Regina.

[Regina]

Če povem po resnici sem malce razočarana, nad sabo?
Bila sem 110% da se bo po preiskavi stanje povsem umirilo, da bom spet normalno ješča, pozabila na skrbi... pa na to še vedno čakam 

Nekako gre moj dan še vedno takole:
Se zbudim, prva misel: kako bo danes z zelodcem? Postane, nervozna... Po parih minutah me ze zacne crviciti, skrbeti, zelodec se kakor da bi zakrci... ustanem in imam potrebo po wc... vzamem Nolpazo in cakam, da mine pol ure, da grem kaj pojesti. Sedaj vsako jutri jem drugo, da vidim, kaj mi skodi in kaj ne. No v teh dneh sem jedla od kriha z sirnim nqmazom, jogurt brez lajktobe, trdo kuhano jajce, jajcne na oko, danes sadje... nekako je danes se najboljsi obcutek, ni pa se tisto, da se lepo najem, se dobro pocutim... 
mineta dve uri in stanje se izboljsa, apetit dobim, lahko malicam, kosilo, malica, vecerja... vse ok, zaspim ok, in spim ok... zjutraj pa spet isto 

Res bi raeada vedela kaj za hudica zjutraj delam narobe, da se tako dogaja. Najbrz tista prva misel “kako bo danes” porusi vse, ampak nevem, to je prva stvar, ki mi sine skozi glavo...

Res sem slabe volje sam sem mislila, da bo res po preiskavi spet vse po starem. Sedaj tekom dneva samo se razmisljam kaj, kdaj bom medla, koliko bom jedla in si zapisujem... ahh ja.

[Poni]

Nevem, samo ugibam tole. Da se morda tvoj želodček bolj pozno zbudi in je zato morda zjutraj siten, ker mu pride hrana prezgodaj, ko še ni čisto buden. Tvoja dušica je pa že orenk budna. Ampak tole itak samo ugibam nekako po občutku. Upam, da nisem kake prehude oslarije napisal.

[Regina]

Nevem, samo ugibam tole. Da se morda tvoj želodček bolj pozno zbudi in je zato morda zjutraj siten, ker mu pride hrana prezgodaj, ko še ni čisto buden. Tvoja dušica je pa že orenk budna. Ampak tole itak samo ugibam nekako po občutku. Upam, da nisem kake prehude oslarije napisal.

 
Mogoče je res, pa mu jaz čisto prehitro zatežim s hrano. Bom probala bolj poslušat telo 

[Regina]

Zdi se mi, da te dni hodim na okrog z masko na obrazu. Delam se, trudim se, da sem OK, ampak nisem. Psihično sem poklapana, ta tleh, sploh nevem kaj naj še naredim.
Bila sem 100000000...000%, da bo po gastroskopiji tale zadeva okrog želodca minila, da bom videla, da je vse OK in bo psiha popustila, da bo vse po starem. Pa ni. Jutra so še vedno težka, dnevi OK. Zbudim se v strahu, jesti ne morem, kar pojem mi pade težko na želodec. Težko delam, težko funkcioniram, po glavi mi grejo grozote. Raka želodca sedaj lahko črtam, ker vem, da ga nimam... kaj pa če je kaj drugaga? 

Res sem žalostna, obupana. Sama sebi grem močno na živce.

Zakaj se to dogaja ravno sedaj, ko je tako lepo obdobje? Včeraj sva z možem podpisala zadeve za stanovanje, kredit je odobren vse je OK jaz sem pa tako. Zakaaaj, zaaakaj 

Psihoterapijo imam naslednji torek, kaj mi bo pa pomagalo? Nič... prav nič.

