OBUPAL

[oshee]

Tudi sam sem v primežu obupa in nemoči. Ljudje okoli mene vidijo zgolj masko "uspešnega 29-letnika", ki jo kažem navzven, navznotraj pa me dobesedno razžira. Padel sem v brezno, ki si ga nisem nikoli predstavljal. Želim si živeti, vem, da lahko nudim družbi veliko, a situacija, v kateri sem se znašel, se mi zdi brezizhodna. Do te mere, da praktično zgolj štejem dneve, ko bom odšel na drugo stran mavrice.
- z odliko diplomiral na "prestižni" fakulteti;
- dobil prvo službo, s katere sem bil odpuščen zaradi nesposobnosti;
- čez mesece dobil drugo službo, ki je bila sicer izjemno stresno naporna, a sem se res našel in užival v njej;
- ker je bil stres v službi prevelik, sem začel eksperimentirati s kokainom;
- po treh mesecih sem letel iz službe, zopet zaradi nesposobnosti;
- v tem času sem pustil svoje dekle;
- brezposeln sem že od julija;
- kokain me je tako povlekel vase, da sem očetu ukradel kuverto s 30 tisoč evri in jih zagonil na kokainu, ki sem ga skupaj vlekel več kot 9 mesecev;
- sedaj sem čist 2 meseca;
- ko je oče po naključju odkril, da mu je zmanjkala kuverta (za katero sem vedel zgolj jaz), je odšel v klet po žganje (sam je trezen že 50 let), pištolo in se hotel na licu mesta ubiti;
- ker nisem imel razlage, kam je šel denar, sem se zlagal, da sem z njim kupil BitCoine, ustvaril dobiček, sedaj pa že 2 meseca čakamo, da bo ta denar (ki ga ni), izplačan;
- 3.000 evrov sem dolžan enemu tipu, približno 300 evrov banki, 500 evrov pa mi je dolžan človek, ki ga verjetno ne bom več nikoli videl;
- starši še vedno mislijo, da sem zaposlen in to jima pomeni vse - oče bi bil pripravljen tudi pozabiti na tisti denar oziroma pripravljen narediti plan, kako bi mu ga izplačal - saj sem vendar zaposlen in dobivam plačo (sem že nekaj mesecev brez dohodka);
- odvisen sem od konkretne količine benzodiazepinov, kar pomeni, da bom kmalu moral iti čez eno najtežjih izkušenj, da bo moje telo lahko navajeno zopet živeti brez pomirjeval;

Kaj je torej moja prihodnost? Za delo sem očitno nesposoben, saj sem bil že dvakrat odpuščen, čeprav menim, da je moj poklic moje poslanstvo in da imam velik potencial na tem področju. Strah me je, da si bo oče sodil sam, ko bo izvedel, da tega denarja ne bo nikoli več videl in da sem ga več kot 2 meseca držal v laži glede dobitka z BitCoini. Strah me je, kako bom poplačal tistih 3.000 evrov tistemu človeku.

Skratka, sem na dobri poti, da povzročim hudo družinsko tragedijo. Mater, ki je že tako bolna, bo pobralo, ko bo izvedela resnico. Kaj mi torej pomaga iskanje zaposlitve? Kaj mi pomaga iskanje nove partnerice?

Pomaga mi zgolj to, da grem vsak dan v telovadnico in se znorim do konca. Ali priložnostno komu kaj pomagam iz svoje stroke. In da imam svojega zlatega psa. 

Vem, da ima priznanje katarzičen učinek. Oče zaradi tistega denarja ne bo propadel, ga ima še dovolj. Službo lahko dobim, za vmesne mesece pa lahko preživim s socialo. 3 tisočake lahko damo tistemu človeku in se znebimo še enega velikega bremena. Rešitve so, ne vem pa, ali mi jih bo uspelo realizirati.

Kaj naj naredim? Razmišljal sem, da bi nas naročil k družinskemu psihiatru in pred njim staršema povedal resnico. Razmišljam, da bi očetu odtujil pištolo, jo v pričo mame in očeta posadil na mizo in jima vse priznal Če se bom spravil delati samomor, ga bom tudi izvedel. Rad bi, da bi bilo vsega tega že enkrat konec. 

[Nives]

Zivjo Oshee.
Res si si nakuhal veliko godljo. Ampak... vsi ste se zivi. In tvoja godlja je resljiva. Ideja, da bi sli vsi skupaj k druzinskemu terapevtu je naravnost odlicna. Vsem vam bo lahko pomagal, da se boste soocili z resnico in vsemi custvi, ki sledijo... Normalno, da ne bo lahko.. Ampak lazje bo zdaj, kot kasneje, ko bo se vec lazi, da bos lahko opravicil prejsnje lazi. Sta pa starsa odrasla cloveka in bosta ze nekako tudi tole prezvecila. Verjamem, da te navdaja velika krivda in strah.. normalno glede na okoliscine. Ampak resljivo. Vazno je, kako bos nadaljeval s te tocke. Starsa si zasluzita vso resnico. Ti pa obvezen detox in spoprijemanje s seboj. Ena konkretna psihoterapija ti ne bi skodila. Da si sestavis pravo samopodobo, samozavest in lastno vrednost. To, da si izgubil dve sluzbi ne pomeni, da si nesposoben, ampak da se moras dolocenih stvari nauciti. Pa naj bo to samo delo ali pa se notranje poslihtati. Zivljenje tako gre. Treba se je uciti in nadgrajevati. Razvijati. Tvoj zdrs zaenkrat se ni kapitalen in vse lahko popravis. Posteno do oceta bi bilo tudi, da mu vrnes denar, ga vracas takoj, ko bos imel delo. Tako to gre. Treba je ziveti tudi posledice svojih dejanj. Da je lahko konstruktivno. Zelim ti, da se bos pametno odlocil in iskreno speljal zadevo, pa prevzel odgovornost!
Jaz pa doma ne bom spravljala denarja..bog vedi, kaj si bo moj sin izmislil, ko bo malo vecji...

