Regina.

[Poni]

Hm, če tvoje odpovedi niso sprejeli ravnodušno, to morda pomeni, da te vendarle cenijo kot osebo. Vsaj upam tako.

In pa hura za novo službo. Saj podpisana pogodba pomeni, da zdaj imaš zrihtano novo službo? Sem prav razumel?


                         Poni

[Regina]

Ma ja, dobrega delavca vseeno težko najdeš - sama pa sebe smatram kot dobro, zanesljivo, tako, da ja, ziher jim je malo žal 

Ja sedaj je use urejeno 

[Regina]

No, sej sem vedela, da se bo tesnobice pred poroko slej kot prej pojavila - čudim se le, da se ni že prej.
Danes delam popoldne in sem imela seveda celo dopoldne čas premišlaj o poroki, pa ne, da bi jaz razmišljala kako super fajn bo - ne! Jaz sem začela razmišljat - joj vročina bo, kako bomo zdržal na tem soncu, kaj če bom živčna, kaj če dobim kakšen napad panike, kaj če ne bom spala, kaj če ne bom jedla/pila, kaj če mi bo slabo ... kaj če se komu kaj zgodi? Sej potem, ko se s čim zaposlim se te misli hvalabogu potuhnejo 
Uglavenm, vsi pravijo, da je nervoza in trema pred poroko običajna, ampak sej vsi vemo, da tukaj ne gre samo za nervozo in tremo, po večini me skrbi to, da me bo tisti dan skrbelo. Haha, bojim se, da me bo skrbelo - kakšni bedni strahovi in kakšno bedno razmišljanje. Ampak ja, to je ta moja anksa. Upam, da ne bo prehudo. 

[Poni]

Draga Regina

Seveda ne morem vedeti, če bo vse v redu na poroki. Ampak verujem pa lahko. In jaz verujem, da bo vse v redu.

In seveda ti želim sreče polno vrečo, kot so to občičajno želi na poroki. Ker pa mene ne bo na poroki, ti pač zaželim zdaj.


                         Poni

[Regina]

Zadnje nekaj tednov je res burnih ampak večino v dobrem smislu  torej z mojim že iščeva nepremičnino uffff... 2-3 leti. Najprej sva iskala parcele, ni bilo, pa ni bilo ... potem sva začela z najemi in kmalu prenehala, ker sva se odločila, da raje kupiva nekaj in sva začela s stanovanji. Seveda vse predrago, premejhno, imava določene želje, in glede na to, da bi šla za daljše obdobje ne misliva it kar nekam, samo da je  in spet nič .. spet preideva na parcele, jo najdeva, najlepšo parcelo - a na dražbi, kjer nisva imela za burek. Šla je za 100.000 več kakor je bila izklicna  ... iščeva dalje, najdeva super stanovanje, ne gre, najdeva parcelo - greva urejat zadeve na banko in ugotoviva da za projekt HIŠA enostavno nisva dovolj finančno sposobna. Pristaneva spet na nakupu stanovanja, in sedaj smo v fazli pogajanja. Mogoče bo, mogoče ne bo.
Uglavnem bistvo je, da se tega po eni strani ZELO veselim, ideja, da sva na svojem, da gradiva lastno življenje.. kam lepše  potem pa se pojavi tak tih glasek ''sama bosta, stroški, sprememba kraja, vožnja v službo, nič več brezskrbnosti za izlete, tisti nakup, ono bi imela... itd itd''. Bolj ko se relizacija bljiža bolj me začenja stiskat v trebuhu. Sama sem se selila že 2x ampak nikoli tako, da bi šla čisto na svoje. Ugh, sej najbrž je tole vse normalno ... ampak ja, probam strmeti samo pozitivno.

[Regina]

Morem dati ven iz sebe ... 

