Pomoč: depresiven in osamljen

[luke]

Zdravo.

V preteklih dveh tednih, ki so bili zelo težki, sem spoznal mnogo stvari o sebi. Tu sem objavljal le dele celote, tiste, ki so bili v danem trenutku pomembni oz. aktualni. Rad pa bi vam razložil oz. opisal celo zgodbo, da me boste bolje razumeli.

Vse se je začelo v otroštvu, za katerega lahko rečem, da ni bilo srečno. Starša sta se kregala celo moje otroštvo, bila alkoholika in se nato ločila takrat, ko sem vstopil v puberteto. Takrat je mati zbolela za rakom in se borila dobrih 10 let, ki so bile težke za vse. Nanjo sem bil bolj navezan, kot na očeta, vendar sem že takrat čutil velik primankljaj ljubezni in razumevanja s strani staršev, kar je močno vplivalo name, da sem se že takrat počutil odrinjen in manjvreden.

Ob vstopu v SŠ sem spoznal punco, s katerim sem bil skupaj dobrih 5 let. Nato sem bil samski par mesecev in začel zvezo s punco, ki je trajala 5 let in se je končala par tednov nazaj. Živel sem pri njej par let, zato sem se moral preseliti k očetu v drugo mesto. Glede tega sem tudi dobil takšen občutek kot da naj spakiram in grem. Na najino zvezo je najbolj vplivala smrt moje matere, ki je umrla dve leti in pol nazaj. Tudi tu je eden dogodek, ki me je močno zaznamoval z občutkom krivde, namreč nisem dejstvo, da nisem z njo spregovoril zadnjih besed in ji dovolj stal ob strani (ob njeni nenadni smrti sem bil na morju).

Ugotovil sem, da sem bil na obe punci zelo navezan (preveč) in da sem v njiju iskal tisti primankljaj ljubezni iz otroštva. Iskal sem tudi potrditev za mojo slabo samozavest. Logično se sedaj, ko sem sam, počutim zelo osamljeno, zavrženo, izdano in nevreden življenja. Prav tako imam zadnjih nekaj let zelo slab odnos s starejšim bratom (ki mi je bil vzornik in praktično edina opora v otroštvu), ki je v tujini in se obnaša do mene zelo prezirljivo, češ, da nisem izpolnil njegovih pričakovanj in je razočaran nad mano.

Še ena stvar, ki sem jo opazil, da močno vpliva je ta, da imam do sebe vedno visoka pričakovanja, ki pa jih nisem dosegel in se nekako krivim za vse dogodke, ki so se mi zgodili v življenju. Vsi ti dogodki in dejstva vpliva name tako, da ne morem življenja zaživeti svobodno in sproščeno. Star sem 26, diplomiral lani in čakam na pripravništvo.

To je na kratko povzetek moje zgodbe, za tiste, ki vas zanima. Hodim na svetovanje in upam, da bo tudi obisk skupine za samopomoč postala stalnica.

Ste mi v ogromno pomoč z nasveti in oporo ter upam, da bom z vašo pomočjo uspel.

[zelvica999]

Luke 

Menim, da je ze to, da si o sebi pisal na javnem forumu, velik korak. Itak je pa najbolj vazno, da imas voljo do tega, da resis svoje tezave. Tako da je zmaga zagotovljena.  Ti kar pisi, te bomo z veseljem podprli in spremljali tvojo pot k uspehu
Strinjam se z Veselim sonckom... Ampak krizo bos prebrodil, uvidel, da si vreden veliko vec kot mislis in zacel bos ziveti  Vse bo se ok.