[mina]

Pozdravljen

Res si padel v brezno, a še ne do dna na srečo. Še imaš možnost izveči se na plano. Tako kot Nives, ti tudi jaz priporočam terapijo in priznanje staršem. To naj bo prvi korak. Oziroma korak takoj za tem, da POPOLNOMA opustiš ne samo kokain, ampak VSA opojna sredstva. Da ne bi slučajno kokain menjal s čim drugim, čeprav legalnim (alkoholom in/ali pomirjevalom).
Ko boš to storil, lahko začenjaš popravljati škodo, ki si jo naredil. Poiskati drugo delo, pa čeprav izven tvojega poklica, karkoli kar ti prinese plačo. In zaceti odplačevati dolgove. TUDI staršem! Mislim, da sta kot roditelja in odrasla dovolj močna, da preživita prevaro s tvoje strani. Za ponovno zaupanje pa si boš moral še dolgo boriti.
Očitno je neki trenutek v tebi šlo nekaj hudo narobe in to te je pahnilo tja, kjer si. Psihoterapija, obisk psihiatra, morda zdravila, ti bodo pomagala pri dvigu z dna.
Ne misli na samomor, kajti le-ta ne bo povrnil staršem ne denarja, še manj pa sina, ki je (kljub vsemu) še vedno perspektiven mladenič.
Prej kot se boš odločil narediti prvi korak, prej bo te more konec. Kaj naj ti še rečem....Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari se bodo uredila, ampak vse je odvisno samo od tebe. Zaupaj vase in v pomoč strovnjakov...in srečno.

[Cvetlica]

Živijo Oshee,

predhodnice sta ti že dobro svetovale, jaz biti morda le glede tablet. Če si odvisen od benzodizpeninov potem res nujno pojdi k psihiatru, da najdeta rešitev za naprej. Obstajajo pa institucije, ki se ukvarjajo z odvajanjem od predpisanih zdravil (nevem imena, vem pa da so meni to svetovali na psihiatriji).

Vse dobro

[oshee]

Hvala za opogumljajoče odgovore!

Kot sem napisal - kokain sem povsem opustil. Nimam niti najmanjše želje po tem, da si še kdaj potegnem tega hudiča v nos. To je takšna obsesija, da vam je ne morem opisati z besedami. Tudi kuverte nisem spraznil naenkrat, ampak sem jemal ven po nekaj tisočakov. Vsakič sem vedel, da se ne bo dobro končalo, vendar na tej drogi nisi človek, ampak lutka brez vsakršnega (samo)spoštovanja. Zanimivo je, da ob tem ne čutim nobenega sramu. Enostavno je šlo za obdobje, ki sem ga moral dati skozi, da sem se naučil, kaj lahko doleti vsakogar. Napisano imam tudi odpoved dedovanja po očetu in izjavo o dedni nevrednosti.

Bolj me muči dejstvo, da oče prelaga krivdo nase. Dokler nisem napletel zgodbice o Bit Coinih, je izgubil vero v Boga, ki mu največ pomeni. Spraševal se je, kaj je naredil komu hudega, da ga je okradel lasten sin. Vprašal me je, zakaj ga nisem raje ustrelil med spanjem in pobral ta denar. Mene pa je razžiralo, da sem lahko lastnega očeta, ki mi je bil vedno na voljo in ki bi mi pomagal v vsaki situaciji, spravil do tega, da si je v afektu skoraj vzel življenje. In da dejansko obstaja možnost, da bo to v prihodnosti tudi storil. S tem ne bi mogel živeti. Ko sem videl, da je bila pištolin saržer res napolnjen, me je oblila groza.

Redno papcam 20 mg Cipralexa in 1/2 Alvente, pa nisem imel nikoli občutka, da bi mi kaj pomagale. Oče si že tako očita, da mi je pustil, da sem se navlekel na Apaurin, ki so mu ga nekoč predpisovali očitno kar serijsko, saj jih je imel polne predale, jemal pa jih je zelo redko. Že to, da sem odvisen od Apaurina, mi jemlje vso voljo do življenja. Dobro vem, da je ta stvar hujša od heroina. Bi bil rehab res pravi? Alzheimerja lahko dobim, če jemljem pomirjevala ali ne.

Pa potem? Kako začeti delati, če ti že v vrsti v trgovini razbija srce, tresejo noge, temni pred očmi in konstantno sproža adrenalin? Kako iti na koncerte, prireditve, imeti govor pred publiko ... ? Je res bolje, da človek hodi okoli z glavo, polno megle, zamuja prijetne stvari v življenju in ždi v sobi zgolj zato, ker so zdravniki ocenili, da pomirjevala niso zdrava? Ali ne prinese konstanten stres več težav kot pa dolgoletno jemanje pomirjeval?

