ko misliš da je že ok ...

[taro]

Naj na kratko ponovim mojo zgodbo. Začelo se je pred slabim letom, ko sem doživela svoj prvi panični napad. Takrat tega seveda nisem vedela in sem čisto zares mislila da me bo pobralo. Bila sem pri zdravniku - EKG in ščitnica OK, toda ni mi dalo miru in sem opravila še pregled pri kardiologu ( pregled in UZ srca ) Izvidi so bili ok in besede zdravnikov so me potolažile in nekaj mesecev je bilo v redu. Potem pa se je spet začelo - panični napadi obvezno vsaj 2x na teden. Mislila sem da ne bom zdržala - ful me je matralo. Ampak še vseeno je bilo boljše kot to, kar je sedaj. To me šele muči. Po moji lastni presoji sem si postavila diagnozo - generalizirana anksioznost - ker pri meni ne gre več za napade, ki trajajo 10 minut in minejo, ampak za pravo mučenje, ki traja od jutra do popoldneva - večeri so ponavadi boljši. Vmes pride kakšna urca ko se s čim zamotim in ne razmišljam o tem - drugače pa cele dneve : vrtoglavica, rahla omotičnost, mravljinci, čudno težko dihanje,... Mislite da gre pri meni za GA ?  Nočem k psihiatru ali psihologu in nočem jesti AD, ker sem prepričana da mi lahko tudi brez tega uspe. Če mi je ful težko vzamem kakšno polovičko lexaurina, drugače pa kak persen, ki je bolj naravna zadeva. Imam pa konec meseca še pregled pri nevrologu, da se še enkrat prepričam da je vse LE PSIHA. Čeprav ne morem verjet kako lahko ta psiha tako vpliva na mene in na moje telo... Ne vem več kako si naj pomagam - čist sm na tleh ( danes mi je šele po dveh tednih uspelo tole napisati - prej nisem imela niti toliko volje da bi se spravila pisati - pa če prav sem vedla da bo potem bolje )

OBUPANA SEM 

[alexx]

Taro...še ena si ki misli, da ji bo uspelo brez tablet. Isto napako sem naredila in se namučila več kot je bilo potrebno. Sedaj mi je žal za vsak dan ki sem ga izgubila v skoraj nemogočem boju. Ja...morda komu uspe tudi brez zdravil...samo jaz ne poznam nobenega.
Tvoji simptomi so copy/paste moji. Ja čisto možno je, da imaš GA...ni pa sigurno. zato pa rabiš strokovnjaka. Mi tu nismo in vse baziramo na svojih izkušnjah.
Res ne razumem zakaj tako odklanjaš obisk psihiatra, psihologa. Saj morda ti bo že pogovor pomagal, da rešiš svoje težave. Najbrž se bojiš sama sebi priznati, da nekaj ne klapa. Verjemi...se ne splača tako trpeti.

P.S. Pazi, da ne bodo polovičke Lexaurina počasi šle na eno...pa ne eno pa pol...pa....poznam to pot. Vodi v odvisnost.

[masi]

Draga Taro,

.....hm potreben bo odhod do zdravnika, kajti praviš, da ti je slabše in da traja tesnoba skozi ves dan, poglej na voljo imaš naš forum, informacije in orodja s katerimi si lahko pomagaš do zdravja. Imaš motnjo, ki jo je potrebno zdraviti. Ne stopaj po moji poti, kajti lahko se dogodi, da boš zaradi nezdravljene anksiozne motnje zbolela še za depresivno motnjo, zato ne odlašaj.

masi

[Lost]

Na forumu je tudi nekaj uporabnikov ki kategoricno zavracajo zdravila.....
Tudi sam sem jih dokler nisem pristal na dnu in poti ven ni bilo vec.
Dokler so strahovi in misli samo v glavi se zadevo mogoce da resiti prej, ko pa te zacne
ze telo opozarjati da ustavi konje....potem brez kemije mislim da ne gre.
Sam sem na zacetku sprejel ADje in jih po dobre pol leta ukinil ker sem bil
"preprican" da mi bo z voljo uspelo...ja uspelo mi je pasti se nizje.
Ko sprejmes pomoci psihiatra in ADjev to ne pomeni da si sibka osebnost in.....vse misli ki sodijo zraven.
Priznas si da rabis pomoc in pot iz tega nenehnega strahu in tesnobe.
Ostalo pa sta ti napisali ze predhodnici. Ne odlosaj...