[Nives]

Ojla Regina
Še hodiš na psihoterapijo? Ko se sprašuješ, zakaj ravno zdaj, ko je lep čas, razmišljam, kaj je takega, da si ne dovoliš imeti se lepo..? Morda kakšno prepričanje, da se ne smeš? Ne zaslužiš? Ali če bo lepo, da sledi slabo? Te je strah prihodnosti, zdaj ko ta kupila stanovanje? Samostojnega življenja?
Če veš zakaj... je gotovo lažje narediti kaj drugače.
Lep dan ti želim! Kmalu ti bo spet bolje

[Karmen]

Regina...tudi jaz na istem 2 meseca jemljem ad in se nekako ne izvlečem. Vsak dan omotica..stiskanje v glavi in prsih. Nisi sama. Kaj naj rečem...točno vem kaj doživljaš in vem, da je hudo. Ampak morava se borit dalje in iskat rešitve. Zdaj bom poskusila z meditacijo...je bolhše kot nič

[Ireland]

Pozdravljena!

Tudi mene daje obupna tesnoba. Najhuje je zjutraj. Sem na zdravilih in kljub temu je tako. Veliko telesnih simptomov in pa grozen strah. Kakšen dan tudi depresivni občutki. Ne vem zakaj se ne morem izvleči. Začela sem s psihoterapijo, jutri jo imam tretjič. Vpisala sem se tudi na EFT (tapkanje). Nimam službe, izgubila sem jo z novim letom. Preselila sem se k fantu, skupaj sva od januarja. Strah, strah, strah neprestano ....

[Regina]

Ojla Regina
Še hodiš na psihoterapijo? Ko se sprašuješ, zakaj ravno zdaj, ko je lep čas, razmišljam, kaj je takega, da si ne dovoliš imeti se lepo..? Morda kakšno prepričanje, da se ne smeš? Ne zaslužiš? Ali če bo lepo, da sledi slabo? Te je strah prihodnosti, zdaj ko ta kupila stanovanje? Samostojnega življenja?
Če veš zakaj... je gotovo lažje narediti kaj drugače.
Lep dan ti želim! Kmalu ti bo spet bolje

Joj Nives, nevem, res nevem. Čisto sem izgubljena. Imam pa že dolgo časa prepričanje, da vsemu lepemu sledi nekaj slabega. Se mi je že tako dogajalo in priznam, da samo čakam, kdaj gre kaj narobe 
Ne psihoterapijo sem čisto zanemarila... grem ponovno naslednji teden, potem pa upam, da se potrudim in jo spet redno obiskujem.
Malce se bojim prihodnosti ja, vseeno bo drugače kot je sedaj, po eni strani komaj čakam, po drugi se malce bojim... ampak prevladuje veselje!

[Regina]

Regina...tudi jaz na istem 2 meseca jemljem ad in se nekako ne izvlečem. Vsak dan omotica..stiskanje v glavi in prsih. Nisi sama. Kaj naj rečem...točno vem kaj doživljaš in vem, da je hudo. Ampak morava se borit dalje in iskat rešitve. Zdaj bom poskusila z meditacijo...je bolhše kot nič

Zadnjič mi je dr na gastroskopiji svetoval jogo, mogoče bi bilo za probat.. kaj pa vem.
Jaz teh težav res ne prenašam, ker drugeče plujem zelo dobro in nimam težav... sedaj me je pa res udarilo in sem že skoraj pozabila, kakor grozno je lahko 
Upam, da ti bo boljše čimprej 

[Nives]

Ojla Regina
Če imaš prepričanje, da ti sledi slabo in da se posledično ne smeš preveč veseliti dobrega, je dobra novica, da to lahko spremeniš, obrneš. Psihoterapija precej pomaga Se pa jaz pogovarjam tudi sama s sabo. Ko se mi kaj rola v glavi kaj.. negativni scenariji.. Jih ozavestim. Potem si ali povem bolj pozitivne. Ali si dam podporo na kak način. Ali skušam preusmerjati te misli na bolj pozitivne. S tem se da res ogromno narediti.

