socialna fobija pred dogodki

[Anny]

Ali se še komu dogaja, da ob socialnih stikih občuti močan strah? (že sama misel na druženje, zabave povzroči stisko)..Se komu dogaja, da je več dni ali tednov v skrbeh zaradi prihajajočega dogodka? Se poskušate izogniti socialnim situacijam, ki sprožajo anksioznost?

Jutri bodo povsod pustovanja... in meni že sama misel na to povzroča čustveno stisko. Večinoma se pri meni tale stiska stopnjuje vse do paničnega napada.
Ne vem kaj naj... Vesela bom vsakršnega nasveta, usmeritve in pomoči!

[zelvica999]

Anny

Kaksni obcutki pa spremljajo te misli? Cesa tocno te je strah?

[Anny]

Strah me je, da me bodo ljudje obsojali in govorili slabo o meni...kar se je že dogajalo v preteklosti :/

[maja_tolovaja]

Anny ampak ljudje če želijo naj govorijo,saj veš kak so,takih se moreš edino rešit in dobre obdržat,.problem je verjetno bolj da te je strah ki te potem ohromi. Ali si funkcionalna v odnosih?npr ko greš ven z nekom,se pogovarjaš al si tiho?

[inka235]

Anny, jaz sem imela tudi tako hude napade v družbi, da sem izgubila zavest. Ampak sem se nekega dne vprašala, česa me je dejansko strah? Vas je obsojanja, govora ljudi. Si lahko predstavljam. Moj strah je bil usmerjen na drugo raven, pa vendar.
Se kdaj vprašate, o čem naj bi vas ogovarjali? Kaj je tisto, kar bi lahko povzročilo pri ljudeh takšne reakcije? Se sramujete česa pri sebi? Si mislite, da niste dovolj dobro?
Skoraj vsak človekov strah izvira iz zgodnjega otroštva. Še natančneje iz družine kot osnovne celice in občutka varnosti v njej. Mogoče bi morali poskusiti razmisliti tudi v tej smeri. Nenazadnje, ljudi okoli sebe ne boste mogli spremeniti. To je dejstvo. Lahko pa sebe in svoj pogled na težavo. 

[mouse]

Zdravo! Ja tudi meni se to dogaja , ko pride nek roj dan al karkoli pa če je komaj čez npr 3 mesce , se bom jas sekirala kako , bo , kaj bom oblekla, kdo bo tam, kaj si bodo mislili o meni koliko jih bo... In nemalo krat se je zgodila da sem tik pred zdajci odpovedala in s tem izgubila prijateljice.....Pa k moram iti mimo več ljudi , pa neprpenesem da me gledajo (pa mogoče me ne) in nemorem bit sproščena , gledam dol, panika  in imam filing da mi bo srce nekam padlo.. Grozno ....

[LostOneFuture]

imama take težave ja, sicer se več ne obremenjujem toliko, in se trudim, pa še vedno je težava, sedaj ko so bile maškare, sem se tako obremenjevala kaj naj naredim če bo kdo pozvonil, da sem izklopila zvonec, in  četudi je kdo trkal na vratih nisem odprla...lol...medtem pa sme po drugi strani moža in sina zašila kostume in ju zrihtala da sta šla po vasi v maškare, ker nočem da sin in mož delata moje napake.

pri meni je problem, že od nekdaj imam manjvrednosti kompleks, in to me v življenju zelo omejuje. Od tega da se izogibam socialnim situacijam, odlašam z stvarmi, ampak se trudim. prijateljev še vedno nimam, imam pa nekaj znancev k se mi zdi da me še zaenkrat nimajo za totalno čudno, da me sprejemajo z hibami, in ob njih tudi jaz čutim da lahko s sabo živim.

kaj pomaga? jaz sem probala že vse živo, od psihoterapije glede tega, kognitivno-vedenjsko terapijo, načrtno izpostavljanje, itd. nekih ful učinkov vsaj pri meni ni imelo, pomaga mi zgolj videnje, da si korist naredim z tem trudom ko se silim izpostavljati situacijam, saj se le tako vključujem v neke socialne situacije. če se niti to ne bi dogajalo, bi res bila samo doma zaprta. pa služba, to mi je tudi zelo v pomoč, ker si nenehno prisiljen v socialne interakcije.