Zadnje dni sem res v skrbeh. Imam spet neke težave z želodecem. Posledično mi ne paše jest (predvsem zjutraj) in potem se prisilim, da nekaj pojem in mi težko pade. Potem se mi ta ''krč'' nekako sprosti in postanem lačna, ampak mi zaradi razdražljivega želodca ne paše vse jest oz si niti ne upam, ker me je strah, da bo se nelagodje spet pojavilo. 
Tole traja sedaj 3 dni. Teden pred tem bilo vse OK, prejšnji vikend pa zelo podobna situacija (takrat sem mislila, da imam kakšno trebušno virozo, ker jo je imela tudi sodelavka).
Postaja me strah, po glavi mi gredo grozne stvari v smislu, kaj če imam raka? Lani je prijatelj star le 28 umrl zaradi raka na želodcu  ... razmišljam, kaj če je to doletelo tudi mene? Resm samo črni scenariji...
Brskam po spletu, ali bi šla na gastroskopijo ... po drugi strani si pa govorim, da je to vse zaradi tega slabega razmišljanja, stresa, tesnobe ... res me zanima kako bo s ponedeljkom, ko bom spet v službi in bom imela misli zaposlene, a bo kej boljše ali ne.
Želodec me ne boli, gre za to, kakor da ga imam v krču, kot takrat, ko smo hudo živčni in imamo nelagoden občutek.. Zanimivo, da mi vsaka tesnoba ne povzroči takih težav z želodcem, ampak samo občasno.
Res mi je hudo ... psihično hudo ... v torek imam psihoterapijo po 1 letu.

Joj, kako si želim, da tole mine 

[Regina]

Spet se malo javljam, ubistvu pišem bolj zato, da svoje razmišljanje nekam ''izlijem'' in da tega ne držim v sebi 

Z možem (joj, še zdaj se mi čudno sliši  ) sva tik pred nakupom hiške. Tokrat tesnobe ni, oz je popustila, na začetku sem bila nekaj dni pod stresom, skrbelo me je, skozi sem računala finance.. sedaj pa je OK in ubistvu komaj čakam, upam ,da nama res uspe nakup 
Se pa ob tem vseeno porajajo razna vprašanja, kako bo, bova zmogla, kako bi bilo živeti nekje na svojem, samo v dvoje, kako s financami, vožna v službo (bi bila zdaj cca 30 min)... kako bo potem, kaj je naslednji korak? Mogoče otrok? Ob tem me malce zmrazi ... seveda si ga želim, zdi se mi le, da nanj še nisem psihično pripravljena. Potem pa se jezim sama nase, da o tem sploh razmišljam ... zakaj že? Saj se to nebo zgodilo zdaj. Ubistvu me je naaaaajboljs strah, da bi se mi posledično pojavila spet tista huda tesnoba, ki sem jo doživljala nekaj let nazaj.. Čeprav me terapevtka bodri, da ni nujno, da bi do tesnobe, panike sploh prišlo.. in ja prav ima.. ampak vseeeeno! KAJ ČE?!!... ahhh ja, te misli 

Upam, da se imate vsi lepo 

[Regina]

Včeraj so nam izginile zaščitne maske. Dolodajalca sta zvečer označila mene kot to osebo, ki jih je ukradla. Ne direktno. Cel večer sem doma prejokala, spala nisem nič, srce mi nabija, slabo mi je. Zdaj grem v službo in bom zahtevala od šefice 5 minut, da ji povem vse.. od tega kako sem razočarana nad vsem, da nism nobenega dokaza, da sem jaz karkoli ukradla in, da si nikoli nisem predstavljala da bi onadva, ki sem ju imela za poštena človeka, na tak način nekoga označila kot kradljivca. V službi nas je 9 in od seh jem jaz tista, ki je ''kradla''...

[oshee]

Kako se je odvila zadeva?

[Regina]

Zjutraj sva z šefico se pogovorile, povedala sem ji vse kar si mislim in kako sta me užalila. Mislim, da sem se prvič v lajfu tako postavila zase. Uglavem na koncu ji je blo grozn hudo, da ni tako mislila itd. Sem pa zahtevala, da skliče sestanek in vsem pove, da nimam nič s tem. No do sestanka še ni prišlo, saj je bil to petek pred karanteno in sedaj delamo v okrnjeni ekipi, ampak naj ne misli, da bo šlo tole mimo.

