Materinstvo po dolgotrajnem zdravljenju neplodnosti in OKM

[Neja]

Pozdravljeni,

po 13 letih zdravljenja neplodnosti smo lanskega avgusta dobili našo princesko. In sedaj namesto brezmejne sreče doživljam napade panike in občutke nemoči in nesposobnosti biti mama. Če nisva sami, je ok, kakor pa sva sami doma, me obhajajo takšni občutki. Očka pride trikrat na teden šele zvečer domov, ravno tako ga čez vikend ni en dan, in takrat sva skoraj cel dan pri babi, ker si ne predstavljam, da bi bili cel dan sami. Imam občutek, da ima dedi že poln kufer tega, da tam visiva, ampak enostavno ne morem iti domov. Mala je precej naporen otrok, ponoči se stalno zbuja, pa je že 7 mesecev stara, ravno tako se na zaigra sama za dolgo.

Poleg vsega skupaj pa imam še zaradi OKM občutek, da je vse umazano, stalno brišem po tleh in ne vem, kako bo, ko se bo punčka začela plaziti se naokoli. Kako je bilo tistim, ki imate OKM v zvezi s čiščenjem, gledati otroke, ki se plazijo naokoli po umazanih tleh? Pa vem, da je za njen razvoj dobro, da je na tleh, ampak jo imam raje na kavču, ki ni umazan.

Stalno si umivam roke, ko primem npr. tetrapak od mleka, si moram umiti roke, ker mi je umazan. Ko v trgovini preizkušam obleke, se moram doma takoj stuširati. V hotelu ne dovolim, da sobarice pospravljajo sobo, ker razmišljam samo o tem, da si sigurno niso umile rok po tistem, ko so čistile kopalnico, in potem prijemljejo z umazanimi rokami posteljnino. Tuširati se moram zjutraj in zvečer, lase si umijem vsak dan. Kožo imam čisto suho zaradi pretiranega umivanja. Zobe si moram umiti po vsaki zaužiti hrani, če sem na poti, in si jih ne morem, se počutim prav umazano. Ima še kdo takšne občutke?

Izgubila sem tudi službo in ko pomislim, da jo bom morala iskati pa začeti delati nekje na novo, malo pa bo treba v vrtec zjutraj spravljati, se počutim, kot da tega vsega ne bom zmogla.

Toliko zaenkrat, punčka se je zbudila. Hvala za vse odgovore!!

[melita]

Pozdravljena,

Včasih se nam res dozdeva, da ne bomo mogli vsega opraviti, pa potem to speljemo. Verjamem, da si  dobra mama, in da si sposobna opraviti vse potrebno tudi kadar si sama. Mislim, da bi morala zbrati moč in se za začetek odločiti, da boš najprej en cel dan sama s punčko. In ko boš videla, da je šel prvi dan ok, boš pridobila malce večje samozaupanja in prvemu dnevu dodala še enega in enega... Vem, da so otroci v tem obdobju zahtevni, vendar je to povsem normalno. Rekla bi, da skorajda ne poznam otroka, ki bi se v tej starosti zaigral sam. Sploh pa prvorojenci, ker imajo vso našo pozornost in prav je tako. V tej starosti marsikateri gre tudi težko od mame, ker je le-ta večinoma z njimi, pa čeprav že dobro pozna druge ljudi, ki so okoli njega. Tudi to, da se zbuja ponoči ni nič čudnega ali posebnega.

Glede okm in tvojega občutka, da je vse umazano pa bi ti svetovala, da si poiščeš strokovno pomoč. Iz napisanega se mi dozdeva, da pri tebi ne gre za zelo hudo obsesijo, vendar je prav, da si pomagaš čimprej. Zakaj bi po nepotrebnem trpela? In ko boš enkrat dobila strokovno pomoč glede okm, boš imela priliko, da razčistiš tudi z ostalimi tvojimi strahovi, kot je ta, da ti je biti sama težko, pa da te je strah, da ne boš zmogla...

Obenem ti svetujem, da  za začetek prebereš dva priročnika in sicer Kognitivno-vedenjska terapija za telebane in  Kognitivno-vedenjska terapija za telebane - delovni zvezek, kjer boš dobila uporabne nasvete in vpogled v preusmeritev misli.

Neja, vsaka pot se začne s prvim korakom. In jaz verjamem, da boš zmogla.

[majč]

Neja, kar zadeva otroškega plazenja po tleh, se zavedaj samo to, da več kot proba te nenevarne umazanije, manj bo alergij pozneje. seveda pa ne porabljaj preveč raznoraznih praškov za čiščenje, da se ti otrok od tega ne zastrupi. in ne, ni vse umazano, čeprav tako vidiš.

Kar zadeva umazanije si me spomnila na to, da se tudi meni včasih zdi oziroma se mi je zdel ta svet preveč usran, da bi jaz še živela in se borila, ampak na to ne smemo gledati tako. treba je iskati tisto, kar je dobrega v ljudeh in vztrajati pri dobrem, saj to na koncu vedno zmaga.


kar pogumno okrog materinstva, še marsikatera od nas ne ve, kaj jo tozadevno čaka, pa bo ravno tako potrebno bit pogumen pa furat. te pa razumem - to da nočeš bit sama. čisto te razumem. ker sem podobna. trenutno je moj mož v službi, jaz pa pri starših na obisku, ker bi bila doma preveč sama. trenutno mi tako ustreza in ta čas si to še lahko privoščim, preden nastopi služba.

maja

[ARMELA]

Oh Neja, jaz imam tri otroke in diagnosticirano zelo hudo depresijo, s katero se spopadam že devet let(za poporodno depresijo sem zbolela po rojstvu tretjega otročka). Trenutno preživljam zelo težko obdobje in te popolnoma razumem. Sama se počutim kot nevredna mama, kot popolnoma nesposobna in o sebi mislim vse najslabše. Ja, za otroke delam vse, kar zmorem: kuham, perem, likam, čistim...Vendar sem se popolnoma zaprla pred svetom. Moji otroci ne vejo, kaj so to obiski, kaj pomeni, če nekdo pride ali če gre kdo na obiske.
Ja imajo veliko družbe svojih vrstnikov in tudi jaz sem normalna samo v krogu otrok. Pred ostalimi sem pa zaprta. Samo služba (kjer prikrivam svoje stanje, dokler bom pač to zmogla), potem pa oljašanje - med štiri stene svojega doma in med otroke. Poleg hude tesnobe, ki jo zdravim imam torej še ogromno slabe vesti.

[Poni]

Saj jaz sem bil tudi tak ves čas osnovne šole in tudi prej. Nobenih obiskov leta in leta. Niti mi nismo šli nikamor na obiske. Razen če kot obisk šteje kosilo pri stari mami vsak dan. V sosednji hiši je živela. Pa pazila name in brata, dokler ni prišla mamca iz službe.
     Pa ni bilo nikake depresije pri hiši. Pa vseeno praktično nisem vedel, kaj so to obiski. Razen morda, da je to nekaj lepega. Nekaj kar delajo drugi.
     Moje življenje pa je potekalo praktično skrito pod jedilno mizo, bi se reklo tako na pol simbolično - na pol zares.


                         Poni