[Anny]

Anny ampak ljudje če želijo naj govorijo,saj veš kak so,takih se moreš edino rešit in dobre obdržat,.problem je verjetno bolj da te je strah ki te potem ohromi. Ali si funkcionalna v odnosih?npr ko greš ven z nekom,se pogovarjaš al si tiho?

Sem funkcionalna  in tudi velik govorim ko grem ven . problem je samo misel, da me drugi opazujejo..
Najbolj rešujem socialno fobijo na tak način, da se izpostavljam takim situacijam pa tudi če je tesnoba zelo velika.

[Anny]

Anny, jaz sem imela tudi tako hude napade v družbi, da sem izgubila zavest. Ampak sem se nekega dne vprašala, česa me je dejansko strah? Vas je obsojanja, govora ljudi. Si lahko predstavljam. Moj strah je bil usmerjen na drugo raven, pa vendar.
Se kdaj vprašate, o čem naj bi vas ogovarjali? Kaj je tisto, kar bi lahko povzročilo pri ljudeh takšne reakcije? Se sramujete česa pri sebi? Si mislite, da niste dovolj dobro?
Skoraj vsak človekov strah izvira iz zgodnjega otroštva. Še natančneje iz družine kot osnovne celice in občutka varnosti v njej. Mogoče bi morali poskusiti razmisliti tudi v tej smeri. Nenazadnje, ljudi okoli sebe ne boste mogli spremeniti. To je dejstvo. Lahko pa sebe in svoj pogled na težavo. 

Mislim da je problem nesamozavest in posledično tudi misel, da si manj vreden kot ostali, ki so okrog tebe.

[Anny]

Zdravo! Ja tudi meni se to dogaja , ko pride nek roj dan al karkoli pa če je komaj čez npr 3 mesce , se bom jas sekirala kako , bo , kaj bom oblekla, kdo bo tam, kaj si bodo mislili o meni koliko jih bo... In nemalo krat se je zgodila da sem tik pred zdajci odpovedala in s tem izgubila prijateljice.....Pa k moram iti mimo več ljudi , pa neprpenesem da me gledajo (pa mogoče me ne) in nemorem bit sproščena , gledam dol, panika  in imam filing da mi bo srce nekam padlo.. Grozno ....

Jaz imam ponavadi vedno, ko grem mimo množice sama telefon v roki in nekaj brskam ali pa pokličem koga sam tok da se zamotim in ne razmišljam o teh ljudeh... Seveda je to samo misel, da strmijo vame in govorijo o meni in na tem moram delat....v resnici lahko sploh ni tako in gledajo nekoga drugega...

[Anny]

imama take težave ja, sicer se več ne obremenjujem toliko, in se trudim, pa še vedno je težava, sedaj ko so bile maškare, sem se tako obremenjevala kaj naj naredim če bo kdo pozvonil, da sem izklopila zvonec, in  četudi je kdo trkal na vratih nisem odprla...lol...medtem pa sme po drugi strani moža in sina zašila kostume in ju zrihtala da sta šla po vasi v maškare, ker nočem da sin in mož delata moje napake.

pri meni je problem, že od nekdaj imam manjvrednosti kompleks, in to me v življenju zelo omejuje. Od tega da se izogibam socialnim situacijam, odlašam z stvarmi, ampak se trudim. prijateljev še vedno nimam, imam pa nekaj znancev k se mi zdi da me še zaenkrat nimajo za totalno čudno, da me sprejemajo z hibami, in ob njih tudi jaz čutim da lahko s sabo živim.

kaj pomaga? jaz sem probala že vse živo, od psihoterapije glede tega, kognitivno-vedenjsko terapijo, načrtno izpostavljanje, itd. nekih ful učinkov vsaj pri meni ni imelo, pomaga mi zgolj videnje, da si korist naredim z tem trudom ko se silim izpostavljati situacijam, saj se le tako vključujem v neke socialne situacije. če se niti to ne bi dogajalo, bi res bila samo doma zaprta. pa služba, to mi je tudi zelo v pomoč, ker si nenehno prisiljen v socialne interakcije.

Je bila tvoja beseda, ko je bilo kam za it vedno NE?. Je bilo kaj takšnega v otroštvu, da se bojiš stika z ljudmi?

