Regina.

[gogi]

Res globoko v nas reees zeeelooo globoko v sebi vemo, da bo vse ok, ampak kaj ko vseeno "nočemo" verjeti, Včasih bi sama sebe najraj stresla iz hlač, py vem kdo bi spet zmagal.

 

[Regina]

Vedno se je umrilo in vem, da se bo tudi zdaj, ampak kdaaaaaj? Sej vem, če preživim zdravniški v torek, bom vejretno se v torek zvečer vsemu samo še smejala in tesnoba bo minila. Ampak občutki so grozni. Pride moment, ko si rečem: ''pa daj nehaj!! Nehaj! Sprosti se, torek je še daleč, do ponedeljka sploh ne rabiš razmišljat!'' Zakaj me misli ne ubogajo, zakaj sploh uhajajo k temu bednemu pregledu.... potem pa se začne še samopomiljevanje v smislu, zakaj ne morem bit kot večina drugih, ko pridejo na zdravniški in so OK ... no vsaj pulz jim ne dvija tako kakor meni. 

Najraje bi sama sebi eno prisolila, da pridem h sebi! 

[Nives]

Strah te je, ker se ti zdi, da tega ne obvladas. Cisto normalna reakcija zaradi obcutka, da ne sfolgas.. Ko bos to situacijo sprejela in jo obladovala... se pravi vsakic znova jo obvladala, strahu ne bo vec. Mocnejsa bos postala ravno skozi spoznavanje in ucenje obvladovanja te situacije. Konkretno ravnanje s custvi, ko ta divjajo. Zelo vazno je tudi, da se zavedas, zakaj je tako.
Clovek bi rekel odlicna ucna izkusnja.. vemo pa, kako tezko je lahko kaj.
Meni se je tudi zdelo, da nikoli ne bom obvladala najhujse travme iz otrostva. No.. po letu z veliko ucenja sem jo. Postala sem mocnejsa. To so pa potem plusi teh nasih situacij.
Zivljenje ureja stvari...

[Regina]

Danes je dan D. Po eni strani komaj čakam, da grem na ta pregled, opravim in se sprostim, po drugi bi najraje odpovedala in prestavila termin, ampak potem se to mučenje ne bo končalo.
Včeraj sem bila na psihoterapiji in govorili sva samo o tem. Vam povem, da bi včeraj po terapiji z veseljem šla na pregled, nebi bilo tako hudo. In kaj sem ugotovila? ... Da me je strah, da izgubim nadzor nad svojim telesom, ki se kaže z visokim pulzim, potenjem, tresenjem (telo se mi pripravlja na beg), Vse skupaj pa je še toliko bolj močno, ker skušam strah potlačit in na zunaj zgledam čisto pomirjena, v meni pa divja. Ne morem se zjokat tam pred vsemi v čakalnici tudi če to čutim, če to moje telo potrebuje ... pri zdravniku pa če mi gre na jok ne zadržujem, sem se že zjokala in še bi se, če bi to potrebovala...
Torej zaključek, strah me je same sebe in občutkov.

Jaz resno upam, da imam kaj sreče in, da naletim na dobre in razumevajoče ljudi danes, ki so pripravljeni poslušat, psiluhnit in pomagat, res upam, ker samo to me lahko reši, da se sprostim vsaj malo...

[Nives]

