Depresija

[Mona]

Pozdravljeni vsi!
Sem popolnoma nova na tem forumu, čeprav sem si ga ogledovala kar nekaj časa in seveda, zbirala pogum, da se vpišem, da vas pozdravim in da sploh napišem kaj o sebi. Ker navsezadnje zakaj bi vendar razlagala o sebi? Če mi je uspelo dokaj uspešno pred drugimi skrivati svoje težave in občutke približno 8 let, zakaj bi vendar razlagala sedaj??
Ja, to so bile moje prve misli, ko me je osebni zdravnik postavil pred dejstvo, da sem depresivna (čeprav sem vedela, da imam  težave, samo: dokler si jih ne priznam in jih ne povem na glas, jih ni!), čeprav sem prišla k njemu zaradi čisto druge stvari, ki po mojem laičnem mnenju sploh ni povezana z depresivnostjo. Po tem "soočenju", kot mu jaz pravim, je sledilo obdobje jeze: jezna sem bila na sebe, ker sem se pustila spregledati, jezna na zdravnika, ker je uspel videti moje težave, čeprav o njih zavestno nisem razlagala, jezna sem bila ponovno nase, ker sem pustila, da stvari gredo tako daleč ne da bi prej ukrepala, itd. Poleg tega sem cele dneve in noči premišljevala, da morda pa sploh nisem depresivna? Kaj pa če sem samo tako zelo slaba oseba, da sem non-stop slabe volje, nejevoljna, brezvoljna, morda sem samo tako slaba mati, da se ne morem ukvarjati z mojimi tremi otroci?? Kaj če sem "samo" tako slaba gospodinja, da ne morem opravljati najosnovnejših gospodinjskih del in skuhati kosila?? Kaj če sem tako slaba žena, da dobesedno zanemarjam moža in si želim imeti samo mir? Mir pred možem, otroci, drugimi ljudmi? Ja, vse to mi je rojilo po glavi, in še vedno mi dostikrat.
Po enem tednu dodatnega obremenjevanja in nevzdržnega stanja, sem se, popolnoma "sesuta", dobesedno na tleh, le odpravila nazaj k zdravniku, ki mi je poleg AD, ki sem jih že jemala, predpisal še pomirjevala, da sem se vsaj malo pomirila. Na terapiji z AD-ji sem dober mesec in stanje se popravlja. Tudi doma opazijo izboljšanje. Seveda me čaka še dolga pot, vendar močno upam, da mi bo uspelo.
Se že vnaprej opravičujem, ker nisem kdo ve kako dober sogovornik, vendar ko sem brala prispevke na forumu, sem lahko kar čutila, koliko pozitivne energije veje iz vas in sem si resnično zaželela, da bi se vam pridružila.
Mona

[Matjaz]

mona,


tvoj odziv na diagnozo je pomojem povsem normalen. depresija se samo zdravi osebi zdi nekaj slabega, za "bolnega" pa je depresija rešitev, izhod iz težav. in če ti nekdo poskuša odvzeti, kar ti pomaga, je odziv normalno da negativen.

[Aslan]

Mona en lep pozdrav. Dobrodošla.

Hja ta naša fizična nemoč, nejevolja, utrujenost in še tele slabe misli o samem sebi,
so ena velika posledica bolezni, ki se imenuje Depresija.

Ah nič sram bit za njo...vsak ima kaj..mi imamo pa Depresijo ali pa anksiozne motnje.
Naše težave so obvladljive in tudi ozdravljive.
Kar nekaj jih pravi, da so jih te težave naredile notranje bogatejše, boljše, srečnejše.
Nekako smo se primorani soočiti sami s seboj pri tovrstnih težavah.

Strokovno pomoč si že našla. To je odlično. Si že na poti....
Tudi AD že jemlješ. Fajn! V polni meri bodo prijeli nekje okoli 5-8 tednov po začetku jemanja.
Upam, da začetni stranski učinki (tudi povečana simptomatika Depresije) niso bili preveč mučni.

Hej trije otroci niso mačji kašelj. HALO!! To je ful naporno, že od prve nosečnosti dalje...si stalno v pogonu...(vem, ker imam sama pa 4 otroke)...sej se ti zdi "normalno" da si skoz vsem na razpolago,
ampak se pol izkaže da ob vsem tem pozabimo na sebe, na čas za svojo sprostitev, smeh, počitek...

Zato poleg zdravljenja z zdravili (ki popravi nastalo kemično neravnovesje snovi v možganih),
je potrebno tudi veliko truda vložit v samega sebe, v to da vidiš kaj te res zadovoljuje, kje si bremzan v življenju, kaj res želiš, kolko se podrejaš, kako kažeš čustva, imaš kake napačne vkoreninjene vedenjske vzorce še iz otroštva itd...ta del lahko opravimo sami ali pa s pomočjo psihoterapevta, skozi pogovore o sebi.

Kmalu boš že boljše...korak za korakom,
smo šli mnogi tukaj čez to in vemo kako je na dnu in vemo, da se da spet
nazaj videti in doživeti smeh, srečo, veselje...
Če imaš doma v družini še podporo, bo zadeva še toliko lažja.

Drži se! Topel objem,
Aslan

[Mona]

Aslan,
Hvala za podporo. Tako prijetno se je počutiti dobrodošlo!
Vem, da je glavnina na meni, da se moram sama potruditi in veliko narediti v pozitivni smeri, da se bodo stvari popravile. Moje mnenje je, da so tablete samo kot dodatek k mojim prizadevanjem, da mi stvari lažje uspevajo. Ja, podporo doma, pri možu k sreči imam. Sedaj se spet pogovarjava, kar se prej, predvsem zaradi mene in mojega odnosa do okolice, že lep čas nisva. Še dobro, da je tako potrpežljiv! 

[Betka]

Mona,
še z moje strani en lep pozdravček! A ni lepo, ko se začne stanje izboljševati? Ko začutiš, da dobivaš spet niti v svoje roke? Tudi meni se to sedaj dogaja, zato te razumem in ti želim, da bi ti šlo še naprej dobro! 

[Arwen]

Mona, pozdrav še z moje strani