Meni tole ukvarjanje z mislimi še nabolj pomaga, da preveč kam ne zajadram, kar ni ok zame..oz. da se ne začnem celo sukati v krogu. Bistvena mi je tudi psihoterapija. Pa narava, šport in druženje. Občasno naredim avtogeni trening.

Punce, če imate težave zjutraj, morda res dobro zjutraj takoj delati nekaj za dušico, da se ustavi ali omili ta občutja. Joga se mi zdi odlična, ker prek telesa odlično deluje na čustva Tudi sama sem jo prej izvajala.

[Regina]

Ojla Regina
Če imaš prepričanje, da ti sledi slabo in da se posledično ne smeš preveč veseliti dobrega, je dobra novica, da to lahko spremeniš, obrneš. Psihoterapija precej pomaga Se pa jaz pogovarjam tudi sama s sabo. Ko se mi kaj rola v glavi kaj.. negativni scenariji.. Jih ozavestim. Potem si ali povem bolj pozitivne. Ali si dam podporo na kak način. Ali skušam preusmerjati te misli na bolj pozitivne. S tem se da res ogromno narediti.

Meni tole ukvarjanje z mislimi še nabolj pomaga, da preveč kam ne zajadram, kar ni ok zame..oz. da se ne začnem celo sukati v krogu. Bistvena mi je tudi psihoterapija. Pa narava, šport in druženje. Občasno naredim avtogeni trening.

Punce, če imate težave zjutraj, morda res dobro zjutraj takoj delati nekaj za dušico, da se ustavi ali omili ta občutja. Joga se mi zdi odlična, ker prek telesa odlično deluje na čustva Tudi sama sem jo prej izvajala.

Hvala Nives, jaz se tudi rada sama s sabo pogovorim, napišem v dnevnik, kar me teži.. samo zdaj sem v službi in samo čakam, da bo čas za domov.
V sebi čiutim ta pravo tesnobo, strah, strah, da se bo kaj zgodilo... strah, da to stanje nikoli ne bo minilo.

Psihoterapija je še daleč, tako, da morem nekaj ukrenit do takrat, drugače se mi bo še zmešalo.

Upam, da bo jutri dalje lažje, imam h sreči dopust. 

[sonce57]

Regina, pozdravljena.
Če imaš jutri dopust, pojdi ven, da se boš naužila vsaj svežega zraka. Težave z želodcem bodo počasi minile, na žalost (vsaj tako je pri meni), se vedno najde kaj novega.
Že nekaj časa spremljam tvoje počutje in res, čisto zares vem, kako grozno se počutiš. Smiliš se mi, ker je težko priti iz tega začaranega kroga.
Sama se že 30 let bojujem z vsemi mogočimi tesnobami, strahu, slabemu počutju...Ogromno sem naredila zase, vendar se ta presneti strah noče odlepiti od mene.
Vsakomur želim, da se tega čimprej znebi, da mu uspe preiti na drugačno razmišljanje in tako želim tudi tebi.
Še nekaj: kaj pa če je bila tvoja življenjska sprememba (čeprav pozitivna) prevelik zalogaj zate in so to sedaj posledice?
Držim pesti, da ti bo kmalu v srček spet posijalo sonce

[Regina]

Jutro,
Ko ze mislil, da se stvari postavljajo na svoje mesto, dozivis se en mrzel tus.
Vceraj sem spoznala, da moja sefica ni taksna, kakrsna sem mislila, da je. Spoznala sem, da imam zelo nesramno, hinavsko sodelavko, ki hoce s teptanjem drugih doseci svoje cilje in postati v oceh nadrejenih najboljsa.
Mislila sem, da imam dobro sluzbo, povsod se najde kaksna stvar, ki nam ni OK, ampak jaz spoznavam, da je tega vse vec.