Regina
Upam, da te cakajo razumevajoci ljudje.
Jaz bi povedala prvi razumevajoci sestri v ordinaciji... da me je strah.. ker mi meritve pulz nabijejo.. To res prinese sprostitev. Vse kar je, je da cutis svoj strah in si si ob tem v podporo. Neguj se, kot malega otroka, ki ga je strah... Strah je ok.. samo nauciti se je treba ravnati s custvi.. Jaz se v dolocenih situacijah pripravim na najhujsi mozni scenarij in si predstavljam, da ga zmorem. Kar bo pa bo. Name to deluje tako, da vse avtomatsko izzveni.. ne zgodi se nic. V takih primerih ni nobenih tezkih situacij sploh.
Saj nismo roboti. Seveda nas je strah.. pa tudi vse drugo cutimo. Strah je super. Opozarja nas na nevarne situacije. Jaz ravnam tako, da ga predihavam z globokimi vdihi in izdihi. Vsako custvo s predihavanjem izzveni.. samo dovoliti si ga je treba cutiti in hkrati biti z zavedanjem prisoten v trenutku. Ce custvo sprejmemo smo ze na pol poti, da izzveni. Drugih pol poti je pa, da recimo predihavamo ta naval custev..in smo v trenutku..zavedanje, da ni resnicne nevarnosti.. Vse hitro izzveni tako.
Ne zelim pametovati z nasveti.. povem, kako jaz ravnam. Morda kaj prav pride.
Vse bo ok
Pisi nam potem.

[Regina]

Nives, carica 

Evo ,preživela - se že smejim 

Morem rečt, da ni bilo takooooooo hudo kakor sem mislila, me je bilo pa vseeno strah! Pulz je bil 150/min ...  sta bili pa sestra in zdravnica res prijazni in nobena ni komplicirala, sta razumeli - smo se še skupaj nasmejali vsemu. Tako, da upam ,da me ta izkušnja za naprej prepriča, da me nebo več tako zelo strah v prihodnje.

Samo da je mimo!!

Hvala Nives in ostali, ki berete 

[Nives]

No vidis. Bravo .  Se parkrat bos sla, pa bo tole zate mala malica.

[melita]

Regina  ,

vesela zate, da nisi premaknila termina in je šlo vse dobro. Na videz majhna, vendar pomembna zmaga zate. 

[Regina]

Ja sej ce bi se vsak dan srecevala s takimi pregledi bi se sigurno navadla 
Jaz sem tudi ponosna nase, res zelo,... da se nisem vdala, da sem ustala un sla, da nisem zbezala. Zdaj lahko koncno se sprostim in zacnem uzivat v novi sluzbi   

[Regina]

Dragi moji, upam, da ste vsi dokaj dobro in, dau živate še (baje) zadnje sončkaste dneve in jih max izkoristite 

Pri meni teče 2. mesec službe, večino stavri sem se že naučila, se pa vsake toliko najde kaj novega, h sreči so sodelavci razumevajoči in pomagjo, če pride to kakšne situacije, ki je še ne poznam razrešit. Služba je torej super, zaenkrat, počutim se dobro, nimam strahu, dobro spim, ni mi težko ustat in iti v službo. Obožuujem ljudi, ki dnevno prihajajo, dajejo mi tako pozitivnost, čeprav je včasih tudi kakšen težak, da me tako zasekera, da mi aadrenalin dvigne do platforme, ampak nasploh je služba res uredu in sem zelo vesela.
Da bi vsaj čimdlje trajalo. 

Pripravljam se na poroko, poleti bo, komaj čakam... a so se pojavila razna razmišljanja o prihodnosti. Kako bo, li bova zdrava, ali bova živa, ali bo služba, kdaj bova šla na svoje živet.... a potem to pomeni, da bo kmalu še kakšen otrokk?  Sama si otrok še ne želim, vsaj še nekaj let ... ker si vedno govorim, da bi rada najprej se čisto losala te ankse, ker si ne predstavljam sebe nosečo, ko bi mogla hodite na redne preglede, pa na podor... kje bi preživela to, z mojim strahom in paniko.  No s takini temami si polnim glavo, pa tega ne delim z njim- vem, da bi mogla, ker bo to skupno in ne samo moje.
Drugače se pa poroke veselim, lušno bo, upam, da nebom preveč panična - evo namesto, da bi se veselila, me je potiho strah, kako bom sfolgala. Mislim, da bom šla počasi spet na psihoterapijo.

