PROSIM ZA NASVET

[Slavka]

Asja87, ne more se ti zmešat, to je zgolj občutek, ki ga sproži panika oz. anksioznost. Kolikokrat sem ga že jaz imela...morala bi biti že popolnoma nora, pa (vsaj zdi se mi  ) še nisem.

Čimprej se odloči za terapijo, da ne trpiš po nepotrebnem.

[Asja87]

Ne razumem zakaj se mi pojavljajo take misli ''da bi se mojemu dragemu kaj zgodilo'' in to mi ne da miru..poskusim ne mislit na to pa spet...kot da bi se mi zasidralo v glavo in ti ne da miru... Pa še prej me je poklical pa prav krivo se počutim, kot da sem najbolj grozen človek na tem svetu, ker to mislim.. pa še tako ga ljubim in sem ga zmeraj pa to mi hodi po glavi...ne morem verjet...pa ko na to pomislim mi kar solze 

[Slavka]

Asja87  draga moja...Te misli te obhajajo TOČNO ZATO, ker te TO SPRAVLJA OB ŽIVCE IN V OBUP!
Če bi ti res želela, da se tvojemu dragemu (ali komu drugemu) kaj hudega zgodi, potem bi ob misli na to čutila zadovoljstvo in ne grozen strah.

Misli, ki jim rečemo vsiljivke, se namreč "zaciklajo" v naših možganih iz tega razloga, ker so tako grozne, da pričnemo dvomiti sami vase.

In pri borbi proti tem mislim ti lahko pomaga kognitivno-vedenjska terapija.

Ti povem iz lastne izkušnje, da sem razmišljala o tem, da bom kaj hudega storila svoji hčerki ali pa sebi. Te misli so me prignale v tak dvom o sebi in v tako paniko, da sem po nekajkrat na dan spraševala svojega može, če sem res tako grozna ženska, da bi lahko kaj takega storila. Če sem pošast ali kaj je zdaj to?
In me je vedno znova tolažil, da nisem slaba in da ne bom nikomur nič storila...ravno tako pa me je potolažil tudi moj psihiater.

Še muho ne ubijem, temveč jo seganjam skozi odprto okno na prostost...sem nasplošno proti nasilju, bolečini in trpljenju in verjetno si ravno taka tudi ti. Občutljivo dekle, ki jo njene misli spravljajo na rob...

Obstaja pot iz tega...res obstaja, le čimprej poišči pomoč. 

[Asja87]

Slavka ti si res zlata  sedaj sem sama v pisarni čakam mojega dragega za prevoz...pa so se mi solze kar same vlile...

[Slavka]

Asja87...pusti, da solze izperejo tvojo tesnobo, potem pa 3x globoko vdihni in izdihni...na glas si povej, da so vse skupaj zgolj vsiljivke, ki pa se jim ne boš pustila sprovocirat in potem preživi eno sproščeno popoldne v družbi svojega dragega.
Misli na kaj lepega in tudi, če se vsiljivke pričnejo kazati, si v mislih reci: "ne bom o tem zdaj razmišljala, nimam časa za to, moram razmišljati o tem, kater film si bova zvečer ogledala z mojim dragim" in jih pusti, da gredo...
Vsiljivke namreč splahnijo, ko jim prenehamo posvečati pozornost...Hranijo se z našim strahom in negotovostjo...bolj, ko dvomimo vase, bolj se one napihujejo.

In, madonca, ti si šefica tuki...zato ne dovoli, da te spravljajo "na kolena" 


Just take a deep breath and relax.... 