Poznam EFT, meditacijo, vsak dan športam, poznam KVT, pozitivne afirmacije, hodim na masažo, samoplačniško k psihiatru, igram inštrument, možgani pa so se mi tako sprogramirali, da se mi v zgoraj naštetih situacijah pojavljajo takšne telesne reakcije, ki mi hromijo življenje.

Kot lahko vidite, je nastala situacija zgolj vrh ledene gore. Spirala, ki je nastala po letih izogibanja situacijam zaradi napačnih miselnih vzorcev.  

[Nives]

Potem pa na globinsko psihoterapijo, da bos ozavestil vzorce in pocasi ustvaril bolj konstruktivne. AD-ji te toliko gor drzijo, da povsem ne pokleknes. Ostalo je delo na sebi. Preberi si malo o tem, kaj pomirjevala scasoma naredijo iz cloveka. Potreben je detox, da si lahko zacnes zdraviti duso. Pac en cas ne bos imel govorov, itd. To pac res ni pomembno.
Ocitno je, da ti druzina zelo stoji ob strani. Si predstavljas, da moras pri 14 letih zapustit druzino, ker te ta zlorablja? Potem se pa srecas se z zivljenjem sam cisto nepripravljen nanj in se ti marsikaj zgodi. In te potem doleti se anksa in depra. Pa ne, ker bi se prej vdajala koki. Bit res nesposoben za delo, pa se prezivljati sam... Pa bit nesposoben za met prijatelje ali partnerja in nikogar imeti. Pa je treba ziveti in preziveti....
Se ti nisi se z nicemer resnim ali odgovornim prej srecal v zivljenju ali kaj? Stvari bi bile lahko se dosti tezje. Nehaj bezati in si zatiskati oci. Spravi se dol s pomirjeval in ocetu povej vso resnico. Ce ti je toliko do oceta in kako on je, mu povej resnico. Ker si on zasluzi najmanj to! Zraven pa se, da si dovolj casa trezen, da zacnes delati, da mu vrnes denar. Oce si zasluzi, da se soocis z zivljenjem! Trezno in iskreno!
 

[ThinkPink]

Vem, da ima priznanje katarzičen učinek. Oče zaradi tistega denarja ne bo propadel, ga ima še dovolj. Službo lahko dobim, za vmesne mesece pa lahko preživim s socialo. 3 tisočake lahko damo tistemu človeku in se znebimo še enega velikega bremena. Rešitve so, ne vem pa, ali mi jih bo uspelo realizirati.

Kaj naj naredim? Razmišljal sem, da bi nas naročil k družinskemu psihiatru in pred njim staršema povedal resnico.  

Vidiš, rešitev je na dlani. Zberi pogum in jo uresniči. Predvsem pa - ne vsega naenkrat. Lepo po vrsti. Najprej povej resnico. Očitno je, da si bil v veliki stiski, ki si jo reševal na neprimeren način. Starša bosta razumela. Ko bo padlo to breme s tebe, boš zagotovo lažje zadihal in iskal rešitve za naprej. Služba, če že ni nujna zaradi eksistence, naj počaka, da si opomoreš. Da se rešiš odvisnosti in začneš z delom na sebi. Za osebnostno rast nisi nikoli prestar.

[oshee]

Potem pa na globinsko psihoterapijo, da bos ozavestil vzorce in pocasi ustvaril bolj konstruktivne. AD-ji te toliko gor drzijo, da povsem ne pokleknes. Ostalo je delo na sebi. Preberi si malo o tem, kaj pomirjevala scasoma naredijo iz cloveka. Potreben je detox, da si lahko zacnes zdraviti duso. Pac en cas ne bos imel govorov, itd. To pac res ni pomembno.
Ocitno je, da ti druzina zelo stoji ob strani. Si predstavljas, da moras pri 14 letih zapustit druzino, ker te ta zlorablja? Potem se pa srecas se z zivljenjem sam cisto nepripravljen nanj in se ti marsikaj zgodi. In te potem doleti se anksa in depra. Pa ne, ker bi se prej vdajala koki. Bit res nesposoben za delo, pa se prezivljati sam... Pa bit nesposoben za met prijatelje ali partnerja in nikogar imeti. Pa je treba ziveti in preziveti....
Se ti nisi se z nicemer resnim ali odgovornim prej srecal v zivljenju ali kaj? Stvari bi bile lahko se dosti tezje. Nehaj bezati in si zatiskati oci. Spravi se dol s pomirjeval in ocetu povej vso resnico. Ce ti je toliko do oceta in kako on je, mu povej resnico. Ker si on zasluzi najmanj to! Zraven pa se, da si dovolj casa trezen, da zacnes delati, da mu vrnes denar. Oce si zasluzi, da se soocis z zivljenjem! Trezno in iskreno!
 

Z veseljem bi se znebil pomirjeval. Napisala si, naj si preberem, kaj le-ta naredijo iz človeka. Vem, uničijo ti centralno živčevje. Vem pa tudi, kaj nastane iz človeka, če si ne upa ven na ulico in je konstantno anksiozen in depresiven. Več kot leto dni je bila moja prva misel vsako jutro, naj se vržem skozi okno, dokler jih nisem začel jemati, se vrnil v družbo, našel dekle, zaposlitev in voljo do življenja. 

To, da se ti v pomladi svojega življenja naenkrat razvije panična motnja, ki te imobilizira in iz tebe naredi prestrašenčka, ki naenkrat več ni sposoben opravljati 90% stvari, ki mu nekoč niso pomenila nobene tegobe, se ti ne zdi dovolj huda travma? 5 let že hodim k psihiatru, ki je sicer odličen poslušalec, a kaj več kot odpreti predala in razmišljati, katere tablete naj predpiše, ne zmore.