[LostOneFuture]

[/quote] Je bila tvoja beseda, ko je bilo kam za it vedno NE?. Je bilo kaj takšnega v otroštvu, da se bojiš stika z ljudmi?
[/quote]

Ja moja preteklost je bila zelo podobna tem igricam ki se jih grem sama s seboj. Mama me je v vseh mogočih situacijah sramotila in izpostavljala kot neumno, nekako tako se pa jaz danes počutim ko sem v družbi, sram me je, skrbi me da me imajo drugi za butasto, oče me je pa hotel nenehno imeti doma zaprto, tako pa se jaz danes skozi v hišo zapiram. Vedno znova sta našla 1001 in en izgovor, na katerega nisem imela argumentov oz. jih nista upoštevala.

V bistvu jaz dokaj pogosto predlagam da bi se kam šlo, med ljudi, moža znam celo celi celi dan pregovarjati, skoraj se grebem za , v zadnjem momentu pa jaz zablokiram in ne gremo nikamor oz. se jaz upiram temu, z izgovori ki jih je mož navajal prej, da nimamo toliko denarja, da se sin lahko prehladi itd.

To je nekakšna projekcija iz mojega otroštva, očeta in mamo sem dneve, tedne, mesece prosjačila za raznorazne stvari, pa sta mi vedno nasprotovala. Sedaj pa sem sama sebi kontra-diktorna. Eno želim, naredim pa nekej drugo, vendar mi to kaj naredim ni všeč. Zakomplicirano vem...

Želela sem plesati pri folklori, pa nisem smela, želela sem hoditi k pevskem zboru, pa nisem smela, želela sem hoditi v glasbeno šolo, pa nisem smela, še h sosedi sem se redko lahko šla igrat. Sedaj sem odrasla in bi to vse lahko počela, si želim, pa ne grem, ker vedno najdem neke izgovore, kot so jih moji starši našli v mojem otroštvu, da nisem smela početi stvari ki so mi všeč... kaj želim s tem doseči? se kaznovati, brez vzroka? kot sta me starša vedno znova v otroštvu? a se je ta ''drama'' tako vtisnila vame da ne znam brez tega živeti in si zato sama ustvarjam vedno znova take situacije brez da se zavedam da sama sebe vrtim za nos v krogu??  nevem... nisem še tako daleč prišla...

Nekako očitno sama pri sebi , nase projeciram te situacije iz preteklosti, ko celo dajem pobudo za druženje, pol si pa v zadnjem momemntu ''prepovem'', če bi se tako izrazila.

Hodila sem dobro leto dni na psihoterapijo, ampak tam sem rešila zgolj bistvene stvari glede moje anksoizno-depresivne motnje, PTSM in prenajedanja, še vedno pa nisem prišla stvari do dna.

[Balkončica]

Jaz sem vso stvar kar dobro raziskal in imam tudi čudežo zdravilo za vse o čemer govorite. Za začetek si poglejte tale dokumentarec Transformation: Life and Legacy of Werner Erhard na linku http://wernererhardbiography.com/transformation-the-life-and-legacy-of-werner-erhard-3/.

Tudi sam imam podobne fobije. Bolje da ostanem doma kot pa da grem na kakšen nov obisk. Stare predelam brez problema, torej stare prijatelje ali pa prireditve kjer so stari prijatelji. Karkoli novega ne gre. Že poiščem izgovor. Sicer se tudi prisilim in grem, včasih mi je potem ok, včasih pa ne. Ali pa če kaj predstavljam pred skupino nepoznanih ljudi, ko se rabim res odrezati. Tam me zna kar zblazneti. Če že moram potem dobesedno treska in treska, dokler ne neha treskati in na koncu včasih stvar izpeljem odlično. Se pripravim toliko kot se noben ne . Zase lahko rečem, da sem pogumen, ker sem poskusil varianto "do it anyway" in ni nič boljš. Celo v prodajo sem šel in skoraj umrl ko sem do nekega direktorja prišel. Potem sem to leta počel. No nič drugega se ni zgodilo, kot to da sem močno izgoreval v čustvenih vojnah.

