Ne morem jokati

[Mrvica]

Lep pozdrav vsem skupaj!
Imam morda nekoliko nenavaden problem, a ugotovila sem, da ne morem jokati.. Že pol leta čustim tesnobo, imam panične napade, sem nezadovoljna s svojim življenjem, zgodilo se mi je ogromno reči, zaradi katerih bi normalno ljudje jokali... Jaz pa ne morem Nikakor ne gre, nazadnje mi je uspelo pred nekaj meseci, pa še takrat je pritekla ena solza in to je bilo to. Se je kdo že spopadal s podobnimi težavami? Prosim za nasvet, ker me tole ubija... V meni se nabira in nemorm dat vn 

[bikica66]

Pri meni je tudi včasih blokada,ko ne morem jokati.Enostavno nekaj v meni zablokira in ne morem dati iz sebe balasta,ki se nabira mesece v meni .
Ne vem kaj naj ti svetujem,saj še sama sebe v tem primeru ne znam spraviti v normalo,oglasila sem se ti zato,da veš da nisi edina .

lp

[urssska]

To je najbolj pogost znak depresije, Mrvica. Naroči se pri zdravniku. Imaš več načinov, na katerega se depresija izrazi. Nekateri so žalostni, nekateri pa, tako kot jaz in ti na primer, zapadejo v apatijo in niso zmožni čutit nič, niti jokat ne. Izgubiš interes za stvari, ki so te veselile, tesnoba se pojača, razdražljiv si itd. In ko se to vleče več kot dva tedna, izpolnjuješ kriterije za diagnozo. Pojdi k zdravniku. Ko so meni prvič predpisali antidepresive (v prvih dveh tednih, dokler se ti stanje na njih ne izboljša, se stanje načeloma najprej poslabša), sem se po več kot enem letu tako zjokala, da nisem mogla verjet, da je to sploh možno ... Predvidevam, da preživljaš težke čase. Pri meni je bil sprožilec depresije smrt očeta in ogromen stres doma, ki se je vlekel in vlekel, potem pa, ko me je moj psihiater le prepričal v tretma, sem začutila tako olajšanje. Ne se bat zdravil. Ko te spravijo ven šele vidiš, kako depresiven si v resnici bil in kako brezveze se je  mučit.

[Mrvica]

Hvala za odgovore! Nwm, nekak nimam občutka, da bi bla to depresija, ker se sama seb ne zdim lih apatična... Samo jokat ne morem, ostala čustva nekak so tukej. Ampak sej hvalabogu mam v ponedeljek zdravnika, pa upam da bo pol šlo kej na bolš. Po pravici povedan se pa ful bojim, da mi res reče da je depresija. To bi me pa res potolkl :/

[zgubljenček]

Lep pozdrav vsem skupaj!
Imam morda nekoliko nenavaden problem, a ugotovila sem, da ne morem jokati.. Že pol leta čustim tesnobo, imam panične napade, sem nezadovoljna s svojim življenjem, zgodilo se mi je ogromno reči, zaradi katerih bi normalno ljudje jokali... Jaz pa ne morem Nikakor ne gre, nazadnje mi je uspelo pred nekaj meseci, pa še takrat je pritekla ena solza in to je bilo to. Se je kdo že spopadal s podobnimi težavami? Prosim za nasvet, ker me tole ubija... V meni se nabira in nemorm dat vn 