Jooooj, kup enega razmišljanja, ko se zavem, da je pred mano novo poglevje oz, da že zdaj živim v nekem novem poglavju - skužba, poklic, poroka,...

Mešani občutki in rahel strah pred prihodnostjo. 

[PESEM]

To pa zelo lepo, služba, poroka,...
Otroček pa je že večja odgovornost. Vendar, če si ga želiš, bo pač treba enkrat skočit v vodo  .
Čimmanj razmišljaj o takšni ali drugačni prihodnosti. Ja vem, izredno težko (velikokrat tudi zame).
Včasih, ko imam že poln kufer takih misli, si rečem, klinc gleda, vsi smo na istem svetu, vsi se soočamo s podobnimi težavami, če lahko nekaj sprejme nekdo drug (recimo, vse možno, kaj se lahko v prihodnosti zgodi), lahko menda tudi jaz. Razlika je le v tem, da se mi strahci v takšne in drugačne misli ujamemo, jih premlevamo itd.
In tako se človek včasih počuti kot otrok, kot da ni sposoben reševati stvari, ki mu prihajajo na pot.
A vedno imamo to moč v sebi.
Sem malo zafilozofirala, pa vendar, lepo je slišati, da shajaš, da ti gre dobro. Rasteš in s tem si močnejša- tudi za nove podvige in odločitve.
Lep vikend

[Regina]

Hvala PESEM 

Želja po otroku bo še malo počakala, se še nič ne mudi, rada bi bila res pripravljena, zavedam pa se, da če bom to ponavljala v nedogled gredo lahko prec leta mimo 
Prebrat je enostavno, tudi ko pomislim se vse zdi enostavno, v praksi pa res težko, da si rečem, da bo že šlo in, da pozabim ... anksa je pač anksa, kaj če, kako bo, kdaj bo ... he he. Poislušam žoiveti zdaj in ne razmišljati preveč za v naprej, ampak ob vseh takih prelomnicah, nimam kaj, da ne gledam za naprej 

Zdaj si res želim, da je stanje čimdlje normalno, umirjeno ... pa da z mojim dobiva zeleno luč za kužija (njegovi ne pustijo, ker živimo skupaj). 

[Poni]

Ihaha

Otroci bodo prišli pač takrat, ko bo pravi čas zanje. Vsaj meni se tako zdi. Ali pa mogoče sploh nikoli, če bo pač tako. Najbrž tudi to ni nič narobe.

Zdi pa se mi, da je najbrž kar vsako nevesto strah pred poroko.
Da o ženinu niti ne govorimo. Je že dosti vicev na to temo. Panika ženina, pa bi najrajši se kam skril in prespal poroko.

No, preživela boš - in potem bosta živela srečno do konca svojih dni - kot v Disneyevi risanki.  

                         Poni

[Regina]

Vsaka beseda bo prav prišla, prosim 

Od zjutraj je v meni nemir, strah, panika ... zjutraj se mi je v postelji pojavil občutek, ki se mi pojavi recimo 1x ali 2x na mesec in je to to, pozabim in se sploh ne obremenjujem. Danes se mi je tekom jutra pojavil nekajkrat. In nevem, ali je to res samo občutek, ali je res. Zgleda pa tako, da od enkrat dobim občutek nekakšnega vala, kakor da bi se ustašil, adrenalih, zaveže me v grlu. 1x sem si dala v glavo, da je to mogoče povezano s srecem, da je to kakšna aritmija, dejstvo je, da nisem prepričana in nevem če gre za aritmijo ali je to zgolj občutek .. nevem. Dogaja se mi to v mirovanju, samo od sebe, pod hudim stresom (recimo takrat, ko sem bila panična par ur pred zravniškim pregledom tega občutka ni bilo, je bil pa pristoten večrat dnevno vsaj 14 dni prej).
Danes zjutraj mi se je vsilila misel ob tem občutku ''opa, kaj pa če je to kaj narobe...'' in potem je prišla panika, po dooooglem času. Zjutraj sem šla tako že 3x na potrebo, zajtrk mi splooooh ni teknil in sem vse pustila ... občutkek se zdaj ni več pojavil sem pa v sebi nemirna, v trebuhu imam kepo.
Naj povem, da sva danes za en teden z mojim ostala sama doma, kar je ubistvu super, vedno pa, ko se ta super dogodek zgodi, sem jaz prvi dan čisto taka napsihirana.. zakaj pa res nevem. Mogoče podzavestno preveč razmišlajm, kaj bom skuhala, kdaj bom šla v trgovino .... drugače si to delo delive s taščo 