Seminar, ki ga vidite na zgornji povezavi sem opravil. Mnogo stvari sem poskusil. Tukaj ti stvari dejansko približajo in prvič v življenju po zelo dolgem času, sem ponovno začutil sebe. Kdo sem jaz zase in za ljudi. Torej brez, da najprej pomislim kdo naj bi bil. Slabost seminarja je, da je preveč ljudi za kvalitetno obdelavo imajo pa znanje oz tehnologijo s katero v sekundi postaneš nov človek.

Jaz svoje fobije pred skupinami ljudi nisem prešel sem pa dosegel nekaj drugega. Kot človek sem se ves čas trudil ugajati drugim. Prijatelj me je prosil za 1500 €. Vedel sem da mi jih ne bo vrnil, pa sem mu vseeno posodil. Dovolj je pritiskal in me prosil. Nekako mu nisem mogel v duši odreči saj sem se vedno slabše počutil, če mu ne bi posodil denarja. No denarja nisem nikoli več videl.

Na tovrstnem seminarju sem ugotovil, da lažem v izogib temu da bi bil slab človek. Torej jaz sem kril. Slab sem. Zato prijatelju nisem resnično povedal, da je kar se mene tiče on človek, ki nima nobene odgovornosti do svoje lastne besede, ki jo je že po pravilu vedno požrl in se v svoji biti obnaša kot predator.

Kolikor sem pa uspel ugotoviti se mi je to rodilo takrat, ko me je oči prvič v vrtec pripeljal. Pač šel je v službo in še danes vidim njegove oči, ko je odhajal in ga nikoli nisem več videl. No tako sem se počutil. Po službi me je seveda prišel iskat. Sem se pa v sebi počutil kriv in, da sem nekaj katastrofalno narobe naredil, zato sta me mama in oče zapustila. Sam sem. Za vedno, v grupi tujih ljudi, ki jih prvič vidim. V sebi sem se odločil, da ne smem nikoli več nikogar tako razočarati kot sem njiju in bom od sedaj naprej maksimalno prijazen, da se kaj takega kot je danes ne ponovi.

Na moje življenje, je to vplivalo tako, da sem postal copat, ki bo tudi lagal samo da ne bo kriv. Oz nekoga globoko razočaral. To je potem avto pilot.

Torej moja akcija za izogibanje drami je: laži če je potrebno, naredi vse da se ne zgodi še enkrat. Zraven sem si pa še domišljal, da nimam druge izbire.

Rešitev je, da imam ponovno izbiro, ko se danes mehanizem sproži. Pridobil sem moč, da vem in se ne rabim pretvarjati, da nimam izbire. In to če povem po pravici prav nič o meni ne pove. Torej dovolim si biti fundamentalno pristen, naj kolega potegne nos ali pa ne. To ni več moj problem, kot je bil povprej. Od tukaj naprej pride ostrina in poštenje zato, da sem jaz moja beseda zase in za svojo integriteto. Jaz sem integriteta. Mislim, govorim in delujem je eno. Ni več izčrpavanja pred bojaznijo, da se bo nekaj zgodilo, da bom slab, kar je v samem bistvu čista izmišljotina nedolžnega in nevednega otroka.

Druga stvar je, da tudi ko to vem, moj mehanizem še vedno dela po starem. Nič lažje ni. Rabim pogum, da naredim. In še vedno se kdaj "nezavedno" zlažem. Kar mislim si, da je pretežko, ko me v prsih zaboli. Torej bolečina, ki je neposredno povezana z zgodbo otroka, ki ima še vedno moč. Zato potrebujem pogum, tudi jezo in včasih togoto, da to preidem in povem kot pristno je. Potem pride nazaj na tone energije, ki je brezglavo iztrošena nekje v svetu.

Ta dogodek sem razvozlal. Ostaja mi pa še ta treskanje ob dogodkih s "tujimi" ljudmi, ko sem moram kao nekaj dokazat pa ne vem komu niti kaj ne kdaj se je to rodilo.

