PROSIM ZA NASVET

[Asja87]

Asja87 

Jaz resnično upam, da ne bom storila samomora...in ko pomislim na to me kar stisne v grlu in najraje bi samo jokala

Ne, ne boš ga storila, zaradi vsiljivk že ne.
Sem jih imela tudi jaz, tako močne, da sem se bala ostajati sama doma, da ne bi slučajno ta čas skočila z balkona.    Zaradi teh vsiljivk, ki so mi spreminjale življenje v pekel, sem se tudi odločila, da poiščem pomoč psihiatra in pričnem z jemanjem Asentre.

.najlepše je ko grem na pilates, ko nič ne razmišljam

Ja, ker se misli zaposlijo s trenutnim dogajanjem. Takrat si "tukaj in sedaj", zato se psihično počutiš bolje, si osredotočena, gibanje pa poskrbi še za dodatno izboljšanje telesnega počutja.  Zato pa kar nadaljuj s to dejavnostjo... 

.Slavka, koliko časa ti hodiš na psihoterapijo? Kako lahko npr. psihoterapevt ve ali govoriš resnico ali to podzavesno tiščiš v sebi?

Jaz sem obiskovala psihoterapijo 2 leti in postopoma odkrivala kaj je tisto, kar me je v življenju najbolj zaznamovalo in mi tudi povzroča tako veliko tesnobo. Gradila sem na samozavesti, na spremembi razmišljanja, na soočanju s strahovi...

Psihoterapevt  ni jasnovidec, zato si ustvari mnenje po tem, kar mu ti poveš. Podobno, kot bi šla k zdravniku, ker te neznosno boli leva roka, a njemu bi tožila, da te boli koleno...Zagotovo zdravljenje ne bi bilo uspešno 

Torej je potrebno biti iskren, terapevt pa tudi sam oceni koliko "globoko" lahko gresta, začuti kje je lahko vzrok in potem s pogovorom počasi prihajata do izvora težav, da ga lahko ozavestiš in pustiš v preteklosti...

Zato je tudi zelo pomembno, da je stik med tabo in terapevtom pristen, da mu zaupaš in da se počutiš varno...vse ostalo se počasi odvija samo od sebe.

Take so vsaj moje izkušnje...

misliš, da so to res samo vsiljivke, da ni to že depresija in imam take misli na samomor?
jaz tudi se bojim, da se nebi slučajno vrgla iz kakšnega okna...pa bojim se, da nebi slučajno začela fantazirat kako ga izvest oz. delat načrt...joj groza...
nekdo mi je rekel, da je to nastalo zaradi tega, ker nimam očeta...in sedaj se s tem razglabljam, če je to slučajno krivo, čeprav pred tem oz. 25 let nisem nikoli razglabljala...z vsakim sem se normalno pogovarjala, da ga nimam in pač to je to.. živela sem svoje življenje...ena moja bivša sošolka je rekla, da ga mogoče hočem spoznat...čeprav meni je vseeno oz. mi ne bo nič spremenilo tudi če bi ga, ker itak on ni bil del mojega življenja, zame je kot tujec...lahko pa imam to v podzavesti...nevem no...npr. psihoterapevt me bo vprašal če ga hočem spoznat, jaz bom rekla da ne (čeprav v podzavesti lahko, da ja) in kako bo on ugotovil, če se sama ne vem?!

[Slavka]

Asja87, jaz sem razmišljala tako, kot ti...Pa sem razmišljala, zakaj ljudje naredijo samomor, pa kako to, da ga svojci ne morejo preprečiti, da ne slišijo/vidijo stiske v kateri se je človek znašel ipd....
Ko sem slišala za koga, ki je storil samomor, sem razmišljala o njem pa o njegovih svojcih, kako se spopadajo s to izgubo, kaj se je dogajalo v njegovi glavi...
In od teh misli sem bila čisto znervirana in tesnobna 100/h.

Moj psihiater mi je povedal, da so to vsiljivke, zato sem, glede na tvoje besede,  mnenja, da se z njimi spopadaš tudi ti.