[antonias]

Naj na kratko ponovim mojo zgodbo. Začelo se je pred slabim letom, ko sem doživela svoj prvi panični napad. Takrat tega seveda nisem vedela in sem čisto zares mislila da me bo pobralo. Bila sem pri zdravniku - EKG in ščitnica OK, toda ni mi dalo miru in sem opravila še pregled pri kardiologu ( pregled in UZ srca ) Izvidi so bili ok in besede zdravnikov so me potolažile in nekaj mesecev je bilo v redu. Potem pa se je spet začelo - panični napadi obvezno vsaj 2x na teden. Mislila sem da ne bom zdržala - ful me je matralo. Ampak še vseeno je bilo boljše kot to, kar je sedaj. To me šele muči. Po moji lastni presoji sem si postavila diagnozo - generalizirana anksioznost - ker pri meni ne gre več za napade, ki trajajo 10 minut in minejo, ampak za pravo mučenje, ki traja od jutra do popoldneva - večeri so ponavadi boljši. Vmes pride kakšna urca ko se s čim zamotim in ne razmišljam o tem - drugače pa cele dneve : vrtoglavica, rahla omotičnost, mravljinci, čudno težko dihanje,... Mislite da gre pri meni za GA ?  Nočem k psihiatru ali psihologu in nočem jesti AD, ker sem prepričana da mi lahko tudi brez tega uspe. Če mi je ful težko vzamem kakšno polovičko lexaurina, drugače pa kak persen, ki je bolj naravna zadeva. Imam pa konec meseca še pregled pri nevrologu, da se še enkrat prepričam da je vse LE PSIHA. Čeprav ne morem verjet kako lahko ta psiha tako vpliva na mene in na moje telo... Ne vem več kako si naj pomagam - čist sm na tleh ( danes mi je šele po dveh tednih uspelo tole napisati - prej nisem imela niti toliko volje da bi se spravila pisati - pa če prav sem vedla da bo potem bolje )

OBUPANA SEM 

pozdravljena

preberi tole: http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,7551.0.html

to je totalno isti problem kot je bil moj ampak nekaj časa sem jemal helexe sedaj sem pa ža 15 dni na AD-paroxat in ti moram povedati da se počutim odlično je če sem pa tja kak manjši problemček ampak čez čas bo še to mimo

bil sem pa pri vseh možnih kardiologih in na 3 tabletah pa je bilo samo še slabše izvidi pa vedno ok
tako da sem se potem tudi sam prepričal da je vse to v glavi


lp

[himiko]

Taro, ne vem, kot so napisali ze ostali uporabniki, zakaj bi se mucila, odpravi se k psihologu oz psihiatru - saj to pa res ni nic takega... Tudi jaz sem mislila: " Seveda bos lahko vse sama porihtala... Ah, sej kaksen persencek, pa bo..." Ja, fige, mucila sem se, cas je tekel, slabsalo se je, diploma je stala, dokler na koncu ni bilo tako hudo, da je bilo potrebno iti na PHP... Nocem te nic strasit, samo ce bi npr lahko jaz zavrtela cas nazaj, bi se k zdravniku odpravila ze dosti prej... No, seveda pa se na koncu odloci vsak posameznik sam... Opisala sem ti pac svoje izkusnje...

Taro, zelim te vse najboljse, drzi se in oglasi se se kaj!


Himiko

[ancika]

Tudi jaz sem se na začetku upirala na vse kriplje pred zdravniki. Ampak...iti k zdravniku pomeni prestopiti tisto mejo, kjer se začnejo koraki do uspeha.

