Pozdravljeni. Sem Gina, stara 30 let in sem nova tu. Zelim deliti mojo zgodbo. Se nekomu izpovedati.
Sumim, da sem v depresiji, tezave imam tudi s prenajedanjem in odlocila sem se, da grem k psihologu (sem ze narocena).
Tezave izvirajo iz otrostva. Starsa se nikoli nista razumela, vedno in vsak dan so bili prepiri pred mano. Kot otrok seveda nisem vedela za kaj se gre in kaj to pomeni. Razumela pa sem, ko mi je mama redno govorila in govori se danes, da sem ji z rojstvom unicila zivljenje. Posledicno, zame ni bila taka mama kot sem jo potrebovala. A jo imam kljub temu mocno rada.
Te besede, dejanja so name zelo vplivala in zal se danes. Bila sem tiha, zelo zadrzana, nisem se mogla vklopit v druzbo. In taka sem se danes. Mnogi so me imeli za cudno.
Sprva temu nisem namenjala nobene pozornosti. Nato sem v srednji soli zacela s prenajedanjem. Sedaj vem, da je to zaradi tega, ker sem se pocutila zelo zalostno, razocarano, zelela sem biti drugacna, bila sem brez volje.
Dobila sem prvega fanta in z njim se je zacelo obdobje neizmerne srece. Koncno. Nato nas je pretresla novica, da mama vara oceta. Zame je bil to sok. Sledila je locitev. In zame zelo tezko obdobje. Nisem se mogla pobrati, nehala sem spat, zacela sem se se bolj nazirat, bila sem zalostna in razocarana, tudi jezna, vecinoma nisem imela energije zjutraj vstat, pocet stvari cez dan.... To se je vleklo 3 leta, ceprav sta se starsa vmes pobotala.
Nato je v istem letu prisla nova tezava. Umrl je dedek na katerega sem bila mocno navezana in kmalu za tem me je pustil tisti fant, kateri me je nekoc zelo osreceval. Mislila sem, da bom umrla. Pravzaprav sem pogosto razmisljala o samomoru. Dneve sem prezivljala v postelji, nisem hotela nicesar poceti, samo jokala sem, skoraj nic spala in bila negativnih custev. Trajalo je 4 mesece in pocasi sem se pobrala. No, vsaj navidezno. Se vedno sem se vsak dan in tudi veckrat na dan prenajedala.
Po nekaj letih sem temu rekla konec ter zacela sportati, se zdravo prehranjevati in bila sem res srecna. No veselje, sreca, zadovoljstvo in vse kar spada zraven ni trajalo. Ponovno sem zapadla v prenajedanje, kjer sem se danes. Plus vsa negativna custva, nezainteresiranost za nic, zalost vsak dan.
Tokrat sem zaprosila za pomoc. Imam le eno podporo - fanta, ker na starse ne morem racunati. Mama se zelo grdo obnasa do mene in me tolce dol vsakic ko more. In niti toliko volje nimam, da bi si poiskala zaposlitev, da bi kmalu zazivela s fantom. Upam, da obstaja resitev zame.
Sumim, da je depresija. Poskusila si bom

pomagati, ce se bo dalo. Oprostite za dolg roman, a morala sem se olajsati vsaj za malenkost.