pomagati ti žal nemorem,lahko pa povem da imam isti problem,indentičen samo da se jaz nisem zjokal že eno desetletje.... nazadnje ko sem se zjokal,mi je to ratalo pod tušem,ko sem imel občutek,da sem prelisičil sebe in boga tuš držati na glavo,naj ti voda teče po glavi in razmišljaj o vsemu kar te boli,tišči,žalosti nasledni dan k se zbudiš,se božansko počutiš,kot da bi se spet rodil čist lahek...neverjetno tko da probaj to... in ja v depresiji si,v to ni za dvomiti,samo si pretrmasta da bi si priznala,kakor tudi jaz bil sem brez strehe na glavo,brez hrane...en teden,zjokal se nisem ! enostavno nočeš se sprijazniti stem,da si tudi ti samo človek.ki čuti,ki ga kaj prizadane in ki trpi upam staviti,da nimaš samo te blokade v sebi,da imaš še par blokad,ki te omejujejo v življenju....te omejujejo dosežt cilje in podobno in odgovori si na to...SE BOJIŠ SREČE? SE BOJIŠ BITI SREČNA ?  no pa dobrodošla v klub ))) rešitev??? delati duševno na sebi.najdet neki,kar te muči iz preteklosti...najdet vozel v duši ki te blokira a veš....če malega slončka zvežeš za (mičken kol) in ob tem kolu odrašča....in ko enkrat zraste in ima recimo svojih 500kg.....bo še vedno hodil zvezan okrog tistega kola,čeprav bi sam pošteno prdnil.pa bi se znebil kola gre se za omejitev....ti jo imaš v sebi,z njo si odraščala....in še danes te omejuje v glavnem...vsedi se,zapri oči.pojdi z mislimi v preteklost,od malih nog,prevrti si cel filem,in poglej na kaj se boš ustavila in na keri dogodek,ti bo srce zaropotalo ali pa se boš spotila take stvari se dogajajo tudi,zaradi sovraštva do neke osebe..očeta..mame...nevem zamere pač in dokler ne razčistiš,oprostiš,sprejmeš,nehaš sovražiti,bo ta kol zmeraj te omejeval vso srečo

[Klipan]

Tudi jaz imam že zelo dolgo ta problem, da ne morem jokati.    Nazadnje sem se zares zjokal pred 11. leti.

[plavica]

Tudi jaz ne morem. Pa vem, da bi bilo dobro, če bi. Da se znebim te neznosne tesnobe v sebi, pa nič. Ne ganejo me pesmi ob katerih sem vedno jokala, knjige, ki sem jih brala, filmi. Nič... Zoprno stanje 

[I am tired of everything]

Zanimivo...jaz pa skos padem v jok tudi med kreganjem, še risanka me u jok spravi . Čustva imam pa čist mrtva jih pa ne morem izražati.

[LostOneFuture]

Pozdravljena,

tudi jaz težko jokam, se mi zdi da vsako leto težje, toliko sem že prejokala, da imam neko psihično blokado in še vedno čustva težko izražam. Lahko bi rekla da sem otopela, sama tudi ne zaznam svojih čustev ravno hitro, se zgodi da če nekaj dni razmišljam o kakem dogodku, šele takrat ugotovim kaj sem čutila in mi mogoče kakšna solza priteče. 

Mogoče ti bo KVT koristila. Jaz sem trenutno v tem.

[Maycha]

No, tukaj se tudi jaz pridružujem ... tako rada bi se zjokala, ker vem, da bi bilo bolje in lažje, ampak tudi nikakor ne morem jokati, le ta nenehna tesnoba mi jemlje energijo 

[Moel]

Jaz sem se lahko resnično zjokala šele, ko sem šla dol iz cipralexa. Res, da sem bila na majhni dozi ampak meni je blokirala izražanje večine čustev in še marsikaj drugega. 

Verjetno se sliši čudno ampak, ko sem se končno lahko parkrat zjokala sem se počutla spet živo..

[Klipan]

Jaz sem se lahko resnično zjokala šele, ko sem šla dol iz cipralexa.

Kaj pa tisti, ki ne jemljemo nobene kemije, pa imamo kljub temu ta problem?

[Bran van Buzdovan]

Živjo vsem!
Tudi sam imam (med drugim) podoben problem, namreč "tlačim" skoraj vsa čustva, od žalosti, veselja, jeze, ljubezni, sramu... Nekako ne morem začutiti, pa se trudim oz. se zavestno skoncentriram na tisto, kar naj bi v nekem trenutku čutil, ampak ne gre. Imam kot nekakšno blokado (ali me stisne v prsnem košu ali v predelu grla) in je precej neprijeten občutek.
Začasno rešitev sem našel v tem, da se pomirim. To dosežem z dihalnimi vajami in pozitivnimi mislimi o svojem "notranjem otroku", ker vem, da to izhaja iz otroštva. V mislih si rečem nekaj v smislu "Vse je v redu, varen si, noben ti nič noče." ... In tako se pomirim in je lažje.

Lep pozdrav, Bran

[marina]

To pa je res, tudi jaz ne morem jokati, že zelo dolgo....
Ali so posledica zdravila ali otopelost, ne vem.
Vem pa, da je včasih jok prinesel neko sladko olajšanje

[zanchy]

Moja nona tudi ni mogla jokati. Bila je hudo depresivna in to je bil razlog.

[Klipan]

Ampak pri sebi ne opažam znakov depresije.