Pomoč: depresiven in osamljen

[luke]

Pozdravljeni.
Po dolgem času sem zbral pogum za prvi post na forumu. Rad bi spregovoril o sebi in svoji depresiji, ki me spremlja že dolga leta mojega življenja. V glavnem, pred kratkim (teden nazaj) me je pustila punca, s katero sem bil v dolgi zvezi. Pred tem sem bil z bivšo tudi nekaj let v zvezi, zato sem bil praktično 10 let skupaj v zvezi. Prav tako mi je dve leti nazaj umrla mati, kar me je zelo potrlo, saj sem bil z njo zelo blizu. Sedaj se počutim zelo osamljeno, depresivno in se tega problema zelo zavedam. Prav tako mislim, da sem v zvezah iskal neko veselje oz. nekaj kar bi omililo mojo depresijo. To je seveda delovalo na začetku obeh zvez, vendar je depresija hitro spet planila po meni. Še ena stvar, ki me zelo omejuje in žalosti, je ta, da imam zelo slabo samozavest in samopodobo, čeprav sem mlad, postaven, pameten in sem diplomiral na fakulteti (pred kratkim). Zato nekih pravih (objektivnih) razlogov za to nimam. Manjka mi prijateljev in služba.
To je na kratko o meni, upam za kakšen nasvet oz. pomoč.
LP

[zelvica999]

Luke,

z depresijo nimam izkusenj, se ti bo pa zagotovo oglasil kdo, ki ti bo znal svetovati. Glede na to, da pravis, da imas depresijo, bi se bilo mogoce fajn narociti k psihiatru, toliko, da se postavis na noge in zacnes resevati stvari. Zelim ti veliko uspeha.

[luke]

Luke,

z depresijo nimam izkusenj, se ti bo pa zagotovo oglasil kdo, ki ti bo znal svetovati. Glede na to, da pravis, da imas depresijo, bi se bilo mogoce fajn narociti k psihiatru, toliko, da se postavis na noge in zacnes resevati stvari. Zelim ti veliko uspeha.

Zdravo.
Hvala za odgovor in lepe želje. Misliš, da bi moral začeti temo v razdelku depresija? Sem že sam razmišljal o obisku psihiatra, vendar nisem ravno pristaš antidepresivov. Jemal bi jih le v skrajnem primeru.

[Puma]

Pozdravljen Luke
nekateri dogodki v življenju sprožijo žalost in še mnoga čustva. Razhod je prav gotovo eden od teh.
To je stresni dogodek, ki postavi naše življenje na glavo, Spremeni se tvoj vsakdan, drobni obredi itd.
V takih primerih je obdobje žalosti nekaj normalnega in ne pomeni nujno depresije. Občutki osamljenosti pa so seveda močni.
Ker pa praviš da si depresiven bil že preteklosti je prva stopnja prav gotovo obisk osebnega zdravnika.
Tudi ta bi ti lahko predpisal AD, v kolikor bi bilo potrebno.
Nič kaj dosti nisi napisal o svoji depresiji, kako jo prenašaš, kako jo zaznavaš,kje te ovira.
Kako te vidijo drugi ko si depresiven? Se ti v obdobju depresije spremeni način življenja?
Gre samo za obdobja žalosti ali so prisotne tudi kake druge misli? Imaš stiske ali si zgolj melanhoničen?

Poskusi si dobiti psihoterapevta , s katerim bosta skupaj odkrila tvoje vzorce razmišljanja in jih predelala. Terapevt ti lahko veliko pomaga. Pomaga ti predelati čustva, pomaga ti osvetliti neustrezen pogled na sebe in pomaga ti sprejeti sebe.
Pot ni lahka in kratka, ni instant učinkov.


Prvi korak je vedno priznati si problem.Nato prihajajo možne rešitve

 

[luke]

Pozdravljen Luke
nekateri dogodki v življenju sprožijo žalost in še mnoga čustva. Razhod je prav gotovo eden od teh.
To je stresni dogodek, ki postavi naše življenje na glavo, Spremeni se tvoj vsakdan, drobni obredi itd.
V takih primerih je obdobje žalosti nekaj normalnega in ne pomeni nujno depresije. Občutki osamljenosti pa so seveda močni.
Ker pa praviš da si depresiven bil že preteklosti je prva stopnja prav gotovo obisk osebnega zdravnika.
Tudi ta bi ti lahko predpisal AD, v kolikor bi bilo potrebno.
Nič kaj dosti nisi napisal o svoji depresiji, kako jo prenašaš, kako jo zaznavaš,kje te ovira.
Kako te vidijo drugi ko si depresiven? Se ti v obdobju depresije spremeni način življenja?
Gre samo za obdobja žalosti ali so prisotne tudi kake druge misli? Imaš stiske ali si zgolj melanhoničen?

