Regina.

[Nives]

Tvoje zivljenje ni obsojeno na ankso Regina Ti le redno hodi na psihoterapijo in delaj na sebi. Bos ozavestila vec reci se pri sebi, kot jih poznas. Pa se naucila se malo drugace sama a seboj in ti bo slo
Res je zoprno s tem etiketiranjem enih motenj, pa tezko je brati tuje zgodbe, dokler se sama ne pocutis mocna v lastni. Ampak scasoma se tudi to spremeni..  Ko bos vedela, kako in kaj in bila bolj suverena s seboj, zgodbe ne bodo imele take teze. Lahko bos razumela...cutila socutje.. ampak ne bos se jih bala.
Do takrat pa res nima smisla dosti brati, s cim se ljudje vse zdravstveno spopadajo.. Ko bos mocnejsa pa se bos lahko ucila tudi iz tujih zgodb.
En del zdravja je res to, da z ankso ne ubadas. Saj ves..
Raste tisto, cemur dajes pozornost... Vendar.. na terapijo pa le hodi. Delo na sebi je vsakomur v korist, tudi uradno zdravemu.
Vse dobro

[Nives]

Ljubica, do tebe in tvoje poti pa globoko socutje  se je dalo zelo zacutit tebe, v tem kar si zapisala. Lepo, da si se tako odprla.

[ljubica]

Ljubica, do tebe in tvoje poti pa globoko socutje  se je dalo zelo zacutit tebe, v tem kar si zapisala. Lepo, da si se tako odprla.

Hvala za podporo, Nives. Tudi tvojo zgodbo sem brala in spremljala, veš, ni bila lahka!
Mah, eni imamo življenje kot 3 tonski tovornjak, drugi pa malo manj 
Ko preživiš vse mogoče, si sposoben samoironije in postaneš čudak, ki zna večkrat vse poslati v *****.
Pravkar berem knjigo, ki razčlenjuje, kako smo ljudje z raznimi "vpogledi v duševnost" kot jih avtorica imenuje, sposobni mnogih iznajdb in talentov.

[Nives]

Prosim Ljubica
Ma prav res.. eni smo dobili res veliko breme. Dobro, da se (je) postopoma prazni(l), da se ga da nosit.
Se strinjam.. mal cudaski tudi postanemo.. In imamo veliko izkusenj z raznimi odtenki, labirinti in koticki cloveske psihe..
Kero knjigo pa beres? Slisi se zanimivo..

[ljubica]

 
Nives, knjiga ima naslov MOČ RAZLIČNOSTI  - Vez med duševno motnjo, nadarjenostjo in genialnostjo. Avtor je dr. Gail Saltz.
Urejena je po sklopih in raziskuje, kako se odzivajo posamezniki s to motnjo (disleksija, hiperaktivnost, anksioznost, depresivna motnja, bipolarna, shizofrenija in motnje avtističnega spektra).

[Nives]

Je zbudilo radovednost v meni..     bom prelistala, da vidim, ce mi tudi pisanje sede in verjetno prebrala. 

[Violeta8]

Pozdrav,
tale knjiga pa zna biti res dobra, sliši se zelo fajn. Mislim, da jo bom nekje probala dobiti in jo prebrala, čeprav ne maram branja

[Regina]

Eden večjih problemov pri meni je tudi to, da imam nizko samopodobo in samozavest. Skrbi me, kaj si drugi mislijo o meni, kakšno me vidijo - pa ne govorim o izgledu. Z izgledom se ne obremenjujem, ampak glede na to, kaj si mislijo kako raumišljam, kako govorim, kakšne so moje ideje, kako nastopam. Govorim seveda o službi. Opazila sem, že dolgoooo nazaj, da se ne znam postaviti zase. Vedno naredim plan, zapišem si, kaj bom povedala, na koncu ostanem tiha kot miška. Namesto, da bi povedala svoje mnenje, ga zadržim zase, sploh če je drugačno od večine... nekako se zlijem z okolico, da ne izpadem čudna, da ne izpadem drugačna. Ker imam v glavi, da če izpostavim svoje mnenje, ki je drugačno, kaj si bodo pa oni mislili? Kaj bodo rekli, kako bodo to sprejeli? Stvari zelo težko argumentiram, začne se mi tresti glas, izpadem nesamozavestno... Karkoli kdo reče proti meni, v slabem smislu, ali pa kot pozitivno kritiko - vzamem kot osebni napad nase. Če mi sodelavec reče; ''lej to in to si že nekajkrat naredila, mi to drugače delamo'', se razjezim v sebi, to razumem kot napad nase in že razmišljam kaj si sedaj on o meni misli, ali je to govoril tudi drugim sodelavcem, šefom ... kaj si sedaj oni mislijo o meni, da sem neumna, nesposobna?? Namesto, da bi sprejela kritiko in naredila načrt, kako bom delo izboljšala, me to ujezi.