Uglavnem nevem, morala sem pač to dati iz sebe, da sem danes čudna in, da mi to ni nič všeč ... Pozabljam kakšni so dnevi, ko te obišče panika ... zdaj sem imela mir od septembra hhehehe.

No vsak odgovor ali tolažilna beseda bo prišla prav 

[KDŽJI123]

Vsaka beseda bo prav prišla, prosim 

Od zjutraj je v meni nemir, strah, panika ... zjutraj se mi je v postelji pojavil občutek, ki se mi pojavi recimo 1x ali 2x na mesec in je to to, pozabim in se sploh ne obremenjujem. Danes se mi je tekom jutra pojavil nekajkrat. In nevem, ali je to res samo občutek, ali je res. Zgleda pa tako, da od enkrat dobim občutek nekakšnega vala, kakor da bi se ustašil, adrenalih, zaveže me v grlu. 1x sem si dala v glavo, da je to mogoče povezano s srecem, da je to kakšna aritmija, dejstvo je, da nisem prepričana in nevem če gre za aritmijo ali je to zgolj občutek .. nevem. Dogaja se mi to v mirovanju, samo od sebe, pod hudim stresom (recimo takrat, ko sem bila panična par ur pred zravniškim pregledom tega občutka ni bilo, je bil pa pristoten večrat dnevno vsaj 14 dni prej).
Danes zjutraj mi se je vsilila misel ob tem občutku ''opa, kaj pa če je to kaj narobe...'' in potem je prišla panika, po dooooglem času. Zjutraj sem šla tako že 3x na potrebo, zajtrk mi splooooh ni teknil in sem vse pustila ... občutkek se zdaj ni več pojavil sem pa v sebi nemirna, v trebuhu imam kepo.
Naj povem, da sva danes za en teden z mojim ostala sama doma, kar je ubistvu super, vedno pa, ko se ta super dogodek zgodi, sem jaz prvi dan čisto taka napsihirana.. zakaj pa res nevem. Mogoče podzavestno preveč razmišlajm, kaj bom skuhala, kdaj bom šla v trgovino .... drugače si to delo delive s taščo 

Uglavnem nevem, morala sem pač to dati iz sebe, da sem danes čudna in, da mi to ni nič všeč ... Pozabljam kakšni so dnevi, ko te obišče panika ... zdaj sem imela mir od septembra hhehehe.

No vsak odgovor ali tolažilna beseda bo prišla prav 

Pozdravljena Regina  ,
sama se dostikrat znajdem v opisani situaciji. Tudi mene misli po navadi popolnoma onesposobijo in ravno tako kot pri tebi, pridejo kot strela z jasnega.  Hja, podzavest deluje in vidim, da se pogosto te situacije pojavijo ali po napornem tednu, še najpogosteje pa takrat, ko imam prosto in ko imam v mislih kako si bom odpočila. Potem pa ena misel in vseh dobrih planov je lahko konec.
Sem pa tudi jaz tip človeka, ki me, večini ljudi so to manj pomembne stvari, kot je npr. kaj bom kuhala, kaj morem še pospraviti, kaj še moram urediti itd., velikokrat spravijo v stisko, ki ima za posledico najmanj slabo počutje in tesnobo. Ta pa se, kar tako ali tako veš kaže na tisoč in en način.
Kljub ne prav vzpodbudnemu začetku dneva, ti želim miren in kar se da lep vikend  .