[Poni]

Bravo Regina

To si pa zares super izpeljala. Se znaš boriti zase. In to na tak prijazen način.
Jaz tega ne znan, Jaz bi naverjetneje znorel ali pa pobegnil. Ja, tele lekcije še nisem naredil.
No, skratka, nekaj lepega sem hotel pripisati za konec, pa nevem točno kaj.
Vsekakor ti želim, da bi tole ratalo.

[Regina]

Že je 4.teden odkar sem doma. Počasi ampak res počasi imam že dovolj 
Verjetno bomo začeli delat s polno paro po prvomajskih praznikih. Danes sem bila na obisku pri naših v ordinaciji, ker sem šla nekaj iskat... niso naba ili nič zaščitnih mask,  aje, da jih imajo samo še za kakšne dva tedna. Upam, da tole uredijo 

Me pa tole z maskami malo skrbi. Najbrž ni nikomur prijetno biti z masko, delati z njo. Bojim se, da bo od sedaj naprej tako, sploh v zdravstvu. Ob misli da 8 urnem delu z masko me stisne v trebuhu, če temu dodam še poletno vročino me pa zajame panika. Strah me je, da bi mi bilo pod masko slabo, da nebi mogla dihat, da bi se zaradi tega poccutila tesnobno in panicno... ne vidim nobene pozitivne strani razzen to, da verjetno s tem vsaj malo ubezim virusu in obolenju.
Nevem mogoce je pa to samo strah, ki je prisoten sedaj, ker je to zame nekaj novega... in bo, potem, ko bom videla, da sploh ni tako zelo hudo, minil ali pa se vsaj zmanjsal.
Probam razmisljai v smeri, da v UKCju delajo velikokrat z maskami, v vrocih in zaduslhivih pogojih... in zmorejo. Torej bom zmogla tudi jaz, ki ne opravljam tezkega psihofizicnega dela, imam dokaj mirno delo v urejenem okolju, poleti klimo.

Zdaj bom pa poiskusala, da ne razmisljam vec o tem.

[Regina]

No, danes sem nenadoma pristala v službi 
Za to izvedela šele zjutraj (poškodba sodelavca), tako, da sem samo pičila. Ni bilo časa za skrbi okrog mask 

Bil prav super prvi delovni dan po skoraj po mesecu in pol 

[Poni]

In kakšno masko si imela? Tigra, leva ali kaj drugega?

[Regina]

In kakšno masko si imela? Tigra, leva ali kaj drugega?

Leva 

[Regina]

In so spet tukaj slabi dnevi. Moj zelodec protestira.
Nevem vec komu naj se potozim, vem, da ni prav, da sploh toliko razmisljam o tem in se toooooliko obremenjujem. Ne morem nehati, ker so misli mocnejse od mene.
Ze tretji dan traja vse skupaj, jaz pa ze obupujem.

Pojavljajo se jutranje slabosti oz bolj tezek zelodec, zakrcen zelodec. A poznate tisti obcutek, ko gres na kaksen test ali izpit in te zvija v zelodcu? No takole mene zjutraj. Jesti ne morem prav, ker mi je potem slabo h sreci se zadeva vsaj malo umiri tja do 11. ure, potem pa odvisno od srece.
Grozne spomine imam na zadnjo tako epizodo, takrat je bilo stanje res veliko slabse, saj sem bila tudi na bolniski... ampak ze to, kar obcutim sedaj me spravlja v obup in strah Vedno ena in ista vprasanja; zakaj se mi to dogaja, kdaj bo minilo, a bo sploh kdaj minilo, a mi bo slabo, kako bo za vikend ...
Sama sebi povzrocam vse skupaj, negativne misli prevladajo, ne morem se sprostit, ne morem, ne znam.. najbolj mi pomaga, ce imam v sluzbi veliko dela.
Ahhh. Zakaj se pojavijo ta obdobja psihicne nemoci., zakaj naj vcasih nekaj vrze iz tira, vcasih pa ne. Mislila sem, da sem mocnejsa, pa vidim, da sem se vedno sibka