Ker sem oseba, ki se ne zna postaviti oz res redko zase, ne znam reci ne, klonim pred drugimi, sej je zdaj zgodilo kar se je. Sedaj mi je zal, da spremembam, ki so na vidiku nisem rekla ne, ali pa vsaj izrazila svojih realnih misli o vsem skupaj.. sedaj je ze prepozno.
Od vceraj sem tako ze razocarana nad sabo, zalostna, v skrbeh, pocutim se nesposobno, neodlocno, povsem nesamozavestno.

Spala sem v takih mislih in se s takimi tudi prebudila 

Aja in seveda - ze cutim vse to na zelodcu 

[Nives]

Regina
Pridejo trenutki, ko smo v boljsi kozi in se bolje postavljamo zase. In obratno... del ucenja so tudi trenutki, ko nam ne gre najbolje ali se slabse postavimo zase ali sploh ne. Takrat se je za vprasat, kako naredim to naslednjic, da bo ok zame? Si izlizat rano ali se potolazit, da se ucimo in bo bolje.
Scasoma se veca zavedanje, kaj pomeni za nas eno in drugo. In veca se tudi sposobnost, kako asertivno nekaj sporocati, tako da postavljanje zase ni vec nek tak problem, ker je konstruktivno in tudi drugim to ni problem.

Ti si na zelo dobri poti, ker se ucis, se trudis in delas na sebi

Postavljanje zase je stvar notranje energije, obcutka lastne moci in vrednosti. Ce to energijo cez vikend malo dvignes, bos lazje sestavila kaksne stavke, ki ti bodo v zacetku tedna v pomoc v sluzbi. In pojdi v sluzbo s tem obcutkom moci potem Ljudje se med seboj odzivamo predvsem na energijo en drugega. Ze po tvojem glasu se bo slisalo, da se ne bos pustila hecati.
Ce trenutno to ne gre si pa bodi samo v podporo in si povej, da bos to kmalu, ko bos bolje. Ko bos drugim sporocila svoje meje, ne bos vec imela niti potrebe se ukvarjati s tem, kaksni so drugi.

[Aslan]

Ker sem oseba, ki se ne zna postaviti oz res redko zase, ne znam reci ne, klonim pred drugimi, sej je zdaj zgodilo kar se je. Sedaj mi je zal, da spremembam, ki so na vidiku nisem rekla ne, ali pa vsaj izrazila svojih realnih misli o vsem skupaj.. sedaj je ze prepozno.
Od vceraj sem tako ze razocarana nad sabo, zalostna, v skrbeh, pocutim se nesposobno, neodlocno, povsem nesamozavestno.

Regina tudi te veščine boš sčasoma razvila. Nekaj tega pride tudi z leti, s kilometrino življenja ;-)
Sprva želimo bit do vseh prijazni, nekonfliktni ... pol pa pogruntamo, da če si predober si oslu podoben.

Jaz mislim, da nikoli ni prepozno za resnico, nikoli ni prepozno, da poveš kaj čutiš in misliš.
Tudi če se neka situacija zato ne more več spremeniti na željeno, je že to veliko da vsaj poveš, izraziš sebe in da drugi vedo, kako si ob dani situaciji.
Izraziti sebe, če znamo lepo povedat kaj mi čutimo in mislimo, težko pripelje do konflikta.
Konfliki nastajajo predvsem kadar v želji zavarovat sebe obtožujemo druge.
Tko kot je Nives rekla - ASERTIVNA komunikacija !

Primer:
Sodelavki ni fajn rečt "hinavka si"
Lahko pa rečemo, da ne čutimo toliko zaupanja in da nečesa ne želimo z njo delili.