Drzi se in pisi kaj 

[bebebe]

ojla
sm v nekako podobni situaciji kot ti, samo s to razliko da ti si ukrepal jaz pa še ne čeprav se to vleče že nekaj časa. pri meni je bil fotr alkoholik v otroštvu sicer ne tako ampak potem ko sem bila v puberteti. tako da nekako razumem tole pomankanje ljubezni saj sem bila zmeraj bolj navezana nanj.
sicer sem imela mami ki mi je stala ob strani in me mela rada sam jz sm hotela fotra in sem iskala nekakšno potrditev pri njem. zadnje čase zmeram bl tonem in že kar nekaj časa vem da bo treba ukrepat ampak mi nekako ne uspeva. zato se ponosna nate da ti je  ratalo in da si premaknil stvari in upam da bom lahko tudi jaz kdaj tako ponosna nase da mi bo ratalo nardit prvi korak
lp

[luke]

zelvica999
Res je bil velik korak, da sem sploh našel ta forum, ki je bil povod, da sem se začel aktivno ukvarjat s svojimi problemi. Je pa težko, ker sem res tak človek ki se zelo navežem. Hvala ti za podporo in družbo

bebebe
Lahko ti povem iz lastnih izkušenj s prejšnjo punco. Takrat sem tudi predolgo čakal, odlagal, upal in to ni bilo zame zdravo. Te čist razumem, pri ženskah je obrnjeno, js sem bil pa bolj na mamo navezan. Hvala, ampak sem še daleč od tega da bi mi ratalo Od kod pa si?

Drugače pa mali update: zadnja dva dneva sta bila zelo čustveno 'stabilna' zame, kljub manjšemu pretresu kakšno uro nazaj, ko sem dobil mail od bivše. Sem se že pomiril in spet na dobri poti Se že veselim jutrišnje skupine

[VeseliSoncek]

Nisi dobil neke brepogojne ljubezni od staršev, takrat ko si jo potreboval. Nasplošno je ljubezen pogojna med odraslimi ljudmi, torej moramo postaviti neke meje - to naj bi bilo zdravo in pričakovano. Brezpogojno ljubezen pa ima največkrat mati do otroka, potem pa v času pubertete starši z nekim pozitivnim pritiskom in feelingom svobode spustijo pubertetnika počasi z vajeti. Tvoja mati je bila toliko obremenjena s svojim življenjem da je totalno pozabila nate.

Če si bil kot orok prezrt, potem logično da je to rezultiralo v slabi in neizgrajeni samozavesti. Saj ti tudi vzorni model ob katerem si rastel ni bil kaj prida da bi ponotranjil neko zdravo ljubezen in samospoštovanje. Nekdo, ki je alkoholik - ne bi rekla da ima ravno zdravo samozavest in da se ljubi. Nisi se čutil ljubljenega in tudi verjetno nisi bil ob takih težavah doma, zato si pa dojil svoj jaz v partnerskih vezah. Tam je sigurno bil nek občutek varnosti in topline? Lej pri meni je bilo isto.

Alkoholiki ponavadi zalivajo čustvene nestabilnosti in ostalo življenjsko problematiko, da nekako izničijo vpliv okolice na lastno duševnost in so v nekem stanju ravnodušnosti. To je nezdravo spopadanje s problemi in nezdrava čustvena readaptacija na negativno čustveno stimulacijo.

Tako da si zdaj sam na suhem, moral se boš naučiti vsega sam - kar je bilo pričakovano, da boš dobil v primarni družini. Kar se ljubezni tiče iz primarne družine to je konec s tem - je za tabo, moraš se prvo brezpogojno ljubiti sam.

Si eden in edini, unikat. Moraš nehati biti toliko strog sam do sebe - ker ravno ta strogi nadjaz, ki te kritizira - je vir tvojega samozaničevanja. Pa tudi, ko boš storil kaj narobe ne usmerjaj celotno jezo nase - kot na človeka, ampak na svoje dejanje. In si reci da boš to popravil naslednjič. Nobeden od zunanj to je od punce do brata ne sme imeti tolikšne moči nad tabo, da te s kritiko pobije ali z ljubeznijo vzdigne iznad tal. Oni niso tvoji rešitelji, to moraš biti sam sebi. Ženska je le del življenja, ne pa njegova celota - kot je to mama dojenčku. S čim se še ukvarjaš, kaj imaš še od hobijev, aktivnosti, dejavnosti ?