Leto dni nazaj še vedel nisem, kaj je kokain, dokler se ni ta naenkrat pojavil v moji družbi. Misliš, da le-ta deluje kaj drugače kot antidepresivi? Šopa te z dopaminom, tako kot moj preljubi escitalopram in venlafaksin. Po slednjem sem se počutil huje, kot da bi bil na speedu (čeprav speeda nisem nikoli poskusil). Pa prečudoviti kventiax, po katerem sicer zaspiš v nekaj minutah, zbudiš pa se kot zombi. TO SO ZDRAVILA ZA DUŠO? Sploh, ko po nekaj mesecih ugotoviš, da zadeva ne deluje več in jo je potrebno zamenjati ali dvigniti dozo. Živeti z mislijo, da boš slej ko prej moral v psihiatrično bolnišnico, ko bi moral biti najbolj vesel in produktiven, je tudi izjemno motivirajoče.

Verjamem, da moje besede v marsikomu vzbudijo jezo in si misli: ta rabi zgolj krepak udarec okoli kepe, da ga malo spravi k pameti. Ožja družinska članica ima zelo podobne težave kot jaz, pa nisva bila nikoli izpostavljena kakšnim travmatičnim izkušnjam. So naju preveč ujčkali? Ne vem. Vem pa, da so se tudi moji predniki borili z raznimi strahovi in to reševali z alkoholom.

[logpop]

Z veseljem bi se znebil pomirjeval. Napisala si, naj si preberem, kaj le-ta naredijo iz človeka. Vem, uničijo ti centralno živčevje. Vem pa tudi, kaj nastane iz človeka, če si ne upa ven na ulico in je konstantno anksiozen in depresiven. Več kot leto dni je bila moja prva misel vsako jutro, naj se vržem skozi okno, dokler jih nisem začel jemati, se vrnil v družbo, našel dekle, zaposlitev in voljo do življenja. 

Zanimiva zgodbica

Tole si pa tudi dobro uganil:
problem ni enostaven. Na eni strani so mamila problem, na drugi strani pa so rešitev, se strinjam. Če ne bi bilo njihovih škodljivih stranskih učinkov bi bila čist ok rešitev.

In kaj je prava rešitev? Najti "mamila", ki nimajo škodljivih stranskih učinkov.
Postati zasvojen z delom, ljudmi, fizično aktivnostjo, muzko, odjebat razne strese,  itd. Ni tako lahko to doseč, moraš vbedet kaj delaš s svojim življenjem, se moraš kar pomatrat, da tako živiš, da bodo prave doze užitka, da si ne boš nakopal preveč stresa. V glavnem treba je znat načrtovat življenje, ne pa danes vse uničit in si mislit, da boš že jutri popopravil, ker si počasi koplješ jamo in ko je preveč globoka ne moreš zlesti ven iz nje.

Zdej razni idioti bodo rekli, da ne smeš biti z nobeno stvarjo zasvojen, kar pa je neumnost.
Če nisi z nobeno stvarjo "zasvojen" postaneš depreisven, ker to pomeni, da te nič ne veseli.

[logpop]

Da pa ne bom izpadel, da pametujem o stvareh o katerih nimam pojma (ker pravih anxioznosti in paničnih motenj jaz nisem nikoli doživel) pa lahko rečem tole:
Če je prehudo so tablete sigurno tudi rešitev.
Samo tu je tale velik problem, ki ga delate skupaj z zdravniki, ki vam predpisujejo tablete:
Jemjete jih vsak dan, namesto da bi jih samo takrat, ko jih res rabite.
Sej podobno je z mamili.
Pol pa zgubijo svoj učinek in postanete zasvojeni z njimi in ste še v globlji jami.
Zdravniki vam ne morejo povedat, kdaj se vi najslabše počutite zato vam ne morejo povedat, da jemljite tablete samo občasno, sami morate vedet. Je treba prevzet pobudo, da bodo stvari prav potekale, kot na veliko ostalih področjih, ne pa mislit, da bodo drugi vse naredili pravilno.

[oshee]

Veš, v čem je težava. Panična motnja se počasi kronificira v generalizirano anksiozno motnjo (ali obratno), tej se pa slej ko prej pridruži še depresija (ker se človek iz tedna v teden počuti bolj "defektnega").

Upam si staviti, da marsikdo od znanih ljudi, ki delujejo tako samozavestno na raznih javnih nastopih, vzamejo kakšno pomirjevalo. Tako kot recimo tableta proti potovalni slabosti. S tem ni nič narobe.

Obstajamo pa ljudje, ki nas te tablete enostavno naredijo "normalne" (s tem ne mislim na antidepresive, ker teh izkušenj z njimi nimam). Tudi sam sem sprva zelo pazil, da sem jemal apaurin zgolj 2-3x tedensko, ker se nisem hotel navleči nanje. To pa je pomenilo, da sem imel zgolj 2-3 dni v tednu, ko sem lahko počel stvari, ki sem jih prej lahko opravljal vsakodnevno brez težav. Name niso delovale sedativno. Zbistrile so mi glavno, polno megle in skrbi ter mi dale zagon, da sem lahko šel brezskrbno v svoj dan. Še danes določeni zdravniki predpisujejo pomirjevala, kljub veliki gonji proti njim in delajo iz ubogih ljudi tabletomane.