Da boste pa lažje pri sebi razvozlali, obstaja pa samo eno simpl vprašanje. Vedno samo to in nič drugega. To je vstopnica do resnice: "Kdo sem jaz, ko pridem na dogodek". Drugače: "kdo sem jaz v najslabšem primeru, ko vsi uvidijo da sem ?(vsak ve zase sam)". Ko boste v skritem zasebnem trenutku in ko boste to spoznali.... Bom rekel zase, na osnovi mojega prejšnjega primera: Jaz sem slab, kriv, očitno nesramen, nesprejemljiv, nekaj tako vseobsegujoče ogabno nesprejemljivega, da sta me zapustila! Iz tega sledi, da si nikoli, nikoli, nikoli, nikoli, nikoli več ne bom dovolil, da sem tak, zato bom ultimativno prijazen, če tudi bom zato moral lagati.

Kako to vpliva na moje življenje. Tako, da sem celo življenje zaposlen s prijaznostjo in niti ne vem več kdo sem. Trohnim. Torej zaradi tega razloga danes ne več. Ali pa veliko manjkrat kot sem. Ideal je da nikoli več in magari nogo si pregriznem, da sem pristen. Vse bom naredil, ker mi pomeni, da sem osebno svoboden takšen kot sem....

[LostOneFuture]

Kako to vpliva na moje življenje. Tako, da sem celo življenje zaposlen s prijaznostjo in niti ne vem več kdo sem. Trohnim. Torej zaradi tega razloga danes ne več. Ali pa veliko manjkrat kot sem. Ideal je da nikoli več in magari nogo si pregriznem, da sem pristen. Vse bom naredil, ker mi pomeni, da sem osebno svoboden takšen kot sem....

wow, hvala za tvoj prispevek, video je naravnost odličen, tudi meni pomaga!

[eya]

Zdravo! Ja tudi meni se to dogaja , ko pride nek roj dan al karkoli pa če je komaj čez npr 3 mesce , se bom jas sekirala kako , bo , kaj bom oblekla, kdo bo tam, kaj si bodo mislili o meni koliko jih bo... In nemalo krat se je zgodila da sem tik pred zdajci odpovedala in s tem izgubila prijateljice.....Pa k moram iti mimo več ljudi , pa neprpenesem da me gledajo (pa mogoče me ne) in nemorem bit sproščena , gledam dol, panika  in imam filing da mi bo srce nekam padlo.. Grozno ....

Kako se prepoznam v tem postu, nekaj let nazaj..Ko je bila fešta, nekje zunaj v lokalu, sploh nikoli ni bilo nekega posebnega problema kam iti, ampak ko so bile pa kakšne rojstnodnevne zabave, krsti, poroke in kakšna družabna srečanja (še posebej če je bilo veliko poznanih),potem pa je tu nastal problem, takšen kot ga opisuješ.
In seveda ob večjih zadevah me še vedno spreletijo podobni občutki, zmedenost, nesigurnosti, ampak potem nekako ali sam ali s pomočjo prideš do tiste točke, ko ti postaja vse bolj jasno, da je najbolj pomembno kaj ti misliš tako o sebi kot o situacijah. In čedalje manj se obremenjujem, včasih tudi s tistimi s stvarmi,ki bi se morala, kar preveč na easy jemljem vse skupaj.
A jaz pravim sama sebi-rajši tako, kot pa sama sebe mučiti.
Se mi pa problemi še vedno dogajajo pred kakšnimi sestanki s strankami, tisto je pa druga pesem..ampak nekako verjamem, da bom prebrodila tudi to, vsaj do neke mere.
Se pa zavedam, da je to posledica iz otroštva, raznorazna spotikanja, opazke, posmehovanje itd, in to ti potem ostane v tebi. Četudi nimaš občutka oz. se tudiš, da ne bo izpadlo "čudno", se najde nek osebek, ki se bo spotaknu ob določene zadeve in te "piknil". Ampak v tistem trenutku je pač dobro odreagirat,se čimanj zmesti, ampak na tem je potrebno veliko delat in ni tako enostavno kot se sliši (no, sklepam po sebi).
In ne ni potrebno biti vedno ustrežljiv in prijazen, lahko samo na prijazen način poveš svoje (drugo) mennje, kako bodo pa ostali sprejeli, pa to ni več toliko moj problem kot je njihov 

[Balkončica]

