ko misliš da je že ok ...

[Forza]

Pozdravljeni!

Sem nova tu. Nisem pa odpirala nove teme, ker tale ravno "paše" na moje težave...

ADje sem jemala nekje od leta 2005; vmes dvakrat poskusila prenehat, a zopet "šla nazaj". Sama na sebi sem delala veliko, po mnenju psihiatrinje uspešno. Ko sem jemala zdravila, je bilo vse OK. Moj problem je generalizirana anksioznost z občasnimi paničnimi napadi. Ki jih če jemljem zdravila ni...

Torej, 2 meseca nazaj sem prenehala s Cipralexom, katerega sem zadnje leto jemala polovičko. Kot že rečeno je bilo čisto v redu. Zadnjih 14 dni pa ene 6 paničnih napadov in tista grozna tesnoba, ki se te kar drži... In najhuje je to, da se panika pojavlja tudi med aktivnostmi, ki me drugače sproščajo. Šla sem na kratek posvet k psihiatrinji, ki mi je dala recept za zdravila in rekla, da naj še malo počakam, potem pa gremo "jovo na novo". Moja računica je enostavna - z zdravili paničnih napadov in tesnobe ni. Vendar pa si ne želim celo življenje jemati zdravil, ne želim se rediti in želim si imeti normalno spolnost (želja po njej je ob ADjih majhna  ).

Kaj naj storim? Kakšne so vaše izkušnje?

Vsakega odgovora bom zelo vesela - sicer mislim, da sem "prekaljen borec", a več glav (z izkušnjami!) več ve... 

[masi]

Pozdravljena med nami,

...hm res je več glav več ve hihi, hm napišem ti lahko to, da je najina zgodba zelo podobna, kajti dvakrat so mi ukinili ad-je in sem bila vsakič pet mesecev zelo dobrega počutja, po petem mesecu po prenehanju pa čez noč padec v depresijo in hudo anksioznost, tako da sedaj po tej drugi ponvitvi jemljem ad-je štiri leta, zadnje leto na vzdeževalni dozi -vendar tudi te ne bom ukinila, pa čeprav sem imela intenzivno psihoteraijo, tri leta si v društvu med seboj pomagamo, vzpodbujamo, menjamo izkušnje-hm sprejela sem, da pri meni brez ad-ja ne gre in se ne obremenjujem prav nič, pomembno mi je, da živim kvalitetno življenje kljub motnji.

masi

[jelove]

Pozdravljeni!

Pred dvema dnevoma sem zacel jemati AD. Iscem po forumo odzive.Hvala vam, tako vidim, da se to dogaja.
 Bom videl ali bo pomagalo, ker sem trenutno cisto brez koncentracije, misicno napet, omotice, misli begajo, ... Tudi jaz sem opravil mnogo pregledov UZ, kardiolog, ORL, nevrolog, črevesje, kri, voda, tirolog, pljuča... Vse OK. Počutje pa še vedno na nuli. Obiskal sem psihologa, ki mi je postavil diagnozo in predpisal zdravljenje. Upam, da bo pomagalo, pripravljen sem sodelovati.  Se se kaj oglasim s svojo iskusnjo. LP

[alexx]

Dobrodošel jelove. Upam, da boš našel veliko koristnih stvari na forumu. Upam, da ti je zdravnik razložil, da AD-ji primejo šele po določenem času in da znajo biti v začetku kar nadležni stranski učinki. A minejo.
Držim pesti.

A.

[Forza]

Hej, Jelovo! Evo, pa sva skupaj začela z ADji. Tudi sama imam precej neprijetne stranske učinke - ne spim, ne jem, panični napadi en za drugim. Upam, da bo kmalu minilo. Saj si ponavljam "Vsak dan bo boljše!", ampak je TOLK težko zdržat v službi in ostalo... Pa še ptičke poslušam ob 4h zjutraj - saj lepo pojejo, ampak naj jih nespečnost kar sama posluša! 