Ljudje bodo nasty, takšni in drugačni - saj nobeden ni dolžen biti nežen ali obziren do tebe, če razumeš kaj hočem povedati...če boš dovolil stvarem da ti pridejo toliko do živega, boš kaj kmalu pristal s samozavestjo na totalnem dnu. Moraš biti sam sebi opora, varnost, stabilnost in skala. Če boš hotel biti kdaj oče, boš defiinitivno moral to razrešiti. Pomisli, da ne želiš - da se tvoj otrok spopada z istimi težavami ko ti. Torej prva stvar je da počasi gradiš samozavest, to se pa začne - tako da ljubiš in ceniš sebe.

Si sposoben in mlad fant, na zelo dobri poti k ozdravitvi. Stvar ne bo enostavna, ampak počasi boš prišel do cilja.

[luke]

VeseliSoncek

Hvala za nasvete in podporo. Se strinjam z vsem napisanim. Tudi sedaj, ko živim z očetom, ki je bil včasih alkoholik opažam, da še vedno ni spremenil svojih miselnih vzorcev kljub temu, da ne pije več. Še vedno se pri njemu pozna tista potlačenost čustev, ravnodušnost o čemer pišeš. Zato ga jemljem nekako 'z rezervo'. Ja v zvezah sem našel neko toplino, podporo, varnost, ki je ko sem sam nimam/nisem imel. Zato mi je pa tako hudo in nekako ne morem sam s sabo. Glede hobijev...veliko se ukvarjam s športom, fotografiram, igram biljard, berem knjige...


Drugače pa update, glede na to da se že nekaj časa nisem javil.
Moram priznat, da napredujem. Ta teden je bil stabilen v smislu počutja, tako fizičnega kot tudi fizičnega, v primerjavi s prejšnjimi. V ponedeljek sem bil na skupini v Celju, v petek pa pri svoji svetovalki. Pri slednji bom nadaljeval z obiski, saj se mi zdi da mi to zelo pomaga, glede skupine bom pa še videl.

Doma sem si že uredil sobo na 3/4 in se počutim že veliko bolj udobno in domače. Več sem se že začel ukvarjati s hobiji in še vedno se poskušam družit z znanci in prijatelji. Pri sebi pa seveda rešujem in ugotavljam vzroke, ki so pripeljali do te situacije, kjer sem zdaj in me naredili takšnega kot sem. Tudi z bratom sem vzpostavil stik in se je odzval pozitivno. Tako, da stvari se premikajo v pozitivno smer, bi pa rad razčistil stvari, ki izvirajo že iz otroštva.

[maja_tolovaja]

Bravo luke, tako se dela! 
Samo sedaj, ko napreduješ nikakor ne ustavi konjev.

[VeseliSoncek]

Vidiš, da zmoreš sam poskrbeti zase. Ponosna sem nate 

Svetovala bi ti, da od očeta ne pričakuješ preveč – ker ima on lastne težave, ki jih mora razrešiti . Seveda, če jih bo sploh hotel.

Ti si sedaj odrasel in si popolnoma sposoben poskrbeti sam za sebe. Isto tako ne pričakuj magičnih rezultatov čez noč, ker psihološka struktura se ne oblikuje v enem dnevu – ampak celo življenje. Otrok ponotranji starševsko obnašanje, torej vsa leta teh odnosov so v »tebi«. In ravno to, kakor so se oni obnašali do tebe - se ti zdaj obnašaš sam do sebe.
Če so te žalili, ti govorili da si brezvreden, da te bodo zapustili in tebe kritizirali kot človeka, ko si naredil napako – ni čudno  da imaš priučen samoprezir.  Sporočilo je pač jasno,  ko narediš kakšno napako, se počutiš manjvrednega. To je drugače priučeno čustvo, ki je družbeno nekoristno – ker nam škoduje in rezultira v depresiji.  Moraš torej nadomestiti to »brezvreden sem« z »naredil sem napako, počutim se krivega in ni bilo prijetno, vendar bom v zameno naredil kaj lepega da stvar popravim in napake ponovil ne bom«.
Dalo bi se še dosti napisati, ampak rabil bi res strokovno vodstvo neke osebe – da ti pomaga porušiti te nezdrave strukture in da boš zgradil zdrav odnos do sebe. To bo zelo težko, ampak verjamem da ti bo uspelo.