Ravno pred 14 dnevi je bila na naši skupini za samopomoč psihologinja Aleksandra Meško in smo govorili tudi o samomoru. Jaz sem izpostavila svoj strah, da bi mi "nekaj reklo", da storim samomor, da skočim z balkona (a na smrt me je strah višine...zato bi verjetno umrla še prej, preden bi sploh skočila  ), da storim kaj hudega svoji hčerki...
In njeno strokovno mnenje je bilo, da je samomor stvar odločitve, da ni to, da ti "nekaj reče" in potem to storiš. Lahko imaš zmanjšano prištevnost zaradi alkohola, pomirjeval, vendar je še vedno to dejanje, ki ga izvedeš zato, ker želiš umreti.

Ti pa ne želiš umreti, v bistvu te je smrti strah in misli, ki te obhajajo so samo misli. Vsakdo kdaj pomisli na samomor...pa to ne pomeni, da ga bo dejansko tudi storil.

nekdo mi je rekel, da je to nastalo zaradi tega, ker nimam očeta...in sedaj se s tem razglabljam, če je to slučajno krivo, čeprav pred tem oz. 25 let nisem nikoli razglabljala...z vsakim sem se normalno pogovarjala, da ga nimam in pač to je to.. živela sem svoje življenje...ena moja bivša sošolka je rekla, da ga mogoče hočem spoznat...čeprav meni je vseeno oz. mi ne bo nič spremenilo tudi če bi ga, ker itak on ni bil del mojega življenja, zame je kot tujec...lahko pa imam to v podzavesti...nevem no...npr. psihoterapevt me bo vprašal če ga hočem spoznat, jaz bom rekla da ne (čeprav v podzavesti lahko, da ja) in kako bo on ugotovil, če se sama ne vem?!

Nikjer ni rečeno, da so tvoje stiske nastale zaradi tega, ker nimaš očeta, niti ni nikjer rečeno, da bodo izginile, če ga boš spoznala.
Verjetno je del tebe hrepenel po tem, da bi imela tudi ti očeta, tako, kot ga imajo ponavadi vsi otroci...in morda te je to na nek način tudi zaznamovalo...
A dokler sama ne poiščeš odgovora, ne moreš tega zagotovo vedeti...

Psihoterapevt to ne bo ugotovil...to boš ugotovila ti, ob pomoči psihoterapije.

Psihoterapija je namreč odkrivanje manjkajočih in popravljanje poškodovanih koščkov mozaika naše duše...

[Asja87]

Asja87, jaz sem razmišljala tako, kot ti...Pa sem razmišljala, zakaj ljudje naredijo samomor, pa kako to, da ga svojci ne morejo preprečiti, da ne slišijo/vidijo stiske v kateri se je človek znašel ipd....
Ko sem slišala za koga, ki je storil samomor, sem razmišljala o njem pa o njegovih svojcih, kako se spopadajo s to izgubo, kaj se je dogajalo v njegovi glavi...
In od teh misli sem bila čisto znervirana in tesnobna 100/h.

Moj psihiater mi je povedal, da so to vsiljivke, zato sem, glede na tvoje besede,  mnenja, da se z njimi spopadaš tudi ti.

Ravno pred 14 dnevi je bila na naši skupini za samopomoč psihologinja Aleksandra Meško in smo govorili tudi o samomoru. Jaz sem izpostavila svoj strah, da bi mi "nekaj reklo", da storim samomor, da skočim z balkona (a na smrt me je strah višine...zato bi verjetno umrla še prej, preden bi sploh skočila  ), da storim kaj hudega svoji hčerki...
In njeno strokovno mnenje je bilo, da je samomor stvar odločitve, da ni to, da ti "nekaj reče" in potem to storiš. Lahko imaš zmanjšano prištevnost zaradi alkohola, pomirjeval, vendar je še vedno to dejanje, ki ga izvedeš zato, ker želiš umreti.