[Nives]

V nas je en del, ki premleva te negativne misli in si z njim delamo slabo. Je pa tudi drugi del, ki želi, da smo dobro. Morda ga skušaš v sebi poiskati in ga neguj. Poskrbi za svoje potrebe. Naredi čimveč stvari ob katerih se dobro počutiš. Za telo in za dušo. Dobi se s prijateljicami. Zavedaj se misli.. skušaj misliti na pozitivne stvari. Štos je samo v tem, kateri del se bolj neguje in tisti del se krepi. Pa brez obsojanja sebe... pač, ker se je lažje prepuščat negativi.

[Regina]

V nas je en del, ki premleva te negativne misli in si z njim delamo slabo. Je pa tudi drugi del, ki želi, da smo dobro. Morda ga skušaš v sebi poiskati in ga neguj. Poskrbi za svoje potrebe. Naredi čimveč stvari ob katerih se dobro počutiš. Za telo in za dušo. Dobi se s prijateljicami. Zavedaj se misli.. skušaj misliti na pozitivne stvari. Štos je samo v tem, kateri del se bolj neguje in tisti del se krepi. Pa brez obsojanja sebe... pač, ker se je lažje prepuščat negativi.

Nives nevem, v takih situacijah kar zamrznem in negativa pride do živega.
Hudo mi je, smilim se sama sebi, namesto, da bi bila pozitivna, močna. In kaj je najhuje in najbolj smešno, da je to samo zjutraj? Človek bi rekel, da sem noseča 
Zjutraj - jesti ali ne? Se prisiliti ali počakati, da telo samo pove, da želi hrano? Vzgojena sem tako, da je treba zjutraj NUJNO jesti. V glavi imam, da če nebom jedla, da bom švoh, da bom padla skupaj... a zdi se mi, da ni zjutraj hrana nikoli ne tekne - govorim o urah pred 7:00, za vikend itak jem šele okrog 9. ure in je OK. Mogoče sedaj, ker imam razdražen želodec je siljenje s hrano zjutraj slaba ideja.
No tako, jutra res niso OK, potem se počasi umiri in večino dneva je stanje čisto BP, zjutraj pa spet 

[Nives]

Po mojem je ok, da z zajtrkom malo tudi sebe upoštevaš. Ga ješ kasneje ali kaj drugega ješ, ipd.

Drugače pa je za tale premik iz anksa-depra stanja oz. tudi že predhodne zmožnosti občutenja čustvene vsebine iste zadeve, v močnejši del sebe, ki poskrbi zase, za svoje potrebe in si želi imeti dobro, potrebna že precej visoka mera samozavedanja. Dolgoletno delo na sebi torej.

Je pa tudi tako, da se bomo verjetno celo življenje občasno srečevali s temi bolj destruktivnimi deli sebe, ker smo jih tako dolgo utrjevali. Potem je pa štos samo v tem, kako hitro prepoznamo svoje stanje in da znamo obrniti in tudi obrnemo ploščo.

Jaz sem pri sedanji terapevtki okrog 10 let, za mano je 15 let dela na sebi, pa se šele zdaj s tem ukvarjam. Morda obstajajo kaki hitri tekači, ki to uspejo take premike v parih letih realizirati, ampak dvomim.

Govorim o tem, da imamo dovolj trpljenja in mučenja samih sebe in da lahko zavestno, praktično v trenutku, izberemo svoj močan del, ki poskrbi za svoje potrebe in zadovoljstvo.

Morda bi pomagalo, da si zjutraj najprej vzameš čas za nekaj, kar te zelo veseli? Npr. delaš jogo...oz. nekaj po tvojem izboru pač.

[Poni]

Jaz bi tudi tako rekel kot Nives. Menim da je njen nasvet zelo super. Nikar sebe ne silit z nečim, kar tvoje telo zdajle še ne more predelati. Hm, razen morda kak jogurt. Ali morda samo kozarec vode. No ja, prepričan sem, da ne bo nič narobe, tudi če sploh nič ne ješ zjutraj.


                         Poni