Koliko časa pa bojo trajali teli stranski učinki? V petek imam namreč en piknik, ki bi ga zelo težko odpovedala... Pa si niti malo ne predstavljam, da bi šla taka tja kot sem danes... 

Masi - se strinjam s tabo. KVALITETA življenja je tisto, kar šteje. Ampak se mi je tako težko sprijaznit. Dogodek, ki mi je prinesel posttravmatski sindrom, ki se kaže skozi tesnobnost in panične napade je že precej daleč, tako, da sem mislila, da bom zdaj v redu. Kar ni mi jasno, kako se lahko bojim(o) strahu, ki je "noter votel, okol ga pa nič ni!". 

[Gaia]

Taro,

Nočem k psihiatru ali psihologu in nočem jesti AD, ker sem prepričana da mi lahko tudi brez tega uspe.

Te razumem veš...tudi sama sem bila ves čas prepričana, da lahko uspem SAMA vse premagat. Ja, zdelo se mi je sramotno, da bi poiskala pomoč. To sem imela za znak šibkosti in šibkost sem pri sebi na nek način prezirala. Je pa prišlo tako daleč, da se nisem veš spraševala, če naj poiščem pomoč. Bilo je tako hudo, da sem vedela, da imam le dve izbiri. Ali poiščem pomoč, ali pa bom končala svoje življenje, ker je bila bolečina enostavno prevelika. Sem se pa odločila le za psihoterapevta, psihiatra nisem niti obiskala.

Čeprav me bo zdaj morda kdo napadel, jaz sem vedno bila in sem še mnenja, da zdravila zdravijo le simptome, vzroki pa ostanejo. Vedela sem, da z zdravili ne bom rešila ničesar. Res - če je nekdo tik pred samomorom, je vsekakor bolje, da živi z zdravili, kot pa da sploh ne živi več. Vem, da z odklanjanjem AD-jev svoje muke podaljševala, ampak dolgoročno gledano vem, da sem storila prav. Zdravljenje brez AD-jev je vsekakor veliko bolj mučno, ampak v vsaki točki točno vem, kje sem. Ko se počutim bolje, vem, da se počutim bolje zaradi sebe in ne zaradi tablet. Pa naj še nekdo tako trdi, da AD-ji ne pustijo negativnih posledic na možganih, je moje mnenje, da jih.

Me pa moti ena stvar tukaj na forumu - to "prigovarjanje", da brez tablet ne gre (tudi meni so jih "toplo priporočali", pa shajam brez njih). Vsak posameznik ima svojo zgodbo in vsekakor nismo tukaj strokovnjaki, ki lahko sodimo o tem, ali lahko komu uspe brez tablet, ali ne. Jaz bi bolj trdila tole - ko je človek res na dnu, brez pomoči ne gre. Jaz osebno bi vsekakor vsakemu prej priporočala obisk psihoterapevta, kot psihiatra. Marsikdo bolj kot tablete potrebuje pogovor in razumevanje. Veliko ljudi počne obratno. Gredo k psihiatru, dobijo tablete in ko simptomi depresije izginejo, mislijo, da so rešili vse. V resnici pa je vzrok ostal. Delo na sebi je edino, ki dolgoročno ozdravi.

Ti pa povem nekaj - to, kar se ti dogaja, so simptomi, vzrok pa tiči seveda nekje drugje. S tem, ko skušaš obvladat simptome, ne narediš dolgoročno popolnoma ničesar. Vzrok je še vedno tam, kjer je bil - v tebi. Kako boš odstranila sama vzrok? A sploh veš, kaj je vzrok? In če veš, kje je vzrok, če se ti zdi vse lahko, zakaj še potem nisi odpravila vzroka? In če resnično zmoreš sama, zakaj si pisala na forum? Ker potrebuješ podporo, razumevanje, pomoč. Saj psiholog ali psihoterapevt te ne bosta pozdravila. Vso delo boš morala opraviti sama. Onadva te le usmerjata, ti pomagata, da razrešiš pri sebi določene stvari. Morda se ti zdi, da je to, da sprejmeš pomoč, znak šibkosti. Pa ni, veš. Je znak moči. Je znak, da sama sebe dovolj ceniš, da ne želiš več trpeti. Znak, da veš, da si zaslužiš bolje.

