OBUPAL

[ThinkPink]

Nives, zelo lepo napisano o iskrenosti.

Veliko ljudi ti je napisalo (kot sam praviš) opogumljajočih odgovorov. Poanta vseh je iskrenost. Po mojem je iskrenost lahko samo ena - popolna iskrenost. Ne moreš reči, da si staršema povedal po resnici, če jima del resnice prikrojiš. Če se hočeš zares rešiti brezna, v katerem si pristal, se jima boš mogel popolnoma odpreti in jima povedati vse - tudi o kokainu in tudi zadevo z bitcoini (Btw - genialna zamisel - ampak, da ti je oče resnično verjel? Pozabi. Po mojem ve ali vsaj sluti resnico in samo čaka, da boš dokazal, da ti je zares žal in boš priznal).

Veš, jaz te pa vidim kot velikega narcisa, otroka pri 29ih.  Sorry, nisem psiholog in ne vem, če je ok, da ti podajam sodbe, ampak to pišem kot le nekaj let starejša od tebe - praktično sovrstnica, mati dveh otrok, 10 let zaposlena in ja, tudi jaz imam končano fakulteto. Veliko poudarjaš svoje atribute, vendar rabiš potrditev za vsako stvar. Po pisanju sodeč si intelektualec (to nam je včasih v škodo - preveč vemo o vsem, preveč tuhtamo in se obremenjujemo s stvarmi, na katere večina niti ne pomisli), ekstremno ambiciozen (pri 29ih bi rad premikal gore) in pa seveda totalno nesamozavesten. Rad bi potrditev na vseh področjih, vendar le-te ne dobiš, kar te je pahnilo v stanje v katerem si. Sklepam, seveda.

Pomisli na starša. Razumevajoča kot sta, si zaslužita popolno priznanje, nato pa boste že našli rešitev. Verjetno ni težava v denarju, ki si ga zapravil, temveč v zaupanju, ki si ga zapravil. Verjemi, da je za starše najhuje takrat, ko vidijo otroka, kako trpi. Radi bi pomagali, otrok pa jim ne pusti blizu, raje dalje vztraja v laži, prikrivanju, izmikanju. In namesto, da bi se osredotočil na pomembno (pridobitev zaupanja in pomoči staršev), iščeš službo, ki ti je pisana na kožo...Si se vprašal, kako boš funkcioniral v službi, razvalina kot si?

Svojemu otroku bi svetovala naslednje korake:
1. Zaupaj mi, pomagala ti bom.
2. Pojdi k dobremu psihoterapevtu, da urediš vzorce iz preteklosti.
3. Reši se vseh odvisnosti.
4. Delaj na sebi, začni si zaupati, se ceniti, se imeti rad. Takšnega kot si, čeprav nisi popoln. Ugani, noben ni. Nato bo spontano prišel zadnji korak:
5. Uredi si življenje - služba, partnerka in ostalo.

Za vse se najde rešitev. To, kar pa si med vrsticami predlagal sam (Mogoče pa bo revolver prej naredil svoje) pa je najslabša možna. Življenje je lahko tako lepo...

[Nives]

ThinkPink..zelo dobro si tole napisala
Oshee... ni bliznjic, ki bi te dalec pripeljale. Dokler ne bos resil obstojecih tezav, te cakajo samo novi padci in lomi na vseh podrocjih. Izobrazba, denar, zveze ali inteligenca nimajo podlage, da bi te lahko resile. Ce se bos zelel resiti, bo treba vzeti lopato in malto pa prenovit obstojeco hiso-tvojo osebnost.

[oshee]

Punci, hvala za odlična zapisa. Nista čisto nič zgrešili. Res je, zgolj čista iskrenost lahko vodi do zmanjšanja preprek v človeških odnosih in omogoči osebno rast. Kakor sem napisal - priznanje ima katarzičen učinek. Prikrajanje resnice človeku še vedno pušča odprto pot za manipulacije. Oče mi preteklih napak ne bo nikoli metal v obraz. Jih bo držal v sebi, sicer pa je oseba, ki pozabi in gre naprej. Tudi, ko sem mu izrazil strah pred tem, da si bo kaj naredil, mi je dejal: "Ah, daj no, lepo te prosim. Če se takrat nisem ustrelil, se tudi sedaj ne bom. Zate sem imel pripravljene lepe denarce, a si jih zagonil." Pri materi pa že vidim, da ji počasi narašča pritisk, saj mi že meče v obraz očitke, da mi ne more več zaupati. Upravičeno, priznam.