[Asja87]

ne govori meni...jaz sem bila zmeraj zdrava...šla sem k zdravniku zaradi npr. aken...in to kar se mi je avgusta začelo dogajat mi je bilo na začetku grozno...še posebej takrat ko sem začela razmišljat, da če bi koga ubila..jaz sem mislila, da se mi bo zmešalo...to ker mi to nikoli niti na pamet ni prišlo me je spravljalo v obup...pred tem sem zmeraj razmišljala kako bo lepo ko se bom poročila pa se bova z mojim dragim sama živela ( v isti hiši z mojo taščo in tastom ampak v podstrešju si uredila stanovanjce) kako bom imela otroka...sedaj pa to skoraj nič več ne razmišljam...in prav žalostno je...lani sem hodila v izredno šolo in mi te neumnosti niso hodile po glavi, ker verjetno sem imela druge skrbi...super smo se razumeli v razredu in zelo pogrešam vse tisto, čeprav sem se sekirala zaradi učenja. Drugače kot povedano moj karakter...vsaka stvar me prizadane, za vse se zmeraj sekiram-tudi če ljudje ne mislijo nič slabega, moja samozavest je na nuli...drugače če kdo rabi mojo pomoč mu zmeraj pomagam..

[Asja87]

pred 3 tedni sem bila pri bioenergetkinji...in sem ji vse izpovedala jokala sem...nevem bilo mi je lažje z njo kot z mojo psihiatrinjo. videla in čutila sem da me ona razume...rekla sem ji tudi te misli ki so mi hodile po glavi da bi komu kaj naredila..pa je rekla da nebi nikomu, ker sem preveč dobra oseba...sedaj pride ta bioenergetkinja spet v ankaran 5.novembra in bom šla spet k njej, ker se tako dobro počutim...prav izžareva neko posebno pozitivno energijo...

[nevergiveup]

Živjo!

Evo mene, spet vas prišel malo pogledati ter malo se razpisati.

@asja!

Asja, kar meni je hudo ko berem kako se počutiš, ker vem kako je to in se tudi jaz včasih počutim tako! Ampak vidim tudi, da ti je Slavka tako lepo napisala in odgovorila upam tudi da pomirila, ne samo tebe, tudi druge, ki ne upajo spregovoriti v njihovih težavah in pridejo samo pokukati.  Rečem ti samo, da ne smeš nikoli obupati ter odnehati tudi ko ti je najtežje. POGUM, upanje, VOLJA to je vse kar potrebujes da najdeš svoj notranji mir. Verjamem da ga bova tudi midva!

@Slavka
You Wise Woman, Hvala ker nas tako podpiraš ter tolažiš to je tisto kar potrebujemo, da ne vržemo puške v kuruzo, da vidimo da nismo sami in da ljudem ni vseeno za nas!

Sedaj pa še malo moja situacija... moj prvi sestanek s psihologom je odpadel zaradi njegove bolezni ampak jaz moram slisati tudi njegovomnenje in kaj on misli zato sem poklical drugega in se dogovoril za meeting v petek in ga po pravici povedano tudi komaj čakam!

Danes sem pa v upanju za mamino boljše počutje ter okrevanje in našo oz. mojo moralno podporo ter pomoč obiskal Rogaško slatino in sicer tamkajšni kulturni center, kjer je potekal srečanje z Bracom in občutki so bili res neverjetni. 

Lep pozdrav, NEVER GIVE UP! 

[Asja87]

Nevergiveup hvala tudi tebi  Zahvaljujem se vsem tistim, ki mi lahko tudi z besedo tle natipkano lahko pomagate...iz srca se vam zahvaljujem!!! Vem, da moram narediti nekaj zase...Upam, da bom en dan takšna kakor sem bila preden se mi je vse to začelo...

[Slavka]

Nevergiveup  iz tvojih besed sije upanje  Lahko si ponosen nase, kajti mnogi se mučijo  kar nekaj let, preden si priznajo, da rabijo pomoč...
Držim pesti tudi za dobro počutje tvoje mami 


Asja87 

Vem, da moram narediti nekaj zase...Upam, da bom en dan takšna kakor sem bila preden se mi je vse to začelo...

  to so besede borke! In mislim, da boš nekega dne, ne samo takšna, kot si bila pred tem, temveč še boljša, z eno težko življenjsko preizkušnjo za sabo in zato z večjo samozavestjo in zaupanjem vase. 