Imej se rada in naredi to, kar je dobro ZATE. Vsekakor pa moraš nekaj spremeniti. Ker enaka dejanja dajo vedno iste rezultate.

Gaia

[moonica]

Nočem k psihiatru ali psihologu in nočem jesti AD, ker sem prepričana da mi lahko tudi brez tega uspe.

Če obiščeš psihologa, prihoterapevta še ne pomeni, da boš jemala ADje ... jaz ti, glede na prebrano, svetujem, da z ADji še ne začneš ... sem pristaš tega, da dokler še ni tako hudo oz. dokler imaš voljo, zagon, da se zadeve lotiš (in rešiš) brez kemije ... kar!!
Je pa res, da če potem predolgo čakaš (če se ti zadeva slabša) ... pa ni dobro, ker kot je Aslan že napisala ...

prej ko začneš panično motnjo zdraviti, večja je možnost hitre ozdravitve.

Pa tudi, če bi prišla do ADjev ... to je le ena izmed mnogih stvari pri zdravljenju ... največ lahko naredimo mi sami ... čeprav je včasih svinjsko težko in nam gre na tone energije ... pa volje že zmanjkuje ... ampak ....... sej si brala forum in verjetno zasledila kar nekaj pozitivnih zgodb.

Pokukaj tudi na star forum, če še nisi ... http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php

in ...

Čeprav ne morem verjet kako lahko ta psiha tako vpliva na mene in na moje telo...

taro, saj ta psiha SI TI !

[moonica]

A ADji pomagajo, da te nepričakovane stresne situacije ne zbijejo na tla? Se potem sprijazniš z
realnostjo in postaneš samozavesten? Je mogoče živeti (obvladati) z GA brez ADjev? Jst bi poskusila s
samo-pomočjo za začetek (pozitivnimi mislimi in soočanjem s situacijami)... A to pomaga premagat strahove?
...

ADji ne rešijo zadeve, s tem, da jih jemlješ, ne moreš pridobit na samozavesti in podobno ... AD so le ena izmed možnih pomoči ... bergla ... mi sami pa se lahko spremenimo, česa naučimo, navadimo, DELAMO NA SEBI ... in s tem pridobivamo na samozavesti, se lažje spopadamo s stresnimi situacijami, na nek način 'obvladamo' sebe ... Samopomoč je itak na prvem mestu ... zraven pa kar komu paše, pomaga ... tudi, ko svetujemo kakšno dodatno pomoč, terapevta ... ta terapevt je lahko strokovnjak (psihoterapevt itd.) ali pa kdo izmed tvojih bližnjih ... ali oba ...

vsaka zadeva pa rabi čas ... mi rabimo čas ... kar zna bit na cajte fuuul moreče, depresivno ... 

[Gaia]

sem pristaš tega, da dokler še ni tako hudo oz. dokler imaš voljo, zagon, da se zadeve lotiš (in rešiš) brez kemije ... kar!!
Je pa res, da če potem predolgo čakaš (če se ti zadeva slabša) ... pa ni dobro

Se popolnoma strinjam z Moonico - zavedaj se, da so tvoje težave kot snežna kepa, ki jo spustiš po hribu. Ta kepa se veča in veča. To "večanje" moraš čimprej ustavit. Zavedaj se, da čas tega ne bo "ozdravil", kepa ne bo kar izginila (čeprav imaš občutek, da bo).