Hvala vam!

PS: ThinkPink, čeprav nisi psiholog, kot si sama rekla, znaš brati ljudi bolj kot marsikateri certificirani psiholog.

[oshee]

No, pa mi je danes še avto zbil psico.  Sicer ne do smrti, je pa obležala in krvavela iz gobčka. K sreči je voznik hitro videl, da bo tako zanj kot zame najbolje, da mi jo pomaga naložiti v avto in naju zapeljati do doma, ker se mi je dobesedno snelo.  Trenutno spi zavita v deko, zraven nje pa je moj drugi kuža, ki pazi nanjo. Veterinar pravi, da se bo zlizala, tudi meni se tako zdi. Ampak vseeno - še to? 

Trenutno berem Moodyjevo znano knjigo Življenje po življenju, ki govori o izkušnjah ljudi, ki so bili že klinično mrtvi. Zavedam se, da je "materialni svet" zgolj hologram. In da je realnost tista, čemur mi pravimo smrt. Realnost je vsevedna zavest, ki nima oblike, ima pa neskončno in brezpogojno ljubezen. Od nas hoče, da ljubimo. In da ne varamo oseb, ki ljubijo nas. Samomor bi bila enostavno prevelika bolečina za starša (plus marsikoga drugega). Kakor pravite: To ni rešitev (razen v terminalni fazi neozdravljive bolezni).

Res cenim, da mi tako stojite ob strani. V zadnjih dneh sem bil deležen toliko spodbudnih besed, da mi gre kar na jok, ko to pišem, kajti prihranili ste mi kar nekaj bolečine in mi odprli poti za najbolj možno konstruktivno rešitev mojih težav. Hvala vam, dragi sotrpini! 

[ThinkPink]

Uboga psička. Upam na čim hitrejše okrevanje.

[oshee]

Psička je super okrevala.

Trenutno sem zamenjal psihiatra. Šel sem kar v zdravstveni dom. Mi je prav vseeno, če sem ožigosan v zdravstvenem kartonu.

Gre za starejšega gospoda, ki pa je željan pomagati. Sicer me je z apaurina prestavil na rivotril, kar se mi res ni zdela najboljša ideja (klonazepam je najbolj potenten in najtraje delujoč (med potentnimi) bzo), ampak teh 14 dni ga bom pač jemal, potem pa se bova pogovorila. Sam preskok z apaurina na rivotril je bil kar občuten - mogoče bolj kot z lorama na apaurin. Mislim pa, da je bila to bolj posledica dejstva, da že teden dni nisem vzel Alvente (Effexor XR, Effecin - i guess?), ki jo jemljem tam 1/3 75 mg kapsule vsako jutro poleg Ecytare. Gospod mi je predpisal Actavis Venlafaksin (venlafaksin je snov v teh tabletah) in zadeva zelo lepo deluje. SSRI + mala doza SNRI se mi zdi kar zadovoljiva rešitev. Kdo ve, kje je dobil tale Venlafaksin, ker se pri nas pojavlja pod čisto drugimi imeni. Kot sem rekel; ne mislim se pritoževati, zadeva deluje. Glede benzo pa se mi zdi, da bi mi rad s pomočjo rivotrila razbil krizo od apaurina, nato pa mi ga hitro znižal, da se ne navadim še na tega hudiča. Dobro mišljeno, ne vem pa, koliko je izvedljivo.  

Namignil mi je še ... "Pa ni potrebno toliko brati forumov ..." in se mi prijazno nasmehnil. 

[Nives]

Lepo... gres na bolj perspektivno pot
Se bos zdaj ze vpisal pod drugo ime zadeve... ne vem, ce ti Obupal se pristoji

[oshee]

Sicer je tale tema zelo "temna", ampak, ker je "moja", si bom dovolil zapisati mišljenje 30-letnega otroka, ki čedalje bolj gazi v drek in tone.