Posledica tega je nesproščenost, skozi sem na preži, kdaj bo kdo kaj izpostavil proti meni, vlečem na ušesa o čem govorijo, kaj če se ta zadeva tiče mene, kaj če sem kaj narobe naredila itd.
Sekiram se za stvari, na katere nimam vpliva ... sekiram se za stvari, ki se sploh niso zgodile, ampak moja glava melje in melje razne scenarije. Sama sebe vidim kot žrtev, da mi drugi podtikajo zadeve, ampak mislim, da pretiravam. Moj mi je že rekel, da iščem probleme kjer jih ni.

Vse bolj se mi zdi, da ni probelm v službi ampak predvsem v meni. Sodelavci so takšni kakršni so, na to ne morem vplivat; ampak JAZ BI SE MORALA ZAČETI DRUGAČE OBNAŠA IN DRUGAČE RAZMIŠLJAT.
1. Se znati postaviti zase
2. Povedati svoje mnenje in reči NE
3. si ne jemati preveč h srcu
4. ne razmišljati o službi, ko sem doma in za vikend

Kakoooo to doseči?

Dobila sem vabilo na razgovor za službo za delovno mesto v ustanovi, ki je veliko bolj sigurna, saj je javni sektor (trenutno sem v privat). Ampak resnično se mi zdi, sedaj, ko to pišem, da se zadeve ne bodo kar spremenile, če menjam službo, spremenit moram sebe!

Jezna nase. Nesproščena, rahlo tesnobna oz napeta. Pa vikend je!!! 

[Poni]

Klub vsemu bi blo mogoče fajn zamenat službo. Mogoče bo drugo - bolj stabilno okolje bolje vplivalo nate, da se boš laže postavila zase. Ali pa tudi ne. Kdo bi vedel. Ampak jaz nekako verjamem, da bo bolje v boljši službi. Samo prepričat se moraš, ali bo nova služba res boljša.


                         Poni

[Nives]

Ojla.

Za začetek je fino sprejet situacijo, tako kot je. Npr. se samo opazuješ, kako se jeziš nase in si težiš, kakšna bi morala biti. Že takšno nevtralno opazovanje sebe ima efekt, da začenjaš sprejemati sebe, kot si.

Težava nastane, da si preveč usmerjena na druge in ne nase. Kaj si drugi mislijo, kaj bodo drugi rekli, kaj se menijo glede tebe, itd.. Tudi sama sem prej imela takšne težave. Štos je v tem, da usmeriš pozornost vase - kako se ti počutiš, kaj želiš, kako stvari speljat, da bo tebi dobro. Fino je, da se jasno zavedaš svojih nalog v službi. Ostalo je pa čutenje sebe, svojih potreb in kako poskrbeti zase, da se boš dobro počutila. Ne moreš se dobro počutiti z drugimi, če se ukvarjaš samo z njimi. Tvoj center si ti in ne drugi! Tako boš šele lahko sproščena in boš vzpostavila boljše kontakte.  

Vzporedno je pa za razvijat asertivno komunikacijo. Se pravi, da bolj ko prehajaš v območja, ki se dotikajo tvojih in tujih mej, znaš situacijo skomunicirati tako, da poveš, kako si, kaj si želiš in potrebuješ... brez obtoževanja drugih. V povezavi z drugimi pa skušati prepoznavat njihov svet, njihovo počutje, meje,... in to spoštovati, upoštevati, se malo vživet v njihov svet, da jih lažje razumeš in tako lahko soustvarjaš odnos/e, v katerih ste potem vsi zadovoljni.