Uveljavilo pa se je prepričanje, da vse te motnje izhajajo iz kemičnega neravnovesja v možganih, zato nekategorično predpisujejo antidepresive. Ti pa za razliko od pomirjeval ne delujejo na centralni živčni sistem, ampak neposredno na možganske receptorje. Enako kot kanabis. Zase ne verjamem, da se mi je neko kemično ravnovesje začelo manifestirati v obliki paničnih napadov, ampak obratno, napadi so se mi kronificirali v anksioznost in mi porušili kemično ravnovesje (če ta teorija sploh drži).

V letu in pol, ko sem živel brez tablet, sem naredil več kot 300 treningov v domači telovadnici in približno enako število sprehodov v naravo. Porihtal sem si prehrano, jemal razne dodatke, a pomagalo ni nič. Vsak dan je bil nova borba, vsak sprehod v trgovino, vsak družabni dogodek, vse je sprožalo v meni neznosne simptome. Zgolj zato, ker so se možgani navadili, da morajo tako reagirati v konkretni situaciji. Nato se človek začne bati teh situacij oziroma reakcij, ki se manifestirajo. Nastane začaran krog. Človek se začne bati strahu. KVT zato poskuša "resetirati" možgane in pripraviti človeka do tega, da se počasi spušča v zanj neprijetne situacije, opazuje svoje reakcije, jih sprejme, ter si misli "kar bo, pač bo". Vendar je to lažje reči kot dejansko uresničevati. To pa je izjemno naporna pot, kajti en dan si boljši in misliš, da te določena situacija več ne more vreči s tira, naslednji dan pa ti ta ista situacija nenadoma sproži tak napad, da te znova potisne na začetek. In tako se mora zdrav, mlad človek, ki je poln ambicij, spopadati vsakodnevno s samim sabo. Kljub temu, da zadevo razumsko dojema povsem racionalno, jo podzavest dojema povsem iracionalno. 

[Nives]

Oshee,
Saj ni enostavno. To vemo vsi tukaj gor, ki se z Dam srecujemo. Tudi meni se je zgodilo v pomladi mojega zivljenja. Ampak tako pac je. Potem je pa vseeno vse na nas, kaj naredimo iz tega.
Je pac treba vztrajati na poti boja s seboj, da se naucis, spoznas, precistis, spremenis. Zelo tezko je, ja. Ampak taki boji potem tudi nekaj dajo. Rezultate. Pa okrepijo te za vnaprej.
Vsak zase ima moznost izbire. Lahko nadaljujes s pomirjevali, ker je to trenutno bolj enostavno. Na daljso dobo ti pa tako ne kaze dobro, kar ves ze sam.
Treba je pac iti v vsakdan tak kot si brez vsega. Se soocat. Si dovolit bit slabo lep cas. Se raziskovat. Si pomagat. Pa ne samo eno leto.. vec let..al pa 10 let. Ni vazno.
Tako celo clovek res produktiven postane. 

[logpop]

Ja, kar zanimivo opisuješ kako do teh stvari pride.

Meni zveni podobno temu, kako si človek lahko naprti insomnijo-nespečnost. Če boš npr stalno hodil okoli zaspan boš dobil kar neko kronično motnjo, da ne moreš zaspat zvečer. Pol se pa vsak večer bolj sekiraš, zakaj ne moreš spat in res ne moreš zaspat. Se mi je že zgodilo.

V bistvu se gre za to, da je življenje enkratna izkušnja in ko si enkrat nakoplješ takle problem je zajebano priti ven iz njega. Sej ne pravim, da smo mi krivi za njih vedno, večinoma ne, je pa tudi možno s preveliko dozo slabih navad si nakopat kakšen tak doživljenski psihični problem se mi zdi.

V bistvu je življenje narejeno tako, da je v redu tistim, ki jim vse v redu laufa, ko se enkrat začenjo pojavljat problemi pa niti ni mišljeno, da jih bomo popravili ampak je bolj mišljeno, da bomo umrli. Z evolucijskega vidika. Prej ni bilo zdravnikov, zdravil. Dobre stvari napajajo dobre, slabe pa slabe. Ko ti enkrat vse v redu laufa je težko najti stvar, ki ti ne gre, ko pa ti gre vse slabo pa se novi problemi kar naprej pojavljajo.

Pri tebi na prvi pogled zgleda, da si dobil post travmatsko stresno motnjo, ker so te 2x zavrnili v službi kot nesposobnega. Je fajn imeti to miselnost, da si v situacijah, ko so preveč stresne rečeš "kar bo pa bo".
Pa na splošno sem siguren, da je moderni svet kriv za toliko teh psihičnih problemov (prehladna, prekruta in preveč tekmovalna družba, preveč sedenja, itd).

Podobno kot pri vseh ostalih boleznih je tudi psihične najbrž težje popravit, če jih ne takoj na začetku.

[oshee]

Nives, hvala za opogumljajoč odgovor.

Sobota zvečer je. Premetavam se po postelji, obliva me pot, jočem (bolj v sebi, navzven ne morem), v prsih me stiska, navdaja me krivda, ljudem, ki sem jih prizadel, bi rad dejal samo "Oprosti, oprosti, oprosti ...".