1. Glede denarja - najini pogovori z očetom so postali zelo turbolentni. Eden drugemu sva si celo grozila s samomorom, kar sva prisegla, da ne bova nikoli več. Po še enem zelo direktnem, čustvenem pogovoru, me je čez dva dni povabil na pijačo in me povabil, da zakopljeva bojno sekiro. Rad bi že enkrat pozabil na ta denar, ve, da je izgubljen, vidi, da oba trpiva zaradi tega, zato je predlagal, pozabiva na to in začniva znova. Če ne bi bilo tega človeka, bi bil že zdavnaj pokojen. Toliko ljubezni, empatije in osebne rasti, ki jo premore moj oče, še nisem spoznal. Za moje dejanje krivi sebe oziroma vzgojo. "Nisi se sam odločil za ta svet, midva z mamo sva bila tista, ki sva te spustila vanj, zato je moja naloga, da poskrbim zate." Redno mi svetuje glede tablet, poskuša prestreči konflikte, ki jih imava z mamo, daje mi nasvete glede življenja itd. Čedalje bolj opaža(va)m, kako sva si podobna. Sam mi je rekel: "Če bi vedel, kolikokrat sem hotel vzeti štrik in oditi ... Pa nisem. Življenje se je vedno postavilo tako, kot je treba." Sam je že 40 let povsem trezen, svoj mir pa najde v veri in v delu. Ko povprečni ljudje še spijo, on vzame psa in gre na dolg sprehod. Nato opravlja delo, ki ga veseli, zvečer pa bere knjige. "Mir v duši, fant moj, to je največ, kar lahko človek ima. Delaj, delaj in delaj, na vero v Boga pa nikar ne pozabi." Seveda tega, kam je šel denar, ne mislim odvleči s sabo v grob. Nekoč mu bom vse povedal.

2. Moja delovna uspešnost - ogromne težave imam z utrujenostjo in z opravljanjem zaposlitve. Čeprav me delo veseli, je v skladu z mojo stroko, se mi nekje po dveh mesecih začne pojavljati ogromen odpor. Zgodnje zbujanje mi je v velik napor in tudi samo delo mi začne po  kakšnih dveh mesecih predstavljati odpor. Ćeprav me trerirajo kot zelo sposobnega, mi je po poteku 6-mesečne dobe direktor v firmi, v kateri sem delal, rekel: "Super fant si, imaš pa veliko težav. Mlad si še, razreši jih in čaka te dobra kariera."

3. Depresija in samomorilne misli - povedano po pravici že več kot leto dni svoj samomor prestavljam iz tedna v teden. Čakam samo na pravi trigger. Kot sem napisal, če ne bi bilo očeta, bi bil že zdavnaj pokojen, kajti mati me dobesedno živega razžira. Pa ni težava v njej. Nasploh sem opazil, da moja mati, čeprav je klinična psihologinja in ima pogosto predavanja o anksioznosti/depresiji (o kateri v praksi nima pojma), čustvuje zelo "izogibalno". Ko ji na primer kaj ni prav, se zavleče v kot in mula. Spet, če ne bi bilo mojega očeta, verjetno tudi mene ne bi bilo, kajti že zdavnaj bi šla narazen ... Pa, če se ne spuščam preveč v družinske odnose, ki so daleč od slabega ... Te moje suicidalne misli. Občutek imam, kot da sem ponotranjil misel, da sem nevreden, nesposoben, vsem v napoto in da bo moja smrt, kljub čustvenemu pretresu družine (sem zelo povezan s širšo družino), najboljša odrešitev vsem. Moji možgani vedno delujejo na način: če vse propade, se pač ubijem, in bo. Izbrano imam drevo, kam bi se čelno zaletel z avtom, da bi vse skupaj izgledalo kot nesreča. Pogosto jokam, ker se počutim tako nekoristnega, da staršem (predvsem mami, ata je že rekel, da če bi mu otrok naredil samomor, da bi ga razumel) delam sramoto, počasi sem odrinil vse prijatelje na stran (da bi me hitro pozabili), ne vidim svetle prihodnosti (kako bom živel s panično motnjo? vzgajal otroke? bil v ponos ženi?) in mislim, da sem svoje že doživel, sedaj pa naj dam priložnost drugim. A so to vsiljivke? Kako se jih znebiti? Rad bi bil človek, kakršen sem bil pred 10 leti, ne pa čustvena razvalina. Jemljem Cymbalto in Ecytaro, ki pomagata en moški spolni organ. A tonem... Počasi, a vztrajno tonem. Ne vidim prihodnosti.

Ne vem, ali naj prosim za nasvet, ali sem zgolj rabil dati ven te občutke... Ampak ni prijetno. Vsa ta megla v glavi, konstantne vrtoglavice, strah pred "kaj, če", grozna utrujenost, nobene motivacije za šport, zgolj premlevanje misli o bivših dekletih in ljudeh, ki sem jih razočaral ter prizadel ... Čedalje bolj se mi dozdeva, da bo oshee kmalu zgolj ("boleča") preteklost.