Poskusi si dobiti psihoterapevta , s katerim bosta skupaj odkrila tvoje vzorce razmišljanja in jih predelala. Terapevt ti lahko veliko pomaga. Pomaga ti predelati čustva, pomaga ti osvetliti neustrezen pogled na sebe in pomaga ti sprejeti sebe.
Pot ni lahka in kratka, ni instant učinkov.


Prvi korak je vedno priznati si problem.Nato prihajajo možne rešitve

Hvala za odgovor.

Ne morem točno trditi, da trpim za depresijo ali ne (točne definicije ne poznam), lahko pa povem, da se ti občutki sprožijo vedno ob kakšni večji čustveni obremenitvi (kot je bil razhod in smrt matere). Padem v stanje brezupnosti, osamljenosti, ničvrednosti, se smilim sam sebi in podobno. Razlišljam, da je to konec sveta zame, tudi na samomor sem že nekajkrat pomislil. Mislim, da so ti občutki pogojeni tudi z mojim karakterje, saj zase menim da sem melanholik, obenem pa še precej introvertiran človek. Vsi ti občutki name vplivajo zelo negativno, saj izgubim voljo do vsega.

Glede tega, kako me drugi vidijo, težko podam mnenje. Večinoma me tisti redki, katerim zaupam, razumejo da prestajam težka obdobja. V tem času se mi seveda spremeni način življenja. Kot pravim, nimam volje za nič in večinoma samevam doma ter se smilim sam sebi. Imam dobre in slabe trenutke, kar pomeni, da sem recimo en dan ok in lahko funkcioniram normalno (za silo), pridejo pa dnevi, ko me preplavijo občutki, ki sem jih opisal zgoraj. Glede apetita in nespečnosti pretiranih problemov ne opažam.

Za prvi korak sem prijatelju zaupal svoje občutke (sploh sedaj po razhodu), ki me je skušal razumeti in mi stati ob strani. Upam, da bom zbral dovolj  poguma in se udeležiti skupine za samopomoč v Celju.

[Puma]

Pozdravljen Luke
občutki , ki si jih opisal vsekakor spadajo v definicijo depresije. Dejstvo je, da v kolikor se ne lotiš reševanja tega problema se depresija poglablja, obdobja so daljša.

Veseli me , da boš poskusil z skupino za samopomoč v Celju. Ne smeš pa mešati pojma terapija,terapevtska skupina z skupino za samopomoč. Samopomočna skupina je podporna skupina ljudi, ki se srečujejo z podobnimi motnjami. Morda že ko bereš naš forum ugotavljaš, da tvoji občutki, čustva ,doživljanja niso edinstvena, ampak da kar precej ljudi občuti enako,doživlja enako.

Vendar pa boš za reševanje svojih problemov potreboval strokovno pomoč v obliki terapije. V Celju obstaja program Tu smo zate  http://www.zzv-ce.si/svetovalnica-tu-smo-zate, kjer boš morda najlažje prišel do prvih odgovorov. Pojdi tudi k svojemu osebnemu zdravniku in mu povej kaj se dogaja. Do depresije včasih pride zaradi kemijskega neravnovesja in so lahko AD (antidepresivi) ustrezna rešitev ob podpori psihoterapije. Veliko pa jih poskusi brez njih.

Tudi čustvene udarce prenašamo različno. Nekateri si pustijo žalovati, drugi preusmerjajo misli drugam.

Daješ vtis, da si aktivno pristopil k reševanju problema, zato se nikar ne ustavi.

[luke]

Verjamem. Saj zato se mi zdi skrajni čas, da si uredim življenje in ga poskušam zaživet srečno.

Za začetek se mi zdi že skupina za samopomoč zelo velik korak. Do sedaj sem praktično skrival svojo depresijo in občutke. Če zberem dovolj poguma za obisk, upam da dobim vsaj kakšen koristen nasvet od ljudi s podobnimi izkušnjami, tako kot na tem forumu.

Hvala za kontakt glede programa Tu smo zate. Se bom vsekakor pozanimal, kako pa kaj naprej. Upam, da bom le zbral dovolj volje za vse to. Prav tako za obisk osebnega zdravnika za opis vseh težav, ki jih imam. Vsekakor mislim, da bi bilo vse naenkrat preveč zame.

Zdi se mi, da sam glede čustvenih udarcev zelo žalujem, sem otožen, melanholičen in posledično brez volje. Mislim tudi, da sem zaradi tega izgubil punco.

Hvala za vzpodbudne besede!