[luke]

maja_tolovaja

Hvala, se nimam namena ustavljat, četudi še dobivam polena pod noge od bivše. Me hvala bogu to ne potre več toliko da se ne bi mogel več pobrati

VeseliSoncek

Hvala Od očeta res ne pričakujem preveč, pač živiva skupaj in se več druživa. Ampak neke globje povezave pa ne pričakujem. Kot sem rekel, mu verjetno še malo zamerim glede vseh stvari. Prav tako pa sva si tako različna po načinu razmišljanja, ker on še vedno razmišlja podobno kot alkoholik. Ampak jaz ne mislim reševat še njegovih problemov, ker imam svojih dosti.

Žal se še ne počutim čisto odraslega, manjka mi služba in s tem povezana samostojnost. Ampak upam vsaj na pripravništvo marca.

Ja, glede načina razmišljanja, ga bo treba res spremenit. Morem rečt, da sem že začel bolj optimistično gledat na stvari. Veliko delava na tem z mojo svetovalko.

[maja_tolovaja]

Vzljubi prvo sebe, pa potem bo prišla ljubezen, pa ne se pustit, da te ponovna zavaja punca. Enkrat bi, potem nebi. To kar si želiš in k čemur stremiš to dobiš-vsaj pravijo.
Pa poslušaj svetovalko,ker ti bo vse z razlogom rekla, ti pa moraš to ponotranjiti in verjeti. Vreden si ljubezni in vse ob svojem času. Tudi če bodo potrebna zdravila se ne brani, samo ti res priporočam da najprej raziščeš vzrok, nato pa če ne bo bolje iščeš še druge rešitve in predvsem se pozanimaj o depresiji. če poznaš vraga ga lažje primeš za vrat

 

[VeseliSoncek]

Ko boš srečal pravo dekle za sebe, te bo to vzpodbujalo na tvoji poti in boš rastel z njo skupaj - ne bo ti pa "metala polen pod noge" na noben način.

Vse kar slabo vpliva na nas, ni vredno. Ljubezen ne ubija    Človeku je najpomembnejša psihična samostojnost, ker, ko je ta stabilna - bo vse ostalo tut prišlo s časom. Sicer pa lažje rečno kot storjeno.

[bebebe]

si pa vsaj na dobri poti. mene zmeram neki bremza, ali pa že najdem kakšen izgovor. sam žal večno tako ne bo šlo. jz sm drgač iz bele krajine. tle pri nas je bolj tako tako s tem te takoj obsodijo če zvejo da hodiš k psihiatru al pa kj podobnega. pa tud nobenega pametnega ni tle tok da bi mogla glih v NM ampak to so pa spet stroški.
ah ja sj bo zdj mal lepše vreme  in se bom pol malo lažje spravla kj nardit

[luke]

maja_tolovaja
Ja točno na tem probam delat zadnje čase. Da napredujem v življenju, se ukvarjam s stvarmi, se spravim ven. Najtežje pri vsem tem mi je, da ne mislim na punce oz. iskanje punce, ker sem osamljen. Drugače pa se s časom vedno bolj zavedam vzrokov/posledic v svojem življenju. Hvala

[luke]

VeseliSoncek
Ja vem, da je temu tako. Hvala bogu me ne vleče več k njej oz. me sploh ne privlači več. Pogrešam samo bližino/ljubezen. Ampak tud tega se bom navadil. Hvala

bebebe
Verjamem, tud sam sem biu tak. Iskreno povedano že celo življenje iščem neke izgovore. Ampak jih zdej ne več, ker vem da mi niso prnesl nč dobrega, ampak samo potuho za lenobo/krivdo...ja zdej ko je lepše vreme, se kr lažje diha. Sonček pa to

[miska7]

Zdravo!
Še ena ki se je našla v tvoji zgodbi in opogumila za pisanje na forum. Tudi sama izhajam iz družine kjer je bil prisoten alkohol, poleg tega pa sem pred štirimi meseci zaključila dolgoletno zvezo.
Hočem samo povedati, da sem ponosna nate, da ti je uspelo! In upam da bo tudi meni nekoč.

[luke]

Zdravo.

Po eni strani sem vesel, ker vidim da nisem edini v podobni situaciji, po drugi strani pa nikomur (tudi tebi) ne privoščim biti na tem mestu. Ker vem, kaj prestajaš in kako se počutiš.