Ja Werner Erhard je resnično car. Na tovrsten coaching sem šel v London. In povem, da se splača. Vsakomur privoščim, da enkrat to doživi. Ob enem ena najstrašnejših izkušenj, ko si neposredno s svojimi fobijami, ob enem karizmatična svoboda, ko ujameš čisti pristni biser, ki v tebi obstaja. Vsak delček sekunde seminarja buta iz tebe resnični jaz, ki se tekom seminarja močno zaveda pristnega sebe in "popravljenega" sebe.
Ljudje jokajo, se derejo nazaj na coacha, vse da se izogibajo resnici o sebi. Kakor se pa vidi že iz zgornjega linka, te znajo tako secirat in zavohajo žbiljotinko tistega kar skrivaš in se tako bojiš. Ni pogojev, da se te ne dodakne in se prešvercaš. Lahko se ne izpostaviš, ker te je strah, v sebi pa natanko veš "kolk je ura". Je pa stvar tako zasnovana, da je ves čas vojna v tebi oz želja po tem, da dokončno opraviš s fobijami. V samem bistvu se bolj bojiš v svet, ne da bi to razrešil. Veš kaj te to vsak dan stane.

Če koga zanima, njegovo delo nadaljuje Landmark Education - http://www.landmarkworldwide.com/.

[Cheaney]

Balkončica, verjetno je zanimivo doživet to nastopaštvo v živo, čeprav se zgleda werner ne okvarja osebno več s tem(?)... sheeple je sicer beseda, ki se mi mota po glav, ko vidim take seminarje.
Laž je nekaj kar te res utruja v lajfu, zgleda ti je to dalo tolk mislit. Nekako sm ugotovil, da osebe, ki se po drugi strani imajo za odkrite, direktne, so vse prej kot to. Nekdo, ki je res direkten, mu ni treba tega konstantno ponavljat...in se vprašaš, kaj želi pravzaprav dosečt?
So dolečene osebne stvari, ki jih je bolje zadržat zase... sklepam po reakcijah drugih, ker so jih odbile. Že depresija in fobija sta taki temi, ko jih greš razlagat nekomu v detajle, dobi sogovornik občutek, da mora začet razlagat o tem kako se njemu dogajajo popolnoma enake stvari...ampk ok, n a koncu je streznitev, da na njega to pač ne vpliva in, da 'ja lej sam spremeniš to in to, pa bo'.

Meni recimo sploh ni za hodt nekam kjer se folk gnete, te čredne zadeve so mi načeloma zgrešene...je pa druga stvar pri koncertih, na njih nimam nič 'treme', čeprov to ni neki kar je cheap, vn it , v klub, na 'fešte' je relativno bol poceni.

Kot je mouse rekla, na prijazen način se pove drugačno mnenje...nekaj kar meni velikokrat ne uspe. Je prav, da poveš to drugačno mnenje, ljudje nekak ne marajo preveč objektivnih oseb.

[Balkončica]

Gre za kombinacijo zasebnega brez gat pred publiko. Just be who you are no matter what. In to, da mi je nekdo pred 250 ljudmi rekel, da sem lažnivec, ki se pretvarja, mi ni bilo ravno v veselje. Pa itak se trudil, obrazložiti... Moj zgornji zgornji primer, ki ni direktna laž, je zelo pritajena in jo večina ne gleda kot laž. Sploh se je nisem zavedal. Jaz sem bil iskreno prijazen in sem se izogibal, da bi nekoga prizadel z resnico, ki je ne želim deliti. Prav iskreno sem skrbel za čustva drugih ljudi, ker sem se bal svojih negativnih ob spoznanju, da sem bad. Bolje je, da nekaj skriješ in prideš lažje skozi življenje. V stvari pa sem lagal svojo lastno osebnost in sem jo vtaknil v nek kalup.....

