutku se probaj osredotociti na druge stvari.  Morda razisci tudi mnenje Noctilucensa. Jaz se ga bom sigurno lotila. Tezav je veliko in verjetno bo najbolje, da se jih lotim postopoma. Enako predlagam tudi tebi. Ko se bos pocutila bolje, pa lahko zacnes raziskovati tudi moznost za zmanjsevanje doze AD oz prehanje. Seveda, ce bos takrat cutila potrebo po tem, da prenehas z jemanjem.

V Sloveniji so AD ogromna tabu tema. Ampak kakor nekdo, ki slabo vidi nosi ocala, tako moramo nekateri za druge tezave jemati AD.

[Ireland]

Hvala za vse! ?

No, naj še povem, da imam od januarja novega partnerja. Tistega sem zelo težko prebolela oziroma .... rana je ostala.  Še zdaj me zvije, ko ga vidim. Ali pa njo. Na selo grd način me je zapustil. Novi partner je tudi bj razumevajoč glede mojih težav. Ne razumem pa, zakaj sem se kljub temu sesula. Januarja sva se spoznala, si bila takoj všeč in se začela poglobljeni družiti. Od takrat sva v bistvu par. Konec februarja so se mi najprej pojavile težave s prebavo, nato z grlom, potem sem dobila en herpes virus v obljki izpuscajev, potem spet grlo .... zgleda, da mi je ta nova situacija, novo razmerje, zamajalo tla pod nogami in mi je padla odpornost. Vmes je prišel še covid, nisem mogla k zdravniku in to je moj strah zelo poglobilo. Zelo sem se ustrašila sa svoje zdravje. In sem se sesula ....