[luke]

Sem ugotovil, da imam mnogo problemov, za katere sploh nisem vedel. Žal tudi podzavestnih. Iz situacije ne vidim izhoda. Razmišljam o samomoru

[zelvica999]

Luke, vse se da resit, tudi tvoje tezave. Cisto res! Imas koga ob sebi, ki se mu lahko izpoves? Imas kaksno stevilko, kamor lahko poklices (razne linije za pomoc v stiski)? Glede na tvoj opis, se ze fajn matras in bi bilo fajn urgentno na polikliniko, ce si iz Lj. Daj pisi kaj. Vse se da resit.

[VeseliSoncek]

Kot prvo pejt nujno po zdravila ker imaš klinično depresijo, ža si dolgo časa kot jaz čakal z tem in se je situacija pač poglobila...sicer pa imam jaz čisto identične probleme, čustvene udarce zelo hudo oz. sploh ne morem dati čez.

[klarap]

Ojla Luke

Pojdi po pomoč saj tvoje razmišljanje trenutno ni v redu. Danes lahko greš na Polikliniko, se mi zdi da delajo do 14h (psihiatrična pomoč) drugače pa na php na Zaloško zraven očesne. Psihiater je pač strokovnjak za depresije... tako kot kardiolog za srce...Nič te naj ne bo strah. Luke pojdi po pomoč in boš videl kako boš zaživel. Drži se.

[luke]

V ponedeljek sem bil pri svetovalki, s katero sem se dogovoril za izredno srečanje še za jutri. Ob sebi imam očeta, ki me poskuša razumet in pozna situacijo.
Zgleda je bila moja 'samodiagnoza' depresije vse prej kot pravilna, saj imam povsem druge težave, med katerimi je največja, da zaničujem sam sebe. Še zdaj se dogajajo stvari, na katere nisem ponosen in se zaradi tega še bolj 'morim' oz. zaničujem.

[klarap]

Luke, vsak naredi v življenju mnogo stvari na katere ni ponosen. Nisi nobena izjema. Verjetno te pa te stvari v trenutnem stanju še bolj potrejo. Zdrži do jutri, da prideta s svetovalko do nekih odgovorov. Ti pa močno priporočam še obisk psihiatra. Res ni noben bau bau. Super, da imaš očeta, ki ti stoji ob strani.Javi se kaj.

[VeseliSoncek]

Jaz ne vem kakšno "svetovalko" si ti našel, samo potrebuješ resno strokovno obravnavo i pomoč. Edini usposobljeni za take zadeve so psihoterapevti. Problem je lahko, da ljudje - ki niso ustrezno usposobljeni to vzamejo kot prhodno krizo, žalovanje za punco itd. Ne pa kot problem, ki se že kot si sam rekel v leče že par let. Če bi bil ti sposoben sam to predelati, bi to dal čez že - samo, žal očitno ni tako.

Saj razumem, da je ljudem težko sprejeti - da nimajo razčiščenega podstrešja, samo zavedaj se da so psihiatri in terapevti tudi samo ljudje - in antidepresivi tudi samo zdravila in nič več. Slovenija je res porazna, ker ima tak tabu odnos do psihičnih bolezni. Pa noben za boga dragega ni izbral tega stanja, ljudje grejo čez hude stvari - in logično da ostane posledice na psihi.

Nimam časa za dolgovezenje, ker se pripravljam na izpit - ampak na hitro en del iz psihoterapevtske knjige slavnega Dr. Milivojevića.

Depresivna motnja in depresivna psihoza sta osnovni model, v kateremu se lahko identificira delovanje samoprezira - ničvrednosti. Pri depresivni osebi je self v delu osebnosti kateri trpi samoprezir in obenem občuti ničvrednost.  To je stanje brez obrambe, ker se del, ki zaničuje in del, ki je prezrt, strinjata da je oseba (torej ti) brez vrednosti. Ta motnja se kaže na več načinov: zelo močna čustva ničvrednosti, izguba upanja, da se bo spremenilo na bolje - stanje brezizhodnosti, občutek brezsmiselnosti, izguba motivacije za doseganje in ohranjanje življenjskih vrednost...itd.

Ti si klasičen študijski primer depersije, ki je začela počasi kazat svoje zobe. Jaz sem se dejansko sovražila toliko, da sem želela popraskat lasten obraz ko sem se gledala v ogledalu. Prvo je seveda nastopilo z občutkom zelo hude krivice in samoobtoževanja. Zelo sem bila stroga do sebe, drakonska. Imela sem srečo da nisem zaplavala v vode samopoškodovanja, sem se pa občasno ko sem kaj naredila "narobe" pošteno usekala s čim. Občutek ničvrednosti je bil itak tu, bil je toliko hud da se nisem upala niti pogovarjati z ljudmi - saj sem bila prepričana da me bodo takoj zavrnili kot človeka. Nisem bila vredna ničesar.