 

[Regina]

Sej pravim, sem zelo nekonfliktna oseba, ne maram se kregati, popustljiva - kar pa ni prav.. in ja nikakor nebi sodelavki v obraz rekla, da je hinavka - tole je samo v mojih mislih. Upam pa, da bom vseeno zbrala pogum in ji povedala, da takole ne gre, mislim, da morem vseeno nekje naredit neko mejo do katere lahko kdo gre.
Seveda sem včeraj in danes pojamrala mami in sestri. Sestra je taka, da je njej vseen, ko pride v tako situacijo. Ona gladko in močno pove, kaj si misli o vsem skupaj, je zelo ostra oseba in se ne pusti, da jo kdo ovija okrog, tudi sekira se potem ne, je čisto po ateju. Mama, ja mama je pa zgodba kot jaz. Pravi, da je kot mlada tudi bila taka, in, da je posledično tudi imela težave z želodcem... je rekla, da sščasom se človek navadi biti bolj močan in si naredi nek ščit, pravi, da to pride potem, ko imamo otroke in se kdo na njih spravla  Res sem bila vesela današnjega pogovora z mamo, redko se kdaj takle pogovarjava...

Prihodnji teden se na terapiji lotim dela na sebi v smislu samozavesti, mislim, da to pri meni precej šepa. Upam, da bo šlo, verjamem, da bo šlo.

Vsem želim lep vikend 

[Regina]

Bojim se, da se zadeva spet ponavlja. Noč je bila slaba saj nisem in nisem mogla spati (luna). Posedično so moje misli tavale in tavale, negativno. Želodec imam čisto nervozen, slabost. Oh joj  ... do kdaj bo to takolo, za vedno ali kaj 

Včeraj zvečer naredila avtogeni trening, danes zjutraj tudi, potem pa še neko meditacijo. Saj vem, da tako hitro ne more učinkovato, ampak sem mislila, da me bo vsaj maaaalo sprostilo...

Strah me je, da se pocutje ne bo izboljsalo, zaradi sluzbe - saj ne maram biti taka v sluzbi.. ampak ta teden morem se zdrzati, potem bo pa 2 tedna lazje. Evo sper razmišljam o tem kako bo, namesto o tem, kako je sedaj, kako si lahko sedaj pomagam. Teorija mi je jasna, praksa šepa.

[Ireland]

Jaz ima pa težave zaradi tega, ker službe nimam. ? Prosnje stalno posiljam, ampak nic. In sem tudi zaradi tega konstantno anksiozna. In ja, ne pomaga ne avtogeni trenung  ne eft ne videne meditacije .... nista!

[Regina]

Oja, razumem zelo. Ker si v skrbeh kako bo vmaprej, a ne? Iz katerega foha pa si? Isces doloceno delovno mesto ali razlicno?

[Regina]

Tudi jaz se malo javljam.

Danes je 1 mesec odkar je moja psiha bolj slaba. Tako dolgo me ni držalo že precej časa in zato sem čisto slabe volje, obupana, žalostna, v strahu, da ne bo nikoli minilo. Sama sebi se zdi nemočna oseba, precej se kritiziram zadnje čase, pričakujem od sebe, da teh tesnobih občutkov ne bom doživljala, vse skupaj sicer povem, zaupam, možu, tukaj, v svoj dnevnik ... ampak ni mi dovolj. Ni.
Danes je petek, dan, ko je ponavadi pri meni poln neke pozitive... zadnjih nekaj petkov.. ja niso ravno pozitivni, vsaj jutra ne. Zjutraj se res zbujam precej nemirna, tesnobna in vse to vpliva na potek mojega dneva. Ponavadi se v službi razvedrim tako, da sem vesela, da vsaj dan poteka OK ... zvečer se sicer spet prikradejo skrbi, kako bo naslednji dan 

Ahhh nevem več - zakaj je temu tako, zakaj se zadeva ne umiri. Veliko delam na sebi, dnevno avtogeni trening, zaupam občutke, pišem, delam stvari, ki me veselijo (pa jih res? ali sem to samo tako napisala...) razmišljam o življenju, o temu zakaj je tako, kako bo vnaprej. Toliko se ukvarjam s prihodnostjo, preveč.. enostavno ne znam živeti sedaj, vse se vrti okrog tega kako bo... to me nervira.

Saj nevem, a je to samo kup nesmiselnih besed, to kar sem napisala ... ampak mogla sem.