Ti pa ne želiš umreti, v bistvu te je smrti strah in misli, ki te obhajajo so samo misli. Vsakdo kdaj pomisli na samomor...pa to ne pomeni, da ga bo dejansko tudi storil.

nekdo mi je rekel, da je to nastalo zaradi tega, ker nimam očeta...in sedaj se s tem razglabljam, če je to slučajno krivo, čeprav pred tem oz. 25 let nisem nikoli razglabljala...z vsakim sem se normalno pogovarjala, da ga nimam in pač to je to.. živela sem svoje življenje...ena moja bivša sošolka je rekla, da ga mogoče hočem spoznat...čeprav meni je vseeno oz. mi ne bo nič spremenilo tudi če bi ga, ker itak on ni bil del mojega življenja, zame je kot tujec...lahko pa imam to v podzavesti...nevem no...npr. psihoterapevt me bo vprašal če ga hočem spoznat, jaz bom rekla da ne (čeprav v podzavesti lahko, da ja) in kako bo on ugotovil, če se sama ne vem?!

Nikjer ni rečeno, da so tvoje stiske nastale zaradi tega, ker nimaš očeta, niti ni nikjer rečeno, da bodo izginile, če ga boš spoznala.
Verjetno je del tebe hrepenel po tem, da bi imela tudi ti očeta, tako, kot ga imajo ponavadi vsi otroci...in morda te je to na nek način tudi zaznamovalo...
A dokler sama ne poiščeš odgovora, ne moreš tega zagotovo vedeti...

Psihoterapevt to ne bo ugotovil...to boš ugotovila ti, ob pomoči psihoterapije.

Psihoterapija je namreč odkrivanje manjkajočih in popravljanje poškodovanih koščkov mozaika naše duše...

Slavka, res škoda, ker nisi tle iz obale, ker bi bilo super te spoznat.
Berem, da imamo zelo podobne težave...jaz se tudi na smrt bojim višine...groza...da ne govorim o letalu, kot sem že omenila da sem letos skoraj umrla od straha...kakšen občutek kot, da me bo pobralo  ne vem če me bo kdaj več vidlo...
Začelo pa se je od tam ko sem poslušala novico od tistega morilca, ki je v USA ob premijeji Batmana pobil nevem koliko ljudi...ko sem vidla nož sem se ustrašila, da nebi se tudi meni zmešalo in koga ubila...nato kar naenkrat omotica..itd...avgusta...konec avgusta tista grozna vročina in od takrat, da ne moram dihati..pa nikoli nisem imela probleme z vročino...ko sva bila julija v Egiptu je bilo 47 C pa sem bila ok...pol pa greva z dragim konec avgusta na dopust za 2 dni in preko sms-ja izvem, da je mama od moje sodelavke s katero sem se precej družila-umrla...groza, nisem mogla verjeti...in izvedelo se je da je storila samomor z tabletami (zdravila se je za depresijo, ko so mislili, da je že vse ok) in meni je bilo grozno  ...

[Slavka]

Asja87, le čimprej si poišči psihoterapijo, pa boš videla, da se bodo stvari pričele odvijati v pozitivno smer. 

Pa čimmanj beri "črno kroniko", ker res ne potrebuješ še dodatnega pritiska, v tem svojem občutljivem obdobju... 

[Asja87]

Evo kot da je danes črni petek...
Kot sem še prej pisala, da mi hodijo po glavi misli o samomoru...mi se je lepo pojavil praktično panični napad...
Ko sem končno mislila, da sem se ega rešila je spet prišlo...Ko sem končala službo grem v avto od dragega, greva skupaj v trgovino in spet tista misel ''ne morem dihati''..začelo se mi je vrteti, noge sem imela lahke kot perje sem že mislila, da bom skupaj padla... prišli domov sem se tresla, na bruhanje mi je šlo..uglavnem grozno...da bom kaj pojedla še juhe nisem mogla  od straha me je kar začelo marvljinčit po obrazu... groza..groza..groza..sem šla k pilatesu in hvala bogu sem sedaj malo bolje...upam, da bom ponoči kaj spala...ko misliš, da ti je končno uspelo si spet v istem d.... groza  tisto marvljinčenje po obrazu isti občutek kot sem ga doživela letos na letalu od straha...

[dusica]

Nevergiveup,

kako si danes? 


                                      Dušica