[Asja87]

Hvala Slavka, jaz ti tudi tebi želim vse najboljše na tem svetu, ker nam tako pomagaš...besede veljajo in ti si krasna oseba kakor berem  Ko se mi je vse to začelo sem si mislila, lahko je to to da mi telo hoče povedati , da morem narediti nekaj zase, se naučiti kako se ne zmeraj sekirati, iz vsega videti negativno, biti bolj
samozavestna..itd..mogoče je to samo dobro, čeprav trenutno ni...ena moja kolegica, kateri sem rekla kaj kaj me mori mi je povedala da tudi ena punca katero pozna je imela te anksiozne motnje...šla je k eni zelo vredu psihologinji v Koper in je končno videla kaj jo je težilo oz. kje je bil problem...misim, da jo bom kar vprašala, da mi da št. od te psihologinje...ker žal psihiatri so predragi 

[Slavka]

Asja87  hvala. Moje besede so pač plod mojih izkušenj, vem, kako se počutiš in v kakšno stisko lahko prisilne misli spravijo človeka. Težko je govoriti o teh stvareh, ker so grozne in predvsem nas je strah, kaj si bodo o nas mislili drugi ljudje, če jim povemo, kaj nam hodi po glavi.

Si zamišljaš mene, mamico dveh otrok, ko nisem upala ostajati sama doma, da jima ne bi kaj storila. Bala sem biti v istem prostoru sama s svojo hčerko, bala sem se stisniti k njej pred spanjem, ker sem imela v mislih, da jo bom zadušila, da "mi bo nekaj reklo", da ne bom imela več kontrole nad sabo in svojimi dejanji, dokler ne bo prepozno... 

In ker me je to pričelo izčrpavati, me počasi oropalo samostojnosti in zaupanja vase, sem se odločila, da poiščem pomoč. Najprej pri psihiatru, kjer sem si s pomočjo ADja Asentra pomagala pri stabiliziranju počutja, potem pa sem še dve leti obiskovala psihoterapijo, kjer sem "obdelovala" tudi te svoje vsiljivke.

Res ne gre čez noč na bolje, vendar sčasoma se naučiš kontrolirati svoje misli oz. slabim ne posvečati pozornosti, jih enostavno pustiti, da gredo po svoje...

.ena moja kolegica, kateri sem rekla kaj kaj me mori mi je povedala da tudi ena punca katero pozna je imela te anksiozne motnje...šla je k eni zelo vredu psihologinji v Koper in je končno videla kaj jo je težilo oz. kje je bil problem...misim, da jo bom kar vprašala, da mi da št. od te psihologinje

Kar takoj jutri ji reci in potem se naroči...Tudi, če je kakšen dan bolje in že misliš, da tega pa morda ne boš rabila, ti lahko povem, da je to zelo dobra naložba za vnaprej. 

[Asja87]

Ne govori, jaz sem se bala nožev...ko sem kaj lupila in je bil kdo okrog mene, da mi se nebi strgalo in koga napadla..grozno..hvala bogu imam takega dobrega fanta, da mu lahko vse zaupam in ne misli da sem nora...vsakič ko mi kaj takega pride na pamet pa se grozno počutim zaradi tega mu to tudi povem in mi je boljše. Danes sem kupila revijo Lady pa je neka bralka pisala pismo Magdaleni glede naših motenj, depresija, anksioznost..itd.. in ta Magdalena, ki odgovarja na ta pisma - nevem kaj je...je rekla da tisti ki ni srečen v življenju je za njo kot da bi bil zguba oz. mi kot da si izmišljujemo naše bolezni...mislim meni je res dvignilo pritisk...kako kaj takega lahko...pa tudi en moj sodelavec ( v službi na začetku so vidli da nisem ok, ker ponavadi sem bila zmeraj zgovorna, pozitivna ) je rekel sej vidiš, da si vredu, ti nimaš nič..itd...sem mu rekla bodi tiho, ki nimaš pojma...ne želi si kakih psihičnih bolezni...in ne smej se temu, ker lahko bilo koga doleti...Ja sem bom pozanimala pa kot sem napisala tudi sedaj novembra šla k tej bionergetkinji...ta bioenergetkinja je tudi otroška psihologinja...eni punci zadnjič je precej pomagala proti OKM-ju se je precej pobrala..hvala bogu za take dobre ljudi 