Lp

[Aslan]

Skoraj vse so že povedali ostali.
Dodala bom samo tole:
prej ko začneš panično motnjo zdraviti, večja je možnost hitre ozdravitve.

Zmoreš sam?
ITAK!!!
To ti ne uide...antidepresivi so le začetna pomoč, da si sposoben normalno funkcionirat.
Medtem, ko oni kemično uravnavajo snovi v možganih,
je na nas, da začnemo aktivno razvijat sebe.
Se naučit živet polno, se imeti rad, ne bit perfekcionist,
najti čas za hobije, sproščanje, druženje....

Antidepresivi niso noben bav-bav.
So pa velik bav-bav POMIRILA: Lexaurin, xanax, helex, apaurin...
Tile te pa pripeljejo v odvisnost...(kot narokomana)...telo zahteva več in več.
Baje zelo hudo zdravljenje!

Pomirila so pri naših težavah primerna le na začetku jemanja Ad-ja.
Ko se pojavijo kaki stranski učinki (slabost, vrtoglavica..),
da jih laže prebrodimo...ali pa le občasno pred kako zelo stresno zadevo.
Vsak dan pa NIKAKOR!

[Arwen]

se podpišem pod ostale... meni je paroxat pomagal urediti misli, pravzaprav - jih sploh najti; pomagal mi je, da sem dobila kontrolo nad njimi. Vse ostalo pa je moj uspeh - kajti spreminjanje samega sebe, pogleda na svet, pucanje preteklosti, vzorcev, ...tega pa nobeno zdravilo ni sposobno narest, to je domena nas samih. Da pa lahko delamo na sebi, je zelo fino, da se prej begajoče misli malce ukroti - k temu pa precej pripomore AD. In kaj je en tablet na dan v primerjavi z vsemi ostalimi kemijskimi dodatki v bolj ali manj vsej hrani, ki jo kupujemo, k vsem škropivom, kemikalijam tega stvarstva? še kaplja v morje ne.

arwen

[TwinPeaks]

Živjo!

Jaz ti tud svetujem, da se pač odpraviš do zdravnika psihiatra in se lahko tud z njim pomeniš o zdravilih.
Tudi meni, tako kot verjetno vsem, se je to zdel baubau, ampak enostavno je prišel trenutek,ko je bilo stanje tako bogo, da sem pozabil na to in sem bil pripravljen narediti vse. Itak boš pa morala tudi sicer delati na sebi, ker tudi AD.ji ne rešijo vseh problemov. Ti pa res priporočam da greš do psihiatra.

Pa še to: Če ma kdo rano na želodcu, ne pomisli, ne ne bom jemal zdravil, bom samo jedel solato, pa bo bolje...Mogoče ni glih najboljši primer no ampak hotel sem to povedat, da je to stanje pač treba zdravit, kot vsa druga bolezenska stanja.

Srečno!

[taro]

Uh , sem kar malo presenečena, ker sem po prebiranju foruma našla kar precej prispevkov, ki so na nek način zagovarjali zdravljenje brez AD. Bom videla, najprej bom dala skozi še ta pregled pri nevrologu, pa bom videla kakšno bo stanje potem ...

[Lost]

Taro ce si pripravljena poskusati in vstrajati brez ADjev potem zadeva se ni kriticna.
Ker po pristanes na dnu bi jedel karkoli bi ti dali, samo da se resis tega. Vso sreco...

[alexx]

Taro ce si pripravljena poskusati in vstrajati brez ADjev potem zadeva se ni kriticna.
Ker po pristanes na dnu bi jedel karkoli bi ti dali, samo da se resis tega. Vso sreco...

Se 100% strinjam z Lostom. Takrat bi požrla karkoli, samo, da bi pomagalo.

[megi94]

Tudi jaz se strinjam z lostom.Mislim,da pri tebi gre za GA.Veš tudi jaz sem se nekaj časa matrala brez zdravil,sedaj pa mi je žal za vsak dan,ko jih nisem jedla.Veš,AD-ji niso res prav noben bav bav.