Očitno na druge projiciraš, kako doživljaš samo sebe. Bodi pozorna na te svoje misli.. da si neumna, nesposobna, itd. vse kar pač pride in naj bi drugi govorili, mislili,.. o tebi. Samo opazuj se od zunaj in ne jemlji tega kot resnično. Po drugi strani pa po malem sebe kaj pohvali, opazuj, v čem si dobra, itd. Bolj, ko boš imela fokus nase, manj projekcij bo na druge.

Ker imaš težavo, ki te pogosto ali večinoma moti, se seveda potem še dodatno obremenjuješ s tem. Bolje, ko ti bo to šlo, manj se boš seveda obremenjavala. Po drugi strani pa bo še vedno za sprejemati situacije, ker se to ne bo razvilo takoj in na polno, kasneje ti kdaj še ne bo šlo najbolje ali bodo slabši trenutki/dnevi... Takrat si je pomembno biti v podporo, sprejeti nauk in se vzpodbujati za prihodnje situacije. Bolj, ko se tudi ukvarjaš s problemom, problem narašča... ukvarjati se je z rešitvijo, ne s problemom.

Te zadeve ni od danes na jutri. Je potrebno kar delati na sebi. Pa tudi leta in izkušnje naredijo svoje. Vedno tudi za vsakogar od nas ostane še vedno polje za "upgrade sebe" skozi naše celo življenje. Vsi imamo tudi trenutke, dneve, ko nam odnosi gredo bolje in manj dobro. Če so stresne situacije, še bolj izbijajo že prej naučeni vzorci in se je treba še malo bolj potruditi.

Super je, da se zavedaš, da se to dogaja v tebi   in niso "krivi drugi". Ko je to ozaveščeno imaš možnost izbire, da se učiti delovati drugače. Tako greš tudi iz svoje nemoči, krivde, jeze nase... v lastno zadovoljstvo in moč.  

[Ribica]

Regina,
ti bom opisala eno svojo izkušnjo, mogoče ti kaj pomaga.
Ko sem se prvič zaposlila, sem imela nemogočo šefico, danes bi temu rekli, da me je mobingirala. Ker sem bila mlada, neizkušena, sem se bolj medlo branila, se pa zelo žrla in obremenjevala s službo. Tudi čez vikend, kot to delaš ti. Imela sem že otroka in po 4 letih službe sem spet zanosila in rodila. In ko sem bila v porodniški in sem premlevala svojo službo, me je nekega dne spreletelo, da sem vendarle že mama dveh otrok, odrasla in odgovorna oseba in da si ne bom več dovolila, da me obravnava kot neko smrkljo... Da bom, ko mi bo prvič spet zatežila, jasno in glasno rekla: "Tega si pa jaz ne dovolim, da boste tako govorili z mano."
Ko sem po porodniški prišla spet v službo, sem komaj čakala, da ji bom lahko to rekla, da ji bom pokazala, da se več ne pustim zaj......
Če verjameš ali ne, te prilike nisem dobila. Nikoli več ni bilo situacije, ko bi to lahko rekla.
Jaz sem si to razložila, da je na nek način čutila neko mojo drugačno "energijo", da je čutila mojo odločnost in stališče. Ni se namreč spremenila ona, ker je do nekaterih drugih bila še vedno ista, do mene pa ne več.
Zato je res pomembno, kakšen imamo mi odnos do sebe, kakšno "energijo" oddajamo. Tako da si izbrala pravo pot, da boš delala na svoji samopodobi.
Vse dobro, Ribica

[Regina]

Hvala lepa za vse napotke, se jih bom probala drzati.