[Asja87]

Evo me spet tukaj...spet sem v dr... jaz nevem sploh, če bo kdaj bolje...ko se stvari obrnejo na bolje in začnem razmišljati pozitivno se drugi dan spet vse spremeni...do včeraj popoldne sem razmišljala dokaj normalno...pol mi je prišlo na pamet, če bi storila samomor...to mi ne povzroča paničnega napada ampak me spravlja v žalost in me vsako toliko sili na bruhanje. Če pa pomislim, zakaj bi naredila samomor... pol si mislim, da itak ga ne bi, ker je življenje lepo...samo ne razumem zakaj me te misli obhajajo...bojim se, da tisti, ki misli na samomor ga tudi naredi in jaz nočem umret  Govorim in govorim si da moram poklicati psihologa...sedaj pa je res čas...Kaj mi lahko psiholog pomaga do te mere, da ne bom več razmišljala samo negativno..itd..?

[Maycha]

Asja, 

iz tvojega zapisa je razvidno, da te mučijo prisilne/vsiljive misli (to zelo dobro poznam tudi sama).
Občutek je zelo neprijeten, ker čutiš, da si v nekakšnem precepu in ne veš, ali so te misli resnične ali niso. Kar lepo se umiri, ker globoko v sebi veš, da si ne boš naredila ničesar. To, kar se nam vsiljuje, je pravzaprav naš največji strah. Torej smo še dalje od uresničitve kot pa tisti, ki se jim to ne vsiljuje.

Lepo zadihaj in se čimbolj zamoti. Verjetno imaš tudi že izkušnje, da te misli pridejo in so nekaj dni močnejše, potem pa izgubijo na strašnosti in pogostosti, dokler povsem ne izzvenijo. Zanje namreč ni razloga, da bi dolgo obstajale v našem umu. Bodi potrpežljiva in se zavedaj, da se ne bo nič zgodilo.

Morda se raje naročiš na psihoterapijo. Psiholog in psihoterapevt ni enako. Če pa občutiš premočno stisko, pa se oglasiš pri psihiatru. Že manjša pojasnitev tvojih težav ti bo pomagala in upam, da sem te tudi jaz vsaj malce pomirila. 

Kar pogumno naprej ... 

[Asja87]

Maycha hvala za lepe besede   
Kakšen krat se mi zdi, da je to vse resnično...si začnem delat zgodbe v glavi...da tisti, ki mislijo na samomor ga res naredijo...mene je to grozno strah...prav na jok mi gre  Kakšen krat bi najraje izklopila možgane, da nebi nič razmišljala...imam še za se poročit, ustvarit družino..itd..nevem zakaj je dajajo take grozne misli...samo kaj ki nevem če je kje tle na Obali kakšen psihoterapevt na koncesijo oz. da ni plačljiv...

[Asja87]

Evo me še zmeraj tukaj...
Moje počutje..hmm...en dan boljše drugi dan za en d...
To noč sem po dolgem času spet slabo spala...od 3ure naprej sem se samo premetavala in imela v mislih kaj če bom komu kaj naredila...preden sva šla z mojim dragim v službo sem mu povedala, da me spet obhajajo te misli in se spet zjokalam, da ne morem več tega...najraje bi izklopila možgane  skoraj vsak dan jočem, hrepenim po tistih lepih dnevih, ko sem bila vesela...strah me je...zmeraj imam v mislih besedo samomor, strah me je te besede, bojim se da ga nebi res storila...nočem in nočem umret...nevem zakaj me obhajajo te grozne misli...ko pomislim kaj me je doletelo si mislim, da ne bo nikoli bolje...zmeraj sem si govorila da nočem umret, da želim živeti čim dlje, ker je življenje lepo...sedaj pa te misli so grozne  zmeraj ko pomislim, da je življenje brezvezno, ker se tako gnjilo počutim pol pomislim, sej sem mlada, moram se še poročit in ustvarit družino...upam, da mi bo lahko psihoterapevt pomagal...imam še vedno celo škatlico Paroxata, ga bom začela jemat...samo nevem, če mi bo to spremenilo moje razmišljanje...