Glej, moje leto 2017: izgubil sem bližnjega sorodnika, zastrupili so mi preljubo psičko, vrgli so me iz službe, pustil sem ljubljeno samo zaradi svoje takratne arogance (in ji zagrenil življenje do te mere, da me noče več videti; ne mine dan, da ne bi pomislil na njo), tri mesece sem preživljal človeka, ki ni imel prebite pare, a dovolj znanja, da me je tako zmanipuliral, da sem mu kupoval obleke, čevlje, hrano, mu napravil lepo pot, da si lahko ustvari lepo kariero, sedaj pa je izginil, večino leta sem kradel in lagal staršem, ob tem čutil ogromno krivdo ter pripravil očeta do tega, da je skoraj naredil samomor, upnik bi rad v ponedeljek svoje tri tisočake, padel sem v kremplje kokaina. S psihiatrom že leto in pol počasi znižujeva odmerek apaurina; vedno, ko pridem na polovično dozo, se simptomi vrnejo 10x močnejši kot so bili prej.

Kaj je bilo pozitivnega? Opustil sem Lorsilan, nekajkrat prostovoljno pomagal bolnikom, izoblikoval sem koncept spletne aplikacije, ki je pritegnila veliko pozornosti, bral berilo pri Sveti Maši, opustil sem kokain in alkohol, znova začel telovaditi in igrati inštrument, poskusil sem pomagati vsakemu, ki se je znašel v težavah in mu je znanje iz moje stroke prišlo prav. Po eni strani sem hudičevo seme, po drugi pa menim, da premorem veliko empatije, dobrote, želje po pravičnosti, želje po zaščiti šibkejših, rad pomagam, rad dam tistim, ki nimajo ... (kako paradoksalno) Psihiater mi naklada, da ne more razumeti, kako je lahko nekdo, ki "je tako inteligenten, ki lahko dobi dekle, katero hoče in ima vse možnosti, da doseže vse v življenju, tako samodestruktiven in nezaupljiv do samega sebe".

Sedaj pa me je vse skupaj dobilo. S pomirjevali bom tako ali tako moral prekiniti, saj mi bo zaloge v roku nekaj mesecev zmanjkalo, kar pomeni nekaj mesecev konkretnega trpljenja (tako fizičnega kot psihičnega), ujetega v globoki depresiji in agorafobiji. V najslabšem primeru me bosta še starša postavila pred vrata. Pred mano je torej še zelo trnova pot. Če ne bi vedno, ko pomislim, da bi si pognal šus v glavo, videl sliko mojega lepega kužata, ki sem ga posvojil in ki mu v očeh vidim, da čuti vsako moje čustvo; in prizadejal trpljenje najbrž kar konkretni količini ljudi, bi to že storil. Bom še kdaj suvereno opravljal svoj poklic? Bom še kdaj živel kot "normalni" ljudje brez nenehnih bojev v svoji glavi? Bom še kdaj stisnil k sebi ljubljeno osebo in dejansko ravnal kot odrasel moški, ki ve, kaj hoče in ki ga nič ne ustavi? Bom sposoben pomagati pomoči potrebnim? Kdo ve ...

Naj bo pesek ali kamen; v vodi oba potoneta.

logpop, zadel si žebljico na glavico. Vendar se je pri meni to začelo še v času študija, ko sem naenkrat med hojo po mestu doživel prvi panični napad. Sta pa tudi ti dve neuspešno opravljeni službi naredili svoje.
Glede ostalega pa se popolnoma strinjam!

[Nives]

Oshee..
Marsikdo od nas je naredil veliko neumnosti v zivljenju. Zase vem, da sem jih v mlajsih letih kar precej. Ampak tudi te morajo biti, da se lahko iz njih kaj naucimo. Iz vecjih sploh crpamo izkusnje za naprej..
Tvoje tezave so cisto resljive. Na CMZ ali EKI v Ljubljani izvajajo nadzorovan detox. Pa tudi drugje baje. Na EKI mas moznost bivanja par tednov, da gres skozi.. seveda verjetno ni enostavno. Ampak, ko das to skozi si ze na pol poti.
Drugi del je en kvaliteten psihoterapevt. Psihiatri, ki niso terapevti hkrati, niso primerni za zdravljenje. Terapevtova naloga ni samo poslusanje, ampak da scasoma v tem varnem odnosu razvijes notranje kapacitete, ki so ti podporo. Do spoznas sebe in razloge za svoj Dam. In se naucis konstruktivnejsih vzorcev. S pomocjo zaupne osebe se bos naucil biti sam s seboj in vsem, kar cutis. Ravno tezka custva in sposobnost biti z njimi, dajo cloveku veliko izkusnjo. Da postane bolj kompetenten in odgovoren v zivljenju.
Pa resnica starsem seveda, ki si jo zelo zasluzijo. Seveda bo velik neprijetnih custev. Ampak verjemi, da bo za njih glavno ravno to, da jim bos pokazal, da si se naucil ziveti. Ce bos sledil svoji resnici, ki je za zdravljenje itak nujna, bos postal zaupanja vreden clovek. Ne bo lepsega za starse, kot videti svojega otroka, ki mu je uspelo splezati iz brezna in ziveti zadovoljujoce zivljenje.
Sluzba in punca... to bo pa ze. Ko bos delal na sebi bos spoznal tudi, kje in zakaj se ti je zataknilo in katere svoje kapacitete razviti, da ti bo v prihodnje slo.
Zivljenje nas brusi Oshee... scasoma postajamo vedno lepsi diamantki... 

[oshee]

Nives, hvala Ti! 