[himiko]

Taro ce si pripravljena poskusati in vstrajati brez ADjev potem zadeva se ni kriticna.
Ker po pristanes na dnu bi jedel karkoli bi ti dali, samo da se resis tega. Vso sreco...

--> Tocno tako! Sama sem odsla na PHP v spremstvu fanta in mami, kjer so mi predpisali zdravila in takrat mi je bilo prilicno vseeno, katera zdravila imam...Samo, da bo boljse... Se danes se spominjam, kako sem sprasevala in moledovala zdravnika, kdaj bo boljse...
Tudi meni je se danes zal, ker sem se tako dolgo casa matrala brez zdravil... Ne vem, zdi se mi, da globlje pades, tezje je priti nazaj... Npr jaz jem AD od zacetka novembra (Paroxat, 30 mg in mi zelo zelo pomaga) in se vedno nisem ok, je pa veliko veliko boljse! Zato moj nasvet, NE ODLASAT!

Vse dobro,

Himiko

[speli]

mene je danes po par mesecih spet močno prijela panika...bila sem na obisku pri babici in dve urce je blo vse ok dober sem se počutila potem pa kar na enkrat...najprej me je polilo potem mi je pa srček močno začel delat in stari strah se je vrnil...pa sem že mislila da sem dala že to čez...noo upam da bo jutri boljše 

[trnuljčica]

Ja se kar pridružujem, ostalim, jaz sem se zelo dolgo upirala tabletam, in hotla premagat anksioznost brez kemije, zdaj sem pa že tri leta na AD, prišlo je do precej spremememb v mojem življenju, zdj imam vsaj voljo in moč se boriti s težavami, to je razlika, zdravila rabiš zato...Poizkusila sem vse možne alternative vendar ni šlo, vidim, da je to dolgotrajno zdravljenje, gre za spoznavanje in razumevanje samega sebe, sam pomirjevala so pa šit,ker te naredijo odvisnega, teh sem se pa vedno zelo bala...sem pa vesela, da sem po dolgem času spet prišla na vaš forum lp 

[Dunja]

Ejla vsem, sm nova na forumu in upam, da nisem preveč vsiljiva...
Po zaslugi vašega foruma sem svojim težavam oz. motnjam dala ime - Generalizirana anksioznost.
Jst se trudim brez ADjev... a vsakič, ko pride "stresor" se mi splošno počutje zelo poslabša...
A ADji pomagajo, da te nepričakovane stresne situacije ne zbijejo na tla? Se potem sprijazniš z
realnostjo in postaneš samozavesten? Je mogoče živeti (obvladati) z GA brez ADjev? Jst bi poskusila s
samo-pomočjo za začetek (pozitivnimi mislimi in soočanjem s situacijami)... A to pomaga premagat strahove?
A se stopnjo strahu da izmeriti? A je od tega odvisno zdravljenje?
Zame je vse tako novo!
Prosim za nasvet.
lp, smukva

[marika]

Strinjam se z vsemi, ki ste napisali, da je bilo tako hudo, da bi vzeli karkoli, samo da bi malo pomagalo. Na žalost sem bila tudi sama med tistimi, ki izbire AD da ali ne nismo imeli. Bila sem do neba in še bolj hvaležna mojemu psihiatru, da mi je dal zdravila in da so se že po parih dneh začeli kazati učinki.

V dobrih dveh mesecih sem popolnoma zlezla iz najhujšega, ne bom pa rekla, da nimam še kdaj kakšnega zelo slabega dne, ko nisem za nobeno rabo. Na splošno pa povsem normalno funkcioniram. Hodim v službo, doma skrbim za družino in se ukvarjam z zadevami, ki me veselijo.

Le pogumno,

marika

[Arwen]

smukva, daleč od tega, da bi bila vsiljiva  ; si po arhivu starega foruma kaj brskala? mogoče najdeš odgovor na vprašanje tu:

http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/board,3.0.html

pozdrav
arwen