[Slavka]

Asja87 

strah me je...zmeraj imam v mislih besedo samomor, strah me je te besede, bojim se da ga nebi res storila...nočem in nočem umret...nevem zakaj me obhajajo te grozne misli...ko pomislim kaj me je doletelo si mislim, da ne bo nikoli bolje...zmeraj sem si govorila da nočem umret, da želim živeti čim dlje, ker je življenje lepo...sedaj pa te misli so grozne

Ravno zato se ti zdijo tvoje misli tako grozne, ker so v nasprotju s tabo in s tvojimi realnimi željami. Zagotovo ne želiš umret in ne boš si storila nič žalega, brez skrbi.
Tisti, ki stori samomor, namreč ne vidi v svojem življenju več nobene prihodnosti, nobene svetle točke in samomor je zanj stvar odločitve, ne trenutnega nagiba. 

To so pač vsiljivke, ki te morijo iz dneva v dan in te "silijo", da razmišljaš o stvareh, ki te plašijo in o katerih ne želiš razmišljati. 

upam, da mi bo lahko psihoterapevt pomagal

Ja, lahko ti pomaga, skupaj lahko ugotovita zakaj se ti pojavljajo vsiljivke, nadomestek česa so in katera so tista prava čustva in misli, ki jih tiščiš v sebi... Je pa psihoterapija proces, zato ne pričakuj, da ti bo že po prvih obiskih odleglo...Je pač treba vztrajati, kot pri vsaki stvari, če želiš trajnejše rezultate. 

.imam še vedno celo škatlico Paroxata, ga bom začela jemat...samo nevem, če mi bo to spremenilo moje razmišljanje...

Ne, Paroxat ne bo spremenil tvojega razmišljanja  ...
Zdravila bodo poskrbela za to, da se bodo vsiljivke umaknile realnim mislim in se boš lažje spopadla z izvorom tvojih težav.
In tudi ADji rabijo svoj čas, da začutiš njihov pozitivni učinek...Ponavadi traja to obdobje 4-6 tednov, zato ne obupaj, če bo na začetku počutje celo malce slabše, temveč vztrajaj z jemanjem, če se boš za to odločila.

Vedi, da si OK, da nisi slaba oseba in da je "stara ti" še vedno v tebi, le skrita je pod plastjo strahu in negotovosti, ki jo povzročajo vsiljivke...In ti imaš moč, da to premagaš 

Objem ti pošiljam 

[Asja87]

Asja87 

strah me je...zmeraj imam v mislih besedo samomor, strah me je te besede, bojim se da ga nebi res storila...nočem in nočem umret...nevem zakaj me obhajajo te grozne misli...ko pomislim kaj me je doletelo si mislim, da ne bo nikoli bolje...zmeraj sem si govorila da nočem umret, da želim živeti čim dlje, ker je življenje lepo...sedaj pa te misli so grozne

Ravno zato se ti zdijo tvoje misli tako grozne, ker so v nasprotju s tabo in s tvojimi realnimi željami. Zagotovo ne želiš umret in ne boš si storila nič žalega, brez skrbi.
Tisti, ki stori samomor, namreč ne vidi v svojem življenju več nobene prihodnosti, nobene svetle točke in samomor je zanj stvar odločitve, ne trenutnega nagiba. 