Današnji dan je bil presenetljiv. Enostavno nisem več zdržal pritiska. Mati in oče sta hitro opazila moje solze. Mati, huda kakor je, mi je pogledala v oči in dejala: "Povej mi, kaj je narobe. Saj smo odrasli ljudje. Pred nama res ne rabiš ničesar skrivati. Veš, da bova vse naredila v tvojo korist. Srce se mi trga, ko te vidim takega." Pogovor je napeljal na to, da sem izgubil službo. Oče je rekel: "Mene si lepo okoli prenesel. Živel si na veliki nogi. Sedaj se znajdi, kakor veš in znaš; lahko ti dam 20€ tedensko, ostalo pa se znajdi sam.", mati pa: "To ni stvar, zaradi katere bi se ti bilo vredno tako sekirati. Toliko mesecev že držiš to bolečino v sebi? Pa kaj, boš pa našel drugo službo!".  In dejansko je v času tega pisanja ženska našla eno izjemno ponudbo za zaposlitev, ki mi je kakor pisana na kožo.  :O

Res je, da imam že kar nekaj delavnih izkušenj (in kvalifikacij), a žal prekratko delovno dobo (glede na čas od diplome). Trenutni cilj mi bo predvsem oblikovanje platforme, o kateri sem že govoril, hkrati pa iskati nekaj lažjega za začetek. Res je, da sem bil kot začetnik pahnjen v ocean velike gospodarske družbe, kajti moral sem imeti nadzor nad xy podjetji in 350 delavci, a sem v delu res užival. Zaradi benzotov sem očitno deloval apatičen, o čemer sem večkrat govoril z direktorjem, zato mi je kokain tako "!!pomagal!!". Šele ko sem začel počasi razumeti, kako tako ogromna veriga podjetij deluje, pa so me vrgli. Mogoče mi malce olajšuje dejstvo, da je bilo dekle, ki sem jo uvajal, odpuščena še prej kot jaz (čeprav sem jo ocenil za zelo sposobno).

Glede tablet pa ... Staršema sem enostavno povedal, da bo počasi prišel čas, ko bom moral nehati jemati tablete. Očetov odgovor je bil spet: "Pa kaj? Jih boš pa nehal!". On shaja s četrtinko ecytare, pa še to neredno. Imel je cele kupe apaurinov, lorazepamov, ansilanov, mirtazepinov ... Ampak njemu tale četrtinka povsem zadošča. Mati je bila zopet bolj uvidevna: "Danes obstaja ogromno rešitev za reševanje tvojih težav. Neko rešitev bomo pa menda že našli!". Je psihologinja, vendar v praksi ni nikoli delala z ljudmi, ki imamo malce razštelane možgane. Pri njeni sestri se je v teku mladosti začela pojavljati shizofrenija. Z mamo sta bili tesno povezani in mama je, ko je začela študirati psihologijo, počasi začela zaznavati, da z njeno sestro nekaj ni v redu. Pred 40 leti na vasi je bilo to drugače. Ker je stanje moje tete posta(ja)lo družbeno neznosno, je moja mati v obupu pisala samemu pokojnemu dr. Levu Milčinskemu in ga vprašala za mnenje. Ta jo je povabil na osebno srečanje in na podlagi dejstev, ki jih je po opisu matere spisal omenjeni doktor, je bila moja teta invalidsko upokojena brez komisijske obravnave. To je bil prvi primer v Sloveniji (pišem kot zanimivost). Glede opisa mojega stanja z benzodiazepini pa je rekla, da bo naredila vse v moje dobro, da če bo potrebno, jih bom pa pač jemal vse življenje. To je primer reakcije pretirano zaščitniškega starša, ki v obupu poskuša narediti vse, da bi mu pomagal. Pojasnil sem ji, da tako žal ne bo šlo in da ne mislim biti celo življenje ujetnik tablet. Sama sicer dela pretežno v zdravstvu in ji jemanje tablet ne predstavlja tolikšnega tabuja, ampak strinja se, da bova naredila vse, da se skinem s teh tablet.

Z upnikom, ki sem mu dolžan 3.000€, se srečam jutri. Priznal sem mu vse in deloval je zelo uvidevno.

Priznam, sem pozitivno presenečen nad današnjim izzidom. Sedaj se grem za dobre pol ure izživljati nad boks vrečo, nato moram sestaviti poročilo za FIHO, in mislim, da bom zaspal z veliko mero miru.

Hvala Življenju za ta dan!

Z odličnim spoštovanjem,
Oshee

[Nives]