[oshee]

Dajte me zdaj zbombandirat s svojimi mnenji. Stara me nadere že, če kupim napačno paradižnikovo mezgo. Zakaj? Ker nisem bil sprejet na razgovor za službo kot PODSEKRETAR V ŽUPANOVEMU KABINETU.

Imam stanovanje v Kopru, Ljubljani in Mariboru. Kamor koli grem, da se umaknem od te norije, nosim svoje težave s sabo. Ne pomaga.

Žret tako ne mislim kosila, zakaj bi mama sploh ubadala s kosilom, če sem eno navadno tele? Naj živi v svojem svetu, kako bo njen sinko nekoč perspektiven odvetnik, jaz pa bom odjebal na drugo stran in naj si svojega pravnika zataknejo nekam.

Pošljite me v "moški spolni organ", zbombandirajte me, da sem mamin sinko, kako nehvaležen in sebičen sem. Ampak ko pride človek do te točke, mu dol visi, kaj si drugi mislijo. Od propalice od človeka, kakor sem sam, ne pričakujem več veliko. Samo eno kapljico čez rob. Naj bom še tak otrok, kot bi me opisala geštalt terapija, v sebi umiram. Prav. Onda "ko jebe sve". Pošljite v "moški spolni organ"  (čeprav pri nas ADjevcih je daleč od "spolnega") in naj spisdim s tega sveta, mat naj pa preživi nadalnja leta v razmišlljanju, v čem je naredila napako, da je vzgojila takega slabiča.

Mama, mama, mama ... pri 30ih. Me obravnava kot gnoj na cesti. Saj to tudi sem. Hvala, mami, boš pač živela brez mene. Mami ...   

[Ribica]

Ojla,
sem šla nazaj pogledat, kaj si že pisal februarja... Bilo je hudo in videti je bilo skoraj brezizhodno. Ampak danes smo že na koncu oktobra in ves ta čas si preživel in stvari so se nekako polegle, a ne? Ker vedno se, tudi če se nam zdi nemogoče, da bi se. Zato se splača vztrajati.  To premetavanje samomora kot končnega izhoda, ko res več ne bo šlo, zelo dobro poznam. In takrat se mi je zdelo, da s tem zavedanjem, da vendarle imam izhod, malo lažje živim. Pod posteljnino v omari sem imela skrito vrv in jo hodila gledat in izbran tram na podstrešju...
Ampak sem dokaz, da se stvari vedno nekako, nekako pač, poležejo in čas mine. Čas.... Minilo je kar nekaj let od takrat in sedaj živim mirno in dobro mi je. Sedaj se pričenjam zavedati, da me je pravzaprav strah smrti, tiste dokončne končnosti vsega... Vidiš, tako se potem to obrne.

Že takrat februarja so ti nekateri predlagali konkretno psihoterapijo. A si v zvezi s tem kaj ukrenil?

Ribica

[pavlinm]

Hey, jst bi ti svetovala, da se od mame zaenkrat fizicno, pa tudi custveno umaknes, ker ima izgleda ona pri sebi neke tezave in te ima kot za podaljsek same sebe ter strelovod. Mislim, da bi tebi tu najbolj pomagala kaksna skupina za odnose npr. Al-Anon ali CODa ter predvsem nek dober terapevt, ki se pozna na druzinske dinamike. Po moje ti tu izvira vecina tezav, tudi depresija. Kar se tice nereda v glavi in utrujenosti, so to zadeve, ki izgledajo na prvi pogled neresljive, a dejansko se je treba boriti iz dneva v dan za boljse pocutje in zdravje, pa ceprav izgleda kot da ne bo nikoli bolje. Zdravje prihaja na kapljice. Cez 2 leti se lahko vprasas, ce se pocutis zdravo in si dejansko okreval od tesnobe in depresije. Kar se tice sluzbe se ne sekiri, se bo porihtalo, doma pa probaj doseci, da se ne boste pogovarjali o iskanju sluzbe, ker niso sposobni razumeti danasnjega stanja na trgu dela in ti dati prave podpore. Jst ne bi na tvojem mestu sploh hodila domov, slisis pa se lahko tudi samo enkrat na teden.

[oshee]

Oba sta 

Regina; saj pravim, vsak teden odlašam, kdaj se bom ubil (sej, ko to preberem, me ima, da bi se fino počil po nosu  ). Sedaj imam namen nekje po dnevu mrtvih.  Hvala, ker si odprla srce in povedala svojo zgodbo. Tudi sam sem nekaj let nazaj kar doberšenj del leta vstajal z mislijo, da se bom vrgel čez okno. Tudi v avtu me je večkrat zamikalo, da trčim v tovornjak. Te misli zaenkrat niso tako intenzivne, kot so bile 5 let nazaj.  :wav Zopet pa se mi je pojavilo to, da bom tako ali tako kmalu umrl in da je vse skupaj brez veze. 