Sheeple vsekakor je. Na koncu je to 250 totalno med seboj povezanih ljudi, ki imajo izkušnjo kot da se z vsemi vse življenje poznajo. Npr. ko nekdo pove, da je gej in se je prodajal starim pedrom, ki so za nameček imeli še pikantne zahteve. Npr. Lizanje negovega zadnjika,... Glej in, ko ta isti človek enostavno nima nikakršne slabe vesti ob tem in ko enostavno ne živi več v vlogi žrtve temveč v vlogi moči, kreacije, novih izbir s totalnim pogumom in srečo v srcu. In ko se te pogled izpod čela enostavno v ničemer ne dotakne... To so fenomenalni rezultati. In meni je bila najbolj carska, ko sem se prvič v življenju pristno povezal s svojim poslanstvom in ga deklariral v besedi. Ko ni razloga za to, da imaš nekaj rad, potem imaš to zares rad. In kdo sem za ljudi, kdo sem za skupnost. Res mi je bilo bad stati med štokom vrat in ko me coach gleda 10 cm iz oči v oči in neusmiljeno pritiska, jaz pa samo gledam, kam naj se skrijem, kako naj se umaknem, ali ga naj kar treščim (v stvari sem se oklepal svoje prijazne zgodbe, ker si nisem dovolil resnično povedati kdo sem. Kaj pa če komu to ni všeč?! Bolano). Cela paleta čustev se zvrsti skozi kri in telo. Potem v delčku sekunde začutil, in enostavno izstrelil. Izkušnja je takšna, kot da nešteto tihih a vseeno kričečih čustev ponikne in se pokaže čista ljubezen in mir, brez katerih sploh ni možno čutiti poslanstva. In to je transformacija.

Ko sem se sam udeležil tega seminarja sem pred tem pogledal ta video. In mislil, da mi je vse jasno. No ko sem bil tam, sem ugotovil, da mi ni bilo nič jasno. In jasno mi je ko imam močan uvid v kdo sem jaz. Kaj je moje življenjsko poslanstvo. Katere stvari me ovirajo. Kako jih anuliram. Ali jih sploh rabim anulirati. V bistvu jih sploh ni možno anulirati. Ker jih sam kreiram vsakič, ko me neka stvar podzavestno na nekaj spominja. In je preskok med življenjem v zgodbi žrtve na kreacijo sebe v nekaj novega. To je inovacija samega sebe. Med žrtvijo in inovacijo pa ni poti do inovacije. Bom bolj to in ono, in potem bom happy. Ne bo se zgodilo, nikoli. Resnično težko mi je bilo dojeti, da v bistvu sam futram to fikcijo in da stvar sploh ni takšna. Potem mi je nastal prazen prostor. V stvari v ta prostor postavim nekaj kar izberem po srcu in začnem gojiti. Razmišljati in delati o tem. Potem je super.

No je kar nekaj uspešnih stvari na tem svetu zaradi Wernerja in njegove dediščine - en je imel navdih in je naredil šolo na ozemlju Izraela kjer se skupaj učijo palestinci in izraelci pol:pol v istem razredu, film Matrica, cela vrsta uspešnih podjetniških verig,.... Danes se je lotil akademskega poučevanja. Še vedno ima seminarje. Mislim, da se na netu najde ko je imel seminar za večji razred doktorjev znanosti iz različnih največjih svetovnih univerz. On je fenomen.  V obliki, ki je na videu jo nadaljuje Landmark Education.

[eya]

Tole se mene loteva danes  No mogoče malce pretiravam, pa vseeno.Jutri me čaka nekaj "napornega". Sama imam ta "službena družabna srečanja" vse prej kot "rada" oz, da bi se jih veselila..In potem to sestankovanje, komuniciranje z vsemi možnimi osebki,... skratka, ko skoraj nikogar ne poznaš, uleti marsikdo in moraš biti ves čas navzoč in prisoten tako fizično kot umsko in ja, naporno zna biti. Zame med drugim tudi za to, ker mi ta "bum" vse prej kot ustreza. In upam, da zdržim vse skupaj!!  : 

[dumi]

živjo,

jaz bom pisala kar pod to temo, mene je grozno strah srečanj- dogodkov. Že prej me zvija in ponavadi se potem izzognem. boli me ker bi rada premagala strah vendar so občutki premočni in me premagajo. torej se izogibam in potem preživljam občutke praznine in krivde, ker ne grem in naredim kaj za osebno rast.

strah me je da bom tam sedela kot kip, zardevala, ne bom imela kaj za povedat, v glavnem, da bom kot kup nesreče, dogodek pa je vesele narave in je dobra volja skoraj dobrodošla.

boli me vse skupaj in sem se malo izpovedala vse je tako občutljivo, še trenutno sem v porodniški in sem nervozna pa se bojim da bom prenašala nervozo na otroka, tako da je vse še težje, nekako je na trenutek vse brezizhodno

lp d