ADji ne rešijo zadeve, s tem, da jih jemlješ, ne moreš pridobit na samozavesti in podobno ... AD so le ena izmed možnih pomoči ... bergla ... mi sami pa se lahko spremenimo, česa naučimo, navadimo, DELAMO NA SEBI

Tudi tukaj se popolnoma strinjam z Moonico. AD-ji lajšajo simptome. Bolje spiš, utrujenost je manjša, kemijsko ravnovesje v možganih se spremeni (npr. raven hormonov, ki vplivajo na dobro voljo , je višja). Posledično je človek zaradi vsega tega bolj aktiven, ima več volje do življenja in do stvari, ki so ga nekoč veselile. Ampak vzrok je ostal (čeprav se takrat človek počuti vredu in misli, da je "ozdravljen"). Na tej točki človek torej zlahka pozabi nase, pozabi, da pravzaprav ni vse tako, kot bi moralo biti. Zato je takrat najbolj pomembno, da delaš na sebi (povečanje samozavesti ipd.), da boš takrat, ko boš odvrgla berglo (AD-je), zmogla sama naprej brez njih. V naspotnem primeru pričakuj, da se bodo simptomi povrnili, običajno še v hujši obliki kot pri prejšnji epozodi.

Jst bi poskusila s
samo-pomočjo za začetek (pozitivnimi mislimi in soočanjem s situacijami)... A to pomaga premagat strahove?

Vsak si mora pomagati sam, strokovnjak nas lahko le usmerja. "Trdo delo" je pa odvisno od vsakega posameznika. Moje mnenje - pozitivne misli lahko pomagajo, seveda pozitivna pričakovanja dajo vedno boljše rezultate, kot pa negativna. Ampak je po moje vse odvisno od tega, za kakšen problem gre. Če je problem globoko zakoreninjen v nas, bomo težko rešili zadevo zgolj s pozitivnimi mislimi. Sploh je pa težko o nečem, kar nas zelo boli, razmišljat v pozitivni luči.

S soočenjem z neprijetnimi situacijami je pa po moje spet tako - odvisno, za katere strahove gre. Včasih se res da strah premagat, če storimo to, česar se bojim (in potem vidimo, da smo še vedno "živi"). Če pa gre za kakšne globoko zakoreninjene strahove, pa utegne izpostavljanje takšnim stresnim situacijam naše stanje še poslabšati (še več tesnobe in panike). Včasih potrebujemo nekoga, ki nas vodi skozi ta proces.

Gaia

[taro]

Ojla ... spet se oglašam ... Samo da povem da sem opravila pregled pri nevrologu in je vse b.p.   To mi je trenutno najbolj pomembno ... Od pregleda je že par dni in od takrat naprej se mi tisti zares hudi dnevi ko si me je zdelo da bom kar umrla ( sej vesta ... sranje - tole je pa infarkt, sigurno mam kako hudo bolezen ,  in podobna razmišljanja ... ) še niso ponovil . Ne morem rečt da sm ok in da sm zlezla vn iz tega, ampak definitivno si pa lažje sama sebi dopovem da so te bolečine ˝le˝psiha ... Imam še kakšne vrtoglavice, težko dihanje, pa bolečine v rokah in nogah, tud pr srčku me včasih tko hudičevo močno špikne ... ampak, si vedno rečem ˝če sm prežvela že stokrat, bom tudi tokrat˝ Odločila sem se da še kakšen mesec poskusim brez AD, pa bom vidla kakšno bo stanje potem ... V zadnjih dneh sem si vzela malo časa zase in za razmišljanje in sem se odločila da moram malo več narediti zase ... Predvsem se ne sekirati za vsako malenkost, razmišljati kaj bodo pa drugi rekli oz. mislili, svoje težave razkriti parim osebam s katerimi se lahko pogovarjam in pa fizično več narediti za sebe ... tko da že pridno tečem, kolesarim, rolam, tenisiram,... Po mojem je to razčiščevanje s samo sabo večjega pomena kot vsi tableti ... BTW - že 14 dni nisem vzela čist nobenga tabletka ( tud persena ne )

[Arwen]

super, taro, lepo je bilo to prebrati  držim pesti, da gre pot strmo navzgor