Ja kar se tice komunikacije, sem zelo nekonflikten clovek, vcasih bi pa treba, da tudi “zaropotam” ker drugace vse tiscim v sebi. Saj ce se imam cas pripraviti, da vem, o cem bo tekla beseda, lahko tudi jaz kaj pripombem, se postavim zase vsaj malo... ampak, ce me pa ujamejo nepripravljeno pa pogrnem.
Vse skupaj nebi bilo tako hudo, ce se mi nebi ob vsem tem pojavljali tesnobni in anksiozni znaki, se pravi, utrujenost, nespecnost, strah, bolec zelodec, tesnoba v prsih.... ampak ocitno so to vse potlacena custva.

V petek smo potem imeli se en sestanek, kjer sem tudi jaz podala par mnenj, idej, nestrinjan... potekalo vse OK. In potem tesnobna izginila,... potem sem bila veliko boljse in speeet ideje o tem, da v sluzbi sploh ni tako slabo, da sem pretiravala... a potem bo cez cas spet taksna situacija in spet me bo udarilo. Kako se spoprijeti s takimi situacijami se sprasujem!

Nives bila sem na delavnici o komunikaciji in govorili smo tudi o tej asertivni - tezka zadeva, bi se je oa rada naucila. Jaz sem bolj tip pasivno - agresivne, sem opazila na tej delavnici ...

Jutri terapija, omenila bom tudi to. Nevem kako se na terapiji lotit... po kaksnem vrstnem redu.... en dan pridem s to tezavo in jo obdelamo, naslednjic pa z drugo in se lotimo tega...

[Nives]

Nives bila sem na delavnici o komunikaciji in govorili smo tudi o tej asertivni - tezka zadeva, bi se je oa rada naucila. Jaz sem bolj tip pasivno - agresivne, sem opazila na tej delavnici ...

Jutri terapija, omenila bom tudi to. Nevem kako se na terapiji lotit... po kaksnem vrstnem redu.... en dan pridem s to tezavo in jo obdelamo, naslednjic pa z drugo in se lotimo tega...

Poanta asertivne komunikacije je ta, da se znas izrazati na nacin, da drugega ne ranis in se hkrati lahko polno izrazis. Izhajas iz sebe, svojih custev..  ne obtozujes in ne krivis drugih za svoja custva. Pomembno je, da locis kaj je tvoja vsebina, kje so tvoje meje in spostujes meje drugih. Danes je ze veliko delavnic na to temo.

Glede teme na terapiji pa tudi ne skrbi. To ni zadeva, ki jo lahko nadziras. Na terapijah se avtomatsko pogovarjas o stvareh, ki so zate najbolj akutne in z analizo vec izkustvenih situacij se naucis bolj funkcionalnih odzivov. Postopoma in v casu potem predelujes iste ali razlicne teme, ceprav se casovno mesajo med seboj. Prioritete se lahko tudi malo menjajo od ene do druge terapije. Tista, ki se ni najbolj osvojena, se se vrne, ipd. 
Tudi asertivnosti se ucis skozi analizo izkustvenih situacij. Samo prepustit se je treba in redno tedensko hodit na terapijo, to je to

[Regina]

Počutim se katastrofalno.

Danes sem izvedela, da sem poleti v službi naredila eno napako, katero smo ugotovili šele zdaj. Na vse kriplje se trudim, da se sedaj to uredi, čeprav je možnosti bolj malo, saj je časovno to že predaleč.
Počutim se grozno, ker sem povsem sama kriva za to, ni bilo storjeno nalašč, daleč od tega ... lahko bi rekla, da sem bila površna. Nevem točno, koliko je ta zadeva pomembna, gre se za nek znesek ...
In sedaj sem seveda z mislimi samo tam, kako me bodo odpustili, kako bom mogla poravnati ta znesek.

Najraje bi zbežala domov, se zjokala, se 1000000x opravičila.

 

[Larisaaaa]

Pozdravljena!
V tolažbo naj ti povem, da nihče od nas ni nezmotljiv in da tudi najvišje inštance kdaj naredijo napako, pa to mogoče niti ni javno izrečeno. Vedno se držim pravila, da kdor dela, tudi greši, kdor ne dela, pa ne more narediti napake. Vem, da ti je sedaj hudo, a verjamem, da tvoji nadrejeni vedo, da to ni bila namerna napaka in da se to lahko vsakemu zgodi. Odpustili pa te skoraj zagotovo ne bojo. Kljub temu ti želim lep dan in vedi, da je na koncu dneva služba pač samo služba, beri: vir financ.