Glede psihoTERAPIJE je pa tako ... kot študent sem hodil k eni gospodični, s katero sva imela zanimive pogovore. Verjetno bi trajalo še nekaj let, da bi se do kam premaknila. Pred kradkim sem se naročil na KVT k eni gospodični v naši okolici, a mi je 60 EUR na teden preveč, očeta pa še nisem zažical. Prebral sem KVT za telebane in kup knjig, ki naj bi pomagale rešiti panične napade.  Pri meni to ne deluje. Imam premočno psiho, da bi jo "pretental", po drugi strani pa da bi jo kontroliral. Lahko meditiram, izvajam KVT, tapkanje, poslušanje brainwaves, vodenih meditacij, telesnih scanov, tapkanja ... a mi bore malo pomaga. Lahko se zanašam zgolj na to, da so možgani zelo gibljivi in prilagodljivi, da se možganske celice obnavljajo in da je vsaka reakcija v veliki meri naučena. To nam vzbuja veliko možnost, da bomo kdaj zaživeli brez teh težav.

Zelo verjetno je moje psihofizično stanje porušilo kajenje marihuane. Ko se spomnem tistega hudiča pri 16ih, ko sem dilerja prosil, naj mi nikoli več ne proda, do danes, ko je zadeva praktično na istem nivoju, mislim da vem, kaj je zaznamovalo moje življenje. Pač imam t. im. "addictive personality". Čeprav sem ves čas hodil v fitnes in skrbel za svoje fizično stanje, je psiha naredila svoje. V letu, ko sem doživel prvi panični napad, sem naredil čez 300 sprehodov s psom po gozdu in malenkost več treningov v fitnesu. Pa ni pomagalo ... Ko sem hodil po gozdu, je hodila 3. oseba. Depersonalizacija/derealizacija je poznan termin pri anksioznežih. Megla v glavi, slabe oči, vrtoglavice, občutek šibkih nog itd, itd. Predvsem tegale "brain fog" se nikakor nisem mogel znebiti. Dokler nisem spil piva ali 2.5 mg Lorsilana, vendar o tem kdaj drugič.b

Pavlinm; najlepše v času študija je bilo, ko staršev nisi potreboval 5 dni tedensko. Kot sem rekel, imam več stanovanj in večkrat sem se poskušal umakniti. Pa ni šlo, ker sem mamin sinko, ki rabi, da mu mamica vsak vikend opere in zlika oblačila, sam pa ji v zameno za to grem v trgovino, očistim avto ... 

[pavlinm]

Hey, kaj pa ce bi sel ti kar lepo v bolnico, da te malo odvadijo od vseh substanc, po potrebi zamenjajo zdravila, potem pa pa lepo usmerijo naprej na brezplacne terapije in izvenbolnisnicne obravnave. Ponavadi taprva terapevtka niti ni taprava

[ThinkPink]

Hej, Oshee Dolgo se nisi javil, sem sklepala, da si ok.

Zakaj bi te popljuvali in pošiljali v moški organ? Od marca, ko si se prvič javil, do sedaj,  je minilo zgolj pol leta, kar je premalo časa, da se pobereš iz brezna in prideš na Himalajo. Da boš zadihal s polnimi pljuči, neobremenjen, brez pripomočkov (v obliki zdravil, drog)...je potrebno veliko več, kot zgolj pol leta. Potreben bo čas, veliko ljubezni in potrpljenja do sebe.

Naredil si pa velik korak naprej...pobotal si se z očetom in imaš z njim dober odnos. Zlata vredno! Po tvojih besedah sodeč, vidim, da je tvoj oče en velik človek. Drži se njegove modrosti in skušaj najti mir, na način, kot si opisal, da ga najde sam - v veri in delu.

Kar se pa tvoje mame tiče, pa mislim, da imaš z njo kar precejšen problem. Verjetno ima tudi ona svoje "issues"... Kako se tega rešiti? Hmmm. Ne vem. Tako, da  počasi odrežeš popkovino in postaneš neodvisen od nje? Moja mama je bila enaka. Iz vsega je delala big deal, vedno je moralo biti vse natanko tako, kot si je zamislila in imela je histerične napade. Seveda sem večino pobrala po njej. Sedaj, ko imam svoje otroke, vidim, da so moji vzorci (prenešeni iz moje primarne družine) zelo razdiralni. Zato se že leta spravljam k sebi (pravzaprav 3 leta) in še bo potrebno. Je pa seveda lažje, ko si na svojem in delaš, kar ti paše, kot pa da ti je "težava" nonstop za hrbtom.