Hvala, čeprav sem še daleč od uspeha. Lahko pa rečem, da se stvari počasi premikajo na bolje Tudi tebi želim veliko uspeha

[BOJEVNICA]

 
Moja mama je bila alkoholik ampak nehote ceprav se smesno slisi, takrat ni bilo adjev in podobnih zdravil, zelo malo psihoterapevtov, pa tudi skoraj da nisi smel recti da si depresiven ker si dobil takoj stigmo da si nor, svojo zalost in strah je zdravila z alkoholom...in to pocnejo in so vsi dusevno potrti bodisi depresivni, anksiozni ali pa shizofreniki( ki so zlorabljali droge ni vazno katere) ker srecen clovek jih ne potrebuje...
zato ne obsojam alkoholikov, ker vem kako tesko in se tezje jim je kot je nam, dam pa kapo dol tistim ki se kljub depresiji itd spucajo in odvadijo... hitro lahko pade v odvisnost od bilo česa čisto vsak in ni vazno ali je bogat ali reven

[luke]

Moja mama je bila alkoholik ampak nehote ceprav se smesno slisi, takrat ni bilo adjev in podobnih zdravil, zelo malo psihoterapevtov, pa tudi skoraj da nisi smel recti da si depresiven ker si dobil takoj stigmo da si nor, svojo zalost in strah je zdravila z alkoholom...in to pocnejo in so vsi dusevno potrti bodisi depresivni, anksiozni ali pa shizofreniki( ki so zlorabljali droge ni vazno katere) ker srecen clovek jih ne potrebuje...
zato ne obsojam alkoholikov, ker vem kako tesko in se tezje jim je kot je nam, dam pa kapo dol tistim ki se kljub depresiji itd spucajo in odvadijo... hitro lahko pade v odvisnost od bilo česa čisto vsak in ni vazno ali je bogat ali reven

Ja saj vem, da je mnogo ljudi na svetu, ki svoje probleme utapljajo v alkoholu in drogah. Mene kljub okolju ni nikoli to mikalo, niti nisem videl izhoda v drogah ali alkoholu. Tudi nimam teh želja, ampak bi rad svojo situacijo izboljšal, ne pa pozabil. Moram pa povedat, da napredujem

[DENISpokora26]

jaz sem jih, po ločitvi staršev sem postal ze anksiozen in depresiven, potem sem pa se zacel plus z solo ukvarjati z dejavnostmi pri katerih so moral biti ful samozavesten in močan, a ljudje pokvarjeni...in to me je še bolj uničilo, ker sem zelo umetniški, ampak danes je umetnost v napačnih rokah... vglavnem vedno sem bil drugačen od ostalih, ampak nisem bil samotar, imel sem veliko druzbe in zal napacne, tako sem prisel v stik z alkoholom, ki mi je odvzel depro in ankso...woohoo in kmalu sem postal odvisen, kljub temu pa naredil solo in studij vse letnike, celo delal v nemčiji in potoval ampak vedno sm mogu bit pijan, da me ni depra in anksa potunkala, no pred letom in pol sm pa spremenil nacin zivljenja, vso odvisnost vrgel stran, druzbo odslovil, sedaj prihajao v moje zivljenje samo dobri ljudje, js se se pobiram ampak vem da sem na dobri poti, ker ipak so posledice ostale custvene....hvala bogu mi čiki in alko nista pustila telesnih posledic...to je bil pac moj lexaurin ali xanax...katerih se nikoli vec ne dotaknem... ker je prelep life brez teh strupov...sam pac učenec je moral bit pripravljen da je poklical učitelja k sebi... Bojevnica velik respect, brebral sem vašo zgodbo in res vi ste dokaz da se res da

[BRENA27]

oi POKORA ))) bravooo tudi js sem se losala čikov, wow ti pa še alkohola pohvale res, moj ata je tudi premagal alkoholizem in vem , da ga ni lahko.....škoda bi bilo tako lepega fanta, da ga čiki in alkohol uničijo ko nam že tako in tako anksioznost škodo dela..
hei LUKE upam da napreduješ in si bolje