[Aslan]

Regina napake so nujen del na poti k znanju, izkušnjam.
Napake delamo VSI - edina razlika med nami je kako se z njimi soočamo.
Naj bodo lekcije in motivacija in korak naprej v znanju in ne povod za sram.
NAPAKE so vezane na naše dejanje ... SRAM je vezan na nas kot na osebo.
 

[Ribica]

Regina
Napak ne dela samo tisti, ki nič ne dela. Po verjetnostnem računu: več kot delaš, večja je tudi možnost, da kdaj narediš napako.
Saj vem, da so zdaj to zate zgolj besede, da ti je težko... Vendar se ne obsojaj (pre)več. Ker vse mine. Tudi ta situacija bo.
Ribica

[Nives]

Verjetno bo pomagalo, ce se pogovoris v firmi. Da ne nosis tega v sebi...se razbremenis. Nadrejeni bodo tudi videli, da ti je mar. Morda tudi ugotovite, da ni nic drasticnega in se verjetno to da urediti.
Vsi se kdaj zmotimo. Je cisto v cloveski naravi

[Dantalion]

Ne vem sicer, kake narave lapsus je bil... Ma niti ni važno, saj se le-ti ne dogajajo vsak dan, ni res?

Pri nas na periodičnih sestankih pregledamo odprte stvari in recimo ena od rednih točk so tudi reklamacije, bodisi interne bodisi eksterne narave. Za to imamo predvidene "preventivne ukrepe". Vem, sliši se, kot da se gremo "inkvizicijo", a je daleč od tega. Poanta vsega je, da se VSI naučimo nekaj novega, kako se izogniti podobnim zadevam v prihodnje, kako se zadev drugače lotiti itd.

Pomoje, če res ni larifari firma, bi tudi vaše vodstvo moralo delovati v tej smeri, namreč, da ne iščejo "dežurnega krivca" (ok, ja, lahko, da si ga "usrala", pa verjemi, da nisi edina), ampak rešitev oz. preventivo, da do česa podobnega v prihodnje ne pride ali pa vsaj v manjši meri, če se temu ne da izogniti.

Če ni prevelika časovna distanca (tj. da se zadeve kolikor toliko dobro spomniš), si vzemi čas pa naredi krajšo analizo sama pri sebi, zakaj je do tega prišlo. S tem pojdi do vodstva (ok, morda ne v podrobnosti, samo okvirno) in pač realno oceni in predstavi stvar. Zadeva najbrž ne bo v "rožnatem" potekala, ampak vsaj druga stran bo videla, da se zavedaš lapsusa in da glede tega nisi ravnodušna. Če so ljudje na mestu, potem bi to enostavno morali upoštevati.

Da bi te odpustili? Če firme nisi lastnoročno na kant spravila, potem ni šans
Kar umirjeno, mirno in pogumno - pa vse dobro želim!

[Regina]

Hvala vam za vse vzpodbudne besede.
Se vedno se ne ve nic. Itak odgovora iz ministrstva, kamo smo poslali opis tezave, se ni. Tudi danes je pomoje ne bo, ker je pac petek.
In kakor nalasc, tudi sefof ni zdaj ze 3 dni (pocitnice).
Zadeva miruje. Jaz pa se se vedno obremenjujem s tem, se izven sluzbenega casa gledam maile, ce je vseeno kaj prislo...

Priblizno vem, kje bi lahko slo narobe, da se je to zgodilo. Oopravila sem 3/4 korake. Zakaj tocno mi je zadnji zmanjkal nevem. Lahko, da me je nekaj zmotilo, lahko, da je v tem prisla stranka. In mi je uslo iz glave. Pa to ni bilo prvic, da sem delala... nikoli poprej se mi to ni zgodilo.

Ah nevem, nevem. Cel vikend mi bo to viselo nad glavo.