LP, ThinkPink

[oshee]

Jooooj, Think Pink, hvala za tvoje tople besede! 

Zakaj negativne besede? Saj vidiš, kakšen pajac sem, povsem odvisen od staršev. 

Težko je to videti, ampak oče je bil v zadnjem letu bolan več kot prej v 20 letih skupaj. Kleni kmečki mož z žalostjo v očeh. Kar naprej ga nekaj daje, kar prej ga ni nikoli. Žal moram krivdo pripisati sebi. 

Če umre, ostanem sam z veliko hišo, vinogradom in psom, ki bi jih moral vzdrževati. Hkrati bi celo življenje nosil na sebi eno ogromno težo.

Če bi vedeli, kaj vse sem storil staršem ... Oče ima vedno v denarnici nekaj 100 eur. Že iz študentskih let sem mu redno jemal po 50 - 100 evrov ven iz denarnice. Le enkrat me je "nadrl" in zahteval pojasnilo, ko mi je dal za god 500, sam sem mu pa iz denarnice sunil še 20.

Mama dobesedno skriva denarnico pred mano. Sicer nima pri sebi veliko, zato me je že večkrat dobila pri tatvini.

Imam težave. Nikoli nimam dovolj. Vse evre zapravim. Sramota. Ko sem zadnjič odprl očetovo denarnico, je ven pogledal listek: "Oshee, ne kradi! Spomni se 7. božje zapovedi! Oče." Od takrat nisem več odprl njegove denarnice. Naslednji listek sem prebral včeraj: "Imel si možnost lepe zbirke evrov, a te je tvoja tatinska duša zapeljala. Tako ne boš imel nič. Oče." Ja, oče rad zbira na kup raznovrstne primerke evrskih kovancev. Ostalega najbrž ne rabim pojasnjevati.

Vem, da je z mano nekaj narobe. Po vrhu vsega sem postal še kleptoman. Imel sem že veliko denarja, a sem "živel na visoki nogi", sedaj bi pa verjetno rad isto ... Ne vem. Dejstvo je, da me moji možgani silijo k početju nedopustnih stvari.

[ThinkPink]

Ko sem zadnjič odprl očetovo denarnico, je ven pogledal listek: "Oshee, ne kradi! Spomni se 7. božje zapovedi! Oče." Od takrat nisem več odprl njegove denarnice. Naslednji listek sem prebral včeraj: "Imel si možnost lepe zbirke evrov, a te je tvoja tatinska duša zapeljala. Tako ne boš imel nič. Oče."

hahhaa  ...Imaš veliko srečo, da je tvoj oče takšen car. Še enkrat - naj bo tvoj vzor. Prenehaj s tem sranjem (sorry izrazu) - predvsem zaradi sebe, pa tudi zaradi očeta. Vem, da je težko. Vem, da te neka sila vleče, vem, da imaš takšne ali drugačne težave in da boš sam težko rešil vse zadeve. Praviš, da imate doma vinograd, zemljo? Kaj pa delo doma? Loti se fizičnega dela, postavi si nek cilj, kaj moraš opraviti, da se zamotiš. Pa vprašaj se, kaj ti v življenju manjka, da se tolažiš z denarjem. Ljubezen? Koliko ljubezni si prejel v otroštvu? Je bilo več lepih ali negativnih čustev?

Čao, TP

[oshee]

Joj, ThinkPink, ti si res ena pozitivna dušica. Hvala! 

Kradel ne bom več. Vem, da so tatvine res nizkotne. Še šefu sem vsake toliko potegnil ven 50 ali 100.  Kaj me žene v to? Prvič, odvisnost od trave (10 eur / dan). Drugič pa ... ne vem, mogoče sem v otroštvu imel preveč vsega. Vsaj to si sedaj očita oče. Da me kao ni navadil na to, da je potrebno za denar delati. Pokradel sem mu tudi na tone tablet - Lorama, Apaurina in Ansilana. Včasih so očitno to kar predpisovali kot bonbone. Oče se ni nikoli navadil nanje. Sam pa sem pojedel VSE. In na koncu tudi "jebal ježa". Po njegovih besedah bi, če bi že takrat obstajali AD-ji, sam ne bil pijanec (tega je 40 let nazaj in od takrat je trezen). "Prvič sem opazil, da delujejo, ko se mi je začelo žvižgati vsako jutro. In pa ko sva bila z mamo na morju ter je bila v hotelu za zajtrk cela gneča raznih Čehov, Poljakov ... meni se je smejalo ob temu." "Res rabiš take konjske doze? Vzemi zjutraj eno Ecytaro in boš videl, da drugega sploh ne potrebuješ". Psihiater je menil, da bodo zaradi podobne genetike, tablete delovale enako kot na očeta (ki je menda na polovički Ecytare). Pa ne. Niti Ecytara niti Cymbalta mi ne pomagata kaj dosti. Delata pa štalo, če jih grem zniževati.