[Regina]

Hvala za te besede. Res je, misli so vladar telesa in njegovega delovanje. Ena napacna misel in je lahko konec veselja in zacetek nekih skrbi 

Meni se je ta obcutek spet vrnil prej sem sla lezat in sem spremljala pulz in ugotovila, da res ni enakomeren. Nevem kaj naj naredim, kaj naj sama s sabo, strah me je.

[Toja]

Meni se je ta obcutek spet vrnil prej sem sla lezat in sem spremljala pulz in ugotovila, da res ni enakomeren. Nevem kaj naj naredim, kaj naj sama s sabo, strah me je.

Regina, poskušaj se umirit, saj bo minilo...pulz ti nagaja zaradi slabega počutja,
morda se te loteva kakšna viroza...
drugače pa se posledica "strahu" najprej pojavi v želodcu...
tudi jaz sem imela podobne težave, dokler se nisem sama sebe prepričala,
da ni nič narobe, nič več si ne delam planov, naredim kar pač lahko, ker tako vse počaka...

Skuhaj si metin ali melisin čaj, ti bo pomagal pri želodcu in te umiril...

Trdno sem prepričana, da boš zvečer napisala, da si vredu 

Objem 

[Regina]

Hvala Toja.

Obcutek je grozen. Skozi se tresem, roke imam ledene, postopam po hisi in cim se ulezem mi srce preskoci tako zelo me je strah tako me je strah ohromil, razmisljam samo o tem, fa bom mogla v bolnico, da bo kaj hudega... rada bi skom govorila o tem, partner ze ve ampak ga ncem obremenjevat, pa nevem koga poklicat, komu zaupa... ne morem na nic drugega mislit kot na to 

[Toja]

Regina, toje tesnoba, ki je spremljevalka ankse...
nikamor ne bo potrebno it, to misel si ves čas ponavljaj...
poskusi se zamotit s kakšno stvarjo... najbolje, da zamotiš "roke" in delo z njimi,
kaj pa če bi ti zdaj kaj spekla, da boš zaposlila misli...
to so vaje za tesnobo, ker možgane zaposliš...

Morda pa bi bilo prav, da poveš partnerju,
prav je tudi, da se  verjemi, da bo boljše...
lahko pa tudi tukaj pišeš...

Ps: Kaj pa kakšna igrica na računalniku...

[Regina]

Toja ves kaj je najhujse? Da se vsega tega trezno zavedam, a ko strah postane mocnejsi me cisto povozi in se pocutim, kakor, da sem spet na dnu. Sram me je, sram, da to spet tu pisem, ker sem bila dlje casa odsotna iz foruma, ko pa se mi kaj takega pripeti pa takoj pridem jokcat sem
Uglavnem skos si ponavlam, da bo minilo, da bo boljse in, da se bom kmalu vsem smejala (upam) potem pa spet srce preskoci in strah ter negotovost razbijeta moj pogum....
Pocutim se nesposobno, da stanje mirnosti ne morem vzdrzevato, jezi me, da sem lahko dolgo casa super brez ankse potem se pa en dan pojavi in se pocutim, kot da vse to dozivljam prvic.

Poiskusala sem dihat leze in se umirat, to ne gre... sedenje na mestu in probat ne razmislajat mi tudi ne gre ker mi potek misli uhajajo. Sedaj sem resevala take penaste kocke ki jih sestavljs in morem rect da se je atanje malenkost umirilo, ampak nisem pa umirjena da bi rekla, da je minilo.

Partnerju sem povedala in mi zelo stoji ob strani, jokat prakticno ne morem, ker sem ze vceraj veliko... lahko pa da je vse to posledica vcerajsnjega res stresnega dne (vceraj teh tezav nisem imela) sem se pa ubadala z drugimi zadevami..
Ahhh, dobro da obstaja forum, da lahko clovek najde tolazbo.