To so pač vsiljivke, ki te morijo iz dneva v dan in te "silijo", da razmišljaš o stvareh, ki te plašijo in o katerih ne želiš razmišljati. 

upam, da mi bo lahko psihoterapevt pomagal

Ja, lahko ti pomaga, skupaj lahko ugotovita zakaj se ti pojavljajo vsiljivke, nadomestek česa so in katera so tista prava čustva in misli, ki jih tiščiš v sebi... Je pa psihoterapija proces, zato ne pričakuj, da ti bo že po prvih obiskih odleglo...Je pač treba vztrajati, kot pri vsaki stvari, če želiš trajnejše rezultate. 

.imam še vedno celo škatlico Paroxata, ga bom začela jemat...samo nevem, če mi bo to spremenilo moje razmišljanje...

Ne, Paroxat ne bo spremenil tvojega razmišljanja  ...
Zdravila bodo poskrbela za to, da se bodo vsiljivke umaknile realnim mislim in se boš lažje spopadla z izvorom tvojih težav.
In tudi ADji rabijo svoj čas, da začutiš njihov pozitivni učinek...Ponavadi traja to obdobje 4-6 tednov, zato ne obupaj, če bo na začetku počutje celo malce slabše, temveč vztrajaj z jemanjem, če se boš za to odločila.

Vedi, da si OK, da nisi slaba oseba in da je "stara ti" še vedno v tebi, le skrita je pod plastjo strahu in negotovosti, ki jo povzročajo vsiljivke...In ti imaš moč, da to premagaš 

Objem ti pošiljam 

Jaz resnično upam, da ne bom storila samomora...in ko pomislim na to me kar stisne v grlu in najraje bi samo jokala..upam samo, da me ni moja nepozdravljena anksioznost pripeljala do depresije...
Trenutno vidim vse tako črno, verjetno tudi zaradi teh misli...najlepše je ko grem na pilates, ko nič ne razmišljam...Slavka, koliko časa ti hodiš na psihoterapijo? Kako lahko npr. psihoterapevt ve ali govoriš resnico ali to podzavesno tiščiš v sebi?

[Slavka]

Asja87 

Jaz resnično upam, da ne bom storila samomora...in ko pomislim na to me kar stisne v grlu in najraje bi samo jokala

Ne, ne boš ga storila, zaradi vsiljivk že ne.
Sem jih imela tudi jaz, tako močne, da sem se bala ostajati sama doma, da ne bi slučajno ta čas skočila z balkona.    Zaradi teh vsiljivk, ki so mi spreminjale življenje v pekel, sem se tudi odločila, da poiščem pomoč psihiatra in pričnem z jemanjem Asentre.

.najlepše je ko grem na pilates, ko nič ne razmišljam

Ja, ker se misli zaposlijo s trenutnim dogajanjem. Takrat si "tukaj in sedaj", zato se psihično počutiš bolje, si osredotočena, gibanje pa poskrbi še za dodatno izboljšanje telesnega počutja.  Zato pa kar nadaljuj s to dejavnostjo... 

.Slavka, koliko časa ti hodiš na psihoterapijo? Kako lahko npr. psihoterapevt ve ali govoriš resnico ali to podzavesno tiščiš v sebi?

Jaz sem obiskovala psihoterapijo 2 leti in postopoma odkrivala kaj je tisto, kar me je v življenju najbolj zaznamovalo in mi tudi povzroča tako veliko tesnobo. Gradila sem na samozavesti, na spremembi razmišljanja, na soočanju s strahovi...

Psihoterapevt  ni jasnovidec, zato si ustvari mnenje po tem, kar mu ti poveš. Podobno, kot bi šla k zdravniku, ker te neznosno boli leva roka, a njemu bi tožila, da te boli koleno...Zagotovo zdravljenje ne bi bilo uspešno 

Torej je potrebno biti iskren, terapevt pa tudi sam oceni koliko "globoko" lahko gresta, začuti kje je lahko vzrok in potem s pogovorom počasi prihajata do izvora težav, da ga lahko ozavestiš in pustiš v preteklosti...

Zato je tudi zelo pomembno, da je stik med tabo in terapevtom pristen, da mu zaupaš in da se počutiš varno...vse ostalo se počasi odvija samo od sebe.

Take so vsaj moje izkušnje...