Da bi mi kdaj primanjkovalo ljubezni v otroštvu, ne bi rekel. Prej kot to sem bil razvajeno "derište". Čedalje bolj pa opažam, da sem se rabil vedno dokazovati pred mamo. Ona je bila vedno odličnjakinja, sam pa nosim v veliki meri očetovo genetiko, ki pa je bil tudi lump nekje do 28ga. Pri nas smo konflikte reševali po principu "tiha maša". Z mamo sva se recimo (predvsem v obdobju mojega najstništva, ko sva se veliko prekregala) skregala in en dan kuhala mulo, drugo jutro pa je bilo vse lepo in prav. Z očetom se do lani praktično nisva nikoli skregala. Mogoče je določena težava pri njemu, da, čeprav je izjemno razdajaški, mnogokrat na prošnjo reče NE, čez uro ali dve pa že kliče, se opravičuje in ponuja, kar si ga bil prosil. To sem npr. opazil tudi pri sebi. Dal bi 100 eur klošarju, častil pijačo vsem, kupil prijatelju dober parfum, uro, srajco itd. Tako gredo evri v zrak.

Mati pa se že zdaj, ko sem en mesec brezposeln, pritožuje, kako jo ves čas sili na jok, da se počuti kot drek na cesti, kako nesrečna je zaradi mojih neuspehov itd. Potem sem pa jaz tisti, ki mora opogumljevati, čeprav vem, da me čakata še VSAJ dve leti trnove poti.

Kar se tiče fizičnega dela, so me malo "vzeli v roke". Preštihal sem cel vrt, pokosil sadovnjak, zložil lep kubik drv, pokosil dvorišče (kar mi vzame malo manj kot sadovnjak) in očistil fasado hiše. Za vsako uro dela sem bil plačan 5e. "Da bo fant vedel, da je za dnar potrebno garati." Pa z mojim manekenom (psom) sva šla nekajkrat na sprehod. Sedaj smo žal že v fazi, ko "če ne bo drugega, boš šel na borzo in če bo potrebno, delal v Revozu ali pa kopal jarke".

Takole. Malce sem se razpisal v upanju, da še bolj razjasnim svojo situacijo. Če se bo komu dalo brati in odgovoriti, odlično, sicer pa naj ta zapis ostane kot del teme, ki jo bom enkrat z veseljem spet v celoti prebral.

[marina]

Moram ti reči da ste res ena zanimiva družina. V bistvu se imate zelo radi...vendar je zmeraj nek črn oblak.
Res je na tebi da si daš v misli da se držiš obljube in ne kradeš, in greš po poti , ki si si jo začrtal, čeprav je težka.
Spalča se potruditi, držim pesti zate in za tvoje

[oshee]

Odkar sem začel kaditi, je med nama z očetom začel nastajati prepad. Tega sem uspešno saniral tako, da sem začel kaditi pred njim. Včasih je kaj nergal, včasih mu je surla dol padla, kasneje pa mu je postalo všeč to, da je šel nekdo z njim na čik.

marina,
res je, v bistvu sem imamo zelo radi (mama in oče z leti vedno bolj), tudi na psa gledamo kot na pomembnega družinskega člana. Se pa bojim, da bo kmalu posegla vmes smrt.

Danes je bila spet ena težka nedelja. Ker imam spet valj post akutnih odtegnitvenih simptomov od Rivotrila (ki so lahko prav tako hudi kot akutni), se danes ekstra slabo počutim. Že ponoči sem bolj slabo spal (tok, tok za Kventiax), potem pa tresenje, mrzlo - vroče, neka mini panika ponoči, težka glava, zbadanje po celem telesu ... Potem pa zjutraj. Mama mi ni hotela doštukati za tobak. Ok. Potem je oče to še potenciral: "Ne moremo te še dodatno zastrupljati. Prav je, da doživiš kako krizico." Ker je videl, da mi ni bilo ravno lahko, mi je dal 1/4 Lorama, ponudil cigareto po kosilu (ki sem jo zavrnil, kajti do tobaka sem prišel na drug način  (ne, nisem oropal bencinske  )).