Glej ga.. Oshee gre iskrenosti nasproti..bravo!!
Res imas sreco, da si rojen v razumevajoco druzino. Po drugi strani sta pa starsa ocitno permisivna in sta te zavijala v vato. To pomeni, da si nisi mogel zgraditi dobrega obcutka lastne varnosti. Tvoj obcutek lastne vrednosti je tudi na majavih nogah in verjetno sloni na zunanjih dosezkih. Hkrati pa ti niso dali moznosti razvijanja lastne notranje moci ob resevanju problematik. Vse nezavedno, z najboljsimi nameni zate. Iz opisanega mati zeli resiti tvoje probleme.. oce skusa biti avtoriteta druzine, pa mu ne znese. Oba imata svoje custvene rane in oba sta obrnjena navznoter. Na zunaj pa nimata prave moci.
Ker si star 30 let, je cas, da sam prevzames vajeti nad seboj in svojim zivljenjem. Pomembno je, da sledis temu, kar je zate bistveno. Ce zelis biti nekoc mocan in odgovoren clovek, moras zaceti sam resevati svoje probleme. Sam si moras poiskati novo sluzbo. Ce zelis dol s pomirjeval, ker zelis ziveti bolj pristnega sebe in te skrbi za svoje zdravje, potem stopi na to pot. Ce zelis ocetu vse dobro, bodi iskren tudi glede kokaina. Vidim, da si brihten in tudi tvoj oce je zagotovo. Ti ga mas na nek nacin za neumnega, ker mu ne poves resnice, ki jo oce ze sluti, kar je zaljivo... rekel ti je, da si zivel na veliki nogi.. Zaluje tudi za svojim denarjem, pa ti ne pove direktno. Pove ti, koliko zepnine bi ti le namenil. Ocitno oce in mati svojo agresijo obracata vase in si lahko brez skrbi, da bi ti kdo skodil, ko bos povedal vso resnico. Hkrati ju pa tudi ne bo notranje ubilo, ker sta pac nekaj ze dala skozi in imata drug drugega in druzino. Razlozi jima, zakaj si se vdajal kokainu. Ker bo mama razumevajoca, ji bo oce verjetno sledil. Domnevam, da ima mocno ali mocnejso pozicijo, ker ona uravnava odnose. Hkrati s tem pa razlozi tudi, kako zelo ti je zal... da si ju zavajal...kako ju ne zelis prizadeti... in da si sebi dovolil tako globoko pasti. Naredi in razlozi tudi nacrt, kako bos vracal denar. Nacrt mora drzati, ker se bo na tem gradilo novo zaupanje vate. Gradilo se bo tudi na tvoji moci vkorakanja v lastno zivljenje.
Ker imata oba starsa custvene tezave, si jih nekako podedoval, onadva pa po prejsnjih generacijah. Tako se to prenasa, dokler ni nek clen dovolj mocan za samouvid in spremembo vzorcev.
Kako? Clean. Z delom na sebi. Najbolje psihoterapijo. Izberi nekoga kvalitetnega, ki se ti vsede v srce.
Z izgradnjo, prepoznavanjem sebe in spremembami ti bo vse steklo. Custveno zdravje. Sluzba in punca pa itak. Poleg znanja je delu bistvena kompetenca, kdo si v odnosih. Dokler sebe ne vodis, bos zelo tezko druge. Biti vodja v pravem pomenu, je pa ze poglavje zase.
Good luck!

[marina]

super, se že resuje
Hvala Bogu da imaš tako mamo, pa očeta tudi. Boš videl, ko boš to prestal, bo ostala za tabo ena velika izkušnja in morda boš tudi ti takrat lahko komu pomagal


Zelo sem vesela azet, da imaš ta mir..lepo se naspi
m

[oshee]

Nives, pikica, res misliš, da je tako pomembno priznati uporabo kokaina?  Mene bi verjetno kap, če bi mi sin povedal takšno stvar (gledano z vidika konzervativnih staršev).

Zavedam se, da je tvoj nasvet jasen: govoriti resnico. Tudi rečeno mi je bilo, naj povem resnico, in bomo že shajali, kakor vemo in znamo. Oče mi nalašč pusti odprt njegov NLB klik, na katerem vidim 10x vrednost portfolija, katerega del sem zapravil, hkrati pa pritiska name glede Bit Coinov. Ga povsem razumem. Hoče pritiskati name, kakor bi verjetno vsak racionalen človek. Hoče mi dati lekcijo, da se bo delal "reveža". dokler ne bo izvedel resnice in naredil načrt, kako mu bom vrnil teh 60 bankovcev po 500 EUR.

Obstaja verjetnost, da se bom preselil v Ljubljano. K sreči imam tam dve stanovanji (kar pomeni bolj izolacijo in izogibanje, preden se komu pojavi z egom povezano ljubosumje). Razpis, na katerega se prijavljam, mi je namreč pisan na kožo. Mogoče mi bo celo uspelo povezati Ljubljano in Maribor, kar se tiče moje stroke. Kdo ve ... Mogoče pa bo. Cenjeni prof. emeritus z Mariborske fakultete mi je dejal, da bodo na podlagi moje ideje ljudje delali zame ... Mogoče res ... Mogoče pa bo revolver prej naredil svoje.

S toplimi pozdravi,
Oshee

[Nives]

Ti se odlocas Oshee..
Jaz samo povem, kar mislim. 
Nase druzine nam nastavijo neke predispozicije, ki so nam v plus ali v minus. In s tem, kar smo v teh druzinah postali potem manevriramo na vseh podrocjih. Na nek nacin postanemo ujetniki samega sebe. Ce hocemo spreminjat stvari...siriti svoje meje... moramo rasti... in tukaj nas res vodi najbolj iskrenost. V resnici ni vazno, kak naziv mamo, koliko na racunu, kaksno sluzbo. Vazno je, kako smo sami s sabo. Ce smo ok s sabo, ne rabimo veliko. Ceravno lahko marsikaj imamo. Ce nismo ok, je pa vse to zelo prazno.. in nimamo skoraj nic.
Razvijati sebe..svoje kvalitete.. svojo moc... svojo varnost...oblikovati sebe tako, da smo v podporo sebi, drugim in naravi. Tega nam nihce ne more vzet. Vse drugo je tako tako.. marsikaj pride, marsikaj odide. Clovek ostane. Vazno je, kako je clovek sam s seboj.