Rabiš strokovno pomoč, ne kakršnokoli - ampak strokovnjaka - psihoterapevta, ki bo takoj razbral to tvojo nezdravo psihološko paradigmo in to jo pomagal podreti, ter na novo sestaviti vrednote in svoj jaz. Zdaj si dojil svoj jaz v partnerskih vezah, to pa ne gre. Odrasel človek ne enači svoje samopodobe s tem kar je naredil oz. s tem kako ga drugi doživljajo oz. KOLIKO ga ljubijo. Jasno je, da si imel v tem pogledu trdo vzgojo - ker očitno starši niso izrazili nestrinjanje s tvojo napako, ampak s tabo kot človekom - ko si naredil kaj narobe. Od tod se ta strogi model grajanja ponotranji in dobiš izredno strog in nadzorniški nadjaz. Starševska ljubezen mora biti brezpogojna, ker če ni - večni otrok v tebi, potem išče v odnosu da napolne to čustveno praznino - ampak, to ni možno.

Dalo bi se še dosti napisati, ampak toliko na kratko.

[maja_tolovaja]

Luke vse naredi da boš najprej začel delati na sebi, pa če je še tak minimalno in težko, in pusti vse te modele samoprezira in vse kar ti prodajajo ljudje ki nimajo časa zate (psihiatri). Rabiš ljubzen in razumevanje in jaz maksimalno navijam zate ker vem kak težko je ko te nekdo, ki ga imaš rad zapusti, pa še vlagaš ves svoj čas in ljubezen v to.
Seveda si prizadet, pomoje si globoko prizadet in se ti to prebolevanje kaže v depresiji. 
pusti si čas da si žalosten, ne ubijaj emocij ker nekje morejo ven.
predlagam ti da se poučiš o depresiji, pa da vzameš v roke nekaj motivacijskega namesto tablet (še vedno lahko posežeš po standardni medicini, obstaja pa tudi alternativa-tega ne pozabi.)

[zelvica999]

Hmmm takole bom rekla... Alternativa je super, ampak to je bolj kot ne preventiva. Glede na to, da luke razmislja o samomoru, alternativa tu ne bo kaj dosti pomagala. Tudi meni ni. Tako da jaz res predlagam psihiatra in antidepresive, ki ti bodo omogocili trezno razmisljanje in se bos lahko lotil resevanja tezav.
Luke, nic se ne javis, kako si?

[luke]

Hvala vsem za nasvete in podporo...da naredim update. Moj glavni problem je trenutno prebolet bivšo punco, ki me je vlekla za nos zadnja 2 tedna in pol z odločitvijo. V tem času sem bil v vseh možnih čustvenih stanjih, tudi na samomor sem že mislil.

Danes sem bil spet pri svoji svetovalki in razčistil par zadev. Je opazila mojo stisko in tako se bom z njo dobival enkrat tedensko. Mislim, da mi zelo pomaga pogovor z njo. Prav tako se že potihem veselim obiska skupine v ponedeljek.

Res se poskušam zamotit, iščem podporo v prijateljih in očetu. Iščem si tudi družbo in se ravno počasi odpravljam s prijateljico na pijačo.

Rad bi se navadil novega kraja-Celja, bivališča, družbe in vsega kar spada zraven. Namreč prej sem živel pri punci v drugem mestu in se mi je podrlo celo življenje ob selitvi. Še vedno pa imam nekaj stvari pri njej, ki jih bom moral počasi odpeljati. Ampak bom raje počakal, da se strasti umirijo.

[klarap]

Luke verjamem, da ti je hudo. Pusti si čas. Pogovor sigurno veliko doprinese in super, da se imaš s kom pogovarjati. Lej tudi novega mesta se boš navadil. Samo počasi naprej ne hiteti.  Na dobri poti si. Javi se kaj, da nas ne skrbi. Drži se.

[luke]

Najtežje je pustit, da gre. Ampak se trudim. Se pa zavedam, da bojo krize vmes in da me bo še 'grabilo'. Hvala!

[VeseliSoncek]

Če ti pogovor s svetovalko pomaga, potem super. Je pa jasno seveda, da če si končal zvezo da si v fazi razočaranja - kar bi moral takoj povedati. Normalno je da žaluješ nekaj časa 

Glej s svetle plati, če nista za skupaj in nista mogla bit - potem že ni prava zate. Zunaj je še dosti ljudi.

Pa samo tako nasvet mimogrede, ne da pametujem. Mene je ljubezensko razočaranje pognalo v depresijo. Izkušnja iz tega je bila, da si več ne pletem celo življenje okoli enega človeka. Da je pač partner le del mojega življenja, ne pa njegova celota, če veš kaj želim povedati. Ker če ti je nekdo celo življenje in ne delaš več nič ob tem...potem logično, se vse podre.

Ampak so tudi taki padci in izgube del življenja. S časom bo bolje. Vso srečo.