Potem pa še vrh ledene gore. Odnesem psu kosti, pridem nazaj v hišo in naenkrat vse utihne. Videl sem mamo, kako jo sili na jok. "Kaj je blo spet? Povej mi, ker ne morem več tega prenašati." Oče ji je rekel, da sem mu ukradel 30 velikih. Ni mogel držati več tega v sebi. In sedaj ona trpi. Pa kaj moški spolni organ imaš ti mulo za kuhat? A je bil tvoj keš? Še vedela nisi zanj. Jaz sem šel s starim položit 100 jurijev na banko, jaz sem z njim štel dolarje in marke, ki jih je še imel ter jih šel pretopiti v evre, jaz sem svetoval, kam se naj denar vloži itd.

Potem sta me nagnala, da sem šel z očetom in psom na sprehod. Tesnoba je se je iz "navadne" anksioznosti, ki jo doživljam kot tremo pred npr. pomembnim nastopom, spremenila v težko težo na prsih in cmok v grlu. A poznate tisti katarzičen učinek, ko človeku postane vseeno za vse? Ko si reče "kar bo, pač bo". Ko si reče "bring on vse, kar imate na pladnu". Zjebite me, da se bom še z večjim veseljem fental. Oče je nekaj jokal, da vsako jutro najprej pomisli na to, zakaj se je moralo to zgoditi ravno njemu (da mu je sin ukradel toliko denarja), sam pa sem si mislil "ma vzemi ta jebeni keš s sabo v grob". Skoraj sem bil že na tem, da mu rečem: "Ta tvoj preklet keš je vzel hudič. Dobesedno. Vse je šlo v nos za KOKAIN!! Zdaj pa živi s tem kakor veš in znaš!!!". A se bojim, da bi povzročil tragedijo. 60 bankovcev za 500 eur in nekaj stotakov. Kaj? Vedno mi je govoril, kar je moje, je tvoje, napisal mi je celo listek, kje vse ima skrit denar, da v primeru, če se mu kaj zgodi, jaz ne bi rabil obračati cele bajte. Že dolgo imam napisano odpoved dediščini. Pa dobro, razdedini me, sem dedno nevreden. Na te besede vedno slišim "Ma daj, daj, ne govori neumnosti. Kaj pa bom s tem denarjem? En dober avto si še kupim ter zagotovim, da me na starost ne bodo tuja vrata tepla po nogah, drugega ne potrebujem."

Jaz pa iti papa. Ne potrebujem ničesar. Naj uživata na Maldivih, Havajih, Baliju ali kjer koli u pički mili materini (pardon za izrazoslovje) in imata še več časa za razmisliti, kje sta zajebala pri vzgoji in zakaj ju Bog tako tepe.

[ThinkPink]

Ja, glej...Tudi tvoja starša imata pravico trpeti. In tarnati, in jokati, in bit sitna in te ne ujčkati. Kar si naredil, si naredil - deal with it.

Veliko lažje bi bilo, če bi jima za situacijo takoj povedal, na slednji način: Ata, mama - imam težavo. Vzel sem vama 30 tavelikih in jih potrošil za kokain. Zavedam se, da sem zaj... big time. Prosim vaju za pomoč, da bom lahko živel s posledicami tega, da se rešim odvisnosti in da vama nekoč povrnem denar (in zaupanje vame).

Zdaj pa nehaj jokcat, kako sta te zaj... pri vzgoji. (Halo? Pa se ti sploh zavedaš, kako veliko srečo imaš? Imaš starša, ki te imata rada, ki ti nudita vse in še več in ti sploh pretirano ne težita. Če sta ga na neki točki malo kiksnila pri vzgoji - ni bilo nalašč. Bilo je mišljeno v tvoje dobro. Ali spremljaš kaj Tednik, dnevnik, medije? Vsak teden nekaj zgodb, ko družina nima denarja za preživetje... Starši s solzami v očeh prosijo za hrano, obleke in šolske potrebščine? Ali pa resno bolni ljudje? Zamaške zbirajo za operacije otrok v tujini... Mislim, da ti ni povsem jasno, kaj so resne težave).

Nisem tako grozno mislila, kot se bere. 

Kaj pa sicer pravi psihiater h kateremu hodiš?

LP, TP